Jedro

Tožnik bi moral za ugoditev tožbenemu zahtevku zatrjevati in dokazati, da stvari proti svoji volji ni uporabljal in da v tak način uporabe stvari ni privolil. Ravnanja solastnikov je treba presojati celovito. Le tako je mogoče presoditi, ali solastnik prostovoljno ni souporabljal solastne stvari, ali pa je bil iz souporabe izključen proti svoji volji.

Odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje je eden izmed pogojev, ki morajo biti kumulativno podani za uspešno uveljavljanje terjatve iz naslova uporabnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zoper toženca1 na plačilo uporabnine v višini 1.200,00 EUR v celoti zavrnilo in odločilo, da tožnik nosi stroške tega pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe na način, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Opredeljuje tudi pritožbene stroške.

Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je zanemarilo nesporno dejstvo, da sta toženec in njegova žena C. C. s toženko zamenjala sporno stanovanje za dva in pol krat večje stanovanje, pri čemer za zamenjavo nista ničesar doplačevala. Temu dejstvu sodišče ni dalo ustreznega pomena v smislu toženčeve obogatitve. Prav tako je sodišče prve stopnje pri svojih zaključkih spregledalo, da sta oba toženca s fraudoloznim namenom ustanovila in vknjižila v zemljiško knjigo služnost stanovanja. Tožnik dalje trdi, da je z dopisi na naslove tožencev po neuspelem vročanju pošte moral z detektivom vročati poziv z dne 12. 6. 2018, da se mu omogoči uporaba stanovanja proti plačilu polovice najemnine, da se mu izroči duplikat ključa oz. da bi lahko soupravljal s stanovanjem. S tem je tožnik jasno izkazal svoje nestrinjanje s svojim prikrajšanjem. Tako so protispisni zaključki sodišča, da tožnik od toženke ni zahteval souporabe in da ni bil pripravljen na dogovore s tožencem. Ni jasno, kakšne obremenitve naj bi se tožnik ob nakupu zavedal, saj je tožnik kupil bremen prost delež. Protispisna je domneva, da tožnik ob nakupu ni imel namena uporabe stanovanja. Ta svoj namen je tožnik jasno izrazil takoj po pravnomočnosti sklepa o domiku. Dalje tožnik sodišču prve stopnje očita nekorektno povzemanje njegovega poziva tožencu. Sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, kjer se tožniku očita, da ni bil dovolj skrben in aktiven v svojih prizadevanjih, da bi prišel do souporabe oz. do dogovora. Sodišče ne navede, kaj bi bil tožnik še dolžan storiti. Materialno pravo od solastnika ne zahteva nič več, kakor da od drugega samovoljnega solastnika zahteva souporabo, soposest, soupravljanje. Sodišče je zmotno presodilo pomanjkanje toženčeve koristi in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbo zavrnilo iz tega razloga.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet spora je plačilo uporabnine za stanovanje na naslovu Cesta 1, katerega solastnika sta tožnik in toženec vsak do ene polovice. Tožnik je lastninsko pravico na svojem delu pridobil v izvršbi, na podlagi sklepa o izročitvi z dne 6. 4. 2018. Med tožencema in C. C. (toženčeva bivša žena in toženkina hči) je bil dne 4. 1. 2018 sklenjen dogovor o ustanovitvi služnosti stanovanja v korist toženke.

6. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je končno odločbo v tem postopku mogoče izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na to, pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe, s katerimi se izpodbija dejansko stanje.2

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeče dejansko stanje: · da je v predmetnem stanovanju živela toženka; · da toženec dostopa do nepremičnine ni imel; · da toženec souporabe ni preprečeval; · da je bil tožnik ob pridobitvi solastnega dela predmetnega stanovanja seznanjen z ustanovljeno služnostjo ter da v predmetnem stanovanju prebiva toženka; · da je toženec na tožnika dne 10. 9. 2018 naslovil dopis in izkazal interes po ureditvi razmerja, na kar je tožnik s klicem odgovoril, da se nimata kaj pogovarjati, saj ima on dogovor z njegovo ženo (tj. hčerjo toženke); · da je bil tožnik tisti, ki ni bil pripravljen na dogovor o rabi stanovanja, saj je pričakoval, da bo prodal svoj del stanovanja nazaj C. C. in pri tem zaslužil; · da souporabe, glede na to da je bila toženka starejša oseba z zdravstvenimi težavami, realno tudi ni bilo mogoče pričakovati, kar je vse tožnik vedel že ob nakupu solastnega deleža na dražbi; · da se tožnik neposredno s toženko glede možnosti souporabe oz. plačevanja najemnine ni nikoli pogovarjal; · da se je tožnik dogovarjal le s hčerjo toženke, ki je izrazila željo, da bi predmetno stanovanje od tožnika odkupila nazaj, in ker do realizacije dogovora ni prišlo, je tožnik pričel s predmetnim postopkom; · da je tožnik računal na prodajo svojega deleža toženkini hčeri in na zaslužek iz tega naslova.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo in tožbeni zahtevek zoper toženca utemeljeno v celoti zavrnilo. Pravilno je izhajalo iz določb 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in določb 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v povezavi s 190. členom OZ. Pravilno je pojasnilo, da bi moral tožnik za ugoditev tožbenemu zahtevku zatrjevati in dokazati, da stvari proti svoji volji ni uporabljal in da v tak način uporabe stvari ni privolil. 9. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik ob nakupu solastnega deleža predmetnega stanovanja seznanjen z ustanovljeno služnostjo ter da v predmetnem stanovanju prebiva toženka, pomeni, da je tožnik ob nakupu vedel za zatečeno dejansko stanje. Glede na to in glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik tisti, ki ni bil pripravljen na dogovor o rabi stanovanja, je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik privolil v lastno prikrajšanje. Posledično njegovemu zahtevku skladno z načelom volenti non fit iniuria ni mogoče ugoditi.

10. Pritožba materialnopravnemu zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik privolil v prikrajšanje, nasprotuje s sklicevanjem na dopis z dne 12. 6. 2018, ki ga je tožnik poslal tožencema. Zakaj ta dopis ne more pripeljati do drugačne odločitve v tej zadevi, je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, in sicer v opombi 8 izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na te razloge v celoti sklicuje in še dodaja, da je treba ravnanja solastnikov presojati celovito. Le tako je mogoče presoditi, ali solastnik prostovoljno ni souporabljal solastne stvari, ali pa je bil iz souporabe izključen proti svoji volji.

11. Kot rečeno, iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik ob nakupu vedel za ustanovljeno služnost in se je kljub temu odločil za nakup. Poleg tega iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bil toženec pripravljen na ureditev razmerja s tožnikom kot novim solastnikom spornega stanovanja. Glede na to je okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, in sicer s kakšnim namenom je bila ustanovljena služnost stanovanja, za odločitev o zadevi nepomembna.

12. Odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje je eden izmed pogojev, ki morajo biti kumulativno podani za uspešno uveljavljanje terjatve iz naslova uporabnine. Ker, kot pojasnjeno, v obravnavani zadevi že ta pogoj ni izpolnjen, je nepomembno, ali je bil toženec obogaten ali ne, in so že zaradi tega vse pritožbene navedbe, podane v zvezi z obogatitvijo, nerelevantne.

13. Pritožba trdi, da sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, kjer sodišče očita tožniku nezadostno aktivnost v prizadevanjih za souporabo, saj sodišče ni navedlo, kaj bi tožnik še moral storiti. Gre za očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v 12. in 13. točki izpodbijane sodbe podalo jasne razloge za predmetni zaključek, iz katerih pa tudi jasno izhaja, v čem sodišče vidi tožnikovo nezadostno aktivnost. Pri tem je sodišče prve stopnje med drugim utemeljeno izpostavilo tožnikovo lastno izpovedbo, da se s toženko ni nikoli pogovarjal in od nje ni zahteval souporabe predmetnega stanovanja oz. ni od nje zahteval plačevanja najemnine oz. uporabnine. Prav tako utemeljeno je izpostavilo tudi ugotovitev, da se je tožnik na toženčev dopis po ureditvi razmerja z dne 10. 9. 2018 odzval z zavrnitvijo pogovora. Ob povedanem pa se še izkaže, da pritožba tudi povsem neutemeljeno izpodbija materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da si tožnik ni v zadostni meri prizadeval za souporabo nepremičnine.

14. V okviru kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba sodišču prve stopnje tudi zmotno očita, da ni jasno, kakšne obremenitve naj bi se tožnik ob nakupu deleža na dražbi zavedal. Prav tako pa sodišču prve stopnje zmotno očita, da je spregledalo, da je tožnik kupil bremen prost polovični delež stanovanja. Sodišče prve stopnje je namreč v 14. točki izpodbijane sodbe pritrdilo tožniku, da v izvršilnem postopku dolžnici in njeni družini, niti nikomur tretjemu, ni bilo dovoljeno, da bi še nadalje uporabljali tožniku izročen polovični delež nepremičnine. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo, da je tožnik kupil bremen prost delež, in je imelo v uvidu, da je bil s služnostjo stanovanja (po tožnikovem nakupu) obremenjen zgolj (še) toženčev delež. Hkrati je pri tem pravilno izpostavilo objektivno nezmožnost souporabe predmetnega stanovanja in tožnikovo seznanjenost s tem, da v celotnem stanovanju prebiva toženka, ki je starejša oseba z zdravstvenimi težavami (13. in 14. točka izpodbijane sodbe). Z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je obstajala objektivna nezmožnost souporabe, pa se evidentno strinja tudi tožnik sam, ki v 6. točki svoje pritožbe zapiše, da uporabo in posest eno in pol sobnega stanovanja po naravi stvari ni mogoče deliti med dva različna uporabnika. Tako ne drži pritožbena graja, da ni jasno, kakšne obremenitve naj bi se tožnik ob nakupu deleža na dražbi zavedal. Razlogi sodišča prve stopnje o obremenitvi stanovanja so pravilni, jasni in si niso v nasprotju. Tudi sicer izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti; vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih; ti razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo.

15. Prav tako je neutemeljen pavšalno zatrjevani pritožbeni očitek kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost). Slednja kršitev je kršitev tehnične narave, kadar sodišče vsebino kakšne listine ali zapisnika v sodbi napačno povzame. Pritožba trdi, da so ob pisnem pozivu z dne 12. 6. 2018 zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik od toženke ni zahteval souporabe, da tožnik ni bil pripravljen na dogovore s tožencem in da tožnik ob nakupu ni imel namena uporabe stanovanja, protispisni. Navedena pritožbena trditev ne predstavljata očitka kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre za grajo ugotovljenega dejanskega stanja. Slednje pa, kot rečeno, v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno. Dalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni korektno povzelo poziva z dne 12. 6. 2018, saj sodišče prve stopnje tega poziva sploh ni povzemalo, temveč je zaradi razumljivosti sodbe (tj. zaradi jasnosti, o katerem pozivu je govora) zgolj navedlo del njegove vsebine.

16. Ker niso podani niti izrecno uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnik mora sam nositi svoje stroške, ker s pritožbo ni uspel. 1 Tožba je bila vložena zoper toženko A. A. in zoper toženca B. B., pri čemer je bilo z izpodbijano sodbo odločeno zgolj o zahtevku zoper toženca, saj je bilo o zahtevku zoper toženko že pravnomočno odločeno s sodbo na podlagi pripoznave. 2 Med drugim gre za navedbe: · da se je tožnik kot kupec zanesel, da po nakupu na dražbi nihče ne bo imel nobene pravne podlage za omejevanje lastnikove pravice do soposesti, souporabe, soupravljanja; · da toženec nikoli ni imel prijavljenega dejanskega prebivališča in da so bile v družini vedno težave z vročanjem tožencu ter navedbe o tožnikovem vloženem trudu v zvezi z vročanjem pisanj tožencu; · da toženca niti po pozivu z dne 12. 6. 2018 nista z nobenim svojim ravnanjem omogočila tožniku (so)posesti ali soupravljanja njegove polovice stanovanja; · da se toženec na tožnikov poziv ni odzval oz. da se je celo skregal s tožnikom že po telefonu.