Jedro

Tožena stranka trditev in dokazov v zvezi z dejstvom, da bi takojšnje plačilo sodne takse lahko ogrozilo njeno dejavnost, ni podala.

Tožena stranka tudi ni podala nobenih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati njeno zmožnost takojšnje unovčitve premoženja, oziroma kako bi unovčitev premoženja ogrozila njeno dejavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo tako predlog tožene stranke za delno oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek (I. točka izreka), kot tudi njen predlog za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek (II. točka izreka).

2. Zoper sklep je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka je v predlogu za taksno oprostitev navedla zgolj, da prosi sodišče, da jo delno oprosti plačila sodne takse oziroma podrejeno, da ji omogoči obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek.

5. Sodišče prve stopnje je njen predlog zavrnilo, ker tožena stranka ni zatrjevala, da s sredstvi za plačilo sodne takse ne razpolaga oziroma jih ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti. Pri tem je pojasnilo, da zgolj dejstvo, da je imela tožena stranka v preteklem letu bilančno izgubo, ne pomeni, da ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za plačilo takse za pritožbeni postopek v višini 513,00 EUR. Ugotovilo je namreč, da iz bilance stanja za toženo stranko izhaja, da ima le-ta denarna sredstva v višini 1.750,00 EUR, za katera tožena stranka ni trdila, da z njimi več ne razpolaga.

6. V pritožbi je tožena stranka navajala, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da iz njene bilance stanja za leto 2014 izhaja izguba v višini 163.651,00 EUR in tudi ne, da ima blokiran transakcijski račun, zaradi česar je upravičena do taksne oprostitve. Glede denarnih sredstev v višini 1.750,00 EUR je navajala, da je bil to edini njen dohodek v celem letu 2014, ki pa naj bi bil še istega dne zarubljen in prenakazan upniku. Ker se tudi sicer vsi njeni prihodki prenakazujejo upnikom, ne zmore plačati sodne takse v nobeni višini.

7. Predlog tožene stranke za taksno oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek je neutemeljen že zato, ker je nesklepčen. Tako za oprostitev kot tudi za odlog ali obročno plačilo takse mora skladno s četrtim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) stranka v predlogu izkazati, da sredstev za plačilo takse ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti.

8. Višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka trditev in dokazov v zvezi z dejstvom, da bi takojšnje plačilo sodne takse lahko ogrozilo njeno dejavnost, ni podala. V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Trditveno in dokazno breme glede premoženjskega stanja, ki utemeljuje taksno oprostitev oziroma predlog za obročno plačilo sodne takse (primerjaj 7. in 212. člen ZPP), zato v tej zadevi ni izpolnjeno. Tožena stranka namreč ni navedla minimuma tistih dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je podan dejanski stan iz 11. člena ZST-1, ki opravičuje njen predlog. Tožena stranka z blokado transakcijskega računa in s čisto bilančno izgubo izkazuje slabo likvidnostno in finančno stanje. Po petem odstavku 11. člena ZST-1 pa je sodišče pri odločanju o taksni oprostitvi dolžno upoštevati poleg finančnega in likvidnostnega stanja tudi premoženjsko stanje predlagatelja. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz bilance stanja izhaja, da ima tožena stranka denarna sredstva v višini 1.750,00 EUR. Pritožbeno sodišče dodaja, da iz bilance stanja (C1) izhaja tudi, da tožena stranka razpolaga z kratkoročnimi poslovnimi terjatvami v znesku 35.366,00 EUR, pri čemer tožena stranka v predlogu za delno oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek ni navedla, da denarnih sredstev nima več, kot tudi ne, da so te terjatve neprodajljive oziroma da nimajo nobene tržne vrednosti. V pritožbi navedene trditve, da z denarnimi sredstvi v višini 1.750,00 EUR ne razpolaga več, so torej pritožbena novota, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj tožena stranka v pritožbi ni navedla, da tega brez svoje krivde ni mogla zatrjevati že v predlogu za delno oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek (337. člen ZPP in tretji odstavek 1. člena ZST-1).

9. Tožena stranka tudi ni podala nobenih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati njeno zmožnost takojšnje unovčitve premoženja, oziroma kako bi unovčitev premoženja ogrozila njeno dejavnost. Samo z zatrjevanjem nelikvidnosti in blokad transakcijskih računov, brez pravočasnih navedb o nezmožnosti vnovčitve njenega premoženja, pa tožena stranka s predlogom za delno oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse ne more biti uspešna (četrti odstavek 11. člena ZST-1). Ob upoštevanju višine taksne obveznosti za pritožbeni postopek (513,00 EUR), zato tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka razpolaga z zadostnim obsegom premoženja – sredstev, s katerim lahko izpolni taksno obveznost brez ogrožanja svoje dejavnosti.

10. Ker so se uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).