Jedro

Otrok, ki je že dopolnil 15 let, lahko samostojno odloča o svojem zdravljenju, če je sposoben razumeti in sprejeti načrt zdravljenja.

Presoja obstoja pogojev iz 39. člena ZDZdr narekuje celovito presojo obnašanja osebe, torej tudi v določenem časovnem obdobju neposredno pred zadržanjem.

Po izvedenkini oceni bi nezadostno zdravljena psihična destabilizacija ohranila tveganje psihotične destabilizacije in s tem škodljivega učinka bolezenskih simptomov na delovanje možganov zaradi nevrotoksičnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v postopku po Zakonu o duševnem zdravju - ZDZdr odločilo, da se mld. osebi omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka), in da se osebo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom najdlje do 27. 7. 2026 (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje pridržana oseba po odvetniku, postavljenem po uradni dolžnosti, in sicer meni, da sklep ne vsebuje zadostnih in konkretnih razlogov za omejitev pravice mladoletne zadržane osebe do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Navedba sodišča je le splošna, iz zapisnika in sklepa pa izhaja, da je mladoletnik odgovarjal na vprašanja, opisal svoje doživljanje, strahove, težave v komunikaciji in svoje želje ter se opredelil tudi do predhodnih samomorilnih izjav. Meni, da bi moralo zato sodišče še posebej skrbno in individualizirano obrazložiti, zakaj njegova nadaljnja prisotnost ni bila mogoča in zakaj morebitnih škodljivih posledic ni bilo mogoče preprečiti z milejšim načinom sodelovanja. Opozarja, da je tudi premalo upoštevalo razliko med stanjem ob sprejemu in stanjem ob odločanju. Ob sprejemu so bile res zabeležene izrazito zaskrbljujoče izjave o smrti, sum na psihotično doživljanje, iz nadaljnjega poteka zdravljenja pa izhaja, da je bil mladoletnik 18. 7. 2026 sodelujoč v pogovoru, da se je strinjal z jemanjem zdravil in ni iznašal blodnjavih vsebin ter ni deloval pod vplivom zaznavnih motenj. Ob pregledu izvedenke ni bil avtoagresiven ali heteroagresiven. Izvedenka je izrecno poudarila, da suma o predhodni psihotični destabilizaciji v dosedanjem poteku hospitalizacije niso dokazali, kljub temu pa psihološko destabilizacijo ob znani nevrorazvojni motnji brez podrobnejše obrazložitve opredeli kot pravo in hudo duševno bolezen, zaradi katere naj bi bila še vedno hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja ravnanja. Sodišče prve stopnje ni dovolj jasno pojasnilo, na katerih aktualnih znakih temelji ta zaključek, zlasti ob ugotovitvah, da psihotičnih vsebin ni bilo, da je umirjen in da je lahko sodeloval. Sedanja samomorilna ogroženost ni konkretizirana v obsegu, ki bi omogočal presojo neposredne nevarnosti. Sodišče prve stopnje se namreč opira predvsem na izjavo ob sprejemu ter dejstvo, da je mladoletnik ob zaslišanju potrdil, da je v preteklosti izrekel, da bo skočil skozi okno, iz sklepa pa ni razvidno, da bi v času odločanja izražal izdelan samomorilni načrt, neposredno namero ali konkretno pripravljeno ravnanje. Ocena, da bi se samomorilne misli v domačem okolju lahko ponovno stopnjevale, je pomembna za načrt zdravljenja, sama po sebi pa brez konkretne presoje trenutne in neposredne ogroženosti ne zadostuje za najintenzivnejši poseg v osebno svobodo. Razlogi o neustreznosti milejših oblik pomoči so prav tako nezadostni. Opozarja, da se je mati z zdravljenjem strinjala, starša sta bila ob njem in sta aktivno iskala pomoč, lečeča psihiatrinja je že načrtovala kratkotrajno hospitalizacijo in nato premestitev na enoto za adolescentno psihiatrijo, sodišče pa ni pojasnilo, zakaj premestitve na odprti oddelek oziroma nadaljnje prostovoljne obravnave ob podpori staršev ne bi bilo mogoče izvesti že ob odločanju ali v krajšem roku, niti ni konkretno presodilo drugih oblik intenzivne pomoči, ki bi manj posegale v pravice mladoletnika. Ker gre za mladoletnika, je še posebej treba upoštevati načelo največje koristi otroka in zahtevo po najmanj omejujočem načinu zdravljenja. Sklep sicer poudarja potrebo po stabilizaciji in prilagoditvi terapije, vendar ne obrazloži, zakaj je za navedeni cilj nujen prav oddelek pod posebnim nadzorom in ne katera od že načrtovanih milejših oblik. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.ZDZdr v 39. členu določa pogoje za zdravljenje brez privolitve na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Pogoji zanj so: 1) da oseba ogroža svoje ali tuje življenje ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo; 2) da je to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; 3) da navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči kot s prisilnim zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici; izpolnjeni pa morajo biti kumulativno.

5.Sodišče prve stopnje se je oprlo na psihiatrično mnenje izvedenke in na svoje zaznavanje ob pregledu 20. 7. 2026. Iz zapisnika o naroku (red. št. 3) ne izhaja, da bi mld. A. ves čas odgovarjal na vprašanja, pač pa tudi, da na vprašanje, ali "je v redu, da je v bolnišnici", ni podal odgovora kljub dolgemu razmisleku, in da niti po daljšem razmisleku ni znal povedati, kaj bi počel, če bi imel na izbiro. Pa tudi, da ni vedel, ali bi res skočil skozi okno, čeprav je potrdil, da je to izrekel, da je bil v pogovoru o tem zmeden, in da je pozneje izrazil svoje nestrinjanje z bivanjem v bolnišnici (ne bi rad ostal tukaj), povedal, da bi bilo verjetno drugim bolj všeč, če ga ne bi bilo, na vprašanje, kdo so to drugi, pa, da tisti, ki nočejo, da se tako obnaša.

5.Nadaljevanje dokaznega postopka bi po izvedenkinem mnenju, ki mu ob opisanem ne gre oporekati, oseba lahko napačno razumela, kar bi še poslabšalo njeno psihično stanje, kot izkazuje zapisnik naroka in je povzelo sodišče prve stopnje. Na naroku je bil odvetnik navzoč, izpodbijani sklep pa ima o tem tudi zadostne razloge, zato so neutemeljene njegove pritožbene navedbe o kršitvi pravice do izjave. Pri tem velja poudariti, da na naroku oceni izvedenke in omejitvi A. prisotnosti pri nadaljnjem dokazovanju ni oporekal. Pa bi, če bi želel s pritožbo v tem delu uspeti, to moral (286.b člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1).

6.Očitno je, da mld. A. v zdravljenje ni (veljavno) privolil, iz gornjega povzetka pogovora z njim njegovega soglasja niti ni mogoče razbrati. Otrok, ki je že dopolnil 15 let, pa lahko samostojno odloča o svojem zdravljenju, če je sposoben razumeti in sprejeti načrt zdravljenja. Oceni lečečega zdravnika, da A. ni sposoben razumeti in sprejeti načrta zdravljenja, pritožba ne nasprotuje. Kot tudi ne ugotovitvi izvedenke, da A. v aktualnem stanju ne zmore podati izjave o zadržanju na oddelku pod posebnim nadzorom. Soglasje in pripravljenost staršev pomagati pri zdravljenju, ki ju izpostavlja pritožba, tako ne zadoščata (niti za (prostovoljno) bolnišnično zdravljenje), kot tudi ne njegov "pristanek" na jemanje zdravil po hospitalizaciji (tega ne more veljavno podati).

7.S pomočjo mnenja postavljene izvedenke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre pri A. ob že znani nevrorazvojni motnji (motnji pozornosti in aktivnosti ter hiperkinetični motnji vedenja) za psihološko destabilizacijo, ki se je kazala v domačem okolju s stopnjevanjem napetosti in motnjami spanja, torej za pravo in hudo duševno bolezen, zaradi katere je motena njegova presoja realnosti in sposobnosti obvladovanja ravnanja, kar se kaže predvsem kot agresivni izbruhi, izražanje želje po smrti in grožnje s samomorom. Ima zelo slab uvid v naravo svojih težav in svoje čustveno stanje, ki ga težko verbalizira in obvladuje, tako da ni mogoče izključiti, da ne bi v stiski katere od groženj in samomorilnih misli tudi uresničil. Do samomorilnosti se tudi ne more ustrezno distancirati. Tako je v prvi vrsti ogroženo njegovo zdravje, v primeru nezdravljenja se izpostavlja ponovni nevarnosti destabilizacije in nevrotoksičnosti (negativnemu vplivu na delovanje možganov), zaradi nepredvidljivega vedenja pa je lahko ogroženo tudi njegovo življenje ter zdravje in življenje oseb v neposredni okolici. Teden dni je po oceni izvedenke, ki ji je sodišče pritrdilo, dovolj za prilagoditev odmerkov zdravil z namenom psihične stabilizacije, ki bo omogočila tudi sodelovanje v manj omejujočih oblikah zdravljenja, že načrtovano premestitev na odprti oddelek in ambulantno obravnavo.

8.Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na ugotovitve izvedenke, strokovnjakinje, kar je ustaljena spoznavna metoda v tovrstnih postopkih. S svojim (laičnim) nasprotovanjem, da suma predhodne psihotične destabilizacije pri A. do sedaj niso potrdili (kar je izrazil psihiater ob sprejemu, torej se lahko nanaša le na predhodne postopke), da je bil umirjen in je sodeloval v postopku (pri čemer tega iz opisanega razgovora ne gre enoznačno skleniti), pa izvedenkine ocene o resni in hudi duševni bolezni pritožnik ne more ovreči. Ni ji nasprotoval niti na naroku (na izvedensko mnenje ni imel pripomb, kot potrjujeta zapisnik naroka in izpodbijani sklep v 14. točki obrazložitve).

9.A. je bila le dva tedna po odpustu 17. 7. 2026 ponovno hospitaliziran na EIOAP, dan poprej tudi pregledan v ambulanti.

9.Ob sprejemu je zahteval, da "se ga ustreli v glavo, in da ve, da to tukaj počnejo, želel je umreti, ker ni vedel, da bo tako hudo, da bo tako sranje", ni želel pojesti zdravil, menil je, da v kozarcu ni voda, zdravila, ki jih je prejel dan prej, niso pomagala. Starša sta opisala njegov strah, da jim bodo zažgali hišo, da jim bodo sledili, če gredo ven, slišal je loputanje vrat v kleti, pa tudi, da se avtomobili vozijo mimo hiše. Po sprejemu je izpljunil prejeto zdravilo, bil izrazito kljubovalen, ušel ob izhodu osebja v prostor za preglede, ni se želel vrniti, zato je bilo potrebno oviranje.

9.Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni, da je pri njem zaznati konkretno grožnjo s samomorom, ki ji pritožba nameni premalo pozornosti, pri tem pa selektivno prikazuje A. vedenje ob razgovoru z izvedenko. Čeprav je ob tem A. res deloval mirnejše in ni več ubesedil takšne grožnje, po zgoraj povzetem ni mogoče reči, da bi do nje pokazal dovolj distance, predhodne samomorilne misli je potrdil, ob pogovoru o tem pa je znova deloval zmedeno, opisoval, da bi nekateri želeli, da ga ne bi bilo, kar je dovolj konkretizirano. Predhodno je bil tudi že hospitaliziran in ambulantno obravnavan (celo dan pred hospitalizacijo), a to ni vzpostavilo želenega stanja (varnega bivanja v domačem okolju). Presoja obstoja pogojev iz 39. člena ZDZdr narekuje celovito presojo obnašanja osebe, torej tudi v določenem časovnem obdobju neposredno pred zadržanjem.

9.Oceni izvedenke, da bi ob odpustu v trenutno še nestabilnem psihičnem stanju pri A. obstajalo ponovno veliko tveganje stopnjevanja samomorilnih misli v domačem okolju ter tudi poskusi samomora, tako ne gre oporekati, četudi je bilo njegovo stanje ob pregledu z njene strani boljše kot ob hospitalizaciji in ni iznašal blodnjavih motenj, ni deloval pod vplivom zaznavnih motenj in ni izražal izdelanega samomorilnega načrta, neposredne namere ali konkretnega pripravljalnega dejanja, kot izpostavlja pritožba. Takšna zahteva, ki jo želi pritožnik, bi bila nedvomno pretirana, predvsem pa lahko prepozna.

10.Samo po sebi ne zadošča niti, da je A. "pristal" na jemanje zdravil. Glede njegovega pristanka je pritožbeno sodišče že zgoraj izpostavilo, zakaj ni veljavno soglasje k zdravljenju. Pa tudi, da niti zdravljenje dan prej ni pomagalo, kot tudi ne predhodna hospitalizacija. Nedvomno je tudi, da gre izboljšanje pripisati ravno sedaj opravljeni hospitalizaciji, a bi po izvedenkini oceni nezadostno zdravljena psihična destabilizacija ohranila tveganje psihotične destabilizacije in s tem škodljivega učinka bolezenskih simptomov na delovanje možganov zaradi nevrotoksičnosti. Šele predvidena teden dni trajajoča hospitalizacija bo prinesla prilagoditev terapije in s tem psihično stabilizacijo, ki bo A. lahko omogočila sodelovanje v milejših oblikah obravnave (npr. v enoti za adolescentno psihiatrijo). V tem času pa mu je treba zagotoviti stalen 24-urni nadzor, ki je mogoč le na oddelku pod posebnim nadzorom. To vse je pojasnilo že sodišče prve stopnje (pritožniku je s tem dalo možnost učinkovite pritožbe) ter tako pravilno zaključilo, da milejše oblike zdravljenja niso prišle v poštev (in opravilo tehtanje ukrepov, ki ga pritožba prezre). Nenazadnje iskanje pomoči s strani staršev, ki ga izpostavlja pritožba, kaže ravno na to, da njuna pomoč ni bila zadostna (in dovolj učinkovita). Čas pridržanja še tedna dni je kratko obdobje, a je nujno za izboljšanje. Šele ob tem bo A. lahko sposoben odločati o nadaljevanju zdravljenja, morebiti tudi v milejših oblikah, kar mu bo (ob podpori staršev in postopoma) lahko omogočilo tudi vrnitev v domače okolje brez nevarnosti zase ali za druge. Odločitev je tako nedvomno v njegovo največjo korist.

11.Glede na vse povedano pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr. Izpodbijani sklep ima tudi vse razloge, da sta ga pritožnik in pritožbeno sodišče lahko preizkusila. Pritožbeni razlogi pa se niso potrdili. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo.

-------------------------------

1Razgovor je sodišče prve stopnje tudi povzelo v 5. točki obrazložitve, oceno razgovora s strani izvedenke pa v 12. točki obrazložitve.

2Kot ugotavlja sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve in potrjuje tudi zapis UPK na prilogi A 1.

3Primerjaj zapisnik naroka na red. št. 3 spisa, pa tudi 9., 10. in 12. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.

4Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 304/2010.