Jedro

Stranka tega disciplinskega postopka je le izvedenec, ne pa tudi pravdne stranke. Zato pritožba stranke zoper tak sklep sploh ni dovoljena.

Čim se je moral izvedenec pripraviti na ustno podajanje izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja, je upravičena tudi zahteva za plačilo po 4. točki 52. člena Pravilnika.

Škoda iz naslova zalog predstavlja navadno škodo, do katere je prišlo zaradi kršitve pogodbe tožene stranke, do povračila te škode pa je tožeča stranka upravičena na podlagi 266. člena ZOR.

Pogodbeni interes lahko predstavlja le dobiček, ki bi ga tožeča stranka dosegla, če tožena stranka ne bi odpovedala pogodbe oziroma njene izvršitve preprečila z kršitvijo pogodbe. Tako za primer kršitve pogodbe kot za primer odpovedi pogodbe gre tožeči stranki ta vrsta škode. Pri odpovedi podjemne pogodbe je namreč višina plačila po 629. členu ZOR enaka višini dobička, ki ga tožeča stranka ni prejela, pa bi ga prejela, če pogodba ne bi bila odpovedana in bi izdelala dogovorjeno količino potnih listin. Tudi za primer kršitve pogodbe je tožeča stranka upravičena do povračila izgubljenega dobička.

Za čas kršitve pogodbe je tožeča stranka upravičena le do povračila tistega izgubljenega dobička, ki bi ga tožena stranka kot možno škodo morala upoštevati ob sklenitvi pogodbe.

Kaj je neprimeren čas, zakon ne določa. Bistvo določila 333. člena OZ oziroma 3. odstavka 358. člena ZOR je v tem, da se trajno razmerje lahko odpove kadarkoli, neprimeren bi bil le čas, ko bi bila naslovniku povzročena neupravičena škoda in namen pogodbe še ne bi bil dosežen. Sankcija za takšno kršitev je torej lahko dolžnost povračila nastale škode, to pa je bilo tožeči stranki že priznano v okviru škode iz naslova zalog in izgubljenega dobička.

Vsi stroški nikakor niso bili vezani zgolj na pričakovanje, da bo nove potne listine izdelovala za toženo stranko. Gre za razvoj določenega izdelka, take stroške pa že po naravi stvari sama nosi oseba, ki razvija tak izdelek, stroške razvoja pa lahko na kupca (delno) prevali šele ob sklenitvi pogodbe za prodajo takega izdelka – v okviru dogovora o višini cene.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 24. 7. 2013 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s to pritožbo.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 10. 2013 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v I. točki izreka glede nagrade v višini 413,35 EUR, v II. točki izreka glede prispevka PIZ v višini 36,58 EUR in v IV. točki izreka glede skupnega zneska 449,93 EUR in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

III. Pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 1. 2014 se zavrne in se I. točka izreka tega sklepa v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s to pritožbo.

IV. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo z dne 8. 1. 2014 se zavrne in se izpodbijana II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki vsaka sama nosita stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper navedeno sodbo.

V. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo z dne 8. 1. 2014 se delno ugodi in se izpodbijana I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da: - je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 129.501,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 77.870,28 EUR za čas od 30. 10. 2006 do plačila in od zneska 51.631,34 EUR za čas od 19. 2. 2007 do plačila, - se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 745.240,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 25. 8. 2006 dalje in od v prejšnji alineji dosojenega zneska za čas od 25. 8. 2006 do 29. 10. 2006 oziroma do 18. 2. 2007. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v zvezi s to pritožbo v višini 1.186,06 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te odločbe dalje do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa tožeča stranka nosi sama.

VI. Pritožbi tožene stranke zoper III. točko izreka sodbe z dne 8. 1. 2014 se ugodi, izpodbijani sklep o stroških postopka se v tem delu razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

I. O pritožbi zoper sklep z dne 24. 7. 2013

1. S tem sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo pritožbo tožene stranke z dne 10. 7. 2013 zoper sklep z dne 26. 6. 2013. 2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S sklepom v dne 26. 6. 2013 je sodišče prve stopnje kaznovalo izvedenca z denarno kaznijo v višini 400,00 EUR, ker brez upravičenega razloga ni podal izvedenskega mnenja v postavljenem (in že podaljšanem) roku.

5. Sklep z dne 26. 6. 2013 je bil izdan v disciplinskem postopku zoper izvedenca. Z njim je sodišče prve stopnje izvedencu izreklo disciplinski ukrep, namenjen pospešitvi postopka. Stranka tega disciplinskega postopka je le izvedenec, ne pa tudi pravdne stranke (primerjaj tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1516/2012). Zato pritožba stranke zoper tak sklep sploh ni dovoljena, čeprav tega sicer sodišče prve stopnje v v pravnem pouku sklepa z dne 26. 6. 2013 ni zapisalo.

6. Ob tem je treba toženi stranki še pojasniti, da so sicer denarne kazni dohodek njenega proračuna. Vendar pa v tem postopku nastopa zgolj kot pravdna stranka, ne more pa uveljavljati svojih oblastvenih pravic. Njeno stališče, da se bo morebiti dosojena odškodnina izplačala iz proračuna, v katerega se plačujejo tudi denarne kazni, bi pomenilo, da bi imela pravico do pritožbe zoper vsako sodno odločbo, v kateri je izrečena denarna kazen kateremu od udeležencev postopka, pa ji je popolnoma jasno, da se zoper take sklepe v postopkih, kjer ni stranka postopka, že zato ne more pritožiti. Enako pa velja tudi za obravnavani sklep.

7. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrglo njeno pritožbo zoper sklep o kaznovanju izvedenca. Pritožba tožene stranke zoper ta sklep je bila tako nedovoljena, tožena stranka pa zanjo ni imela upoštevnega pravnega interesa. Višje sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

8. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje pritožbene stroške.

II. O pritožbi zoper sklep z dne 23. 10. 2013

9. S tem sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, (I.) da se sodnemu izvedencu B. G. za izdelavo izvedenskega mnenja prizna nagrada v višini 826,70 EUR in stroški v višini 124,01 EUR oziroma skupaj 950,71 EUR, (II.) da se k temu znesku prišteje 8,85 prispevek za PIZ v višini 84,14 EUR, (III.) da sodni izvedenec ni zavezanec za DDV, navedlo je tudi njegovo davčno številko, ter (IV.) da se nagrada in prispevek v skupni višini 1.034,85 EUR izplačata iz sredstev tožeče stranke in se nakažejo na izvedenčev osebni račun.

10. Zoper I., II. in IV. točko tega sklepa v delu, ki se nanaša na nagrado izvedenca nad 413,35 EUR, se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (3. in 1. točka 1. odstavka 338. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče v tem delu izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa naj ga razveljavi.

11. Pritožba je utemeljena.

12. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da bi sodišče pri določitvi nagrade izvedenca moralo upoštevati tudi 2. odstavek 90. člena Zakona o sodiščih(1) (v nadaljevanju: ZS), saj je izvedenec s svojim delom neupravičeno zamujal več kot 90 dni. Neupravičena zamuda naj bi izhajala tudi iz sklepa podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Su Np 59/2013 z dne 9. 10. 2013. Zato bi bilo treba nagrado izvedenca znižati za 50 %.

13. Glede na navedeno višje sodišče uvodoma ugotavlja, da se tožena stranka ne pritožuje zoper nagrado izvedenca v višini 413,35 EUR, stroške izvedenca v višini 124,01 EUR, prav tako se ni pritožila zoper odmero prispevka od tega zneska, kar znaša 47,56 EUR, skupni znesek, zoper katerega se glede IV. točke izreka tožena stranka ne pritožuje, pa tako znaša 584,92 EUR. V tem delu je tako izpodbijani sklep postal pravnomočen. Predmet pritožbe pa je tako nagrada v višini 413,35 EUR (glede I. točke izreka izpodbijanega sklepa), prispevek za PIZ v višini 36,58 EUR (8,85 % od spornih 413,35 EUR, o čemer je odločeno v izpodbijani II. točki izreka sklepa) in 449,93 EUR (seštevek prej navedenih zneskov, o čemer je odločeno v izpodbijani IV. točki izreka sklepa).

14. Višje sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje odločitev o nagradi izvedenca, ki je odmerjena po Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik), in temu tožena stranka niti ne nasprotuje. Nagrada je odmerjena v celotnem znesku, kot to izhaja iz Pravilnika. Po drugi strani je zaenkrat jasno vsaj to, da je izvedenec neupravičeno zamujal z izdelavo izvedenskega mnenja, saj mu sicer sodišče prve stopnje ne bi izreklo denarne kazni s sklepom z dne 26. 6. 2013, zoper katerega se izvedenec niti ni pritožil. Po drugi strani pa iz odločbe podpredsednice okrožnega sodišča Su No 59/2013 z dne 9. 10. 2013 izhaja, da je verjetno, da je izvedenec res neupravičeno zamudil z izdelavo izvedenskega mnenja.

15. Iz navedenega je razvidno, da sodišče prve stopnje napačno ni upoštevalo določila 2. odstavka 90. člena ZS. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, koliko časa je izvedenec neupravičeno zamujal s predložitvijo izvedenskega mnenja, pri čemer zakonsko določilo dopušča izvedencu, da izkaže upravičenost razlogov za zamudo. Gre za kršitev, ki je višje sodišče ne more samo odpraviti, še posebej tudi ob upoštevanju dejstva, da se izvedenec o čem takem še ni imel možnosti izreči (pritožbe, kot je obravnavana, se v skladu s 366. členom ZPP ne vročajo v odgovor, zato potrebna kontradiktornost še ni bila zagotovljena). Zato je bilo treba izpodbijani sklep v spornem delu (ta je naveden na koncu 13. točke obrazložitve te odločbe) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 3. točka 365. člena ZPP).

16. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je višje sodišče odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

III. O pritožbi zoper sklep z dne 10. 1. 2014

17. S tem sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, (I.) da se sodnemu izvedencu B. G., ki ni zavezanec za plačilo DDV, prizna izvedenina v bruto znesku 365,00 EUR, ki se poveča za 8,85 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 32,30 EUR, kar skupaj znaša 397,30 EUR, in (II.) da se skupni znesek nakaže na izvedenčev osebni račun.

18. Zoper I. točko tega sklepa se je v delu, ki se nanaša na nagrado izvedenca nad 227,00 EUR, pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (3. in 1. točka 1. odstavka 338. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izvedencu prizna le nagrado v višini 227,00 EUR, podrejeno pa naj sklep razveljavi.

19. Pritožba ni utemeljena.

20. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče izvedencu nagrado za pripravo na ustno podajanje mnenja priznalo v višini 230,00 EUR po 4. točki 1. odstavka 52. člena Pravilnika. Vendar pa po pritožbenih navedbah ne gre za izjemno zahtevno delo, saj je iz določb Pravilnika razvidno, da se mnenja glede težavnosti stopnjujejo glede na obseg strani spisa (48., 49. in 50. člen Pravilnika). Ta sklep se nahaja na listovni št. 104 spisa, zato bi bilo mogoče ugotoviti, da gre kvečjemu za podajanje zahtevnega dela, ovrednotenega s 138,00 EUR. Izvedenec pa je tudi vrednotil zgolj 3 izvedene računovodske listine, vse ostalo pa so trditve tožeče stranke, zato je njegovo mnenje mogoče uvrstiti med manj zahtevne in ovrednotiti z 92,00 EUR. Navedla je še, da izpodbijanega sklepa tudi ni mogoče preizkusiti, ker nima obrazložitve o merilih, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo pri odločitvi, da gre za izjemno zahtevno delo.

21. Po 1. odstavku 52. člena Pravilnika pripada izvedencu nagrada za priprave na ustno podajanje izvida in mnenja. Izvedenec je bil vabljen na zaslišanje z vabilom z dne 30. 9. 2013 na narok z dne 11. 12. 2013. Hkrati sta bili na ta narok vabljeni tudi stranki, ki jima je bilo takrat poslano tudi izvedeniško mnenje. Tožeča stranka je na mnenje podala pripombe, ki jih je sodišče prve stopnje prejelo 5. 11. 2013, te pa so bile izvedencu poslane z dopisom, da lahko na te pripombe odgovori tudi pisno, zaslišan pa bo tudi na naroku z dne 11. 12. 2013. Prav tako so mu bile poslane tudi pripombe tožene stranke. Iz navedenega je razvidno, da izvedenec ni bil povabljen na narok zgolj zato, da bi ustno odgovoril na pripombe tožeče stranke. To pa pomeni, da se je moral na zaslišanje pripraviti tako, da bi lahko odgovoril na vsa vprašanja, ki se sodišču in pravdnim strankam zastavljajo glede njegovega mnenja. Že iz tega razloga je popolnoma neprimerno, da se tožena stranka sklicuje na to, da je moral vrednotiti le tri listine in da je izpodbijani sklep na listovni št. 104 spisa, kar niti ni res, temveč je 104 redna številka spisa, medtem ko je listovna številka spisa 345-347. 22. Že v sklepu z dne 23. 10. 2013 je sodišče prve stopnje izvedenčevo delo ovrednotilo po 4. točki 1. odstavka 51. člena Pravilnika, torej kot izjemno zahtevno. Temu tožena stranka ni nasprotovala. Čim pa se je moral izvedenec pripraviti na ustno podajanje izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja, je upravičena tudi zahteva za plačilo po 4. točki 52. člena Pravilnika. Pri tem višje sodišče še ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi ne navaja, da izvedenec na ustno podajanje mnenja ne bi bil ustrezno pripravljen.

23. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Višje sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP).

24. Ker tožena stranka s to pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. O pritožbah zoper sodbo z dne 8. 1. 2014

25. S to sodbo je sodišče prve stopnje (I.) toženi stranki naložilo plačilo 874.742,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2006 do plačila, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.800.031,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2006 do plačila in (III.) odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške.

26. Zoper II. točko izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče v izpodbijani II. točki izreka sodbo spremeni tako, da tudi v tem delu ugodi zahtevku. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

27. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

28. Zoper I. in III. točko izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa naj jo spremeni tako, da tudi ta del tožbenega zahtevka zavrne in tožeči stranki naloži povračilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

29. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

30. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

31. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta skupaj s C. d. d. 7. 4. 2000 sklenili Krovno pogodbo št. 1711-11-000030 o oblikovanju, izdelavi, personalizaciji in dobavi potnih listin (v nadaljevanju Pogodba), ki ji je sledilo šest aneksov, da je tožena stranka Pogodbo odpovedala, pri čemer bi odpovedni rok dveh let potekel 3. 2. 2007, in da je 25. 8. 2006 tožena stranka prenehala izvajati Pogodbo, od 28. 8. 2006 dalje pa je državljanom izdajala biometrične potne listine.

32. Uvodoma je treba pojasniti, da je bila Pogodba sklenjena v času, ko se je uporabljal Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), zato se za to razmerje ne uporabljajo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), temveč določila ZOR (1060. člen OZ).

33. Iz pritožbenih navedb tožene stranke izhaja, da se pravdni stranki sedaj strinjata, da šlo za podjemno pogodbo, k čemur sta doprinesli odločbi Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 66/2013 in Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cpg 1243/2012, ki se nanaša na podobno zadevo med istima pravdnima strankama v zvezi z nalepkami za tehnični pregled vozil. 34. V času odpovedi Pogodbe (3. 2. 2005) posel med strankama ni bil končan, saj ni bilo izdelanih niti 1.200.000 potnih listin niti očitno ni bilo pričakovano, da bo tako število potnih listin izdelano do izteka dveletnega odpovednega roka. Pri tej odpovedi tožena stranka tožeči stranki ni očitala kršitve pogodbe, torej je šlo za nekrivdno odpoved Pogodbe. Tako odpoved ureja 629. člen ZOR(2). Po tem zakonskem določilu lahko naročnik kadarkoli razdre pogodbo in razlogi za odpoved niso pomembni. To pa pomeni, da pravno ni pomembno, ali je šlo za politično odločitev, kot to zatrjuje tožeča stranka. Naročnik pač ima pravico do razdrtja pogodbe, izvajalec pa se temu ne more upreti. Ima pa pravico zahtevati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih zaradi razdrtja pogodbe ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta (ostalo zakonsko določilo za odločitev ni pomembno). Pri tem je za obravnavano zadevo treba upoštevati tudi, da je bila Pogodba sklenjena za nedoločen čas in ni šlo za opravo enkratne storitve, temveč za izdelavo in dobavo potnih listin, zato so pomembna tudi določila 1. in 3. odstavka 358. člena ZOR(3).

35. Tožena stranka ima sicer prav, ko trdi, da sama na podlagi Pogodbe ni bila ničesar dolžna plačevati tožeči stranki, saj so potne listine naročali in plačevali državljani, prav tako pa ima tudi prav, ko trdi, da na število izdanih potnih listin ni mogla vplivati, saj je šlo za odločitve državljanov. Vendar pa je bila tožeča stranka eden od dveh izbranih izvajalcev izdelave in dobave potnih listin, ki ji je Pogodba zagotavljala to dejavnost. Z odpovedjo oziroma pravno pravilneje z razdrtjem pogodbe ji je tožena stranka to odvzela, s tem pa ji je tudi odvzela iz tega naslova zagotovljeno plačilo. Tožena stranka glede na navedeno nima možnosti, da bi se uprla zahtevku tožeče stranke s trditvijo (in v bistvu nespornim dejstvom), da sama ni plačevala za izdelavo in dobavo potnih listin, temveč je le prenakazovala denar, ki so ga za to plačevali njeni državljani.

36. Tožena stranka je Pogodbo prenehala izvajati 25. 8. 2006, pri čemer še v pritožbi navaja, da je bila do tega upravičena, ker tožeča stranka naj ne bi izpolnjevala svojih obveznosti. Zatrjevala je, da je do tega prišlo iz razlogov na strani tožeče stranke, zato naj bi šlo za nemožnost izpolnitve na njeni strani.

37. Že sodišče prve stopnje je jasno in pravilno odgovorilo na te navedbe. Za čas okvare stroja za personalizacijo potnih listov so bile prioritetne vloge v soglasju s toženo stranko preusmerjene na drugega izvajalca – C. d. d., pri čemer je stroške te preusmeritve krila tožeča stranka. Tožena stranka pri tem ni niti zatrjevala, da je zaradi tega prišlo do kakega zastoja v izdaji potnih listin. Tožeča stranka je tako kljub okvari stroja svoje obveznosti izpolnjevala, zato se neutemeljene trditve tožene stranke, da je prišlo do nemožnosti izpolnitve oziroma do kršitve Pogodbe s strani tožeče stranke. Višje sodišče pri tem še dodaja, da je tožena stranka, glede na to, da je že našla (drugega) izvajalca za nove biometrične potne liste, ki je 28. 8. 2006 začel z izdelavo novih potnih listin, očitno želela v okvari stroja tožeče stranke, ki ni prav v ničemer vplivala na izpolnjevanje Pogodbe, najti razlog za krivdno prenehanje Pogodbe, s čimer pa ni uspela.

38. V času okvare stroja je delo nemoteno potekalo, v vsem tem času ni nastopila nemožnost izpolnitve, ki bi bila lahko podlaga za (krivdno) prenehanje izvajanja pogodbe, zato tudi ni pomembno, ali in kdaj je tožena stranka uspela odpraviti okvaro. Zato ni pravilno naziranje tožene stranke, da gre za pomemben podatek, od katerega bi bila odvisna utemeljenost zahtevka. Tako je pravilno, da se sodišče prve stopnje s tem zatrjevanim dejstvom ni ukvarjalo, saj ni pomembno za odločitev.

39. Ker je tožeča stranka izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti, saj ni bilo nikakršne nemožnosti izpolnitve Pogodbe z njene strani, obveznost tožene stranke iz tega razloga ni mogla prenehati v smislu 354. člena ZOR(4) oziroma 138. člena ZOR(5). Prav tako tožena stranka ni niti zatrjevala, da je pravilno, s tožbo zahtevala spremembo ali prenehanje Pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin v smislu 133. - 136. člena ZOR, zato je odveč vsako sklicevanje na obstoj spremenjenih okoliščin. Glede na navedeno tožena stranka ni bila upravičena do prenehanja izvajanja pogodbe z začetkom z dne 26. 8. 2006 oziroma, glede na to, da je bila tega dne sobota, z dne 28. 8. 2006. Zato ni bilo podlage, da bi se takrat pogodba prenehala izvajati, odpovedni rok pa še ni potekel. Pri tem ravnanju pa gre za toženkino krivdno prenehanje neizpolnjevanja obveznosti po Pogodbi.

40. Iz navedenega tudi jasno izhaja, da je bila dolžnost tožene stranke, da vsaj do poteka odpovednega roka, torej do 3. 2. 2007 izpolnjuje svoje dolžnosti iz Pogodbe, sprememba predpisov v zvezi s potnimi listinami in posledična uvedba biometričnih potnih listov pa za to njeno dolžnost ni pravno relevantna (glede spremenjenih okoliščin je obrazložitev zgoraj). S tem je tožena stranka kršila pogodbo, zato je za čas od 26. 8. 2006 do poteka odpovednega roka 3. 2. 2007 tožeča stranka upravičena do povračila škode na podlagi 2. odstavka 262. člena ZOR(6). Upnik ima v takem primeru pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana (1. odstavek 266. člena ZOR), od česar je treba odšteti nastalo korist (3. odstavek 266. člena ZOR)(7). Višje sodišče na tem mestu še poudarja, da ni pravilno, da bi se upoštevalo navadno škodo in izgubljeni dobiček, pričakovana ob kršitvi pogodbe (tako je določilo 1. odstavka 243. člena OZ, ki je v tem drugačno od določila 1. odstavka 266. člena ZOR) – pomembno je pričakovanje ob sklenitvi pogodbe (zgoraj navedeno določilo 1. odstavka 266. člena ZOR).

41. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba upoštevati 1.200.000 kot tisto število potnih listin, ki je bilo dogovorjeno. Pravilna je pritožbena navedba tožene stranke, da ni bila stvar izvedenca ugotavljati, koliko potnih listin je treba upoštevati. Pri tem gre namreč za dejstvo, ki ga mora ugotoviti sodišče, ne pa za dejstvo, za katerega bi bila potrebna strokovna pomoč izvedenca. Zato je napačno sklicevanje na to, da sodišče pritrjuje pravilnosti ugotovitve izvedenca. Kljub temu pa je pravilna odločitev, da je treba upoštevati to število potnih listin in ne 1.700.000 potnih listin. Ta količina je jasno navedena v 11. členu Pogodbe, kar je v izpodbijani sodbi zapisalo tudi sodišče prve stopnje. Zato pravilno ni upoštevalo zatrjevanja tožeče stranke, da je bila dogovorjena količina potnih listin (in pripadajočih personifikacij, od katerih naj bi jih tožena stranka izvedla polovico) 1.700.000. Glede na pogodbeno določilo 11. člena Pogodbe tožeča stranka ni mogla upravičeno pričakovati izdelave take količine listin in se nanjo ne more sklicevati. Ne glede na razpisno dokumentacijo je namreč v Pogodbi pristala na manjšo količino, čeprav je bilo predvideno, da bo to količino dosegla že v dveh letih. Kasneje pa, ko sta pravdni stranki ugotovili, da ta količina ni bila dosežena, sta ceno v aneksu št. 2 prilagodili tudi temu dejstvu in ustrezno zvišali ceno (za 2,5 %), na kar je tožeča stranka pristala, zato se na višjo količino ne more sklicevati.

42. Višje sodišče se strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da v zadevi postavi izvedenca. Trditvena in dokazna podlaga za njegovo delo je bila postavljena in dovolj substancirana, za presojo pa je bilo potrebno tudi strokovno znanje izvedenca, ki ga je podal v svojem mnenju in dodatno še na zaslišanju.

Zaloge

43. Zaradi prenehanja izdelave potnih listin je morala tožeča stranka uničiti zaloge teh listin, prav tako so ji ostale tudi druge zaloge (spremni dopisi, ovojnice za prenos personaliziranih potnih listin, nalepk za dotisk spremembe stalnega prebivališča, testni kosi biografskih strani, spetih z viznimi stranmi, dvojčki biografskih strani – specimeni). Količina uničenih bianco obrazcev potnih listin ne more biti sporna, izhaja pa tudi iz zapisnika o uničevanju teh obrazcev z dne 4. 10. 2006. 44. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da izvedenec ni odgovoril na določena vprašanja iz sklepa o njegovi postavitvi (vprašanja 4, 5, 8, 14, 19, 20 in 21). Višje sodišče ugotavlja, da to ne drži v celoti, predvsem pa je sodišče prve stopnje, tudi na podlagi izpovedi zaslišanih, ugotovilo, da je tožeča stranka imela večje zaloge tudi zato, ker gre za specialne materiale, ki jih lahko kupec pridobi le v večjih količinah naenkrat. Verjeti je tudi trditvi, da je bilo hkratno naročilo določenih materialov potrebno tudi zaradi zagotavljanja enake kvalitete. Z naročilom večje količine je lahko bila dosežena tudi nižja cena. Pri tem je izvedenec tudi izkustveno pojasnil, da je moral biti izvajalec pripravljen na nemoteno izdelavo potnih listin oziroma spremembe podatkov, zaradi česar je bilo potrebnih več zalog. Glede obrazcev potnih listin višje sodišče tudi ugotavlja, da razen slovensko-italijanske različice z 48 stranmi tudi ni šlo za kakšne večje količine teh listin. Dejstvo pa je, da je tožeča stranka upravičeno pričakovala, da bo potne listine izdelovala vsaj do poteka odpovednega roka. Zaradi kršitve pogodbe na strani tožene stranke, ki je neupravičeno prekinila pogodbo že v avgustu 2006, ko jo je prenehala izvajati, pa je morala vse te obrazce potnih listin uničiti. Ob tem višje sodišče še poudarja, da sta pravdni stranki skupaj s C. d. d. sklenili pogodbo, ki naj bi trajala nedoločen čas, po kateri je tožeča stranka upravičeno pričakovala, da bo izdelanih vsaj 1.200.000 potnih listin, od katerih jih bo sama personalizirala nekako polovico. Neprerekana je ostala trditev, da je bilo področje, ki ga je v skladu z dogovorom s C. pokrivala tožeča stranka, področje, kjer je bilo izdelanih več potnih listin.

45. Če bi tožena stranka pogodbo izvajala vsaj do poteka odpovednega roka in pogodbe ne bi kršila, bi tožeči stranki lahko očitala, da so preostali obrazci potnih listin odvečni in bi bil riziko ostanka obrazcev na strani tožeče stranke. Tako pa višje sodišče ugotavlja, da je morala tožeča stranka ravno zaradi kršitve tožene stranke vse že pripravljene obrazce uničiti. Če bi jih tožeča stranka lahko porabila, bi s plačilom dobila povrnjeno, kar je vložila v pripravo obrazcev.

46. Enako pa velja tudi za ostale zaloge, ki jih je upošteval tudi izvedenec. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje v tem delu prepričljivo in dovolj pojasni razloge, zakaj je izvedenec upošteval v izračunu škode iz naslova zalog tudi te zaloge, prav tako pa je logično, da je pri tem uporabil dogovorjene cene. Zahteva, da bi morala tožeča stranka v zvezi s temi (ostalimi) zalogami predložiti tudi vse "izvirne računovodske listine", je za potrebe pravdnega postopka pretirana, pravilna pa je tudi navedba sodišča prve stopnje, da se v pravdnem postopku uporabljajo tudi listine, ki ne ustrezajo slovenskim računovodskim standardom. Vrednost je bila med pravdnima strankama dogovorjena in upošteval jo je tudi izvedenec.

47. Pravilna pa je pritožbena trditev tožene stranke, da je tožeča stranka sama trdila v točki XX.3 glede izdelave biografske strani potnega lista (2. pripravljalna vloga, l. št. 68 spisa oziroma 11 stran te vloge), da so bili stroški izdelave take strani 547,24 SIT. Povečanja stroškov, ki je opredeljeno na naslednji strani te vloge, ni mogoče upoštevati, saj gre za stroške, ki bi nastali, če bi tožeča stranka te biografske strani tudi uporabila oziroma potne listine izdelala, do česar pa ni prišlo. Tako višje sodišče ugotavlja, da je izvedenec pretirano ocenil vrednost te zaloge, sodišče prve stopnje pa je temu neutemeljeno sledilo, tako da pravilen znesek te škode ni 2.228.508,00 SIT oziroma 9.299,40 EUR, temveč je 328.344,00 SIT oziroma 1.370,16 EUR.

48. Pritožbena trditev, da iz mnenja niso razvidne podlage, cene in količine za biografske strani – specimene, ni pravilna. Izvedenec je navedel, katero količino in katero ceno je upošteval, pri čemer je kot podlago upošteval prodajno ceno te biografske strani. Zakaj konkretno naj to ne bi bilo pravilno, pa tožena stranka v pritožbi ni pojasnila.

49. Vrednost uničenih potnih listin je tako znašala 72.540,37 EUR, vrednost spremnih dopisov 180,88 EUR, vrednost ovojnic za prenos personaliziranih potnih listin 593,02 EUR, vrednost nalepk za dotisk spremembe stalnega prebivališča 331,05 EUR, vrednost testnih kosov dvojčkov biografskih strani 1.370,16 EUR in vrednost dvojčkov biografskih strani – specimenov 2.854,80 EUR, skupaj torej 77.870,28 EUR.

50. Škoda iz naslova zalog predstavlja navadno škodo, do katere je prišlo zaradi kršitve pogodbe tožene stranke, do povračila te škode pa je tožeča stranka upravičena na podlagi zgoraj navedenega 266. člena ZOR. Vsekakor zaloge, ki so upoštevane le v okviru dogovorjene količine izdelanih potnih listin (tako jih je upošteval tudi izvedenec), ki zaradi kršitve pogodbe niso mogle biti porabljene, predstavljajo škodo, ki bi jo za primer kršitve pogodbe tožena stranka morala pričakovati že ob sklenitvi pogodbe.

51. Pravilno pa je tudi, da izvedenec ni upošteval vseh zalog, ki jih je tožeča stranka imela. Dogovorjena je bilo namreč le izdelava 1.200.000 potnih listin, in tožeča stranka nima prav, ko navaja, da bi morala biti upoštevana količina 1.700.000 potnih listin, kar je bilo obrazloženo že zgoraj. Zaloge, ki so bile večje od potrebnih za izdelavo dogovorjene količine, so dejansko pretirane. Tega rizika, ko tožeča stranka ni upravičeno (torej pravno upoštevno) računala na večjo količino izdelanih potnih listin, tožeča stranka ne more prevaliti na toženo stranko in bo morala vrednost prevelikih zalog nositi sama.

52. Glede zalog je tako delno utemeljena pritožba tožene stranke (glede razlike med v izpodbijani sodbi prisojenim zneskom 85.799,52 EUR in pravilnim zneskom 77.870,28 EUR, torej glede 7.929,24 EUR), pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Pogodbeni interes

53. V zvezi s to obliko škode je pravilna pritožbena navedba tožene stranke, da je tožeča stranka iz tega naslova zahtevala le plačilo 283.383,55 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je dosodilo 295.383,55 EUR, torej 12.000,00 več, kot pa je zahtevala. V tem delu je sodišče prve stopnje dejansko prekoračilo tožbeni zahtevek, zato je za znesek 12.000,00 EUR že iz tega razloga treba pritožbi tožene stranke ugoditi (357. člen ZPP).

54. Pogodbeni interes lahko predstavlja le dobiček, ki bi ga tožeča stranka dosegla, če tožena stranka ne bi odpovedala pogodbe oziroma njene izvršitve preprečila z kršitvijo pogodbe. Tako za primer kršitve pogodbe kot za primer odpovedi pogodbe gre tožeči stranki ta vrsta škode. Pri odpovedi podjemne pogodbe je namreč višina plačila po 629. členu ZOR enaka višini dobička, ki ga tožeča stranka ni prejela, pa bi ga prejela, če pogodba ne bi bila odpovedana in bi izdelala dogovorjeno količino potnih listin (enako stališče je zavzeto tudi v odločbi Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 66/2013). Tudi za primer kršitve pogodbe (gre za čas od 28. 8. 2006 do 3. 2. 2007) je tožeča stranka upravičena do povračila izgubljenega dobička (zgoraj navedena določila 262. in 266. člena ZOR). Pri tem je za čas kršitve pogodbe tožeča stranka upravičena le do povračila tistega izgubljenega dobička, ki bi ga tožena stranka kot možno škodo morala upoštevati ob sklenitvi pogodbe. Tudi za primer odpovedi pogodbe, do katere je prišlo ne glede na to, ali bo v odpovednem roku tožeča stranka uspela izdelati dogovorjeno količino potnih listin in biografskih strani, višjega dobička ni mogoče upoštevati. Tožeča stranka je namreč ob sklenitvi pogodbe toženi stranki prikazala strukturo cene, v kateri pa je prikazala, da bo njen dobiček, torej razlika med dogovorjeno ceno in njenimi stroški znašal le 7 % (B31). Tožena stranka se je na tako strukturo cene upravičeno zanesla, in le ta višina dobička je upravičeno zahtevana. Višji dobiček ni pravno varovana škoda.

55. V času izvajanja pogodbe je bilo personaliziranih 1.084.433 potnih listin (temu tožena stranka v pritožbi ne ugovarja). Iz neprerekanih trditev tožene stranke izhaja in iz njene priloge št. 2 k njeni prvi pripravljalni vlogi (število izdelanih potnih listin v obdobju od 1. 3. 2001 do 28. 8. 2006 – B 28) je razvidno, da je tožeča stranka v obdobju do prenehanja izvajanja Pogodbe izdelala 600.919 potnih listin. Glede na njeno zatrjevanje je upravičeno pričakovala, da bo sama personalizirala polovico od dogovorjenega števila potnih listin. Glede na to, da je bila dogovorjena količina (kot je bilo obrazloženo že zgoraj) 1.200.000 potnih listin, to pomeni, da je že z izdelanimi potnimi listinami dosegla svojo pričakovano količino. To pa pomeni, da ji zaradi odpovedi pogodbe z dne 1. 2. 2005 ni mogel nastati upošteven izgubljeni dobiček glede personalizacije potnih listin zaradi prekinitve pogodbe. Zato iz tega naslova ni upravičena do odškodnine.

56. To pa ne velja za izdelavo polikarbonatskih biografskih strani. Upravičeno je namreč pričakovala, da jih bo lahko izdelala za vseh 1.200.000 potnih listin. Vrednost take strani je bila pred sklenitvijo pogodbe določena na 1.318,50 SIT. Ta cena je bila v pogajanjih znižana, čemur tožeča stranka v pritožbi ne ugovarja, upoštevano pa je tudi zvišanje cene glede na z aneksi dogovorjeno zvišano ceno. Končna cena oziroma vrednost je po prilagoditvah po izračunu izvedenca znašala 1.285,95 SIT. Taka (znižana) cena je tudi v korist tožene stranke (sicer bi glede na povečanje cen z aneksi znašala po izračunu izvedenca 1.670,67 SIT), tožeča stranka pa temu ne nasprotuje. V času izpolnjevanja pogodbe je bilo personaliziranih 1.084.433 potnih listin, kot škoda v zvezi z zalogami so bile polikarbonatske biografske strani priznane v okviru uničenih potnih listin (4.827 takih listin), škoda glede na v času od 28. 8. 2005 do 3. 2. 2007 izdelanih 36.461 v zvezi z izdelavo polikarbonatskih biografskih strani pa je v nadaljevanju te odločbe priznana v okviru izgubljenega dobička zaradi kršitve pogodba. Razlika do dogovorjenih 1.200.000 potnih listin tako znaša 74.279 potnih listin, za katere je tožeča stranka še lahko upravičeno pričakovala, da bo zanje izvedla polikarbonatske biografske strani.

57. Višje sodišče je glede na navedeno upoštevalo, da je bila vrednost ene take strani 1.285,95 SIT, priznani 7% izgubljeni dobiček tako za eno stran znaša 90,02 EUR, za 74.279 potnih listin pa 6.686.595,58 SIT oziroma 27.902,67 EUR.

58. Nadalje ji je nastal izgubljeni dobiček, ker v času od prekinitve izvajanja pogodbe do poteka odpovednega roka (torej od 28. 8. 2006 do 3. 2. 2007) ni več personalizirala potnih listin in ni več izdelovala polikarbonatskih strani za C. d. d. Iz obrazcev potnih listin ji kakšna škoda (razen uničenja zalog, kar ji je bilo že priznano) ni mogla nastati, saj je te obrazce izdeloval C. d. d. Tudi iz zaslišanja izvedenca je razvidno, da tožeča stranka iz tega ni mogla nič zaslužiti, saj je C. d. d. tožeči stranki zaračunaval svoje izdelke po ceni, ki jo je priznavalo ministrstvo. Taka delitev je razvidna iz Pogodbe o medsebojnem sodelovanju pri oblikovanju, izdelavi ter personalizaciji potnih listin, ki jo je tožeča stranka 28. 1. 2000 sklenila s C. d. d., tudi tožeča stranka je že v tožbi navedla, da je bilo navedeno (personalizacija potnih listin na njenem območju in izdelava polikarbonatskih biografskih strani za vse izdane potne listine) njeno delo. Kake drugačne razdelitve v spisu ni mogoče ugotoviti, saj tožeča stranka, kljub zahtevi tožene stranke, ni predložila kake druge pogodbe.

59. V času od 28. 8. 2006 do 3. 2. 2007 je bilo izdelanih 16.626 potnih listin na območju, ki bi ga pokrivala tožeča stranka in 19.835 potnih listin na območju, ki ga je do prekinitve Pogodbe pokrival C. d. d. Res je, da število izdanih potnih listin ne bi bilo tako veliko, če ne bi prišlo do spremembe vsebine potnih listin zaradi vgraditve biometričnih podatkov v potne liste. Vendar pa drugih podatkov ni in tudi po oceni višjega sodišča je pravilno izhodišče, da se upošteva to količino izdanih potnih listin.

60. Zadnja dogovorjena cena za personaliziran potni list je bila 5.314,16 SIT, zadnja cena za sam obrazec potnega lista (brez personifikacije) je bila 3.248,42 SIT (izhaja iz računa C. d. d. z dne 11. 4. 2006 – A 48). Tako je torej na personalizacijo, ki jo je in bi jo še nadalje opravila tožeča stranka, pripadlo 2.065,74 SIT, in ne 2.071,71 SIT, kot je navedel izvedenec. Pravno priznani izgubljeni dobiček (7%) od tega zneska predstavlja 144,60 SIT za eno listno. V času od 28. 8. 2006 do 3. 2. 2007 bi tožeča stranka izvedla 16.626 personalizacij, izgubljeni dobiček zaradi tega pa znaša 2.404.119,60 SIT oziroma 10.032,21 EUR.

61. V tem času bi tudi izdelala obrazce polikarbonatskih biografskih strani za vseh izdelanih 36.461 potnih listin. Že zgoraj je bilo navedeno, da je končna cena znašala 1.285,95 SIT, priznani 7% izgubljeni dobiček za eno stran znaša 90,02 EUR, za 36.461 potnih listin pa 3.282.219,22 SIT oziroma 13.696,46 EUR.

62. Skupaj pravno priznana škoda od izgubljenega dobička tako znaša 51.631,34 EUR.

63. V tem delu je tako delno utemeljena pritožba tožene stranke (glede 12.000,00 EUR glede prekoračitve tega dela tožbenega zahtevka in glede razlike med zahtevanimi 283.383,55 EUR in sedaj dosojenih 51.631,34 EUR – torej glede 231.752,21 EUR). Pritožba tožeče stranke pa v tem delu ni utemeljena.

Odpoved ob neprimernem času

64. Ta škoda je v izpodbijani sodbi utemeljena z določilom 3. odstavka 358. člena ZOR (navedeno je v opombi št. 3). Izvedenec je v zvezi s tem menil, da je bila odpoved z dne 1. 2. 2005 dana ob neprimernem času, ker je takrat obstajala velika verjetnost, da pogodbene količine (1.200.000 potnih listin) do poteka odpovednega roka ne bodo dosežene. Tako je očitno menilo tudi sodišče prve stopnje, ki je navedlo, da bi glede na v času do 28. 8. 2006 izdelane potne listine (1.084.433) in glede na v času od 28. 8. 2006 do 3. 2. 2007 izdelane potne listine (36.641) še vedno ostala neizpolnjena izdelava in predaja 79.096 potnih listin.

65. Po oceni višjega sodišča ta argument ne vzdrži. Tožeča stranka je namreč že do 28. 8. 2006 izdelala več kot polovico predvidenih potnih listin, torej več kot 600.000 potnih listin, kar je tista količina, na katero je smela tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe utemeljeno računati. S tega stališča tako odpoved pogodbe ni bila ob neprimernem času. Vsekakor pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil odpovedni rok dolg kar dve leti, kar po oceni višjega sodišča zadostuje kot več kot primeren rok oziroma čas za prenehanje pogodbe.

66. Kaj je neprimeren čas, zakon ne določa. Po stališču dr. Mihe Juharta (Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, stran 443, GV Založba 2003, ko komentira 333. člen OZ, ki je v tem delu enak 3. odstavku 358. člena ZOR) je neprimeren čas za odpoved obstoj okoliščin, ki bi naslovniku izjave povzročile neupravičeno škodo, ta omejitev pa pomeni konkretizacijo splošnega načela o prepovedi zlorabe pravice. Po stališču dr. Stojana Cigoja (Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, stran 346, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije 1978) se odpoved ne sme dati v neprimernem trenutku, tako da spravi drugo stranko v položaj, nasproten s kavzo pogodbe; če sta stranki sklenili pogodbo o sodelovanju in sta zato nabavili sredstva za skupno udejstvovanje, se razmerje ne sme pretrgati, preden se ne doseže minimalno opravičilo, ki temelji na kavzi pogodbe, za takšne izdatke. Nadalje še navaja, da se odpoved torej ne sme podati v nepravem času, ob času, ko bi ena stranka spravila drugo stranko v težaven položaj, ki ne ustreza poslovnemu namenu sklenjenega posla. Bistvo tega določila je torej v tem, da se trajno razmerje lahko odpove kadarkoli, neprimeren bi bil le čas, ko bi bila naslovniku povzročena neupravičena škoda in namen pogodbe še ne bi bil dosežen. Sankcija za takšno kršitev je torej lahko dolžnost povračila nastale škode, to pa je bilo tožeči stranki že priznano v okviru škode iz naslova zalog in izgubljenega dobička.

67. Tožeča stranka ima prav, da je zatrjevala, da je bil čas za odpoved pogodbe neprimeren tudi zaradi dogajanja glede začetka izdelave biometričnih potnih listin. V zvezi s tem sta pravdni stranki imeli več sestankov, pripravljene so bile določene podlage, tožena stranka pa je vsaj do konca leta 2004 vztrajala pri tem, da ta sprememba pomeni le nadgradnjo obstoječe potne listine, zato bo to izvedeno v okviru Pogodbe. V začetku leta 2005 si je očitno premislila, pri čemer takrat še ni bilo znano, kdaj bo taka potna listina tudi uvedena oziroma obvezna. Ko je bil jasen predvideni datum začetka izdaje takih listin, je izvedla nov razpis in v zvezi s tem se je na razpis prijavila tudi tožeča stranka, ki pa na razpisu ni uspela.

68. V zvezi s tem je tožeča stranka tudi uveljavljala, da je imela s pripravami, ki jih je opravila v prepričanju, da se bo to delalo že v okviru sklenjene Pogodbe, stroške v višini 310.699,25 EUR. Navaja, da je tudi to del škode zaradi odpovedi ob neprimernem času. Zato ne drži stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka te škode ni uveljavljala.

69. Tožena stranka ima prav, ko navaja, da višina teh stroškov ni dokazana, na kar je opozarjala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato ni bilo potrebno materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje v smislu 285. člena ZPP. Pri tem je tožeča stranka predložila le spisek svojih stroškov, ki niti ni preverljiv, kaj šele dokazan kot utemeljen. Po drugi strani pa je tudi res, da je bil zatrjevani interes tožeče stranke v zvezi s tem tudi to, kot je že sama trdila, da bi v primeru izdelave potrebnega čipa lahko sodelovala tudi z drugimi osebami (državami), ki bi izdelovale take potne listine (z biometričnimi podatki). To pomeni, da vsi ti stroški nikakor niso bili vezani zgolj na pričakovanje, da bo nove potne listine izdelovala za toženo stranko. Gre za razvoj določenega izdelka, take stroške pa že po naravi stvari sama nosi oseba, ki razvija tak izdelek, stroške razvoja pa lahko na kupca (delno) prevali šele ob sklenitvi pogodbe za prodajo takega izdelka – v okviru dogovora o višini cene. S toženo stranko tako daleč nista prišli. Pri tem je pomembno, da je iz izpovedi oseb, takrat zaposlenih pri C. d. d. (P. A., S. P., B. L.), razvidno, da sta tožeča stranka in C. d. d. ta izdelek razvijala vsak zase, čeprav sta se s tem ukvarjala predvsem v letu 2004 v okviru projektne skupine skupaj s toženo stranko.

70. Tako teh zatrjevanih stroškov tožeče stranke ni mogoče upoštevati kot škodo zaradi odpovedi pogodbe ob neprimernem času. Dodatno je treba še poudariti, da je imela tožeča stranka možnost, da sama razvije potreben izdelek v zvezi z biometričnimi potnimi listinami in ji to ni bilo preprečeno s strani tožene stranke, pri čemer iz izpovedi P. A. tudi jasno izhaja, da je bila tožeča stranka sposobna izdelovati take potne listine oziroma vsaj pri tem sodelovati. Le na razpisu ni uspela. Vsi ti stroški so bili tako nedvomno tudi v njeno korist, ki pa se vsaj v razmerju do tožene stranke ni izkazala za utemeljeno.

71. Glede na navedeno je utemeljena pritožba tožene stranke, da iz naslova škode zaradi odpovedi pogodbe v neprimernem času zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. Zato je v tem delu višje sodišče pritožbi tožene stranke v celoti ugodilo in zavrnilo tudi prisojeni znesek 493.559,04 EUR, medtem ko je pritožba tožeče stranke tudi v tem delu v celoti neutemeljena.

Sklepno glede glavnice

72. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v II. točki izreka, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo tako, da je I. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 129.501,62 EUR, v preostalem delu, torej glede 745.240,49 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Obrestni del prisojenega zahtevka

73. Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti na dosojeni znesek priznalo od 25. 8. 2006 dalje, ko naj bi tožeči stranki nastala škoda, ker je tožena stranka prenehala izvajati pogodbo, tožeča stranka pa je s tem dnem neuporabljenim obrazcem podelila status "uničen". Pri tem se ni opredelilo do navedb tožene stranke, ki je navedla v prvi pripravljalni vlogi, da začetku teka vtoževanih obresti ugovarja, ker se po 189. členu ZOR povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodbe. Tožeča stranka je vztrajala pri tem, da je tožena stranka dolžna plačati zamudne obresti od časa nastanka škode dalje, pri čemer je zamuda nastopila s prenehanjem izvajanja pogodbe. V pritožbi tožena stranka uveljavlja, da s prenehanjem izvajanja pogodbe znesek škode še ni bil znan, do zamudnih obresti pa bi bila tožeča stranka upravičena šele od prvega dne po vložitvi tožbe, torej od 16. 7. 2008. 74. V času prenehanja izvajanja pogodbe znesek škode tožeče stranke še ni bil znan, zato tudi zamudne obresti od tedaj dalje še niso mogle začeti teči. Iz tožbenih navedb, ki jih tožena stranka ni zanikala, torej se štejejo za priznane (2. odstavek 214. člena ZPP), prav tako pa tudi ni zanikala, da bi prejela priloženi zahtevek za povračilo škode z dne 13. 10. 2006 (A8), višje sodišče ugotavlja, da je šele s tem dopisom tožeča stranka prvič seznanila toženo stranko z višino odškodninskega zahtevka.

75. S tem dopisom je toženo stranko seznanila s svojo škodo iz naslova zalog. Višje sodišče ocenjuje, da je tožena stranka po prejemu tega dopisa imela možnost izračunati škodo zaradi uničenih potnih listin, pa tudi drugih zalog, pri čemer je po oceni višjega sodišča glede na to, da prej kot 14. 10. 2006 tožena stranka ni prejela tega zahtevka, imela dovolj časa za prostovoljno izpolnitev do konca oktobra 2006, rok 15 dni pa je tudi običajen rok izpolnitve. To pa pomeni, da je v zamudo prišla najkasneje 30. 10. 2006 (277. člen ZOR).

76. Drugače je glede izgubljenega dobička. Do 4. 2. 2007 (en dan po tem, ko bi potekel odpovedni rok) tožena stranka višine te škode sploh ni mogla ugotoviti, saj ni mogla vedeti, koliko je bilo do tedaj izdanih potnih listin. Od takrat dalje pa po oceni višjega sodišča tudi teče primeren, 15 dnevni rok za izpolnitev tega dela zahtevka, ki je tako potekel 19. 2. 2007, od prvega naslednjega dne, ko je tožena stranka prišla v zamudo, pa mora plačati tudi zamudne obresti (277. člen ZOR). Pri tem dejstvo, da je tožeča stranka tožbo vložila šele 16. 7. 2008, ne igra nobene vloge.

77. V obrestnem delu je tako pritožba tožene stranke delno utemeljena. Od zneska 77.870,28 EUR tečejo tako zamudne obresti od 30. 10. 2006 dalje, od zneska 51.631,34 EUR pa od 19. 2. 2007. V preostalem delu pa je višje sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v obrestnem delu od prisojenega zneska.

78. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe pravdnih strank, ki so bile odločilnega pomena za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP).

Stroški postopka – III. točka izpodbijane sodbe z dne 8.1.2014

79. Višje sodišče je delno razveljavilo sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 10. 2013, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo. Glede na to tudi še ne more odločiti o pravdnih stroških v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje. Zato je pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep o stroških razveljavilo ter odločitev o stroških pridržalo za končno odločbo (3. točka 365. člena ZPP).

80. Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva tudi to, da za ugotavljanje uspeha posebej glede na podlago tožbenega zahtevka in posebej glede na višino zahtevka ni videti podlage, glede podlage tožbenega zahtevka pa posebni stroški niti niso nastali. V skladu s 154. členom ZPP je pomemben uspeh v pravdi (višino uspeha tožene stranke s pritožbo je ugotavljalo tudi višje sodišče v delu, ki se nanaša na povračilo toženkinih stroškov v zvezi s pritožbo zoper sodbo, čeprav je skupen uspeh v pravdi nižji). Tožena stranka pa se moti, ko navaja, da stroškov odvetnika, ki ni v Ljubljani, ni mogoče naložiti v breme nasprotni stranki. Odvetnik tožeče stranke ima namreč sedež v Novem mestu, tam ga ima tudi tožeča stranka, zato tožeči stranki ni mogoče očitati, da si ne bi smela najti odvetnika v kraju svojega sedeža. Stroški pritožbenega postopka

81. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP morala sama nositi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa je pritožbo uspela glede 745.240,49 EUR, glede 129.501,62 EUR pa ne, uspela je torej glede 85 %, zato je na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP upravičena do povračila stroškov v tej višini. Višje sodišče ji je priznalo povračilo stroškov za sestavo pritožbe 3000 točk, 2 % materialnih stroškov do 1000 točk 20 točk in 1 % materialnih stroškov nad 1000 točk 20 točk (ni jasno, zakaj tožena stranka priglaša 3% od odmerjene nagrade, pri čemer se sklicuje na 3. odstavek 13. člena Odvetniške tarife iz leta 2003, ki dopušča priznanje stroškov le v višini, kot jo je priznalo višje sodišče), skupaj torej 3.040 točk oziroma 1.395,36 EUR. Od odmerjenega zneska ji gre glede na uspeh s pritožbo povračilo 1.186,06 EUR.

82. Nobena od strank pa ni upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo, saj s svojimi navedbami nista prispevali k odločitvi višjega sodišča, zato teh stroškov v skladu s 155. členom ZPP ni mogoče šteti za potrebne stroške.

(1) Ta določa: Če sodni izvedenec izvida oziroma mnenja ne izdela v roku, ki mu ga določi sodišče ali drug državni organ, se mu nagrada zniža za en odstotek za vsak dan zamude, vendar skupno največ za 50 odstotkov, razen če sodni izvedenec izkaže, da je do prekoračitve roka prišlo iz upravičenih razlogov.

(2) Ta določa: Vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik pogodbo razdre, kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru prevzemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih bil moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti.

(3) 1. odstavek določa: Če trajanje dolžniškega razmerja ni določeno, ga vsaka stranka lahko prekine z odpovedjo. 3. odstavek določa: Odpoved se sme dati ob vsakem, vendar ne ob neprimernem času.

(4) Ta določa:

1. Obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja.

2. Dolžnik mora dokazati okoliščine, ki izključujejo njegovo odgovornost. (5) Ta določa:

1. Če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke v dvostranski pogodbi nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja druga stranka, njena obveznost ugasne, sama pa obdrži svojo terjatev do druge stranke; zmanjša jo le za toliko, kolikor je morda imela koristi od tega, ker je bila prosta lastne obveznosti.

2. Poleg tega mora odstopiti drugi stranki vse pravice, ki bi jih imela nasproti tretjim v zvezi s predmetom svoje obveznosti, katere izpolnitev je postala nemogoča. (6) Ta določa: Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki jo je zaradi tega pretrpel. (7) Ta določa: Če je pri kršitvi obveznosti nastala za upnika poleg škode tudi kakšna korist, jo je treba pri odmeri odškodnine primerno upoštevati.