Jedro

V postopku so bile udeležene vse stranke (upravičenec in zavezanec), tožnik pa ni bil stranka tega postopka, zaradi česar je prvostopni organ zahtevo za denacionalizacijo upravičeno zavrnil. V zvezi z obnovo postopka pa sodišče ugotavlja, da tožnik ni upravičena oseba za vložitev predloga, poleg tega pa, da tožnik nima pravnega interesa za obnovo postopka, saj si glede na to, da so nepremičnine v zemljiški knjigi vpisane na tretjo osebo, svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za vročitev dopolnilne odločbe o denacionalizaciji Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, št. 321-356/93 z dne 12. 8. 2002 (1. točka izreka) in zavrnila zahtevo tožnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti na tej odločbi (2. točka izreka), z izpodbijanim sklepom pa je zavrgla predlog tožnika za obnovo postopka, končanega s pravnomočno dopolnilno odločbo o denacionalizaciji Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, št. 321-356/93 z dne 12. 8. 2002. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 10. 2. 2009 vložil zahtevo za osebno vročitev dopolnilne odločbe o denacionalizaciji, zahtevo za razveljavitev potrdila pravnomočnosti in predlog za obnovo postopka. V predlogu je navedel, da v postopku denacionalizacije pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki teče pod opr. št. „D“ N 372/2003, zahteva vrnitev podržavljenih nepremičnin v last in posest denacionalizacijskemu upravičencu pok. A.A., pri čemer gre za iste nepremičnine, ki so predmet dopolnilne odločbe UE Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, št. 321-356/93-13 z dne 12. 8. 2002. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je s predmetno dopolnilno odločbo upravni organ upravičencema B.B. in C.C. na podlagi sporazuma iz 42. člena ZDen namesto podržavljenih zemljišč v k.o. ... dodelil nadomestna zemljišča parc. št. 300, 301 v deležu 2509/10177-tin, 304, 302, 255, 267/1 in 267/2, vse k.o. .... V zvezi s 1. in 2. točko izreka odločbe navaja, da iz spisnih listin denacionalizacijskega spisa izhaja, da so bile v postopku pred izdajo odločbe v postopek pritegnjene vse stranke, katerim je bila vročena dopolnilna odločba. Odločba je postala pravnomočna in je bila posredovana v izvršitev zemljiški knjigi, kjer je bila tudi izvršena. Ker tožnik v tem postopku ni bil stranka, je prvostopenjski organ zahtevo za vročitev dopolnilne odločbe in odpravo njene pravnomočnosti zavrnil. V zvezi s sklepom o zavrženju predloga za obnovo postopka prvostopenjski organ navaja, da je tožnik predlagal obnovo postopka na podlagi 1., 2., 4., 5. in 9. točke 260. člena ZUP. Ob preizkusu predloga je bilo ugotovljeno, da ga ni podala upravičena oseba. Nadalje navaja, da je upravni organ dopolnilno odločbo o denacionalizaciji izdal 4 leta preden je bil izdan vmesni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. „D“ N 372/2003 z dne 9. 5. 2006, zaradi česar ne gre za novo dejstvo v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Prvostopenjski organ tudi poudarja, da so nepremičnine sedaj vpisane v korist tretje osebe, ki že iz razloga načela zaupanja v zemljiško knjigo velja za dobrovernega imetnika lastninske pravice, pri tem pa se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 1416/2006 z dne 14. 2. 2007, v kateri je sodišče zavzelo stališče o obstoju pravnega interesa za obnovo v primeru, ko je nepremičnina že prešla v last tretjih oseb, ter navedlo, da predlagatelj nima pravnega interesa za obnovo postopka, če si z odločanjem v obnovljenem postopku ne more izboljšati položaja, ker so vrnjene nepremičnine že prešle v last tretjih oseb.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (drugostopenjski organ) je pritožbo tožnika zoper odločbo zavrnilo ter navedlo, da stroški v postopku niso bili zaznamovani. V obrazložitvi navaja, da tožnik v postopku, ki se je končal z odločbo št. 321-356/93-13 z dne 12. 8. 2002, ni bil stranka, zaradi česar mu odločba v skladu s 5. odstavkom 206. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) ni bila vročena. Zoper odločbo pritožba ni bila vložena in je postala pravnomočna 12. 8. 2002. Potrditev pravnomočnosti (klavzula o pravnomočnosti) ima le deklaratoren učinek, zato je zahteva tožnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti neutemeljena. Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega organa, ki je s sklepom zavrgel predlog za obnovo postopka, pri čemer drugostopenjski organ ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka vložen prepozno in ga je treba že iz tega razloga zavreči. V obravnavanem primeru je nesporno, da je vložen po izteku triletnega objektivnega roka, ki teče od dokončnosti odločbe. Po 4. odstavku 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 105/06-ZUS-1, 126/07 in 65/08, ZUP) se obnova po preteku treh let od dokončnosti odločb ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Odločba, s katero se je končal postopek, katerega obnova se predlaga, je postala pravnomočna in s tem tudi dokončna dne 9. 9. 2002, predlog za obnovo pa je bil vložen dne 11. 2. 2009, kar je več kot 6 let po dokončnosti odločbe in s tem po poteku roka, v katerem je obnovo mogoče predlagati.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da ima tožnik položaj stranke v postopku izdaje dopolnilne odločbe Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, št. 321-356/93 z dne 12. 8. 2002, ter da mu ni bilo omogočeno, da bi sodeloval v tem postopku, prav tako mu odločba ni bila vročena, kljub temu, da je upravni organ vedel, da je tožnik predlagatelj denacionalizacijskega postopka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. „D“ N 372/2003, katerega predmet je vračilo v naravi zadevnih nepremičnin. S tem je izkazana tudi neposredna pravna korist. V postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani gre namreč za vračanje istih nepremičnin, glede katerih je bila izdana sporna dopolnilna odločba. Izdaja dopolnilne odločbe z dne 12. 8. 2002 pomeni nedovoljeno razpolaganje z nepremičnim premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, in neposreden poseg v pravne koristi oziroma pravice denacionalizacijskega upravičenca pok. A.A., in tožnika kot njegovega dediča, in kot predlagatelja denacionalizacijskega postopka, ki še vedno teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, v katerem zahteva, da se nepremičnine vrnejo v naravi v last in posest. Tožnik ima zato tudi interes, da se s predmetnimi nepremičninami ne razpolaga v pravnem prometu, vse do zaključka njegovega postopka denacionalizacije. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov in opravljeni ustni obravnavi odpravi odločbo in sklep prvostopenjskega organa ter odločbo drugostopenjskega organa, toženi stranki pa naloži dolžnost povrnitve stroškov postopka tožniku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali bi moral biti tožnik udeležen kot stranka v postopku denacionalizacije, ki je tekel na zahtevo B.B. in C.C., v katerem je bila izdana dopolnilna odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, št. 321-356/93-13 z dne 12. 8. 2002 oziroma ali bi mu moral organ na njegovo zahtevo vročiti to odločbo. Tožnik svoj pravni interes za udeležbo v postopku utemeljuje s sklicevanjem na vmesni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani „D“ N 372/2003 z dne 9. 5. 2006, s katerim je pravnemu predniku tožnika pok. A.A. priznano upravičenje do denacionalizacije premoženja, ki je predmet dopolnilne odločbe v denacionalizaciji z dne 12. 8. 2002. Premoženje, podržavljeno pok. A.A. je bilo namreč z dopolnilno odločbo o denacionalizaciji kot nadomestno premoženje na podlagi sporazuma, sklenjenega po 42. členu ZDen s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS, dano v last in posest B.B. in C.C., vsakemu do 1/2. V zvezi z zahtevo tožnika za vročitev dopolnilne odločbe o denacionalizaciji, je prvostopenjski organ ugotovil, da so bile v postopku udeležene vse stranke (upravičenec in zavezanec), ter da tožnik ni bil stranka tega postopka, zaradi česar je zahtevo zavrnil. V zvezi s predlogom za obnovo postopka pa je ugotovil, da tožnik ni upravičena oseba za vložitev predloga, poleg tega pa, da tožnik nima pravnega interesa za obnovo postopka, saj si glede na to, da so nepremičnine v zemljiški knjigi vpisane na tretjo osebo, svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 1416/2006 z dne 14. 2. 2007).

Sodišče se strinja s prvostopenjskim organom, da v obravnavanem primeru pogoji, določeni v 1. odstavku 267. člena ZUP, za vložitev predloga za obnovo postopka niso izpolnjeni in je zavrženje utemeljeno (2. odstavek 267. člena ZUP). Vendar pa bi prvostopenjski organ ob preizkusu predloga moral ugotoviti, da predlog ni pravočasen, in bi ga bilo treba zavreči že iz tega razloga, navedeno nepravilnost pa je saniral drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe (3. odstavek 248. člena ZUP). Drugostopenjski organ je tožniku pravilno pojasnil, da je predlog za obnovo postopka, ki je bil vložen 11. 2. 2009, zoper dopolnilno odločbo, ki je postala dokončna (in pravnomočna) 9. 9. 2002, vložen po izteku objektivnega roka za vložitev predloga za obnovo, to je po preteku 3-eh let od dokončnosti odločbe. Po določbi 1. odstavka 263. člena ZUP lahko stranka predlaga obnovo postopka v roku enega meseca od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (če gre za primer iz 9. točke 260. člena ZUP), 4. odstavek 263. člena ZUP pa določa, da po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnove ni mogoče več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Po 5. odstavku 263. člena ZUP se obnova lahko izjemoma predlaga oziroma začne tudi po preteku treh let, vendar le iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP, vendar pa navedenih določb v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, saj glede teh določb relevantnih dejstev tožnik v predlogu za obnovo postopka ni niti navajal. Sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore, da bi moral imeti tožnik položaj stranke v postopku, ki je tekel na zahtevo denacionalizacijskih upravičencev B.B. in C.C.. Po določbi 60. člena ZDen so stranke v postopku denacionalizacije upravičenec, njegov pravni naslednik in zavezanec, lahko pa tudi druga oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, vendar tudi po presoji sodišča dejstvo, da so bile v postopku denacionalizacije kot odškodnina za podržavljeno premoženje denacionalizacijskih upravičencev dane nadomestne nepremičnine, ki so bile podržavljene pok. A.A., ne pomeni, da je na podlagi ZDen izkazan tožnikov pravni interes za udeležbo v tem postopku. Tožnik je stranka (predlagatelj) v drugem postopku denacionalizacije, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, v katerem pa je imel tožnik tudi možnost zavarovati svoje pravne interese z vložitvijo zahteve za začasno odredbo po 68. členu ZDen s prepovedjo razpolaganja z nepremičninami, česar pa očitno ni storil. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da so bile predmetne nepremičnine last Republike Slovenije (gre za kmetijska zemljišča, s katerimi gospodari SKZG), v zemljiški knjigi pa je bila vpisana lastnica Občina Ljubljana-Šiška. Glede na to sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da Republika Slovenija z nepremičninami ni mogla prosto razpolagati.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker izvedba predlaganih dokazov ne bi pripeljala do drugačne odločitve sodišča (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka tožniku je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.