Jedro

Po določbi 2. odst. 62. čl. ZTPDR morajo disciplinski organi o začetku postopka obvestiti tudi sindikat. Če je sindikat oblikoval mnenje o storilcu kršitev delovnih obveznosti in ga poslal disciplinskim organom, so ga ti dolžni med postopkom obvezno obravnavati. Kršitev disciplinskega postopka bi bila podana samo v primeru, če disciplinski organi o začetku disciplinskega postopka ne bi obvestili sindikata oziroma ne bi obravnavali njegovega poslanega mnenja. Ne pomeni pa kršitev postopka, če se sindikat v disciplinski postopek ni vključil, čeprav je bil o njem obveščen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi postopka iz razveljavitvenega sklepa sodišča združenega dela Republike Slovenije, opr. št. Sp ... z dne 1.8.1991 delno ugodilo zahtevku tožeče stranke tako, da je ... za ugotovljene hujše kršitve delovnih obveznosti po 11. in 23. točki 11. člena pravilnika o odgovornosti delavcev v združenem delu ... (grobo in nevljudno obnašanje do strank in sodelavcev in nevestno, nepopolno, nepravilno in nečitljivo izpolnjevanje dokumentacije) sicer vzdržalo v veljavi disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, njegovo izvršitev pa je odložilo za dobo enega leta.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo obeh strank, ugodilo le toženi stranki in spremenilo odločitev prvostopnega sodišča tako, da je zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrnilo.

Tožnik je na podlagi določb 73. člena v zvezi z 21. in 25. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19-780/94 - v nadaljevanju ZDSS) vložil proti odločbi sodišča druge stopnje revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V reviziji zatrjuje, da je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika zastaralo, saj 67. člen zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki je začel veljati 14.10.1989, ni več vseboval določbe iz republiškega zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/74), da zastaranje v času sodnega postopka ne teče. Ker je zastaranje disciplinskega postopka teklo ves čas postopka pred sodiščem, je očitno, da vodenje postopka ni bilo končano v okviru zastaralnih rokov iz 67. člena ZTPDR. Dejanska podlaga sodne odločbe tudi ni upoštevala izpovedbe priče, da je bila praksa glede izpolnjevanja dobavnic odstopajoča od predpisov in pravil, vendar jo je tožena stranka pri drugih delavcih dopuščala, sankcionirala jo je samo pri tožeči stranki in to na najstrožji način. Sicer pa je bil sam disciplinski postopek bistveno kršen, ker v njem ni sodeloval sindikat. Zato je, po mnenju revidenta, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar pa je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Odločba sodišča druge stopnje naj se zato razveljavi in zadeva vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje, v kolikor je ne bo revizijsko sodišče samo spremenilo.

Revizija je bila na podlagi določbe 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na 3. odstavek 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s katerim so določene meje preizkusa izpodbijane odločbe. Pooblastilo revizijskega sodišča je omejeno na preizkus izpodbijane odločbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da pri revizijah, vloženih po 1. odstavku 73. člena omenjenega zakona ni dolžno po uradni dolžnosti upoštevati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in paziti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Tožeča stranka v reviziji ni navedla, katere kršitve ZPP so bile storjene v postopku, ki je tekel pred sodiščem prve in druge stopnje. V reviziji povdarja, da sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče, ki je opozorila na okoliščino, da se pri toženi stranki niso izpolnjevale dobavnice skladno s predpisi in navodili, vendar pa je za tako ravnanje disciplinsko odgovarjal le tožnik. Revizijsko sodišče ugotavlja, da izražajo te navedbe le nestrinjanje z dokazno presojo pravno odločilnih dejstev prvostopnega in drugostopnega sodišča. Po 3. odstavku 385. člena ZPP pa zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Zaradi navedene prepovedi revizijsko sodišče zato ne sme presojati pravilnosti dokazne ocene, pa čeprav jo tožeča stranka formalno uveljavlja kot zmotno uporabo materialnega prava. Šteti mora, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Zato se revizijsko sodišče z dokazno oceno, ki sta jo sprejeli obe nižji sodišči, ni smelo ukvarjati.

Revizija pa tudi v delu, s katerim tožeča stranka vsebinsko napada pravilnost uporabe materialnega prava, ni utemeljena. Tožeča stranka zmotno razlaga pomen prekinitve zastaranja disciplinskih kršitev tekom sodnega postopka.

V času, ko je tekel disciplinski postopek v .... proti tožniku (september 1989 do 8.5.1990), je bil v veljavi zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 - v nadaljevanju ZTPDR), ki je v svojem 67. členu določal zastaralne roke za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka. Tako je prvi odstavek omenjenega člena določal, da uvedba disciplinskega postopka zastara v šestih mesecih, odkar se je zvedelo za kršitev in storilca oziroma dvanajst mesecev, odkar se je zvedelo za kršitev. Subjektivni rok za vodenje disciplinskega postopka pa je bil v 3. členu 67. člena ZTPDR določen z enim letom, objektivni pa z osemnajstimi meseci. Šele z novelo ZTPDR (Uradni list SFRJ, št. 42/90), ki je začela veljati 4.8.1990, so bili za šest mesecev skrajšani zastaralni roki, določeni v 67. členu.

Zastaranje v disciplinskih zadevah je inštitut, s katerim se zagotavlja pravna varnost s tem, da preprečuje uvedbo, vodenje in izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa po preteku v zakonu določenega roka. V obravnavanem primeru je začel subjektivni rok za očitana dejanja tožniku teči z dnem opravljene kontrole 25.9.1989 oziroma 20.10.1989, ker je delavski svet dokončno odločitev o kršitvi delovne obveznosti tožnika sprejel dne 8.5.1990, za posamezne kršitve, ki so pod inkriminacijo (z dne 19.9., 21.9., 22.9. in 19.10.1989) pa se je zvedelo, kot prej navedeno 25.9. oz. 20. 10.1989, je očitno, da je bilo vodenje postopka končano v okviru dvanajst mesečnega zastaralnega roka iz 3. odstavka 67. člena ZTPDR (Uradni list SFRJ, št. 60/89).

Procesnopravni učinek zastaranja disciplinskega postopka je njegova ustavitev. Disciplinski organi morajo po uradni dolžnosti paziti na rok zastaranja. Samo zakon pa lahko določi, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih se zadrži zastaranje disciplinskega postopka. Tako je bilo z novelo zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 85/87 - v nadaljevanju ZZD) določeno v novem 204. a členu, da se v zastaralne roke ne računa čas, iz 1. in 2. odstavka, dokler traja postopek pred pristojnim sodiščem (3. odstavek). Enaka določba, ki sicer ne pomeni inštituta pretrganja zastaranja, po katerem bi zastaranje postopka začelo teči znova, je bila povzeta tudi v novelo zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 18/88) v 3. odstavek 156. člena in prevzeta z uveljavitvijo zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90) v njegov 93. člen. Zastaranje disciplinskega postopka se torej v času postopka pred pristojnim sodiščem ustavi, sicer pa - pred disciplinskimi organi - teče nepretrgoma.

Uporaba zakonskih določb o prekinitvi zastaranja postopka pa pride v poštev le v primeru, če je sodišče vrnilo disciplinsko zadevo disciplinskim organom podjetja v ponovno odločanje. Iz podatkov spisa pa je razvidno, da ni podana dejanska in pravna situacija, ki bi narekovala uporabo omenjenega inštituta v obravnavanem sporu, saj je o njem sodišče samo odločilo.

Tožeča stranka tudi zmotno razlaga določbo 2. odstavka 62. člena ZTPDR. Po tej določbi morajo disciplinski organi o začetku postopka obvestiti tudi sindikat. Če je sindikat oblikoval mnenje o storilcu kršitev delovnih obveznosti in ga poslal disciplinskim organom, so ga ti dolžni med postopkom obvezno obravnavati. Kršitev disciplinskega postopka bi bila podana samo v primeru, če disciplinski organi o začetku disciplinskega postopka ne bi obvestili sindikata oziroma ne bi obravnavali njegovega poslanega mnenja. Ne pomeni pa kršitev postopka, če se sindikat v disciplinski postopek ni vključil, čeprav je bil o njem obveščen. Iz podatkov disciplinskega spisa, zlasti pa iz ugovora tožnika z dne 30.3.1990, pa je razvidno, da je bil o postopku pred disciplinsko komisijo obveščen predsednik sindikata. S tem pa je bilo zadoščeno obveznosti, ki jo disciplinskim organom nalaga določilo 2. odstavka 62. člena ZTPDR.

Ker določbe zakona o temlejnih pravicah iz delovnega razmerja, zakona o delovnih razmerjih in pravilnika o odgovornostih, ki urejajo disciplinski postopek in odgovornost delavcev za kršitev delovnih obveznosti, niso bile kršene, je bila presoja drugostopnega sodišča, ki je potrdilo odločitev disciplinskih organov, pravilna.

Revizijsko sodišče je izpodbijano odločbo tudi materialnopravno preizkusilo in ugotovilo, da je tudi ta pravilna. Neupoštevne so namreč tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na po tožnikovem mnenju podobne primere, ki pa niso bili pri toženi stranki disciplinsko obravnavani. Vsak delavec, ki krši delovne obveznosti, je poseben primer, ki odgovarja za dokazane mu kršitve individualno. Sodišče o presoji zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa zato ne obravnava in ne upošteva disciplinskih odločitev, sprejetih v drugih zadevah.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožene stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odstavek 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

Določbe ZPP, ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).