Up-3/03 - 4

11. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž.-Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. januarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 27/2002 z dne 29. 10. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji delodajalca (tožene stranke v delovnem sporu) in spremenilo sodbo Višjega sodišča, tako da je zavrnilo pritožbo ustavne pritožnice (tožnice v delovnem sporu) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega zahtevka za razveljavitev sklepov delodajalca z dne 12. 4. in 9. 5. 1994, na podlagi katerih ji je prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni. Oprlo se je na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnica približno teden dni pred iztekom porodniškega dopusta izvedela, da se pričakuje njena vrnitev na delo, in zaključilo, da pritožnica po izteku porodniškega dopusta ni upravičeno izostala z dela.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča vlaga pritožnica ustavno pritožbo. V uvodu navaja, da se pritožuje tudi zoper odločbi obeh nižjih sodišč, vendar pa iz vsebine ustavne pritožbe izhaja, da dejansko izpodbija le sodbo Vrhovnega sodišča. Zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 49. in 50. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču očita, da je spregledalo prepoved iz 370. (pravilno 385.) člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP77) in se samo lotilo ugotavljanja dejstev. Obšlo naj bi namreč dejanske in pravne ugotovitve sodišča druge stopnje in sprejelo lastno dokazno oceno o delavkini vednosti, da postopek ugotavljanja presežnih delavcev pri delodajalcu še ni bil izveden, da torej direktor svoje obljube o uvrstitvi pritožnice med trajno presežne delavce še ni izpolnil, in da se pričakuje njena vrnitev na delo. Pritožnica tudi meni, da so bila v tej zadevi očitno favorizirana ravnanja močnejšega, tako da je mogoče govoriti o diskriminaciji. Opozarja na to, da je ostalo brez posledic poigravanje delodajalca z delavko, ki se je zanesla na njegovo zagotovilo, da ji bo delovno razmerje prenehalo kot trajno presežni delavki, in druge očitne kršitve pravnega reda s strani delodajalca. Zatrjuje, da so bile vse posledice zaporednih napak delodajalca prevaljene na delavko, s čimer sta bili porušeni načeli enakosti pred zakonom ter enakega varstva pravic, hkrati pa so bile kršene tudi ustavne pravice do sodnega varstva, do dela in do socialne varnosti. Zanemarjena naj bi bila funkcija sojenja, ki je v varovanju pravic šibkejšega in preprečevanju zlorab s strani močnejšega.

B.

3.V ustavni pritožbi izraža pritožnica splošno nezadovoljstvo z zanjo neugodno sodbo Vrhovnega sodišča. Izpodbijana sodba temelji na materialnopravnem zaključku Vrhovnega sodišča, da pritožničinih izostankov z dela po izteku porodniškega dopusta ni mogoče šteti za upravičene. To pa praviloma ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v delovnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnica ni izkazala. Odločitev sodišča v korist ene stranke namreč še ne pomeni diskriminacije oziroma neenake obravnave strank in ne more utemeljiti očitkov pritožnice o kršitvi 14. oziroma 22. člena Ustave. Prav tako pa celo napačna odločitev sodišča sama po sebi še ne bi pomenila zatrjevanih kršitev pravic iz 23., 49. in 50. člena Ustave.

4.Z očitkom Vrhovnemu sodišču, da je v nasprotju z ZPP77 samo ugotavljalo dejansko stanje, uveljavlja pritožnica napačno uporabo pravil procesnega prava. Kot že navedeno, Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo praviloma ne more preizkušati pravilnosti izpodbijanih odločitev sodišč samih po sebi. Izjemo predstavljajo primeri, ko bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijani odločbi ni mogoče očitati. Dejstvo, da pritožnici v telefonskem razgovoru pred iztekom porodniškega dopusta ni bilo rečeno, da se bo izostanek po 13. 3. 1993 štel kot čakanje in da lahko po tem datumu ostane doma, na katerega se je pri odločanju oprlo Vrhovno sodišče, je namreč ugotovilo že sodišče prve stopnje. Višje sodišče tej ugotovitvi sodišča prve stopnje ni nasprotovalo. Nasprotno je v obrazložitev sodbe zapisalo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkom za razveljavitev sklepov z dne 12. 4. in 9. 5. 1994, ki sta se nanašala na pritožničine izostanke z dela po 13. 3. 1994, ugotovilo relevantna dejstva in napravilo pravilne dejanske zaključke. Glede na to stališču Vrhovnega sodišča, da se je pri odločanju oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno pred prvostopenjskim sodiščem, ki ga je sprejelo tudi Višje sodišče, ni mogoče očitati neskladja z 22. členom Ustave.

5.Ker torej v obravnavani zadevi očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan