Jedro

V prvih treh dneh po nezgodi je tožnik trpel hude telesne bolečine, občasne hude telesne bolečine pa pet dni. Lahke telesne bolečine so trajale štiri mesece, pri čemer se lahke telesne bolečine pojavljajo še sedaj po zaključenem zdravljenju in bodo trajne. Tožnik je bil tudi pregledan pri psihiatru zaradi posttravmatskih stresnih motenj. Tožnik je bil v bolniškem staležu dve leti. Primerna odškodnina iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezo z zdravljenjem je 14.000,00 EUR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2010 dalje do plačila. V presežku za znesek 35.000,00 EUR, za zakonske zamudne obrestmi od zneska 30.000,00 EUR od 1. 10. 2009 do 8. 10. 2010 ter za mesečno rento je tožbeni zahtevek zavrnilo (izrek sodbe). V nadaljevanju je izdalo sklep, s katerim je spremembo tožbo dovolilo (I. točka izreka sklepa). Delni umik tožnika za 15.000,00 EUR je vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.376,76 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo in sodbo izpodbija v zavrnilnem delu glede plačila zakonskih zamudnih obresti in višine priznane negmotne škode, posledično pa izpodbija tudi sklep o višini priznanih stroškov, ki jih mora povrniti tožena stranka tožniku. V obrazložitvi sodišče navaja, da je višino negmotne škode določilo po kriterijih 179. člena Obligacijskega zakonika, tako da je upoštevalo namen prizadete dobrine, namen odškodnine pa tudi okoliščine, da odmerjena odškodnina ne bi sledila težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Ob tem je upoštevalo predvsem mnenje sodno določenega izvedenca dr. A.A.. Sodba nima razlogov glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe, torej od 1. 10. 2009 dalje do plačila. Tožena stranka ni podala specificiranega ugovora zastaranja po določbi 337. člena OZ glede teka zastaralnega roka občasnih terjatev, med katere spadajo tudi obresti. Tožena stranka je na naroku z dne 9. 10. 2013 zgolj navedla, da bi lahko glede na potek časa bilo podano tudi zastaranje zahtevka. Tako sodišče ugovora ne bi smelo upoštevati. Sodišče je za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti prisodilo prenizko višino odškodnine. Sodišče povzema pisni izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke dr. A.A. z ustno dopolnitvijo. Izvedeniško mnenje je povzeto po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke dr. B.B.., ki je ocenil zmanjšanje tožnikovih splošnih življenjskih aktivnosti v višini 30 %. Sodišče bi moralo pri oceni višine škode izhajati iz procentualno izračunanih tabel, ki se uporabljajo v Republiki Hrvaški. Tako bi morala biti primerna odškodnina za to vrsto negmotne škode vsaj 30.000,00 EUR. Iz naslova skaženosti je sodišče presodilo prenizko odškodnino, enako velja za omejeno gibljivost levega zapestja. Pri tožniku gre za mobilnost poškodovane dominantne roke. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe, pri čemer se sodišče zmotno sklicuje na določilo 185. člena ZPP in razlog smotrnosti za dokončno ureditev spora med strankama. V tem delu je podana bistvena kršitev določb postopka, saj je sodišče nepravilno uporabilo določilo 185. člena ZPP in na tej podlagi dovolilo razširitev tožbenega zahtevka tožene stranke. S takšno odločitvijo se je tožnik izognil zastaranju iz naslova zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka se je razširitvi tožbe uprla in podala nestrinjanje z razširitvijo tožbe. Tožena stranka je podala ugovor zastaranja, pri katerem vztraja tudi v pritožbenih navedbah, ter poudarja, da bi v primeru, da bi tožena stranka zahtevek iz naslova obresti postavila v novem postopku z vložitvijo tožbe ugovor zastaranja, bi z njim uspela. Tožnik je vsaj ob vložitvi tožbe dne 1. 10. 2009 vedel za posledice poškodbe oziroma je bilo njegovo stanje dokončno. Tožnik v tožbi sam navede, da je z aktivnim zdravljenjem zaključil 22. 10. 2007 ter so mu bile posledice lahko znane že tedaj. Sodišče je bistveno kršilo pravila postopka v zvezi z vrnitvijo dokaznega predloga po pritegnitvi novega izvedenca medicinske stroke. Tožena stranka je temu oporekala. Tožena stranka je podala pripombe, pri čemer je po pozivu sodišča izvedenec na naroku dne 9. 10. 2013 ob zaslišanju podal dodatno obrazložitev podlage svojega mnenja. Bilo je podano neskladje med obema mnenjema, pri čemer je izvedenec pojasnil, da je pri procentualni oceni zmanjšanja življenjskih aktivnosti izhajal iz tabel oziroma podlag, ki so jih sprejeli sodnik in izvedenci v Republiki Hrvaški. Višine odškodnin v Republiki Hrvaški ne morejo biti podlaga za odločanje pred slovenskim sodiščem. Izvedenec je nekritično sledil navajanju tožnika, ki se je pred nezgodo ukvarjal z namiznim tenisom, plavanjem, streljanjem, kolesarjenjem, ribolovom in podvodnim ribolovom, sedaj pa tega več ne zmore oziroma je to opustil. Izvedenca dr. A.A. je angažiral tožnik sam. Sodišče je tožniku prisodilo previsoko odškodnino, v skupnem znesku 45.000,00 EUR. Tožnik je star 58 let. Klasifikacije po Fischerju in obstoječa sodna praksa sicer nista zakonsko merilo, vendar dajeta okvir priznanja pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo. Palec je pri tožniku v funkciji, prsti od II. do V. so bili tožniku amputirani v srednjem delu srednjega členka, ter tako tožnik prste v osnovnem členku in delu srednjega členka ima ter jih manj uporablja. Sodišče je tožniku iz naslova odškodnine za telesne bolečine prisodilo odškodnino v višini 14.000,00 EUR, kar je po mnenju tožene stranke v skladu z ustaljeno sodno prakso, glede na konkretne okoliščine poškodbe pa ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Tožnik prej ni navajal, da se je ukvarjal z različnimi in mnogimi športi ter da je v prostem času proti plačilu opravljal avtomehanične storitve. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 20.000,00 EUR, kar je po mnenju tožene stranke v skladu z ustaljeno sodno prakso, glede na konkretne posledice pa tako ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Tudi odškodnina iz naslova strahu v višini 3.000,00 EUR je po mnenju tožene stranke z ustaljeno sodno prakso prisojena previsoko. Odškodnina iz naslova skaženosti je prisojena previsoko v višini 8.000,00 EUR. Oškodovanec nobenih posledic ali subjektivnega prikrajšanja ali duševnih bolečin zaradi skaženosti ni navajal in tudi ne zaslišan kot stranka na naroku 9. 10. 2013. Tožena stranka meni, da je s plačilom 15.000,00 EUR odškodnine, ki jo je v predmetni zadevi tožniku plačal stranski intervenient, tožniku bila dejansko v celoti poplačana nepremoženjska škoda po vseh oblikah pravno priznane nepremoženjske škode. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke. Podani so zakonski razlogi za dopustitev spremembe tožbe po določbo 185. člena ZPP. Samo nestrinjanje z razširitvijo tožbe ne pomeni substancirano prerekanje zahtevkov iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Tožena stranka ni izkazala procesnih razlogov za pritegnitev drugega izvedenca medicinske stroke v smislu 254. člena ZPP. Zatrjevanje tožene stranke, da izvedenec ni upošteval, da ima tožnik še vedno prste v osnovnem členku ter delu srednjega členka ter da jih lahko uporablja, so netočne. Izvedenec dr. A.A. je namreč že v pisnem izvidu pojasnil, da ima tožnik vsled amputacije omejeno gibljivost v ostalih sklepih prstov, vendar je tudi zaradi tega prijem leve roke izrazito prizadet. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in navaja, da so pritožbene navedbe tožnika protislovne glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti od 9. 10. 2010 dalje do plačila. Na glavni obravnavi je tožnik v obrestnem delu razširil zahtevek in obresti zahteval od 1. 10. 2009 dalje do plačila, kar v bistvu pomeni zvišanje zahtevka za cca 22.100,00 EUR (zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti za 4 leta). Tožnik se neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine, saj prisojena odškodnina ustreza standardu pravične odškodnine po določilih 179. člena OZ. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena in 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) v 184. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in določa, da če je delavcu povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 131. členu ureja podlage za odgovornost in določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Škodo ureja 132. člen OZ in določa, da je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček) pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). Odškodninska obveznost nastane, če so kumulativno podani naslednji elementi: nastanek škode, protipravno oziroma nedopustno ravnanje povzročitelja škode, vzročna zveza med protipravnim oziroma nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost za škodo. V kolikor manjka eden od naštetih elementov, ni mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter vpogledalo v izvedeniška mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu inženirja C.C., v izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke prim. dr. A.A. ter spis Inšpektorata RS za delo, OE D. št. ..., zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke ter priče E.E., F.F., G.G. ter sodnega izvedenca za varstvo pri delu C.C. in dodatno zaslišalo tožnika ter sodnega izvedenca medicinske stroke prim. dr. A.A.. Sodišče je z vmesno sodbo opr. št. Pdp 551/2009 potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 703/2012 predhodno odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpel tožnik v delovni nezgodi, pri čemer je vmesna sodba postala pravnomočna 21. 11. 2012. V predmetni zadevi je sodišče odločalo le še o višini odškodnine, ki jo je uveljavljal tožnik.

Tožnik podaja pritožbo zoper sodbo glede plačila zakonskih zamudnih obresti, pri čemer tožena stranka v tem delu podaja tudi pritožbo zoper sklep o dovolitvi spremembe tožbe. Pritožbeno sodišče glede na podane pritožbene ugovore obeh strank ocenjuje, da je neutemeljen pritožbeni ugovor o tem, da sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe na naroku za glavno obravnavo 9. 10. 2013. Sodišče je pravilno dovolilo spremembo tožbe na podlagi 185. člena ZPP iz razloga, ker je štelo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Prav tako ni utemeljen pritožbeni ugovor tožnika glede višine prisojenih obresti, saj je tožnik prvotno v tožbi zahteval le plačilo zakonskih zamudnih obresti, na naroku 9. 10. 2013 pa je postavil zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od 1. 10. 2009. OZ v 299. členu določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, če pa rok ni določen pa pride v zamudo tedaj, ko zahteva od dolžnika, da izpolni obveznost. Ker je tožnik vložil tožbo 1. 10. 2009, je torej najkasneje takrat vedel za nastalo škodo in je torej odločitev glede zastaranja plačila obresti pravilna. Sodba v tem delu tudi nima absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kar uveljavlja pritožba, saj je sodišče navedlo, zakaj je odločilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da tožena stranka ni podala ugovora zastaranja, kar ne drži, ugovor je bil postavljen, torej ga je sodišče pravilno upoštevalo.

Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 179. členu ureja denarno odškodnino in odloča, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. V skladu z določili sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo: načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine.

V zvezi s pritožbenimi navedbami obeh strank pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče pri odmeri odškodnine pravilno uporabilo pravni standard pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo in pri tem upoštevalo tako objektivne elemente, kot tudi načelo individualizacije konkretnega primera. Sodišče pri odmeri denarne odškodnine za nematerialno škodo upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter nato, da višina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom odškodnine. Sodišče je tako pravilno ocenilo, da je tožnik utrpel travmatsko odtrganino s konkvasacijo mehkih delov na kazalcu, sredincu, prstanu in mezincu leve roke, pri čemer je tožnik levičar. Opravljena je bila odstranitev poškodovanih mehkih delov na vseh štirih prstih in pokritje defektov z reverznim radiarnim režnjem. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 131. členu ureja podlage za odgovornost in določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Sodišče je izvedlo dokaz z izvedencem medicinske stroke dr. A.A., ki ga je tudi dodatno zaslišalo. Tako sodišču ni bilo potrebno postaviti novega izvedenca medicinske stroke, saj so bila razčiščena relevantna dejstva in ob zaslišanju razčiščena nasprotja in pomanjkljivosti in odpravljen dvom. Tako zgolj nestrinjanje z izvedencem ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ob tem pa tudi sodišče kot tudi izvedenci niso dolžni uporabiti kriterijev, ki jih uporabljajo izvedenci v Republiki Hrvaški. Sodišče je pri svojem odločanju vezano le na prakso Vrhovnega sodišča RS, pri čemer pa odločitev o pravični odškodnini v predmetni zadevi ne odstopa od podobnih primerov.

Glede odmere odškodnine po posameznih postavkah vlagata pritožbo tako tožnik kot tožena stranka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina ustrezna za prestane telesne bolečine, ki so bile v prvih treh dneh po nezgodi hude telesne bolečine, občasne hude telesne bolečine pet dni. Lahke telesne bolečine so trajale štiri mesece, pri čemer se lahke telesne bolečine pojavljajo še sedaj po zaključenem zdravljenju in bodo trajne. Tožnik je bil tudi pregledan pri psihiatru zaradi posttravmatskih stresnih motenj, pri čemer pa je bil tožnik celo v bolniškem staležu dve leti. Tako je prisojena odškodnina v višini 14.000,00 EUR primerna.

Sodišče je tožniku priznalo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 20.000,00 EUR, pri čemer je sodišče ugotovilo, da se je bil tožnik pred poškodbo ukvarjal s športom, streljanjem z zračno puško, puško za podvodni ribolov, z namiznim tenisom in med prostim časom je tudi popravljal avtomobile. Po poškodbi tudi ne more več lopatati vrta, ima težave pri umivanju, oblačenju, pripravi hrane, težko si zapenja gumbe. Tožnik je pred nesrečo kolesaril in piše tudi z levo roko, ker je levičar. Primerna odškodnina iz tega naslova je v višini 20.000,00 EUR.

Sodišče je tožniku prisodilo tudi primerno odškodnino za strah, pri čemer je tožnik takoj po nezgodi utrpel intenzivni strah, saj je videl, da mu je odtrgalo prste, po nezgodi pa je bil hudo zaskrbljen zaradi možnosti zapletov pri zdravljenju in možnosti hujših posledic. Sekundarni strah je tako trajal pogosto štiri mesece in občasno še eno leto. Tako je primerna odškodnina iz naslova strahu 3.000,00 EUR.

Sodišče je tožniku priznalo primerno odškodnino iz naslova skaženosti v višini 8.000,00 EUR upoštevaje pri tem amputacijo štirih prstov, brazgotino na levem zapestju 11 x 9 cm, brazgotino na spodnjem delu leve podlahti 12 x 0,5 cm. zaradi odvzema transplantantov ima brazgotino 7 x 2 cm, brazgotino 20 x 18 cm in 2 x 3 cm. Tako nastale spremembe objektivno predstavljajo skaženost zmerne stopnje (objektivno merilo) pri čemer pa so subjektivni elementi tudi podani, saj navedeno vpliva na njegovo psihično počutje.

Sodišče je tožniku tako priznalo iz naslova nepremoženjske škode odškodnino v znesku 45.000,00 EUR, glede na to, da je tožnik že prejel 15.000,00 EUR, mu pripada še 30.000,00 EUR, tako da je sodišče v presežku tožbeni zahtevek v višini 35.000,00 EUR utemeljeno zavrnilo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena in 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.