Jedro

Ker razlogi sodbe institucionalno sledijo njenemu izreku, ki pri obsodilni sodbi po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP, vsebuje opis (navedbo) dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja in tistih, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona, je jasno, da se bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP praviloma nanaša na prvostopenjsko in ne na drugostopenjsko sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki s sodbo odloča o dokazovanih dejstvih in okoliščinah kot so opisana v obtožbi po 2. točki prvega odstavka 263. člena oziroma po prvem odstavku 434. člena ZKP, medtem ko sodišče druge stopnje odloča o pritožbi, glede katere se je po prvem odstavku 395. člena ZKP dolžno izjaviti tako, da v obrazložitvi sodbe presodi njene navedbe.

Po drugem odstavku 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Dokazovanje poteka po tretjem odstavku 329. člena ZKP po predlogih strank in zagovornika ter po uradni dolžnosti sodišča, v obeh primerih pa po domnevani predhodni oceni o potrebnosti dokazovanja z vidika popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.500,00 EUR.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo II K 17010/2017 z dne 14. 9. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve 91 kaznivih dejanj ponarejanja poslovnih listin po prvem odstavku. 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je po uporabi omilitvenih določb iz druge alineje 50. člena KZ-1 v zvezi s 5. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1, za vsako kaznivo dejanje izreklo denarno kazen 40 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 800 EUR, nakar mu je po 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 6.000 EUR. Izrečeno denarno kazen je obsojenec dolžan plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Če denarne kazni ne bo mogoče niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo na način, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Obsojenec je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku, (v nadaljevanju ZKP) dolžan povrniti še stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso.

2.Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 17010/2017 z dne 23. 7. 2024 zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov, prvostopenjsko sodbo potrdilo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 1050,00 EUR.

3.Obsojenčevi zagovorniki so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe in povezane kršitve 22., 27., 28. in 29. člena Ustave R Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Na vloženo zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan, ki predlaga njeno zavrnitev. Meni, da uveljavljene kršitve zakona niso podane, da so bile pretežno na enak način zatrjevane že v postopku s pritožbo, da jih je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo, da je to v drugostopenjski sodbi popolnoma in razumljivo obrazloženo ter da vložniki v delu zahteve nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

5.Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in vložnikom. Prvi se o odgovoru ni izjavil, vložniki pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti vztrajajo.

B.

6.Vložniki neposredno zatrjujejo kršitev 4. točke 372. člena ZKP v zvezi z 28. členom Ustave z obrazložitvijo, po kateri je blanketnost prvega odstavka 235. člena KZ-1 izražena s tem, da ne našteva podrobneje raznih poslovnih knjig, listin in spisov ter drugih poslovnih listin, ki jih je potrebno voditi na podlagi zakona ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona in so pomembne za promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo, temveč se v tej zvezi sklicuje na druge predpise. Glede na to, vložniki vztrajajo, da izdaja računa iz konkretnega opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, za kaznivost dejanja ne zadostuje in da bi v opisu moralo biti navedeno še, da je obsojenec račune podpisal in opremil s štampiljko družbe, vztrajajo pa tudi, da 81. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ni predpis, ki določa vodenje poslovnih listin, ampak so to Zakon o računovodstvu in Slovenski računovodski standardi, ki določajo izdajo poslovne listine - računa. Predhodno povzete ugotovitve nižjih sodišč so v nadaljevanju obrazložitve zahteve, zavrnjene kot neutemeljene, s poudarkom, da dejanje, ni kaznivo dejanje, saj v njegovem opisu ni vključena pravilna ali nepravilna označba dopolnilne norme, niti je bila ta navedena v razlogih sodb. Po vložnikih to ni pravilno, kajti spreminjanje označbe dopolnilne norme pomeni obenem spreminjanje opisa kaznivega dejanja iz obtožbe.

Pri takšni obrazložitvi je Vrhovno sodišče najprej ugotovilo, da vložniki ne zatrjujejo zgolj navedene kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ampak še kršitev kazenskega zakona iz 1. točke tega člena. Kršitev ni podana, kajti po pravilnih ugotovitvah nižjih sodišč je v dejanskem opisu izreka prvostopenjske sodbe dopolnilna zakonska oz. druga pravna podlaga iz prvega odstavka 235. člena KZ-1 določno navedena, kot je določno naveden njen predmet-dolžnost izdajanja računov iz 81. člena ZDDV-1, ki morajo biti ravno za to tudi vodeni. Z dodano zakonsko podlago je bila tako protipravnost obsojenčevega ravnanja ustrezno opisana, medtem ko podpisovanje računov s strani obsojenca in opremljanje računov s štampiljkami, k vsebini opisane protipravnosti ničesar ne prispevata. Še zlasti, ker izdani računi po razumljivem dejanskem opisu niso bili lažni zaradi podpisov in štampiljk, ampak zaradi dobav in prodaj sojinih in sončničnih tropin, ki jih dejansko ni bilo.

Vrhovno sodišče se je v nadaljevanju strinjalo še z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, po kateri identifikacija poslovne listine v dejanskem opisu kaznivega dejanja ni pogojena z njeno opredelitvijo v točno oz. izključno določenem zakonu ali drugem predpisu. Po navedenem zakonskem opisu je namreč odločilen pomen, ki ga ima posamezna poslovna listina za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami ali kot podlaga za davčni nadzor. Ta je pri računu tudi po presoji Vrhovnega sodišča nedvomen, pa je zato vezanost računa na zakon ali drug predpis, v katerem je račun neposredno opredeljen (definiran), odveč. Drugače bi bilo v primeru, ko bi bil račun po pravilni ugotovitvi sodišča druge stopnje samostojni znak kaznivega dejanja iz prvega odstavka 235. člena KZ-1 in bi ga bilo treba z opredelitvijo iz drugega zakona ali predpisa, dejansko (konkretno) opisati. Ker nižji sodišči takšnega primera nista obravnavali, je Vrhovno sodišče sklepno ugotovilo, da jima v dejanski opis kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ni bilo treba posegati, da se o morebitnem posegu v dejanski opis kaznivega dejanja nista bili dolžni posebej izjavljati v razlogih sodb in da po ugotovljenem niti zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ni podana.

7.Vložniki prav tako neposredno zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo po obrazložitvi v zahtevi utemeljujejo z navedbo, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene očitke v zvezi z: i) uporabo dopolnilne norme, kot sestavnim znakom kaznivega dejanja, ii) odsotnostjo razlogov o odločilnih dejstvih v prvostopenjski sodbi ter iii) obsojenčevim odkritim in izčrpnim zagovorom, kar vse je obenem v nasprotju z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Res je sicer, da je sodišče druge stopnje povzelo obremenjujočo izpovedbo priče B. B. in da gospodarska družba A. d.o.o. sama ni pridobila blaga v fizično posest, kar pa še ne pomeni, da pri sami prodaji blaga ni sodelovala in da je bilo njeno sodelovanje zgolj navidezno (fiktivno). Blago je namreč mogoče kupiti in prodati naprej, ne da bi ga pri tem kupec fizično prevzel. To je celo običajno in ni pogoj za pridobitev lastninske pravice, kot ta ni pogoj za nadaljnjo prodajo. Pomeni, da zaključki nižjih sodišč temelje na popolnoma napačni koncepciji domnevno navideznih poslov, ki jih je davčni organ očital gospodarski družbi A. d.o.o. in ki nikakor ni v skladu s svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave. Za razliko od obsojenca sta se torej nižji sodišči postavili na stališče, da je obsojenec izdal račune, ki niso izkazovali dejanskega prometa blaga med družbo A. d.o.o. kot prodajalcem in hrvaškimi gospodarskimi družbami B. d.o.o., C. d.o.o. ter D. d.o.o., kot kupci. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo niti do ostalih pritožbenih navedb, s katerimi so vložniki ugotovitve sodišča prve stopnje zavračali kot špekulativne, brez kakršnihkoli koli posrednih, kaj šele neposrednih dokazov o obsojenčevi zavesti glede navedenih hrvaških gospodarskih družb, ki bi morala biti, enako kot vsa druga odločilna dejstva, nedvomno ugotovljena. Podobno velja za pristnost obsojenčevega podpisa na eni od priloženih listin, ko se je sodišče prve stopnje v nasprotju z 22. členom Ustave zadovoljilo z ugotovitvami davčnega organa in ni postavilo ustreznega izvedenca. Namesto tega se je sodišče druge stopnje sklicevalo na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in s tem kršilo še 25. člen Ustave.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka je v zvezi s tretjim delom sodbe iz prvega odstavka 364. člena ZKP. Po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je kršitev podana tedaj, ko sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ker razlogi sodbe institucionalno sledijo njenemu izreku, ki pri obsodilni sodbi po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP, vsebuje opis (navedbo) dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja in tistih, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona, je jasno, da se navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka praviloma nanaša na prvostopenjsko in ne na drugostopenjsko sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki s sodbo odloča o dokazovanih dejstvih in okoliščinah kot so opisana v obtožbi po 2. točki prvega odstavka 263. člena oziroma po prvem odstavku 434. člena ZKP, medtem ko sodišče druge stopnje odloča o pritožbi, glede katere se je po prvem odstavku 395. člena ZKP dolžno izjaviti tako, da v obrazložitvi sodbe presodi njene navedbe. V primeru, da dolžnost opusti, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.člena ZKP, kot ena od bistvenih kršitev določb tega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč druga kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka tega člena. Razlika med kršitvama je še, da je slednja dodatno pogojena s vplivom na zakonitost sodbe, ki ga vložniki v zahtevi niso obrazložili, Vrhovno sodišče pa je po pregledu drugostopenjske sodbe ugotovilo, da se vsi razlogi, ki naj bi v tej sodbi manjkali, vključno z razlogi o pristnosti obsojenčevega podpisa, nahajajo v 6. do 11. točki, v 15. do 19. točki ter v 24. točki obrazložitve sodbe. Če se vložniki z vsebino razlogov ne strinjajo, kar je po nadaljevanju v obrazložitvi zahteve očitno, se po umestni pripombi vrhovnega državnega tožilca spuščajo v dokazno oceno nižjih sodišč, kot sestavnim delom pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti po izrecni omejitvi iz drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati. Glede na to, in ker vložniki navajanih pritožbenih zavračanj ugotovitev sodišča prve stopnje, kot špekulativnih, niso konkretizirali, jih postavili v določen kontekst ipd., je Vrhovno sodišče ugotovilo, da neposredno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in posredno zatrjevana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ter iz teh izpeljane kršitve Ustave niso podane in je bilo treba vložnike še v tem delu zavrniti.

8.Različno od uveljavljanih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, vložniki izrecno uveljavljanih drugih ali ostalih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe niso opredelili. Kršitev je Vrhovno sodišče odkrilo samo v delu obrazložitve zahteve, v katerem je navedeno, da obsojenec in vložniki zaslišanja predstavnikov hrvaških gospodarskih družb niso predlagali, ker je dokazno breme na državnem tožilcu, ki mora krivdo zatrjevati in dokazovati, sodišči pa s tem, "ko sta, ne da bi zaslišali predstavnike hrvaških gospodarskih družb prejudicirali vsebino njihovih izpovedb v obsojenčevo škodo in svoje zaključke izdelali samovoljno in arbitrarno, s čimer je podana kršitev 22. člena Ustave."

Na opisani način nobena določba kazenskega postopka ne more biti kršena. Po drugem odstavku 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Dokazovanje poteka po tretjem odstavku 329. člena ZKP po predlogih strank in zagovornika ter po uradni dolžnosti sodišča, v obeh primerih pa po domnevani predhodni oceni o potrebnosti dokazovanja z vidika popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Opustitev dokazovanja v posamezni smeri lahko tako pomeni le, da so upravičeni predlagatelji in sodišče ocenili, da dokazovanje v tej smeri ni potrebno in ne že, da so, kot pravijo vložniki, prejudicirali njihovo vsebino. To je nenazadnje protislovno, saj dokazi v obravnavanem primeru, denimo z dokaznimi predlogi ali kako drugače niso bili niti identificirani, pa je potem tudi v obrazložitvi zahteve očitano prejudiciranje s strani sodišč povsem neutemeljeno.

C.

9.Ker uveljavljane kršitve zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, in ker je bila zahteva v delu vložena tudi zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

10.Odločba o obsojenčevi dolžnosti plačila sodne takse temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP ter na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerjena pa je bila po tar. št. 7116 in 7152 Taksne tarife. Obsojenec je po pridobljenih podatkih prejemnik plače, uporabnik motornega vozila gospodarske družbe, v kateri je zaposlen in in lastnik stanovanja.

11.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 263, 263/1-2, 359, 359/1, 371, 371/1-11, 395, 395/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.