Jedro

Pravila iz 28. člena ZD za izračun nujnega deleža terjajo ustrezno trditeveno podlago. Pri prikrajšanju nujnega deleža je tožbeni zahtevek oblikovalne in dajatvene narave, saj je treba zahtevati vrnitev darila v samo zapuščino.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožničin tožbeni zahtevek, po katerem naj bi ji bil toženec dolžan plačati znesek 3.000.000 SIT (sedaj 12.518,77 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, je sodišče prve stopnje zavrnilo ter tožnici naložilo, da mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Izhaja iz ugotovitve, da v zapuščinskem postopku v tem primeru ni zapuščine, zaradi česar vrnitev darila v zapuščino ne bi prišla v poštev. Ko je zapuščinsko sodišče prejelo smrtovnico, ni imelo na razpolago premoženja, ki bi prešlo na dediče, zato tudi ni imelo potrebe po prekinitvi postopka, temveč le po napotitvi tožnice na pravdo. Ker ni zapuščine, tudi ne more biti delitve zapuščine med dediči. Dediščinska tožba je dajatvena tožba, zaradi česar je tožnica v pravdi, ki nudi večje procesno varstvo od zapuščinskega postopka, uveljavljala svojo pravico do nujnega dednega deleža. Na pravdo bi moral biti napoten toženec, ki je trdil, da tožnica nima pravice do nujnega deleža, ker ga je že prejela. Od ugotovitvenega zahtevka tožnica ne bi imela koristi. Nasprotuje tudi ugotovitvi, ki jo sprejema izpodbijana sodba o nesklepčnosti vložene tožbe. Če pa je tožba res nesklepčna, je podano nasprotje v razlogih sodbe, saj se dejansko stanje na podlagi nesklepčne tožbe ne ugotavlja. Sodišče bi moralo tožnico opozoriti na eventualno nesklepčnost. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V zapuščinskem postopku po očetu pravdnih strank S. P., umrlem 18. 2. 2002, je bila tožnica napotena na pravdo zoper brata – sodediča zaradi uveljavljanja nujnega deleža. Tožbena trditvena podlaga se nanaša na naštevanje premoženja zapustnika, ki pa naj bi vse, kar je imel, že dal tožencu. Vse, kar je toženec od zapustnika prejel, ima lastnost darila, tega pa tožnica ocenjuje z vrednostjo v znesku 12.000.000 SIT. Njen nujni dedni delež, ki znaša četrtino zapuščine, bi tako predstavljal znesek 3.000.000 SIT.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku sprejelo oceno, da toženec tožnici ne dolguje ničesar: da torej tega, kar je prejel od očeta, ni mogoče šteti za čisto darilo, poleg tega pa je toženec na račun dednega deleža po očetu tožnici izročil denar za nakup stanovanja. Slednje znaša več kot v tožbi izračunani nujni delež.

8. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke sicer zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vendar na drugi pravni podlagi. Tožnica namreč ni postavila tožbenega zahtevka, ki bi sodišču omogočal odločanje o tem, ali je toženec od zapustnika prejel darilo, ali ne, po nobeni izmed pravnih podlag, vsebovanih v 28. členu Zakona o dedovanju (ZD) in v določbi 46. - 58. člena ZD. V tožbi zahtevano plačilo denarne terjatve nima lastnega pravnega temelja v nekem predhodnem pravnem razmerju. Tožbeni zahtevek bi torej nujno moral zajemati tudi ugotovitev, da tak pravni temelj obstaja. Tožnica torej ni postavila sklepčnega tožbenega zahtevka, s katerim ne bi mogla uspeti niti tedaj, če bi sodišče ugotovilo, da so bila vsa zapustnikova razpolaganja storjena z darilnim namenom.

9. S stališčem, ki ga je zapisalo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, se revizijsko sodišče v celoti strinja. Tožnica kot nujna dedinja in s tem po 40. členu ZD aktivno legitimirana za vložitev tožbe na vrnitev darila v zapuščino, svojega tožbenega zahtevka materialnopravno ni pravilno postavila. Pravila iz 28. člena ZD za izračun nujnega deleža terjajo ustrezno trditeveno podlago. Pri prikrajšanju nujnega deleža je tožbeni zahtevek oblikovalne in dajatvene narave, saj je treba zahtevati vrnitev darila v samo zapuščino. Tožba, ki jo je tožnica vložila, je nesklepčna zato, ker iz tožbenih trditev ne izhaja pravna posledica, ki jo želi doseči, tožbenega zahtevka pa temu ni ustrezno prilagodila. Revizijska trditev, da ni zapuščine in da vanjo ni kaj vračati zaradi izvedbe zapuščinskega postopka, glede na stanje stvari ni logična. Tožnica bi namreč morala zahtevati prav to: ugotovitev, da je šlo v naklonitvah zapustnika tožencu za darilo, da je zato prikrajšan njen nujni delež in da je zaradi tega, da bi do prikrajšanja ne prišlo, treba prejeta darila vrniti v zapuščino ter v zapuščinskem postopku opraviti ustrezen obračun. Tožnica takšnega (ugotovitvenega) zahtevka ni postavila, niti ni podala ustreznih trditev v navedeni smeri, kar pomeni, da ima sodišče druge stopnje prav v ugotovitvi o nesklepčnosti tožbe.

10. Glede na obrazloženo bi morala tožnica uveljavljati trditveno podlago, ki bi omogočila uporabo 28., 34. in naslednjih členov ZD, tožbeni zahtevek pa oblikovati tako, da bi zahtevala tudi vrnitev darila v zapuščino.

11. Po povedanem tudi ni sprejemljiva revizijska trditev, da bi moralo sodišče, če je tožba resnično nesklepčna, tožečo stranko pozvati v skladu z določbo 108. člena ZPP na popravo. Navedena določba je namreč procesne narave in se nanaša na vlogo, ki je nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Nesklepčnost tožbe pa ni procesno vprašanje, temveč vprašanje materialnega prava, kar pomeni, da v takšnem primeru določba 108. člena ZPP ne prihaja v poštev.

12. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.