Jedro

Vmesna sodba je zagotovo pomembno procesno dejstvo, ki potrjuje navedbe tožnice, da bi bilo smotrno dovoliti predlagano spremembo tožbe, ker je o temelju že odločeno. V pravi teoriji je zastopano stališče, da je pretogo stališče, če vmesna sodba ne učinkuje na povišani del, ko gre za privilegirano spremembo tožbe v odškodninskih sporih.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se II. in III. tč. izreka sodbe in sklep sodišča prve stopnje, da se ne dovoli sprememba tožbe z dne 15. 1. 2024, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.1. Pritožba tožene stranke zoper I. tč. izreka sodbe se delno zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v delu, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 47.147,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

-za znesek 11.928,35 EUR od 6. 8. 2013 dalje,

-za znesek 18.727,69 EUR od 12. 3. 2019 dalje,

-za znesek 8.385,54 EUR od 1. 9. 2021 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 9. 2021 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 10. 2021 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 11. 2021 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 12. 2021 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 1. 2022 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 2. 2022 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 3. 2022 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 4. 2022 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 5. 2022 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 6. 2022 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 7. 2022 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 8. 2022 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 9. 2022 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 10. 2022 dalje,

-za znesek 269,51 EUR od 6. 11. 2022 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 12. 2022 dalje,

-za znesek 27951 EUR od 6. 1. 2023 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 2. 2023 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 3. 2023 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 4. 2023 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 5. 2023 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 6. 2023 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 7. 2023 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 8. 2023 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 9. 2023 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 10. 2023 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 11. 2023 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 12. 2022 dalje,

-za znesek 279,51 EUR od 6. 1. 2024 dalje.

2.V preostalem delu I. tč. izreka sodbe glede plačila glavnice v višini 2.481,46 EUR in plačila zakonskih zamudnih obresti:

-za znesek 627,81 EUR od 6. 8. 2013 dalje,

-za znesek 985,66 EUR od 12. 3. 2019 dalje,

-za znesek 441,35 EUR od 1. 9. 2021 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 9. 2021 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 10. 2021 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 11. 2021 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 12. 2021 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 1. 2022 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 2. 2022 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 3. 2022 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 4. 2022 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 5. 2022 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 6. 2022 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 7. 2022 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 8. 2022 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 9. 2022 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 10. 2022 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 11. 2022 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 12. 2022 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 1. 2023 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 2. 2023 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 3. 2023 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 3. 2023 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 5. 2023 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 6. 2023 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 7. 2023 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 8. 2023 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 9. 2023 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 10. 2023 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 11. 2023 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 12. 2023 dalje,

-za znesek 14,72 EUR od 6. 1. 2024 dalje,

in glede III. tč. izreka sodbe, je pritožba utemeljena in se sodba v tem delu razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka - pravnomočna delna in vmesna sodba sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je z delno in vmesno sodbo in sklepom III P 1115/2019 z dne 31. 1. 2022 odločilo, da se dovoli sprememba tožbe tožnika z dne 13. 3. 2019 in 1. 9. 2021, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 263.203,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi,1 da je tožbeni zahtevek v preostalem delu po podlagi utemeljen. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi delne in vmesne sodbe pojasnilo, da je toženka kot odvetnica zastopala tožnico, da pri zastopanju tožnice kot najemodajalke ni delovala s profesionalno skrbnostjo v zvezi s sklenitvijo najemne pogodbe za stanovanje, ker je bila sklenjena za neprofitno najemnino, da je tožnici nastala škoda v razliki med profitno in neprofitno najemnino v višini njenega solastniškega deleža - 29,26 %. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom I Cp 1202/2022 z dne 19. 1. 2023 zavrnilo pritožbi tožnice in toženke in v izpodbijanem delu potrdilo delno in vmesno sodbo ter sklep sodišča prve stopnje.2

Odločitev sodišča prve stopnje

2.Sodišče prve stopnje je na naroku 23. 1. 2024 sprejelo sklep, da se sprememba tožbe tožnice z dne 15. 1. 2024 ne dopusti, kar je obrazložilo v izpodbijani sodbi, s katero je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici v roku 15 dni 49.629,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

-za znesek 12.556,16 EUR od 6. 8. 2013 dalje,

-za znesek 19.713,36 EUR od 12. 3. 2019 dalje,

-za znesek 8.826,89 EUR od 1. 9. 2021 dalje,

-za znesek 294,23 EUR od 6. 9. 2021 dalje,

-za znesek 294,23 EUR od 6. 10. 2021 dalje,

-za znesek 294,23 EUR od 6. 11. 2021 dalje,

-za znesek 294,23 EUR od 6. 12. 2021 dalje,

-za znesek 294,23 EUR od 6. 1. 2022 dalje,

-za znesek 294,23 EUR od 6. 2. 2022 dalje,

-za znesek 294,23 EUR od 6. 3. 2022 dalje,

-za znesek 294,23 EUR od 6. 4. 2022 dalje,

-za znesek 294,23 EUR od 6. 5. 2022 dalje,

-za znesek 294,23 EUR od 6. 6. 2022 dalje,

-za znesek 294,23 EUR od 6. 7. 2022 dalje,

-za znesek 294,23 EUR od 6. 8. 2022 dalje,

-za znesek 294,23 EUR od 6. 9. 2022 dalje,

-za znesek 294,23 EUR od 6. 10. 2022 dalje,

-za znesek 294,23 EUR od 6. 11. 2022 dalje,

-za znesek 294,23 EUR od 6. 12. 2023 dalje,

- za znesek 294,23 EUR od 6. 1. 2024 dalje (I), da se zavrne tožbeni zahtevek v preostalem delu (za zamudne obresti od priznanih zneskov pred navedenim datumom za razliko do glavnice 124.470,24 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II), da "je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 87 % stroškov postopka, tožena pa tožeči stranki 13 % stroškov postopka, kot jima jih bo priznalo sodišče" (III).

Povzetek pritožbenih navedb tožnice

3.Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker ni dopustilo spremembe tožbe z dne 15. 1. 2024, s tem pa je zmotna odločitev tudi v II. in III. tč. izreka sodbe. Tožnica zahteva tudi, da ji toženka povrne pritožbene stroške.

4.Tožnica je z vlogo 15. 1. 2024 zahtevek glede plačila odškodnine prilagodila ugotovitvam izvedenca - cenilca4 iz mnenja, ki je bilo izdelano v tem postopku, zato bi sodišče moralo dopustiti spremembo tožbe. Sodišče je tožnikovo prilagoditev tožbenega zahtevka ugotovitvam cenilca zmotno kvalificiralo kot spremembo tožbe, s tem pa je sprejelo nezakonito odločitev, katere posledica je izpodbijani del sodne odločbe.

5.Tožnik je že v tožbi pri izračunu škode pojasnil, da iz razloga, ker je najemna pogodba sklenjena za nedoločen čas, si pridružuje v prihodnje, za ves čas veljavnosti najemne pogodbe, modificirati - povečati tožbeni zahtevek. Predlagal je tudi postavitev cenilca nepremičninske stroke za dokazovanje višine tožbenega zahtevka. Sodišče je sledilo dokaznemu predlogu. Cenilec je izdelal mnenje, ki ga je poslal sodišču 29. 9. 2023. Tožnik je mnenje prejel 5. 10. 2023. Pravdni stranki sta imeli pripombe na cenitev v povezavi z določitvijo tržne najemnine za stanovanje. Toženka je od cenilca zahtevala, da navede dodatne podatke in predloži dodatno dokumentacijo, tožnik pa je v vlogi 25. 10. 2023 cenilcu postavil dodatna vprašanja in terjal dopolnitev mnenja. Pravdni stranki sta pričakovali, da bo cenilec mnenje ustrezno dopolnil, nato pa bo sodišče razpisalo narok, ko bo v dopolnitvi mnenja razčiščeno dejansko stanje, kar bi omogočilo tožniku, da prilagodi tožbeni zahtevek po višini, glede na ugotovitve cenilca iz dopolnjenega mnenja. Sodišče je cenilca zaslišalo na naroku in takoj zatem zaključilo postopek. Tožnik je iz previdnosti po višini prilagodil del tožbenega zahtevka, za katerega sodišče v delni in vmesni sodbi ni ugotovilo zastaranja, glede na mnenje cenilca, zoper katerega sta imeli pravdni stranki sicer pripombe. Sodišče ni upoštevalo, da bi cenilec glede na pripombe pravdnih strank lahko na naroku ugotovitve iz pisnega mnenja spremenil in bi moral tožnik znova prilagajati tožbeni zahtevek.

6.Izvedensko mnenje ima v postopkih za plačilo odškodnine ključno vlogo zaradi prilagoditve zahtevka, ker zagotavlja strokovno oceno obsega in narave materialne škode. Če izvedenec v mnenju ugotovi višjo škodo, kot je bila ocenjena sprva, lahko oškodovanec na tej podlagi zahteva povišanje prvotno določene odškodnine, prilagoditev zahtevka pa temelji na dokazovanju, da so se okoliščine, ki so bile podlaga za izračun odškodnine spremenile. Sodišče se sklicuje na odločbo II Ips 53/2022, iz katere pa izhaja nasprotno stališče, kot ga je zavzelo. Vrhovno sodišče v tej odločbi pojasnjuje, da je treba zaradi zagotavljanja pravice do sodnega varstva v primeru, ko tožnik zaradi okoliščin, ki jih je izvedel šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca) in zviša tožbeni zahtevek, ki se nanaša na isto vrsto škode, šteti, da je bilo zastaranje tudi glede tega dela prekinjeno že z vložitvijo tožbe, ker predmet tožbe ostaja isti, saj tožnik ni zahteval ničesar novega, poleg že obstoječega, temveč je na isti dejanski podlagi zahteval izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku, zato takšno povišanje zahtevka pomeni nepravo spremembo tožbe, ker gre po vsebini še vedno za isti predmet spora, spremeni se le višina. V opisanem primeru je bil potek pravdnega postopka drugačen kot v predmetnem postopku, ker je tožnica predlagala dokaz z izvedencem šele v ponovljenem postopku, medtem ko je tožnica v tem postopku predlagala postavitev izvedenca že v tožbi. Enaka stališča je zavzelo Vrhovno sodišče v zadevah: II Ips 61/20192, Ips 221/2016, II Ips 174/2001, II Ips 204/2013, II Ips 342/2014, II Ips 919/2007, II Ips 557/1998 in III Ips 57/1996.

7.Sodišče se v izpodbijani sodbi sklicuje na delno in vmesno sodbo, kjer je odločilo o temelju in o materialnem vprašanju zastaranja, pri čemer o višini takrat ni nič vedelo. Zmotno se sodišče sklicuje, da je bil v času izdaje pravnomočne delne in vmesne sodbe tožbeni zahtevek postavljen v določeni višini, ki je bil pač nižji od te, kot jo je ugotovil cenilec, ki ga je postavilo sodišče, kar je bil razlog, da je v II. točki izreka sodbe tožbeni zahtevek v preostanku zavrnilo.

8.Zmotne so ugotovitve sodišča, da bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, če bi se dovolila sprememba tožbe, ker bi morala na spremembo tožbe podati odgovor toženka, s tem, da je toženka ves čas vedela, kaj zahteva tožnik in je bila seznanjena z mnenjem cenilca. Zmotne so tudi ugotovitve sodišča, da bi sprememba tožbe znova odprla vprašanja temelja za razliko med prej zahtevano in novo postavljeno višino škode in bi bilo treba dopolniti cenilno mnenje. Če bi sodišče natančno prebralo tožnikovo vlogo z dne 15. 1. 2024, bi lahko ugotovilo, da tožnik ob prilagoditvi tožbenega zahtevka izhaja iz posledic delne in vmesne sodbe in da je zahtevek prilagodil le v delu, kjer je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je zahtevek po temelju utemeljen in da zastaranje ni podano.

9.Ker sodišče ni dovolilo spremembe tožbe, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, posledično pa je zmotna odločitev v II. tč. izreka sodbe, posledično pa tudi III. tč. izreka sodbe, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

Povzetek pritožbenih navedb toženke

10.Toženka v pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper I. in III. tč. izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11.Sodišče je kršilo pravila postopka, ker toženke ni pozvalo, da se izjasni glede spremembe tožbe - teh sprememb tožbe ji namreč ni vročilo v odgovor s pozivom in opozorilom na pravne posledice.

12.Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevo za izločitev cenilca. S tem, ko je upoštevalo mnenje cenilca, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Cenilec je glede očitkov avtorstva pojasnil, da mu je pri zbiranju podatkov pomagala A. A., ki je prav tako ocenjevalka nepremičnin. A. A. ni sodna cenilka, pojasnila cenilca o delnem sodelovanju A. A. pa so v nasprotju z navedbami v cenilnem mnenju.5 Na prvi strani mnenja izhaja, da ga je pripravila družba B., na vsaki strani so oznake družbe, medtem ko je na strani 2 mnenja kot avtor podpisan sodni cenilec. Mnenje je napisano v množini, zato ni mogoče slediti pojasnilom cenilca, da naj bi A. A. le zbirala podatke.

13.Toženka je izvedenca pozvala, da predloži primerljive podatke, na katerih temelji mnenje. Dolžnost predložitve podatkov, ki jih je uporabil izvedenec in ki izhajajo iz plačljive baze podatkov, je na cenilcu in ne na toženki, zato je sodišče dokazna pravila uporabilo zmotno. Toženki je bila kršena pravica do izjave in kontradiktornosti, ker se je cenilec v mnenju skliceval na podatke, ki jih ni razkril in jih ni bilo mogoče objektivno preveriti.

14.Sodišče je z vmesno sodbo odločilo o temelju zahtevka, odločanje o višini odškodnine je pridržalo za končno sodbo. Pri odločanju o nastanku in višini škode mora sodišče obravnavati vprašanja in ugovore, ki se nanašajo na višino zahtevka. V skladu s stališči Vrhovnega sodišča6 se lahko tožbeni zahtevek zavrne tudi, če se izkaže, da škoda ni nastala, ker predpostavka škode zajema tako temelj kot višino.

15.Sodba nima razlogov o obstoju vzročne zveze. Ni se ugotavljala vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom škode. Prav glede neobstoja vzročne zveze med sklenitvijo najemne pogodbe in nastankom škode sodijo toženkini ugovori glede neobstoja pravne podlage in škode, odpovedi izgubljenemu dobičku in dolžnosti zmanjševati škodo. S preklicem pooblastila je bila vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem pretrgana. Toženka ne more biti odgovorna za škodo, ki je nastala po letu 2012 iz naslova najemne pogodbe. Tožnica se je vsem zahtevkom v povezavi z najemno pogodbo odpovedala že leta 1995 in v letu 2015, ko se preklic prenesenih pravic veže na smrt C. C., zato ji škoda ni nastala. Sodba nima razlogov glede vzročne zveze med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo.

16.Sodišče je pri presoji vzročne zveze napačno uporabilo materialno pravo. Predpostavke odgovornosti za nepravilno izpolnitev so določene v 768. členu Obligacijskega zakonika (OZ) in v 239. členu OZ. Mandatar naročitelju odgovarja za škodo, ki mu je zaradi nepravilne izpolnitve mandatarjeve obveznosti nastala, ob predpostavki, da obstaja vzročna zveza med kršitvijo in škodo. Zmotna je ugotovitev sodišča, da velja domneva, da vzrok kršitve izhaja iz mandatarjeve sfere. Naročnik je tisti, ki mora dokazati vzročno zvezo med nepravilno izpolnitvijo mandatarjeve obveznosti in škodo, ki mu je nastala zaradi nepravilne izpolnitve te obveznosti.

17.Tožnici se premoženjski položaj zaradi sklenjene najemne pogodbe ni spremenil. Njeno premoženje se ni zmanjšalo. Tožnica premoženjskih pravic iz naslova solastnine ni imela, kar se je odrekla s sklenitvijo sporazuma z dne 28. 5. 1995. Vse svoje pravice, torej tudi pravico do uveljavljanja odškodnine zaradi kršitve mandatne pogodbe, je prenesla na C. C. Toženka je na naroku 11. 10. 2017 zatrjevala, da se je tožnica odpovedala dobičku iz naslova prejema najemnine, odklonila je tudi obveznosti iz naslova solastnine in izrecno soglašala, da C. C. prevzame vse pravice in obveznosti. Tožnica s sklicevanjem na sporazum z dne 28. 5. 1995 ne more biti prekludirana.

18.Sodišče je v sodbi ugotovilo višino tržne najemnine za vsako vtoževano leto, ki jo je korigiralo z deležem 29,26 % ter na ta način ugotovilo razliko, ki gre tožnici. Ugotovljeni delež je nepravilen in nezakonit. Sodišče je v obrazložitvi vmesne sodbe škodo utemeljilo na solastninskem deležu tožnice, ki je po podatkih zemljiške knjige 27,29 %, zato je v izpodbijani sodbi nepravilno priznalo odškodnino ob upoštevanju solastniškega deleža v višini 29,26 %. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je sledilo navedbam tožnice o drugačni višini solastnega deleža in zakaj ni upoštevalo podatkov o pravicah iz javnih knjig.

19.Tožnica je kršila načelo vestnosti in poštenja, ker ni storila ničesar, da bi zmanjšala škodo oziroma jo preprečila. Tožnica že vsa leta soglaša s sklenjeno najemno pogodbo in sprejeto višino najemnine. Tožnica je tudi po preklicu pooblastila toženki nadaljevala z oddajanjem stanovanja za neprofitno najemnino. Tožnica je šele 25. 4. 2019 vložila tožbo na ugotovitev ničnosti najemne pogodbe, torej sedem let po preklicu pooblastila toženki. Tožnica ni storila ničesar, da bi spremenila vsebino sporazuma iz leta 1995 ali odpravila njegove posledice. Tožnica še danes ni obračunala najemnine v skladu z rastjo življenjskih stroškov.

20.Sodišče je v vmesni sodbi ugotovilo, da je tožnica upravičena do izgubljenega dobička, v izpodbijani sodbi pa je tožnici priznalo izgubo prihodka od tržno določene najemnine, kar pomeni, da je izpodbijana sodba v nasprotju z vmesno sodbo in materialnim pravom. Izguba prihodka iz najemnin ni ekvivalentna pravni kategoriji izgubljenega dobička. Tožnica je družba z omejeno odgovornostjo, dobiček družbe se ne izračunava na isti način kot dobiček fizične osebe, sodišče pa pri ugotavljanju izgubljenega dobička ni obravnavalo poslovanja družbe. Tožnica ni predložila podatkov, ki so nujno potrebni za izračun ustvarjenega dobička v obravnavani družbi v spornem obdobju. Sodišče v obrazložitvi opiše zahtevano odškodnino, nato pa ugotavlja višino tržne najemnine, ne da bi ustrezno pojasnilo izgubljeni dobiček. Profit je presežek prihodkov nad izdatki. Ugotavljanje višine dobička brez upoštevanja dejstev, ki vplivajo na dobiček, je nepravilno. Iz sodbe ne izhaja, za kateri dobiček gre, bruto ali neto ali za odškodnino izraženo skozi subjektivno in prosto ugotovljeni dobiček. Toženka se je šele s sodbo seznanila z načinom obračuna odškodnine, tožnica pa svojih bilančnih podatkov in poročil v postopku ni predložila, iz česa sledi, da je sklicevanje toženke na bilančne podatke in poslovna poročila, pravočasno in opravičljivo. Obligacijski zakonik v tretjem odstavku 168. člena določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari. Izgubljeni dobiček je razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dohodka ne bi bilo, in tistimi dohodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (variabilni stroški).7 Tožnica tega trditvenega bremena ni zmogla. Zadeva II Ips 283/2012, na katero se sklicuje sodišče pri razlagi trditvenega bremena v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti, ker se zadeva nanaša na zahtevke denacionalizacijskih upravičencev zoper zavezance. Sodišče bi se moralo osredotočiti na ustaljeno sodno prakso v povezavi z izgubljenim dobičkom. Tudi če bi sodišče štelo, da mora toženka zatrjevati dohodke, jih je toženka določno in konkretno zatrjevala v vlogi z dne 28. 9. 2021.

21.Kategoriji tržne in profitne najemnine nista sopomenki. Tožnica v vlogah ne loči različnih kategorij. Enkrat zahteva tržno, drugič profitno najemnino, pri čemer dohodek iz najemnine izenači z dohodkom iz odškodnine. Tožnica bi morala pojasniti, ali zahteva razliko med profitno in neprofitno najemnino, ali tržno najemnino, ali izgubo na dobičku ali izgubljeni dobiček. Ni vsaka neprofitna najemna pogodba tudi škodljiva.

22.Tožnica je dala navedbe o skupni višini nastale škode in trditve o višini mesečne tržne najemnine, ki bi jo morala prejeti, ni pa konkretizirala trditev o višini škode po posameznih mesecih in o tem, kako je zatrjevano skupno višino škode izračunala. Tožnica se je sklicevala na predpravdno izvedensko mnenje, kar pa za konkretizacijo trditvenega bremena ne zadošča.8 Sodna praksa je zavzela stališče, da sodišče ni dolžno brskati po obsežnih prilogah spisa. Tožnica je navajala, kako se je gibala tržna najemnina v posameznih mesecih v letu, ni pa navedla, kakšno višino najemnine bi za vsak posamezni mesec in vsako posamezno leto na podlagi tržnega najema prejela v obdobju 51 mesecev, ki so predmet tožbe, prav tako ni opredelila višine škode, ki ji je mesečno nastajala. Tudi navedba v pripravljalni vlogi glede višine tržne najemnine, za katero bi morala biti pogodba sklenjena, ne ustreza pojmu konkretizacije škode. Ker so navedbe glede škode v tem delu nesklepčne, bi sodišče moralo tožbo v tem delu zavreči. Neobstoječo trditveno podlago pa je sodišče nadomestilo samo tako, da je navedlo in ugotovilo višino škode po posameznem mesecu. Sodišče je s tem kršilo pravila o trditvenem bremenu iz 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kršilo je tudi 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

23.Matematični izračun pokaže, da zatrjevana višina tržne najemnine v višini 1.457,00 EUR, ob odštetju neprofitne najemnine v višini 256,25 EUR, ne da matematičnega rezultata, kot ga terja tožnica.9 Tudi zahtevek za plačilo odškodnine v višini 12.556,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2013 dalje bi moralo sodišče zavrniti. Tožnica škoda za obdobje od maja 2009 do julija 2013 ni zatrjevala. Tudi zahtevki po spremembi tožbe z dne 13. 3. 2019 in 1. 9. 2021 so nesklepčni, ker tožnica škodo temelji na tržnih najemninah, ki niso ekvivalent kategoriji škode oziroma izgubljenemu dobičku.

24.Sodišče v obrazložitvi navaja, da toženka ni dala nobenih ugovorov glede odbitkov in stroškov, kar je v nasprotju z listinami v spisu. Toženka je že v pripravljalni vlogi 28. 9. 2021 opozorila, da bi morala tožnica od prejetih dohodkov odvesti davke in sicer davek od dohodka oddajanja premoženja v najem.

25.Iz najemne pogodbe izhaja, da se najemnina usklajuje z veljavno zakonodajo. Najemnina ni bila fiksna, postala je fiksna po volji tožnice, ki višine najemnine v 23 letih ni uskladila z veljavno zakonodajo. Sodišče zmotno ugotavlja, da bi morala najemnica pristati na profitno najemnino.

26.Objekt od leta 2014 do 2023 ni imel delujočega dvigala. Če dvigalo ne deluje devet let, je to pravzaprav enaka situacija, kot da dvigala ni. Za potrebe cenitve ne more biti relevantno samo, ali objekt fizično ima dvigalo, pomembno dejstvo je tudi, če je dvigalo v dolgotrajni okvari. Če dvigalo ne bi bilo pomembno, potem cenilec te okoliščine ne bi izpostavil v mnenju pri predstavitvi primerljivih stanovanj. Cenilec sicer te okoliščine ni upošteval ne v mnenju ne v dopolnitvi mnenja, zato je mnenje v tem delu pomanjkljivo. Toženka je v dokaz svojih navedb tudi predlagala, da sodišče pridobi listine iz spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 520/2017, ki se vodi zaradi nadomestitve soglasja za popravilo dvigala. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, hkrati pa neuspeh dokazovanja nedelovanja dvigala pripisalo toženki, s tem pa je bila toženki kršena pravica do izjave in kontradiktornosti.

27.Sodišče je v III. točki izreka sodbe ugotovilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti 87 % stroškov postopka, nato pa v nadaljevanju zapisalo, da je toženka dolžna tožnici povrniti 13 % stroškov postopka. Izrek je v tem delu sam s seboj v nasprotju in nerazumljiv ter v nasprotju z obrazložitvijo sodbe.

Odgovora na pritožbo

28.Pravdni stranki v odgovorih na pritožbi10 predlagata, da se pritožbi zavrneta in zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

Presoja utemeljenosti pritožb

29.Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

30.Prvi odstavek 185. člena ZPP določa, ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu opira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča.

31.Vodilo, ki je odločilno za presojo, ali naj sodišče spremembo tožbe dopusti, je načelo ekonomičnosti, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP). Pri presoji (ne)dopustnosti objektivne spremembe tožbe zaradi smotrnosti je treba oceniti, ali bo sprememba tožbe pripomogla k dokončni ureditvi razmerja, o katerem že teče konkretni spor in se bo s tem preprečila nova pravda med strankama, ali/kako bo spremenjena tožba obremenila obstoječi postopek in v tej zvezi, ali zahtevki izvirajo iz iste dejanske in pravne podlage.

32.Toženka je vsem spremembam tožbe nasprotovala, kar je terjalo od sodišča prve stopnje, da preudarno, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, pretehta, ali bi bilo smotrno dopustiti tudi zadnjo spremembo tožbe z dne 15. 1. 2024, ki je bila priporočeno poslana 17. 1. 2024, sodišče prve stopnje pa jo je prejelo v petek, 19. 1. 2024, s tem, da je bil zadnji narok v torek, 23. 1. 2024. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice, ki je trdila, daje zvišala tožbeni zahtevek le v delu, o katerem je bilo glede temelja že odločeno s pravnomočno delno in vmesno sodbo, ob upoštevanju mnenja cenilca. Vmesna sodba je zagotovo pomembno procesno dejstvo, ki potrjuje navedbe tožnice, da bi bilo smotrno dovoliti predlagano spremembo tožbe, ker je o temelju že odločeno. V pravi teoriji je zastopano stališče, da je pretogo stališče, če vmesna sodba ne učinkuje na povišani del, ko gre za privilegirano spremembo tožbe v odškodninskih sporih. Tožnica tudi utemeljeno izpostavlja, da se postopek ne bi zavlekel, ker je zgolj prilagodila višino zahtevka ugotovitvam cenilca in da s povišanjem zahtevka ni zahtevala nekaj novega, poleg obstoječega, temveč je v okviru istega historičnega dogodka, na isti dejanski podlagi, zahtevala izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku, ki ga je zvišala glede na cenitev cenilca, ki ga je postopku postavilo postavilo sodišče prve stopnje. Sodna praksa dopušča zvišanje tožbenega zahtevka zaradi okoliščin, ki jih je tožnik izvedel šele med dokaznim postopkom (največkrat iz mnenja izvedenca), ker se s tem udejanja pravica do sodnega varstva. Nenazadnje zatrjevani zvišani zahtevek ni zastaral, ker je enotno stališče sodne prakse, da se zastaranje za kasnejše zvišanje zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka, s tem, da je bilo glede temelje v zvezi z zatrjevanim zvišanjem zahtevka že odločeno z vmesno sodbo. Tudi dejstvo, da se v obravnavani pravdi presoja premoženjska škoda, v citiranih sodnih primerih pa je bil predmet spora nepremoženjska škoda, ne more biti odločilna okoliščina, ker je tožnik spremenil višino zahtevka na podlagi strokovnega ovrednotenja škode s strani cenilca, zato tudi ni ključno, da se škoda ne ugotavlja na dan izdaje sodbe, kot v primeru odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo.

33.Zmotne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, če bi se dovolila sprememba tožbe, zato je pritožbeno sodišče sklep, s katerim sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe, razveljavilo in posledično tudi odločitev II. tč. izreka sodbe ter odločitev o stroških postopka iz III. tč. izreka sodbe in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Presoja utemeljenosti pritožbenih navedb toženke

34.Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo odločilne razloge, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila storjena kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

35.Sodišče prve stopnje je vlogi, v katerih je tožnica spremila tožbo, vročilo toženki. Ker je toženka nasprotovala spremembam, je sodišče prve stopnje postopalo po prvem odstavku 184. člena ZPP in dopustilo spremembi tožbe. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ker toženki skupaj s spremembama tožbe ni vročilo poziva na odgovor in opozorila na pravne posledice. Toženka teh kršitev tudi ni pravočasno uveljavljala (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

36.Sodišče je utemeljeno zavrnilo zahtevo toženke za izločitev cenilca, tako iz razlogov, ker toženka te zahteve ni podala pravočasno, kakor iz razloga, ker je pravilno ocenilo, da razlog za izločitev cenilca korenini v nestrinjanju toženke z njegovimi ugotovitvami.

37.Cenilec je na naroku 23. 1. 2024 prepričljivo pojasnil, da mu je B. oz. A. A. nudila le pomoč kot asistent, da pa je sam izključni avtor mnenja, ker je tudi edini podpisnik mnenja. Njegovo avtorstvo prepričljivo potrjujejo tudi vsebinsko strokovni odgovori na zastavljena vprašanja sodišča in pooblaščenke toženke.

38.Toženka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da ji je bila kršena pravica do izjave in kontradiktornosti, ker se je cenilec v mnenju skliceval na podatke, ki jih ni razkril in jih ni bilo mogoče objektivno preveriti. Cenilec je navedel javno dostopne podatke v zvezi s tržno najemnino za stanovanje. Toženka (tudi) v pritožbi ne trdi, da ob vpogledu v baze, do relevantnih podatkov ni mogla priti. Zgolj okoliščina, da je bila ena od teh baz plačljiva, ni razlog, da bi sodišče prve stopnje moralo cenilcu naložiti, da predloži izpise iz teh baz.

39.Mnenje cenilca vsebuje podrobne podatke in pojasnila o gibanju najemnin, navedena so primerljiva stanovanja, na podlagi katerih je bila določena višina mesečne najemnine za sporno obdobje, s tem, da je cenilec na naroku prepričljivo odgovoril na vsa sporna vprašanja toženke, s katerimi je izpodbijala mnenje cenilca.

40.Pripombe toženke, s katerimi je izpodbijala ugotovitve cenilca, utemeljeno pri sodišču prve stopnje (kot pri pritožbenem sodišču) niso vzpostavile nobenega dvoma v pravilnost ugotovitev cenilca, zato ni bilo potrebe, da bi se postavil drug izvedenec.

41.Naloga vmesne sodbe je, da se še pred izdajo končne sodbe ugotovi, ali ugotovljeni zahtevek sploh obstaja in da se prepreči možnost uveljavljanja ugovorov glede utemeljenosti zahtevka po podlagi v nadaljnjem postopku odločanja o znesku. V postopek odločanja o temelju spada pri odškodninski tožbi odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti (nedopustno škodno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost). Že pri odločanju o temelju se odloči o ugovoru toženca o deljeni odgovornosti in zastaranju. Odločitev z vmesno sodbo torej zahteva ugotovitev vseh elementov civilnega delikta, tudi škode, s tem, da se s končno sodbo odloča le o višini odškodnine.

42.Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 166/2014 pojasnilo, da je vmesno sodbo mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi in ker se pravnomočnost nanaša na celotni sklop dejstev, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tudi če nekatera izmed teh dejstev niso navedena, je s pravnomočnostjo vmesne sodbe sanirana tudi morebitna nesklepčnost tožbe glede temelja. Temelj odškodninske obveznosti namreč zahteva kumulativen obstoj vseh njenih predpostavk (nedopustno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost in škoda), njena višina pa je odvisna od obsega nastale škode. To pa v konkretnem primeru pomeni, da je bilo že z vmesno sodbo odločeno o ugovorih toženke, ki jih znova navaja v pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevan solastniški delež tožnice v višini 29,26 %, da je bila vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem pretrgana s preklicem pooblastila, da tožnica premoženjskih pravic iz naslova solastnine ni imela, kar se jim je odrekla s sklenitvijo sporazuma z dne 28. 5. 1995 in ker je vse svoje pravice, torej tudi pravico do uveljavljanja odškodnine zaradi kršitve mandatne pogodbe, prenesla na C. C., ki je prevzela vse pravice in obveznosti, da se je s tem tožnica odpovedala dobičku iz naslova prejema najemnine, kar potrjuje sporazum z dne 28. 5. 1995. V vmesni sodbi je sodišče prve stopnje razčistilo vprašanje aktivne (in pasivne) legitimacije, hkrati pa je zavrnilo (tudi) ugovore toženke, da je tožnica pristala na neprofitno najemnino iz najemne pogodbe in da so neutemeljeni očitki toženke, da ni sprožila spora in od najemnice zahtevala spremembo najemne pogodbe, upoštevalo/ugotovilo je tudi, da tožnici škoda nastaja mesečno, ker z vsakim obrokom mesečne najemnine dobi manj, kot bi lahko, da škoda, ki je družbi nastala, ne izvira iz tistega, kar dobi iz najemne pogodbe, pač pa iz tega, kar bi lahko dobila, če bi bila sklenjena tako, kot bi morala biti, torej za profitno najemnino. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje vse te ugovore toženke znova zavrnilo. V izpodbijani sodbi je tudi pravilno pojasnilo, da se je tožnica pri uveljavljanju zahtevka sklicevala na višino tržne najemnine, ki jo je izračunala cenilka po naročilu tožnice pred vložitvijo tožbe in da je sodišče priznalo tožnici 49.629,08 EUR iz naslova razlike, do katere bi bila upravičena, če toženka ne bi v njenem imenu sklenila najemne pogodbe za stanovanje za neprofitno najemnino, ker bi tožnica lahko oddala stanovanje za tržno najemnino.

43.Nobenega dvoma ni, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo škodo v višini razlike med tržno najemnino in neprofitno najemnino ter da predmet presoje ni bil izgubljeni dobiček, zato so vse pritožbene trditve v tem delu neutemeljene. Tožnica je v vlogah to škodo nekajkrat pravno zmotno opredelila kot izgubljen dobiček, kar pa ni vplivalo na presojo utemeljenosti pravovarstvenega zahtevka, glede na njene navedbe, s katerimi je opredelila in izračunala višino škode, ki jo je skozi celotni postopek utemeljevala s prikazom razlike med tržno in neprofitno najemnino. Tako je tudi toženka razumela pravno varstvo, ki ga uveljavlja tožnica, kar dodatno potrjujejo njeni ugovori, s katerimi je nasprotovala tožbenemu zahtevku. Tožnica tudi ni navajala, da ji je iz razloga, ker ni prejemala tržne najemnine, poleg škode nastala tudi izguba na dobičku. Nenazadnje tako iz delne in vmesne sodbe kot iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil pravni temelj za priznanje škode tožnici izgubljeni dobiček. Iz teh razlogov so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da gre za sodbo presenečenja.

44.Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 166/2014 pojasnilo, da je poleg vsebinske določitve spornega predmeta vmesne sodbe, za preizkus njenega prekluzivnega učinka odločilna še razmejitev temelja in višine uveljavljane terjatve in da dejstva, ki so povezana z ugotavljanjem višine škode, lahko pokažejo, da škoda sploh ni nastala. Glede na okoliščine konkretnega primera to pomeni, da bi bilo treba tožbeni zahtevek tožnice zavrniti, če bi se izkazalo, da stanovanje ne bi bilo moč oddati za več kot za neprofitno najemnino in da je treba upoštevati okoliščine, zaradi katerih bi bila glede na konkretno navedene in dokazane okoliščine najemnina nižja od tržne najemnine primerljivih stanovanj.

45.Tožnica je dokazala vzročno zvezo med že pravnomočno ugotovljeno nepravilno izpolnitvijo toženkine obveznosti in škodo, ki ji je nastala zaradi nepravilne izpolnitve te obveznosti, razen v delu, ki se nanaša na višino najemnine, ki je vezana na nedelovanje dvigala v hiši, kjer je stanovanje.

46.Toženka trdi, da je tožnica kršila načelo vestnosti in poštenja, ker ni zmanjšala obsega škode. Tudi v tem delu pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče glede na pritožbene trditve v tem delu pojasnjuje, da je bilo v postopku prepričljivo ugotovljeno, da tožnica ni soglašala z najemnino, kot je bila določena v pogodbi, pritožba pa ne naveden konkretnih dejstev, na podlagi katerih, bi bila najemna pogodba nična, enako velja za trditve, da bi tožnica lahko zvišala najemnino v višini rasti življenjskih stroškov. V tem delu gre tudi za pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

47.Sodišče prve stopnje je v navedbah tožnice imelo zadostno trditveno podlago za izračun mesečnega oškodovanja tožnice za obdobje 51 mesecev od maja 2009 do 2013. Tožnica je v tožbi navedla matematični izračun prikrajšanja, pri tem pa se je skliceval na cenitev, ki je bila izdelana po njenem naročilu pred pravdo, zato je predstavljala del njene trditvene podlage. Navedene trditve so zadoščale za izračun mesečnega oškodovanja tožnice, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo trditveno podlago, ker tožnica ni navedla, kakšna je bila višina tržne najemnine v posameznih mesecih. Sodišče prve stopnje je v sodbi še pojasnilo, da je tožnici priznalo le toliko, kot je pravočasno zahtevala, tudi če je za posamezno leto njeno prikrajšanje znašalo več, kot to izhaja iz cenitve cenilca, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje v tem postopku. Pritožba matematičnih izračunov sodišča prve stopnje ne izpodbija, prav taka ne višine škode, kot jo je na podlagi navedb tožnice upoštevalo sodišče prve stopnje pri izračunih, zato je neutemeljena sicer pavšalna pritožbena navedba, da naj bi tožnica v "vlogi" naredila zmoten matematični obračun. Protispisne so tudi pritožbene navedbe, da tožnica škode za obdobje od maja 2009 do julija 2013 ni zatrjevala. Iz teh razlogov so neutemeljene pritožbene navedbe, da je v tem delu sodišče prve stopnje kršilo pravila o trditvenem dokaznem bremenu iz 7. in 212. člena ZPP in storilo absolutno bistveno kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

48.Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bo davek odmerjen od zneska, ki/ko ga bo prejela tožnica na podlagi sodbe, zato davčni odteglaji ne vplivajo na odločitev v tej zadevi.

49.Sodišče prve stopnje v zvezi z ugovori toženke glede spremembe višine najemnine, kot je bila določena v najemni pogodbi, pravilno ugotavlja, da bi se najemnina lahko spremenila (zvišala) le, če bi najemnica pristala na profitno najemnino, toženka pa tudi v pritožbi v tej zvezi ni dala konkretnih navedb.

50.Toženka je trdila, da v hiši dvigalo ni delovalo, kar je časovno opredelila in v ta namen predlagala, da se izvedejo dokazi.

Pravilna so pritožbene navedbe, če dvigalo ne deluje devet let, je to enaka situacija, kot da dvigala ni in da za cenitev višine tržne najemnine ne more biti relevantno samo, ali objekt fizično ima dvigalo. Zmotne so zato ugotovitve sodišča prve stopnje, da ta dejstva niso relevantna pri določitvi višine tržne najemnine za stanovanje. Cenilec te okoliščine pri cenitvi ni upošteval, je pa na naroku pojasnil, da bi bila višina najemnine, če v hiši ni dvigala za 3 do 5 % nižja in ker gre za stanovanje v drugem nadstropju, bi bila korekcija v višini najemnine 3 %. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih stališč ni izvedlo predlaganih dokazov glede (ne)delovanja dvigala v hiši, bo to moralo storiti v novem sojenju.

51.Pritožba toženke je glede na pojasnjene razloge utemeljena le v delu, ki je povezan z (ne)delovanjem dvigala, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo in s sodbo potrdilo odločitev sodišča prve stopnje na način, da je upoštevalo, da je po mnenju cenilca lahko odbitek pri najemnini zaradi okoliščine, da dvigalo ni delovalo, maksimalno 5 %, s tem, da te ugotovitve pa pravdni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista izpodbijali. S sodbo je tožniku tako priznana škoda v zneskih, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v I. tč. izreka sodba, ki so zmanjšani za 5 %.

52.Sodišče prve stopnje je storilo pisno napako v III. točki izreka sodbe, ko je zapisalo, da je toženka dolžna tožnici povrniti 87 % stroškov postopka, nato pa v nadaljevanju, da je toženka dolžna tožnici povrniti 13 % stroškov postopka, kar potrjujejo razlogi iz obrazložitve sodbe. Ker pa je pritožbeno sodišče v celoti ugodilo pritožbi tožnice in delno pritožbi toženke, je tudi v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev pritožbenega sodišča

53.Pritožba tožnice je utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

54.Pritožba toženke je delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka

55.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Glede odločitve, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje

56.Vrhovno sodišče je v sklepu Cpg 12/2024 pojasnilo, da je bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva v upravičenju stranke doseči preizkus sodbe prve stopnje z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o konkretnem zahtevku. Ker sodišče ni izvedlo dokazov, ki so povezani z določitvijo najemnine v povezavi z (ne)delovanjem dvigala v hiši, kjer je stanovanje, ki je lahko nižja, kot jo je določil cenilec do 5 % in ker sodišče prve stopnje zmotno ni dovolilo spremembe tožbe, ki jo je na podlagi prvega odstavka 184. člena ZPP dopustno spremeniti le do konca glavne obravnave, je pritožbeno sodišče ocenilo, da so izpolnjene predpostavke iz prvega in tudi drugega odstavka 355. člena ZPP in je zato izjemoma delno razveljavilo sodbo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

-------------------------------

1Zaradi zastaranja terjatve v tem delu.

2Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju podrobneje ne opisuje spornega razmerja in poteka postopka, ker je to storilo v sodbi in sklepu I Cp 1202/2022 z dne 19. 1. 2023 in enako sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

3V tem delu gre za očitno pisno napako.

4V nadaljevanju cenilec.

5Ki ga pritožba na strani 11 povzema.

6Pritožba se sklicuje na II Ips 166/2014.

7Pritožba se sklicuje na III Ips 111/2011, I Cp 1138/2015 in I Cpg 623/2022 in I Cpg 2/2020.

8Pritožba se sklicuje na VSL I Cpg 604/2019.

9Podrobneje glej pritožbo stran 4 in tam navedene opombe.

10Toženka je odgovor na pritožbo pravočasno dopolnila z dodatno vlogo, ki jo je pritožbeno sodišče upoštevalo.

11Aleš Galič: Pravdni postopek - zakon s komentarjem - 3. knjiga, l. 2009, str. 68.

12Dragica Wedam Lukić: Pravdni postopek - zakon s komentarjem - 2. knjiga, l. 2006, str. 202.

13II Ips 53/2020.

14II Ips 221/2016 in tam citirana sodna praksa.

15II Ips 174/2001.

16Podrobneje glej 9. - 11. tč. sodbe sodišča prve stopnje.

17Podrobneje glej 22. tč. sodbe sodišča prve stopnje.

18Aleš Galič: Pravdni postopek - zakon s komentarjem - 3. knjiga, l. 2009, str. 63-65.

19II Ips 63/2012.

20S tem, da pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje iz izpodbijane sodbe (21. tč.) glede 29,26 % deleža tožnice na stanovanju.

21Glej 38. tč. delne in vmesne sodbe.

22Glej 39. tč. delne in vmesne sodbe.

23Glej 38. tč. delne in vmesne sodbe.

24Ta termin je sodišče prve stopnje sicer uporabilo v 27. tč. sodbe, kar izven konteksta izpostavlja pritožba, s tem, ko navaja obsežne razloge, da tožnica ni izkazala izgubljenega dobička.

25Glej npr. navedbe iz vlog tožnice na l. št. 715 in 745.

26Primerjaj s trditveno podlago toženke iz vloge z dne 20. 10. 2023 - l. št. 965.

2729. tč. sodbe sodišča prve stopnje.

28Glej pripombe na mnenje cenilca z dne 20. 10. 2023 - l. št. 967.

29Toženka je v dokaz svojih navedb npr. predlagala, da sodišče prve stopnje pridobi listine iz spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 520/2017, ki se vodi zaradi nadomestitve soglasja za popravilo dvigala.

30Glej izpoved cenilca na l. št. 1003, pravdni stranki pa tem ugotovitvam izvedenca nista nasprotovali.