Jedro

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od aprila 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODP in ne podzakonski akt (sklep Komisije Državnega zbora RS za volitve, imenovanja in administrativne zadeve – KVIAZ). KVIAZ je na podlagi 1. odstavka 24. člena ZPos sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi ZSS je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS velja tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. V spornem obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako osnova za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP. Zato je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80% osnove.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo razlik v plači v neto znesku 19.697,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od posamičnih zneskov glavnic kakor so navedeni v izreku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od vsakega 6. dne v mesecu do plačila oziroma glede razlik, ki so v plačilo zapadle pred 6. 6. 2006 od 4. 5. 2006 (točka I/a izreka). Zavrnilo je zahtevek za obračun razlike med dejansko in izplačano plačo v bruto znesku 43.820,00 EUR s plačilom pripadajočih davkov in prispevkov zakonitim prejemnikom (točka I/b izreka) ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi od preteka 15 dni od vročitve sodbe (točka I/c izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 513,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (točka II. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila v skladu s 1. členom Zakona o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (ZZDODP, Ur. l. RS, št. 19/97 s spremembami) določena 100 % osnova za izračun plače sodnika. To osnovo bi morali uporabiti pri določitvi plače tožnice in drugih sodnikov, saj ne pride v poštev uporaba 2. člena ZZDODP o 20 % znižanju osnove iz 1. člena istega zakona. V 2. členu ZZDODP je namreč povsem jasno določeno, da se pri izplačilih plač in drugih prejemkov od uveljavitve tega zakona dalje upošteva odstotke, ki so bili določeni za izplačilo v mesecu februarju 1997, če so bili ti odstotki določeni v skladu z zakoni, drugimi predpisi in kolektivnimi pogodbami. V konkretnem primeru znižanje takrat ni bilo določeno z zakonom, niti ne s kolektivno pogodbo temveč na osnovi sklepa Komisije Državnega zbora RS za volitve imenovanja in administrative zadeve (KVIAZ) z dne 11. 2. 1993. Sklepa KVIAZ ni možno uvrstiti pod pojem „drugi predpisi“. Ta pojem si je mogoče razlagati le kot obliko absolutnega, normativnega odločanja, med te pa sklep komisije, torej upravnega organa, ne sodi, saj gre kvečjemu za obliko splošnega upravnega akta. Pravilna razlaga in uporaba določb ZZDODP ne dovoljuje znižanja v 1. členu tega zakona določene osnove sodniške plače, zato razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje ne utemeljujejo v zadostni meri zavrnitve tožbenega zahtevka. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, tožena stranka je v stroškovnem zahtevku priglasila postavko „nagrada za odgovor na tožbo“, kar pa ni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Stroškovni zahtevek tožene stranke tako ni dovolj opredeljen. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila tožnici plača v spornem obdobju zakonito obračunana v višini 80 % osnove. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo razlike v plači za čas od aprila 2004 do decembra 2007, to je za obdobje, v katerem je osnovo za obračun sodniške plače določal ZZDODVP. Navedeno pomeni, da je zmotno pritožbeno stališče, da je bila osnova za to obdobje določena s podzakonskim aktom, to je s sklepom KVIAZ. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da je KVIAZ na podlagi 1. odstavka 24. člena Zakona o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/92) dne 11. 2. 1993 na podlagi pooblastila Državnega zbora sprejel sklep, da se osnova za obračun plač poslancev zmanjša za 20 %. Ob uveljavitvi Zakona o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS, št. 19/94) je bila tako že določena osnova za obračun plače poslanca. Njena višina je bila, kot pravilno ugotavlja sodišča prve stopnje, enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Takšna osnova je na podlagi 45. člena ZSS velja tudi za obračun sodniške plače in na tej podlagi so bile sodniške plače tudi dejansko obračunane in izplačane. Navedeno pomeni, da je zmotna pritožbena trditev, da je bila osnova, ki jo je upoštevala določba 2. člena ZZDODP znižana z podzakonskim aktom. Sicer pa je bistveno to, da v spornem obdobju na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, osnovo za obračun in izplačilo sodniških plač ni bila določena ne v 45. členu ZSS in tudi ne v sklepu KVIAZ-a temveč v ZZDODP.

Izpodbijana odločitev je v celoti skladna z enotno sodno prakso, do katere je prišlo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS v istovrstnem sporu VIII Ips 477/2009 z dne 20. 4. 2010. Celo več, vsi argumenti izpodbijane sodbe so povsem identični stališčem, ki jih je pritožbeno sodišče zavzelo v sodbi Pdp 884/2009 z dne 13. 12. 2012. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka v spornem obdobju tožnici pravilno in zakonito izplačevala plačo in da tožnica pri izplačilu ni bila prikrajšana zaradi domnevnega nezakonitega znižanja plač, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožničin zahtevek zavrnilo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka potrebno zavrniti, ker stroškovni zahtevek ni dovolj opredeljen. V skladu s 1. odstavkom 163. člena ZPP sodišče o povrnitvi stroškov odloči na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja. Zgolj zato, ker je tožena stranka v vlogi z dne 1. 2. 2011 navedla, da priglaša stroške v višini 544,70 EUR za „odgovor na tožbo“ ni mogoče šteti, da v zahtevi ni opredeljeno navedla stroške, za katere zahteva povračilo. Res je sicer, da bi v skladu z poimenovanjem iz Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) te stroške moral opredeliti kot nagrado za postopek, vendar zgolj zaradi te terminološke nepravilnosti, ni mogoče šteti, da sploh ni upravičena do povrnitve stroškov postopka. Priglašena nagrada v višini 544,70 EUR v celoti ustreza nagradi za postopek po tar. št. 3100 ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 19.697,59 EUR kolikor je tožnica tudi vtoževala. Navedeno pomeni, da je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti.