Jedro

Pod pojmom vojnega dogodka ni razumeti slabših zdravstvenih razmer med vojno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Sekretariata za občo upravo občine z dne 13.7.1993, s katero je navedeni upravni organ zavrnil tožničin zahtevek za priznanje statusa civilnega invalida vojne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 17. člena zakona o civilnih invalidih vojne, ki je začel veljati 1.1.1993 (Uradni list RS, št. 56/92). Navaja, da je v smislu te določbe, pravna podlaga za odločanje o tožničini zahtevi, glede na to, da je bila vložena pred uveljavitvijo novega zakona o civilnih invalidih vojne, pa do njegove uveljavitve še ni bila pravnomočno rešena, prejšnji zakon o civilnih invalidih vojne (Uradni list SRS, št. 8/78, 12/85, 16/85, 11/88, 5/90 in Uradni list RS, št. 38/90 - p.b. in 47/90). Po določbi 2. člena tega zakona je mogoče priznati status civilnega invalida vojne le osebi, ki je utrpela telesno okvaro v času vojne kot časovnem okviru in to zaradi vojnega dogodka, torej konkretnega, krajevno in časovno opredeljenega dogajanja, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni (bombandiranje, streljanje, obstreljevanje, požiganje itd.). Glede na dokumentacijo v spisu, pri tožnici ne gre za tak primer. Tožnica je bila med vojno morebiti res rojena v težjih pogojih, vendar pa tega ni mogoče šteti za vojni dogodek v smislu navedene zakonske določbe, zato ji statusa civilnega invalida vojne in pravic, ki so vezane na ta status, ni mogoče priznati.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo. V tožbi navaja, da je bila rojena med vojno, na območju, kjer so divjali boji. Ko se je porod začel, je njen oče odšel po porodno babico, ki pa je zaradi vojnih razmer prišla šele po desetih urah in je tožnico komaj obudila v življenje, kar je imelo za posledico psihično prizadetost, zaradi česar ni bila sposobna končati osnovne šole in se usposobiti za delo. Zato meni, da je njena prizadetost vsekakor posledica konkretnega, časovno in krajevno opredeljenega dogodka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve, ki jih ponovno navaja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno ali je tožničina bolezen - psihoorganski sindrom, posledica vojnega dogodka ali ne, kar je bistveno za odločitev o stvari. Po določbi 2. člena zakona o civilnih invalidih vojne, na katero se tožena stranka utemeljeno sklicuje, bi bilo namreč tožnici mogoče priznati status civilnega invalida vojne in pravice iz navedenega zakona le, če bi bila tožničina bolezen posledica vojnega dogodka. Da bi bila tožničina bolezen posledica vojnega dogodka, tožnica tudi po presoji sodišča ni izkazala. Kaj se šteje za vojni dogodek v smislu določbe 2. člena navedenega zakona je bilo tožnici pravilno primeroma pojasnjeno že v izpodbijani odločbi, zato sodišče tega ne ponavlja. Takega dogodka, kot ga ima v mislih že navedena določba 2. člena zakona pa tožnica ne navaja. Zatrjuje le, da je njena bolezen posledica dejstva, da je bila rojena med vojno na območju, na katerem so potekali boji in da je zato porod potekal v slabših razmerah. Tožnica se moti, ko meni, da je pod pojmom vojnega dogodka razumeti slabše zdravstvene razmere med vojno, ki bolj ali manj prizadanejo vse prebivalstvo. Tako široka razlaga vojnega dogodka po presoji sodišča ni sprejemljiva.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).