Jedro

Sodišče je ustrezno argumentiralo svojo odločitev, da se hčerke zaupajo v varstvo in vzgojo materi. Iz izpodbijane sodbe smiselno izhaja, da skupno starševstvo ne bi bilo v korist mladoletnih hčera. Podlago za sprejeto odločitev med drugim predstavlja tudi mnenje pristojnega centra za socialno delo. V primeru nestrinjanja z mnenjem je imel pritožnik na razpolago vse možnosti, da mnenju konkretizirano oporeka in predlaga postavitev izvedenca. Tega se pritožnik ni poslužil, zato je sodišče, ki je mnenju strokovnega organa sledilo, ravnalo pravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 18. 5. 2013 (I. točka izreka). Mladoletne hčere A., B., C. in Č. je zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici (II. točka izreka), tožencu pa naložilo, da za A. plačuje mesečno preživnino v znesku 230,00 EUR, za B. 195,00 EUR, za C. in Č. pa po 145,00 EUR, torej skupaj 715,00 EUR mesečno, in sicer na tožničin račun (III. točka izreka). Odločilo je, da stiki med tožencem in mladoletnimi hčerkami potekajo vsak cel drugi teden, tako da hčerke izmenjaje preživljajo en teden pri očetu in en teden pri mami, starša pa si tudi delita vsak po polovico počitnic (IV. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je sodišče v V. točki izreka zavrnilo.

2. Zoper odločitev o varstvu in vzgoji mladoletnih hčera ter višini preživnine vlaga pritožbo toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja, da tožnica v postopku ni navedla dovolj dobrega razloga, zaradi katerega ni soglašala s skupnim izvrševanjem starševskega upravičenja varstva in vzgoje mladoletnih hčera. Njene tožbene navedbe so pavšalne, saj opozarja le na dejstvo, da je primarno prevzela skrb za otroke in pustila službo, kar pa ni zadosten razlog za odvzem varstva in vzgoje tožencu. Toženec je izkazal, da je pri negi, vzgoji in skrbi za otroke prevzel najmanj polovični del obveznosti in se je – tudi po ugotovitvah sodišča – bolj angažiral pri izvajanju izvenšolskih dejavnosti. Argument, da je tožnica prevzemala koordinacijo glede urejanja vsakodnevnih zadev in si prizadevala za ureditev razmerij med pravdnima strankama, je nerazumljiv. Izpostavlja, da je samoiniciativno kupoval oz. poskrbel za športno opremo hčerk ter opremo za njihovo glasbeno udejstvovanje. Težave med pravdnima strankama pa so se pojavljale pri nakupovanju oblačil in obutve. Opozarja, da se aktivnosti v družini dogajajo na podlagi medsebojnega dogovora in ne na podlagi enostranskega „koordiniranja“, ki ob pravilnejšem pojmovanju sodi v krog „ukazovanja“, predvsem pa nadzorovanja zasebnosti bivšega zakonca preko koordinacije življenja otrok. Slednje pa je protiustavno in nasprotuje namenu ureditve razveze, ki je po svoji naravi razdružitev zasebnosti staršev. Sodišče je poskušalo najti argumente, ki bi tožnico prikazali kot „boljšega starša“, vendar je ob pravni presoji zgrešilo pravi pravni standard. Sodišče pa se ni vprašalo, ali morda nasprotovanje skupnemu varstvu in vzgoji dejansko ne izvira iz razlogov, da tožnica otroke „lastnini“, kar je po svoji naravi razlog, zaradi katerega je lahko manj primeren starš za dodelitev izključnega upravičenja do varstva in vzgoje otrok. Pritožnik opozarja, da je določba prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) očitno neskladna z 8. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), ki varuje pravico do mirnega uživanja družinskega življenja. Opozarja na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevah Zaunegger proti Nemčiji, pritožba št. 22028/04, sodba z dne 3. 12. 2009, in Sporer proti Avstriji, pritožba št. 35637/03, sodba z dne 3. 2. 2011, v katerih je zavzeto stališče, da je neargumentirano oz. golo nesoglasje staršev za polno izvrševanje starševskih upravičenj nesorazmeren ukrep države v poseganju v pravico do mirnega uživanja družinskega življenja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na zakonsko določbo, ki je neskladna z mednarodno pogodbo, zato bi moralo prekiniti zadevni pravdni postopek ter na podlagi 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču RS vložiti zahtevo za presojo skladnosti določbe tretjega odstavka 105. člena z ratificirano mednarodno pogodbo, konkretno z 8. členom EKČP. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pred Ustavnim sodiščem RS sproži vprašanje skladnosti določbe tretjega odstavka 105. člena ZZZDR s prej citirano določbo EKČP, nato pa naj odloči, da se otroci v varstvo in vzgojo zaupajo obema staršema.

Nadalje oporeka določitvi višine skupnih stroškov, ki se delijo na obe pravdni stranki. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Opozarja, da so hčerke večino potreb po obutvi in oblačilih zadovoljevale s podarjenimi oblačili. Razlogi niso bili primarno finančni, ampak svetovnonazorski. Slednje je sodišče spregledalo in ni upoštevalo načela, da se otrokom po razvezi ne sme spremeniti njihov materialni status. To pa ne velja samo za spremembe na slabše oz. trošenje več denarja ne pomeni nujno spremembo „na bolje“. Glede na način zadovoljevanja potreb mladoletnih hčera pravdnima strankama iz naslova obleke in obutve nastajajo finančni stroški v višini 30,00 EUR za A. ter 20,00 EUR za ostale tri.

Graja višino odmere potreb iz naslova oddiha, rekreacije, osebne nege in zdravil. Stroški osebne nege in zdravil bremenijo obe pravdni stranki. Izpostavlja višino stroškov, ki nastajajo z obiskovanjem glasbene šole in jahanja ter opozarja, da ti stroški pravdni stranki bremenijo deset mesecev. V zvezi s stroški najemnine za stanovanje, v katerem živi tožnica, opozarja na zmotnost izračuna, da na posamezno hčer odpade mesečni strošek v višini 70,00 EUR. Stroški, povezani z najemnino za stanovanje, sledijo logiki t. i. ekonomije obsega (principa padajoče vrednosti stroškov za vsako dodatno enoto). Če pravdni stranki ne bi imeli skupnih otrok, bi morala tožnica sama nositi stroške najemnine in ne bi imela upravičenega pričakovanja, da ji bo toženec subvencioniral ta strošek iz lastnih sredstev. Sodišče tudi ni upoštevalo stroškov amortizacije toženčeve lastniške hiše oz. stroškov investicijskega vzdrževanja. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati vse stroške, ki nastajajo na obeh straneh enako. V zvezi s plačevanjem preživnine za zasebno osnovno šolo opozarja, da je Ustavno sodišče RS 4. 12. 2014 izdalo odločbo št. U-I-269/12, v kateri je ugotovilo neskladje 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja z Ustavo, zakonodajalcu pa naložilo, da v roku enega leta odpravi ugotovljeno neskladje. Temu zakonodajalec ni sledil, to pa bi moralo sodišče upoštevati pri višini in načinu odmere preživninske obveznosti toženca. Plačevanje preživnine, v kateri je upoštevan celoten znesek šolnine, brez upoštevanja dejstva, da se del šolnine plačuje na podlagi protiustavnega stanja, pomeni za pritožnika nesorazmerno breme. Sodišče bi moralo to upoštevati na način, ki bi omogočal, da se sanacija obstoječega neustavnega stanja in posledično znižanje šolnine avtomatično upošteva tudi pri višini preživninskih zneskov, ki jih je dolžan plačati pritožnik. Glede na obrazloženo predlaga, da se preživnina zniža tako, da je toženec dolžan od 1. 10. 2016 dalje plačevati za hčerko A. 108,01 EUR mesečne preživnine, za B. 113,00 EUR, za C. 129,76 EUR in za Č. 107,53 EUR. Sodišče naj kot način plačevanja preživnine določi, da pritožnik svojo preživninsko obveznost izpolni z neposrednim plačevanjem stroškov glasbene šole in jahanja, s preostankom preživnine pa pokriva del stroškov za šolo.

V sklepni fazi pritožbe opozarja, da slovenski „skrbniški“, preživninski sistem ter sistem, na katerem temelji izplačevanje otroških dodatkov in dodatka za veliko družino očitno temelji na globoko ukoreninjenem predsodku, po katerem so ženske negovalke otrok, moški pa njeni hranitelji. Ta koncept pa je preživet, saj imajo ženske primerljive dohodke moškim. Opozarja na diskriminacijo na podlagi spola ter rase in izpostavlja sodbo ESČP v zadevi D. H. in drugi proti Češki, pritožba št. 57325/00, sodba z dne 13. 11. 2007. Manj ugodna obravnava moških v primerjavi z ženskami je prav tako diskriminatorna. Ob upoštevanju ureditve otroškega dodatka in dodatka za veliko družino ter njunega upoštevanja pri določitvi in ureditvi preživninskega bremena je sodišče bolj obremenilo toženca in s tem poseglo v njegovo pravico do mirnega uživanja družinskega življenja brez utemeljenega razloga, zadevna diskriminacija pa očitno temelji na spolu pravdnih strank.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče prekine postopek in vloži na Ustavno sodišče RS presojo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 105. člena ZZZDR z 8. členom EKČP ter na podlagi sodbe Ustavnega sodišča odloči, da sta varstvo in vzgoja mladoletnih hčera pravdnih strank skupna, določeno preživnino pa zniža, kot je bilo že predlagano. V primeru, da sodišče ne bo odločilo, da sta varstvo in vzgoja hčera skupna pravdnima strankama, pa naj upošteva stroške otrok, kot jih je v pritožbi predstavil toženec, ter dejstvo, da tožnica na račun zaupanja otrok v varstvo in vzgojo prejema otroški dodatek in dodatek za veliko družino.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo podala odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno zavzemanje za skupno starševstvo, ob izkazanih okoliščinah, ni utemeljeno. Takšna odločitev ne bi bila v korist otrok, saj je skupno starševstvo smiselno le, če se starša uspeta, kot opozarja že prvo sodišče, o vseh vprašanjih v zvezi s starševstvom dogovoriti. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da v obravnavani zadevi tak dogovor ni možen, saj je med pravdnima strankama preveč razhajanj. Skupno starševstvo je smiselno le v zadevah, kjer sta starša razrešila svoj konfliktni odnos, saj med partnerjema zahteva več dogovarjanja in medsebojnega usklajevanja.

6. Pritožnikovo opozarjanje na neskladje med določbo prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 105. člena ZZZDR v povezavi z 8. členom EKČP, in zavzemanje za prekinitev postopka ter vložitev zahteve za presojo skladnosti prej citirane določbe z mednarodno pogodbo, je neutemeljeno. Določbo prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 105. člena ZZZDR je moč razlagati in uporabiti na skladen način z 8. členom prej citirane mednarodne pogodbe. Prej citirana zakonska določba omogoča v primerih neutemeljenega nasprotovanja enega od staršev skupnemu varstvu in vzgoji ter – kot izpostavlja pritožba - „lastninjenja otrok“, ustrezno sankcioniranje takšnega ravnanja oz. manipulacije. To pomeni, da v takšnih primerih sodišče otroka zaupa – seveda pod predpostavko, da sta oba starša enako primerna – v varstvo in vzgojo drugemu od staršev. V pritožbi izpostavljeni sodbi ESČP (Zaunegger proti Nemčiji, pritožba št. 22028/04, sodba z dne 3. 12. 2009, in Sporer proti Avstriji, pritožba št. 35637/03, sodba z dne 3. 2. 2011) za obravnavani primer nista uporabljivi. V sodbah je poudarjena predvsem razlika pri obravnavanju skupnega skrbništva očetov, katerih otroci so rojeni v izvenzakonski zvezi, v primerjavi s tistimi, rojenimi v zakonski zvezi. Še vedno pa ostaja glavni atribut otrokova največja korist. Ta pa v primeru, ko starša ne izkažeta ustreznih zmožnosti medsebojnega dogovarjanja, ne more biti podana. Sicer pa pritožnik posega v pravico do mirnega uživanja družinskega življenja niti ni ustrezno konkretiziral. Tako ni pojasnil, kako odločitev prvega sodišča, da se hčerke zaupajo v varstvo in vzgojo materi, konkretno posega v njegovo pravico do mirnega uživanja družinskega življenja. Takšna konkretizacija bi bila, glede na odločitev, da so hčerke pri njemu vsak cel drugi teden, nujna. Sprejeta odločitev mu namreč omogoča, da z njimi preživi veliko časa in v polnosti uresničuje svoje očetovsko poslanstvo.

7. Sodišče prve stopnje je ustrezno argumentiralo svojo odločitev, da se hčerke zaupajo v varstvo in vzgojo materi. Iz izpodbijane sodbe smiselno izhaja, da skupno starševstvo ne bi bilo v korist mladoletnih hčera. Podlago za sprejeto odločitev med drugim predstavlja tudi mnenje pristojnega centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD). V primeru nestrinjanja z mnenjem je imel pritožnik na razpolago vse možnosti, da mnenju konkretizirano oporeka in predlaga postavitev izvedenca. Tega se pritožnik ni poslužil, zato je prvo sodišče, ki je mnenju strokovnega organa sledilo, ravnalo pravilno. Mnenje CSD ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja: izvidu, to je ugotovitvam dejstva, sledi mnenje, katerega bistvo je ocena dejstev s stališča stroke oz. pravil znanosti. Nastopa kot specifičen pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji otrokovih koristi. Z zbiranjem podatkov o osebnih in družinskih razmerah otrok in njihovih staršev opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaju sodnega izvedenca.(1) Ker toženec mnenju ni konkretizirano ugovarjal, ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in v skladu z njim odločilo, da se hčerke zaupajo v varstvo in vzgojo materi. Zaradi toženčeve neodzivnosti v postopku glede ugotovitev v mnenju je pritožbeno razglabljanje o t. i. „koordinacijskem elementu“ in tožničinem večjem angažiranju pri urejanju vsakodnevnih zadev, neutemeljeno. Argumentacija sodišča glede na zatrjevanja pravdnih strank ni problematična. Odločitev o zaupanju hčerk v varstvo in vzgojo je ustrezno argumentirana in je toženčeva subjektivna interpretacija – ob upoštevanju, da mnenju ni konkretizirano ugovarjal in ni predlagal dokaza s postavitvijo ustreznega izvedenca – ne omaja.

8. Višina preživninske obveznosti se določi z uravnoteženjem pravnorelevantnih dejavnikov: otrokove potrebe - preživninske zmožnosti matere - preživninske zmožnosti očeta (129. člen ZZZDR). Uporabiti je treba vrednotni in ne matematični pristop, za katerega se zavzema pritožba, saj celovitosti življenja ni moč prevesti v numerični svet. Številčno vrednotenje je okvirno; pri določanju so predvsem pomembne preživninske zmožnosti (materialne in pridobitne) enega in drugega starša. Uveljavljenega pristopa pri določanju višine preživnine toženčeva pritožba ne upošteva, saj se izrazito zavzema za tog numerični izračun. Zato njegovemu predlogu za znižanje potreb hčera iz naslova oddiha, rekreacije, osebne nege in zdravil ni moč slediti. Te potrebe je sodišče prve stopnje argumentirano ocenilo v 17. točki obrazložitve, njegovi oceni pa v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Zneski v višini 95,00 EUR za A., 85,00 EUR za B. in 45,00 za C. ter Č. ob dejstvu, da so v njih upoštevani tudi drugi občasni stroški, niso pretirani, toženec pa jih je - glede na svoj gmotni položaj, kot ga je ugotovilo sodišče v 19. točki obrazložitve - sposoben zagotoviti.

9. Prej pojasnjeni pristop preživninskega vrednotenja ni v skladu s pritožnikovim zavzemanjem za izračun stroškov najemnine, ki naj bi sledil t. i. logiki ekonomije obsega. Tožnica je izkazala, da stroški najema znašajo 350,00 EUR, zato je ob ustaljenem pristopu, ki se ga je poslužilo prvo sodišče, ocena te postavke, konkretizirano obrazložena v 14. točki obrazložitve, pravilna. Stroškov amortizacije lastniške hiše pritožnik tekom postopka ni zatrjeval, pa tudi v pritožbi ni podal ustreznih trditev, ki bi omogočali njihovo oceno. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

10. Neutemeljena so tudi pritožbena razlogovanja v zvezi z višino potreb hčera po obleki in obutvi. Toženec svojega svetovnonazorskega pogleda o zadovoljevanju teh potreb v postopku pred sodiščem prve stopnje ni razkril. Tem stroškom niti ni konkretizirano ugovarjal. Pa četudi hčerke velik del potreb po obleki in obutvi zadovoljujejo na način, ki ga zatrjuje pritožnik, so stroški v višini 60,00 EUR za A. in po 40,00 EUR za preostale tri hčerke, še vedno relativno nizki. Takšni zneski - upoštevaje splošno znane podatke o povprečnih zneskih za nakup obleke in obutve - ne omogočajo nakupov prestižnih znamk, materialni status hčerk pa se po prepričanju pritožbenega sodišča ne bo občutno izboljšal. Poleg tega je že tudi sodišče prve stopnje pri oceni te postavke upoštevalo, da hčerke dobijo precej oblačil iz druge roke.

11. Pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje stroške šolanja hčerk ocenilo ob upoštevanju toženčeve trditvene podlage in njegove izpovedbe. Opozarjanje na neustavni položaj javnega financiranja zasebnega šolstva na oceno prvega sodišča nima vpliva, saj se potrebe ocenijo glede na dejanske in ne hipotetične stroške. Starša imata možnost, da zaradi prolongacije neustavnega stanja zoper državo sprožita ustrezne postopke. V primeru znižanja šolnine pa ima toženec možnost vložiti zahtevek na znižanje preživnine zaradi spremenjenih okoliščin. Nobene podlage pa ni, da bi sodišče višino postavke ocenilo mimo stroškov, ki dejansko nastajajo.

12. Sodišče prve stopnje je glede na starost hčera in izkazane stroške ustrezno ocenilo njihove potrebe ter preživninsko obveznost razporedilo med pravdni stranki ob upoštevanju njihovih materialnih in realnih pridobitnih zmožnosti. Argumentacija sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve je logična in življenjsko prepričljiva. Dokazna ocena je napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP, pritožbena zatrjevanja o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava pa so neutemeljena. Za pritožnikov predlog o drugačnem načinu plačevanja preživnine (ne preko tožničinega računa) ni podlage. Takšen predlog bi moral pritožnik podati že tekom postopka in o tem s tožnico doseči dogovor.

13. Pritožbeno sklicevanje na slovenski „skrbniški“, preživninski sistem ter sistem, na katerem temelji izplačevanje otroških dodatkov ter dodatka na veliko družino, ki naj bi bil do toženca oz. moških diskriminatoren, v tem postopku ni pravno relevantno. Socialni transferji, med katere sodita tudi otroški dodatek in dodatek za veliko družino, se v skladu z novejšo sodno prakso(2) pri odmeri višine preživnine ne upoštevajo. Otroški dodatek ni več denarna pomoč otroku, ampak je ta prejemek namenjen zadovoljevanju potreb družine, in se po razpadu družine odmeri na novo. Preživnina, ki je odmerjena glede na nove razmere, pa se pri odmeri novega otroškega dodatka upošteva (12. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev).

14. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba ni utemeljena, niti niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih pravdni stranki nista uveljavljali.

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 682/2007. Op. št. (2): Primerjaj II Ips 186/2014 z dne 25. 9. 2014.