Jedro

Ker pravdni stranki nista sklenili podjemne pogodbe za izdelavo nadstreška, tožbeni zahtevek na tej podlagi ne more biti utemeljen. Da bi tožena stranka tožeči stranki vtoževani znesek dolgovala na kakšni drugi pravni podlagi, pa iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja. Le dejstvo, da je D. M. toženi stranki plačal za delo, ki ga je opravila tožeča stranka, tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje zahtevka proti toženi stranki. Če namreč dolžnik namesto svoji pogodbeni stranki obveznost izpolni tretji osebi, pa za to ne obstaja pravna podlaga, njegova pogodbena obveznost ne preneha. V tem primeru upnik v razmerju do tretjega, kateremu je dolžnik karkoli plačal, nima zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Do svoje pogodbene stranke (dolžnika) ima namreč še vedno terjatev na izpolnitev pogodbene obveznosti. Zato o upnikovem prikrajšanju ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka odločilo: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:„1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št.: 0000 VL 52230/2018 z dne 21. 6. 2018 se vzdrži v veljavi, ter je tožena stranka družba H. d. o. o., matična številka: ..., dolžna plačati tožeči stranki S. s. p., matična številka: ..., znesek 3.000,00 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.000,00 EUR od dne 30. 1. 2016 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. 2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške, v roku 8 dni, pod izvršbo.“ Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 952,74 EUR s pripadki (II. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke in odgovor na pritožbo

2. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni njej v prid. Podrejeno pa je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Tudi ona je priglasila stroške pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

4. Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

6. Sodišča prve stopnje je ugotovilo spodaj povzeta dejstva, na katera je pritožbeno sodišče vezano na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP: (1) tožeča stranka in E. S. (sicer zakoniti zastopnik tožene stranke) sta leta 2011 sklenila ustno posojilno pogodbo za 4.160,00 EUR, (2) E. S. je terjatev na vračilo posojila do tožeče stranke odstopil v izterjavo toženi stranki, (3) E. S. je seznanil tožečo stranko in D. M., (4) D. M. je oseba, ki je pri tožeči stranki naročila izgradnjo nadstreška pri njegovi stanovanjski hiši, tožeča stranka pa je naročeno delo opravila, (5) tožeča stranka se je strinjala, da naročnik D. M. opravljeno delo plača toženi stranki, in sicer kot poplačilo obveznosti tožeče stranke iz posojilne pogodbe z E. S. (ki je svojo terjatev cediral toženi stranki) in (6) naročnik D. M. je toženi stranki plačal 5.000,00 EUR.

7. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da sta tožeča stranka in E. S. sklenila posojilno pogodbo (569. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), tožeča stranka in D. M. pa podjemno pogodbo (619. člen OZ). Dogovor pravdnih strank in D. M., da slednji postavitev nadstreška plača toženi stranki kot poplačilo dolga tožeče stranke po posojilni pogodbi, je sodišče prve stopnje opredelilo kot asignacijo (1035. člen OZ). Štelo je, da so bila s tem plačilom D. M. urejena in zaprta vsa medsebojna razmerja med pravdnima strankama.

Presoja pritožbenega sodišča in odgovor na pritožbene očitke

8. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo postavitve nadstreška. Zahtevek je utemeljevala (le) na pogodbeni podlagi. Trdila je, da je nadstrešek postavila kot podizvajalka tožene stranke, tožena stranka pa ji opravljenega dela, kljub temu, da je sama plačilo prejela, ni plačala.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je postavitev nadstreška tožeči stranki naročil D. M., in ne tožena stranka. Zato pritožnica z vztrajanjem, da je bila podizvajalka tožene stranke, tožena stranka pa glavna izvajalka ne more uspeti. S temi navedbi je namreč uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen (prvi odstavek 458. člen ZPP).

10. Ker pravdni stranki nista sklenili podjemne pogodbe za izdelavo nadstreška, tožbeni zahtevek na tej podlagi ne more biti utemeljen. Da bi tožena stranka tožeči stranki vtoževani znesek dolgovala na kakšni drugi pravni podlagi, pa iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja. Le dejstvo, da je D. M. toženi stranki plačal za delo, ki ga je opravila tožeča stranka, tožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje zahtevka proti toženi stranki. Če namreč dolžnik namesto svoji pogodbeni stranki obveznost izpolni tretji osebi, pa za to ne obstaja pravna podlaga, njegova pogodbena obveznost (plačilo dolga po pogodbi) ne preneha.1 V tem primeru upnik v razmerju do tretjega, kateremu je dolžnik karkoli plačal, nima zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Do svoje pogodbene stranke (dolžnika) ima namreč še vedno terjatev na izpolnitev pogodbene obveznosti. Zato o upnikovem prikrajšanju ni mogoče govoriti. Od tretjega, ki je sprejel izpolnitev brez pravne podlage, lahko torej le dolžnik zahteva vrnitev izpolnjenega z obogatitvenim zahtevkom (prvi odstavek 190. člena OZ).

11. Glede na trditveno podlago tožeče stranke je sodišče prve stopnje po tem, ko je ugotovilo, da je izdelavo nadstreška tožeči stranki naročil D. M., po nepotrebnem ugotavljalo, zakaj je D. M. toženi stranki sploh plačal 5.000,00 EUR.2 Zato tudi pritožbene navedbe v tej smeri niso pravno relevantne. Pa tudi sicer je pritožnica z njimi uveljavljala nedovoljena pritožbenega razloga v sporih majhne vrednosti. S pritožbenima navedbama, da tožena stranka do tožeče stranke ni imela nobene denarne terjatve in da pravdni stranki ter D. M. niso nikoli sklenili „asignacijske ali cesijske pogodbe“, je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožene stranke,3 pa je sodišču prve stopnje dejansko očitala kršitev določb 7. in 212. člena ZPP. Kršitev teh določb pa predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, in ne kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot je menila pritožnica. Da bi bili ti kršitvi podani še iz katerega drugega razloga, pa pritožnica ni konkretizirano zatrjevala.

12. Kaj je pritožnica želela doseči s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje izenačuje pravni položaj E. S. s pravnim položajem tožene stranke v razmerju do tožeče stranke, ni pojasnila. Zato se pritožbeno sodišče do te pritožbene navedbe podrobneje ne more opredeliti.

13. Glede na vse navedeno je tožbeni zahtevek neutemeljen že iz razloga, ker tožeča stranka ni dokazala temelja za vtoževano terjatev. Presoja tožbenega zahtevka (tudi) na podlagi določb OZ o posojilni pogodbi in asignaciji, pa tako niti ni bila potrebna.

14. Pritožba torej ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena zoper stroškovno odločitev v II. točki izreka.4 Ker pa pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka pa sama nosi svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Prim. določbo 280. člena OZ, ki določa: (1) Obveznost mora biti izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. (2) Izpolnitev je veljavna tudi, kadar je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil. 2 Tožeča stranka je namreč trdila, da je D. M. toženi stranki ta znesek plačal, ker je bila tožena stranka njegova pogodbena stranka (glavni izvajalec). Sodišče prve stopnje pa tega ni ugotovilo. 3 Pritožnica je trdila, da iz trditvene podlage tožene stranke ne izhaja, (1) da so tožeča stranka, tožena stranka in D. M. sklenili tripartitno asignacijsko pogodbo in (2) da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožena stranka tožeči stranki posodila denarna sredstva; zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke pa njene trditvene podlage ne more nadomestiti. 4 Tožeča stranka se je na stroške pritožila zgolj posledično. Ker pa s pritožbo ni uspela, je tudi pritožba proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.