Jedro

Tožnik s svojimi pavšalnimi, nepodkrepljenimi in poenostavljenimi trditvami ni uspel izkazati pomembnega povečanja verjetnosti izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka, ob tem, ko se je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka (poleg prepoznih) skliceval na razloge, ki jih je že zatrjeval v prvotnem postopku mednarodne zaščite in ko je predložil (poleg prepoznih) sicer nove dokaze, ki pa niso v zvezi z njegovimi trditvami o preganjanju, ravnala pravilno, ko je skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 v zvezi s 64. členom ZMZ-1 zavrgla tožnikovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom v ponovljenem postopku1 zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, vložen 8. 10. 2019. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito 15. 4. 2016. Toženka je navedeno prošnjo s sklepom z dne 25. 4. 2019 zavrgla zaradi predaje Republiki Hrvaški - odgovorni članici za obravnavo njegove prošnje. Tožnik je pred predajo pobegnil, 18. 9. 2018 pa ga je Norveška na podlagi Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije predala Sloveniji, kjer je do 20. 9. 2019 prestajal zaporno kazen.

2. Toženka v izpodbijanem sklepu ugotovila, da tožnik svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljuje z istimi navedbami kot v prošnji za mednarodno zaščito2. V zahtevku tožnik navaja, da bo v 10 dneh dobil dokaze, dva videoposnetka in dokumentacijo o poskusu uboja in jih predložil. Dne 22. 10. 2019 ji je sicer posredoval skene medicinske dokumentacije, mornarske izkaznice in dopisov iz leta 1999, ki so bili slabe kvalitete. Po pozivu toženke na predložitev berljivejših dokazil je tožnik povedal, da bolj berljivih kopij dokazil nima, navedel pa je še, da je iz zdravstvene dokumentacije razvidno, da gre za izvide poškodb, ki mu jih je povzročila policija; izvod dokumenta s sliko, ki mu je veljavnost potekla 2010, pa je njegova vojaška knjižica, bil je marinec, kar je glavni vzrok njegovih težav, zaradi katerih je zapustil matično državo. Predložil pa ni videoposnetka in dokumentacije o poskusu uboja.

3. Toženka je v obrazložitvi nadalje ugotovila, da mora tožnik v skladu s prvim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo postopek in pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. S pomočjo tolmačev za arabski in francoski jezik je toženka prevedla tudi v postopku predložene dokaze. Dokumenti so iz leta 1999 in so za sam postopek irelevantni, saj ne dokazujejo tožnikove domnevne ogroženosti zaradi razžalitve kralja leta 2013 in sodelovanja v protivladnih demonstracijah leta 2011. Gre za laboratorijske izvide, rezultate zdravniškega pregleda in zdravniške odpustnice iz leta 1999, iz katere ne izhaja, zakaj je bil tožnik na pregledu, zapisnik o prometni nesreči s pobegom iz leta 1999, v kateri je bil udeležen in njegovo pomorsko knjižico iz leta 2005. Tožnikova izjava, da je glavni vzrok njegovih težav, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, ker je bil marinec, je novota, predloženi dokument pa ni vojaška, temveč pomorska knjižica. V postopku ni nikdar navajal služenja vojski in da bi zaradi tega imel težave, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. Ker so tožnikove navedbe v zahtevku pavšalne, trditve nepodkrepljene in poenostavljene, navedel ni nič takega, kar ne bi povedal že v prošnji za mednarodno zaščito, niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka, zaradi česar je toženka zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 s sklepom zavrgla.

4. Tožnik je zoper navedeni sklep vložil tožbo. Zatrjuje, da toženka le pavšalno navaja, da je predložena dokazila s pomočjo tolmačev za arabski in francoski jezik prevedla. Tožniku prevodov v slovenski jezik sploh ni predložila, zato se do njih ne more opredeliti, kakor tudi ne do ugotovitve toženke, da ti dokumenti iz leta 1999 za sam postopek niso relevantni, saj tega ne obrazloži. Organi pregona v Maroku so ga skušali ubiti s strelnim orožjem in poškodovanjem z osebnim vozilom. Na ta dogodek se nanaša posredovana zdravstvena dokumentacija, na drug način tožnik svojih poškodb ne more dokazati. Toženka dokazov ni vsebinsko presojala, ne da se jih preizkusiti, pri tem pa pavšalno navaja, da so irelevantni za ta postopek. Kot dokaz tožnikovih navedb predlaga še dva internetna članka iz leta 2011 in 2012. Predlaga, da se njegovi tožbi ugodi in se po odpravi izpodbijanega akta zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

5. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu ter še navaja, da sta citirana članka tožbeni novoti. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države, ki mu je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. 8. Med strankama je nesporno, da se je tudi v zadevnem postopku tožnik skliceval na trditve, ki jih je že podal v prošnji za mednarodno zaščito, razen trditev o tem, da je bil marinec, kar naj bi bil glavni vzrok njegovih težav, zaradi katerih je zapustil matično državo in v zvezi s čimer toženka ugovarja prekluzijo.

9. Sodišče ugotavlja, da je tožnik prepozno podal navedbe, da naj bi bil v izvorni državi ogrožen kot marinec (skladno s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z 52. členom ZUS-1). Iz fotokopije izkaznice v upravnem spisu izhaja, da je pomorska knjižica iz leta 2005, ki ji je veljavnost pretekla leta 2010. Navedenih trditev o domnevni ogroženosti zaradi statusa, ki naj bi izhajal iz navedene knjižice, ki tudi ni vojaška, pač pa pomorska, tožnik ni podal ne v postopku v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito (ki je bil izveden že po letu 2010), ne v postopku za uvedbo ponovnega postopka, pač pa šele v ponovljenem postopku za uvedbo ponovnega postopka, pri tem pa niti ni navedel razlogov, zakaj predhodno tega dejstva (niti ob predhodno že vloženem dokumentu) ni mogel zatrditi.

10. Enako sodišče sledi toženkinem ugovoru prekluzije v zvezi z v tožbi prvič predlaganimi dokazi vpogleda v dva internetna članka iz leta 2011 (o protestih iz leta 2011)3 in 2012 (da so bili člani reperske skupine ... preganjani, zaprti, maltretirani in poškodovani s strani organov pregona)4 . Četudi je tožnik trditve o preganjanju zaradi pripadnosti navedeni reperski skupini ter sodelovanju na demonstracijah zoper kralja v letu 2011 že zatrjeval v postopku v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, navedenih člankov ni predhodno predlagal kot dokaz niti ni navedel, zakaj jih predhodno ni mogel predlagati kot dokaz.

11. Tožnik pa je v postopku predložil nove dokaze v arabščini in francoščini, ki jih je toženka v ponovljenem postopku tudi prevedla, kot je razvidno iz upravnega spisa, in ugotovila, da so iz leta 1999 in za sam postopek niso relevantni, saj ne izkazujejo tožnikovih navedb o ogroženosti zaradi sodelovanja na (poznejših) protivladnih demonstracijah leta 2011 ter zaradi razžalitve kralja leta 2013. Gre za laboratorijske izvide, rezultate zdravniškega pregleda in zdravniške odpustnice iz leta 1999, iz katere ne izhaja, zakaj je bil tožnik na pregledu, zapisnik o prometni nesreči s pobegom iz leta 1999, v kateri je bil udeležen, in njegovo pomorsko knjižico iz leta 2005. Tožnik je temu ugovarjal, ker mu toženka ni vročila prevoda navedenih dokazov, da bi se o tem lahko izrekel ter ker naj ne bi pojasnila, zakaj naj bi bili ti dokazi irelevantni. Zatrjuje, da se zdravstvena dokumentacija nanaša na dogodek, ko so ga organi pregona skušali poškodovati in ubiti s strelnim orožjem, pri čemer tudi v tožbi ne pojasni, v katerem delu oziroma na kakšen način, navaja pa, da se bo dokumentacije opredelil, ko jo bo v prevodu prejel. 12. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča5 lahko upravni organ sprejme dokazno oceno na podlagi vseh relevantnih dokazov (celo tudi neprevedenih, če jih razumeta obe stranki). Prosilec pa ima pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati. To pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov.

13. V konkretnem primeru iz prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da tožnik govori arabsko in malo francosko. Tožnik niti v tožbi ne zatrjuje, da dokazov, ki jih je sam predložil toženki, ne bi razumel. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožnik razumel predložene dokaze, saj celo sam zatrjuje, da dokazujejo njegove navedbe. Ker je torej toženka (zase) prevedla s strani tožnika predložene dokaze, jih ni bila dolžna predložiti tožniku, v zvezi z njimi pa je v izpodbijanem sklepu napravila dokazno oceno – pojasnila je, zakaj meni, da so ti dokazi nerelevantni. So namreč iz leta 1999, tožnik pa je zatrjeval okoliščine preganjanja v letu 2011 in 2013, iz navedenih dokazov pa ne izhaja nič v zvezi z njegovimi zatrjevanim preganjanjem. Tako je toženka v izpodbijanem sklepu – v nasprotju s tožnikovim ugovorom - opravila presojo predloženih dokazov glede na tožnikove trditve v postopku, tožnik pa tudi v tožbi ni navedel, v čem bi bila toženkina presoja navedenih dokazov napačna. Prav tako tudi v postopku ni navedel, kako naj bi bili ti dokumenti (sicer) v povezavi z njegovimi trditvami preganjanja.

14. Tožnik kot dokaz v postopku predlaga lastno zaslišanje, vendar pa stranka v postopku ne more namesto trditev o dejstvih predlagati dokazov konkretno lastnega zaslišanja, pač pa mora najprej zatrditi dejstva in jih specificirati, za njihovo dokazovanje pa mora predlagati dokaze. Ker tega tožnik ni storil, ga sodišče v postopku tudi ni zaslišalo.

15. Iz prevodov predloženih novih dokazov v upravnem spisu je razvidno, da gre za dokaze iz leta 1999, in sicer zdravniške izvide (v predloženem izvodu v francoskem jeziku so se laboratorijski izvidi sicer še dopolnjevali - zadnji zapis je iz leta 2004) ter policijsko dokumentacijo iz leta 1999 (v predloženem izvodu v arabskem jeziku, pri čemer je toženka tožnika pozvala na predložitev bolj berljivega izvoda, pa je tožnik zatrdil, da ga nima in da je po njegovem mnenju dovolj berljivo), vendar je iz prevodov predloženih listin v arabskem jeziku razvidno, da gre za opis prometne nesreče, ki se je zgodila tožniku in neznanemu vozilu, ki je pobegnilo s kraja nezgode, in sicer na cesti ... ob kraju A. v letu 1999. Tožnik je tudi predložil pomorsko knjižico iz leta 2005, ki ji je veljavnost pretekla 2010 in iz katere izhaja, da je bil tožnik mornar na krovu ladje. Glede na to, da tožnik ni navedel, kako naj bi bila ta dokumentacija v zvezi z njegovimi trditvami o (poznejšem) preganjanju v letu 2011 in 2013, zgolj pavšalno je navajal, da ta dokumentacija, sploh zdravstvena, izkazuje njegove navedbe o preganjanju in glede na njegove trditve o preganjanju v zvezi z demonstracijami leta 2011 ter v zvezi s pripadnostjo reperski skupini v letu 2013, vsebina prevodov predloženih dokazil navedenega ne potrjuje (četudi je del zdravstvene dokumentacije v nasprotju s toženkinimi navedbami ne samo iz leta 1999, pač pa tudi iz leta 2000, 2001 in 2004, vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa), saj se tožnikove trditve o preganjanju nanašajo na še kasnejši leti 2011 in 2013. Tudi po presoji sodišča zato ti dokazi niso pravno relevantni v konkretnem primeru.

16. Sodišče zato pritrjuje toženki, da tožnik s svojimi pavšalnimi, nepodkrepljenimi in poenostavljenimi trditvami ni uspel izkazati pomembnega povečanja verjetnosti izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka, ob tem, ko se je tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka (poleg prepoznih) skliceval na razloge, ki jih je že zatrjeval v prvotnem postopku mednarodne zaščite in ko je predložil (poleg prepoznih) sicer nove dokaze, ki pa niso v zvezi z njegovimi trditvami o preganjanju, ravnala pravilno, ko je skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 v zvezi s 64. členom ZMZ-1 zavrgla tožnikovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj tožnik ni uspel izkazati povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

17. Na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je tožnik predlagal nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče, kot že navedeno, kot prepoznih ne more upoštevati oziroma ker tožnik ni navedel, kako bi njegovo zaslišanje pomembno vplivalo na sprejem drugačne odločitve, glede na to, da predhodno ni konkretiziral dejstev, ki naj bi izhajali iz predloženih dokazov in o katerih bi lahko izpovedal (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Postopek je bil ponovljen na podlagi sodbe Upravnega sodišča, opr. št. I U 1808/2019 z dne 20. 11. 2019. 2 V prošnji je tožnik navajal, da je leta 2011 demonstriral pred parlamentom, bil član skupine ... 2013 in skladatelj. V pesmi, ki jo je napisal, je kritiziral kralja. Posneli so video, zažgali kraljevo sliko in po njej urinirali. Pevca skupine sta zaprta. To se je dogajalo 2013, tožnik pa je Maroko zapustil 29. 11. 2015. Bil je na očeh obveščevalnih služb in bil dvakrat zaprt. Iz zapora so ga izpustili, ker je oče plačal. Če bi se vrnil v Maroko, bi ga zaprli za celo življenje. Policisti so streljali nanj in ga ranili v nogo, ker je pred tem protestiral pred parlamentom proti kralju. 3 Članek iz New York Times z dne 20. 2. 2011. 4 Članek z dne 12. 1. 2012. 5 Tako sklepa Vrhovnega sodišča I Up 81/ 2019 z dne 29. 5. 2019 ter I Up 174/2019 z dne 12. 11. 2019.