Jedro

Dobra vera se domneva. Vendar dvom v zemljiškoknjižno stanje lahko vzbudi že posestno stanje ali izjava tretje osebe. Ugotovljene konkretne okoliščine primera zanikajo toženčevo dobro vero ob nakupu spornih nepremičnin. Paša konj na ograjeni parceli predstavlja navzven vidno in vsakomur zaznavno posest tretje osebe na pašniku. Sečnja v gozdu pa je jasen in navzven viden znak posesti gozda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica parc. št. 612/0 in parc. št. 565/0, obe k.o. X. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 573,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tako je odločilo po ugotovitvi, da je tožeča stranka navedeni nepremičnini preko svojih pravdnih prednikov priposestvovala prej, preden je toženec na njih pridobil lastninsko pravico s pravnim poslom in vpisom v zemljiško knjigo. Toženčev ugovor, da ga varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je zavrnilo po ugotovitvi, da ob nakupu nepremičnine ni bil dobroveren zaradi znanega mu in navzven vidnega posestnega stanja, ki ni kazalo na prodajalčevo posest oziroma posest njegovih pravnih prednikov.

3. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih in pritožbenih stroškov. Glede na dokazni postopek je napačen zaključek sodišča, da je tožeča stranka izpodbila dobrovernost tožene stranke in da je dokazala, da je pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem. Tudi če jo je pridobila preden jo je pridobil toženec s pravnim poslom in vpisom v zemljiško knjigo, mu to ne more biti v škodo. Lastninsko pravico je pridobil v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo. Nepremičnine je kupil od M. M., on pa na javni dražbi. Že on je bil v dobri veri. Tožencu ne on ne sosedje niso povedali, da sta parceli v posesti drugih. Toženec se je ob nakupu pozanimal o predmetu nakupa, ni mu mogoče očitati opustitve poizvedovanja. Pregledal je zemljiško knjigo in si s prodajalcem in njegovim pravnim prednikom ogledal nepremičnini. Več ni bil dolžan. Ni bil nedobroveren. Ob ogledu ni bilo vidno, da bi parceli imel kdo drug v posesti. Posest na gozdu ali pašniku, za kar gre v naravi pri navedenih nepremičninah, ni jasno vidna. Raziskovalne dolžnosti kupca ni. Sodišče je zanemarilo raziskovalno dolžnost tožnice. Ob dedovanju bi se morala prepričati, kaj je podedovala. Dokazati bi morala toženčevo nedobrovernost, a je ni. Vednost je podana, kadar je posest drugega dobro vidna. Da slednjega v obravnavanem primeru ni bilo, je potrdila priča M. Izpovedba toženca je ocenjena napačno. Ob ogledu ni videl, da se na pašniku pase, na malenkosti ni bil pozoren. Za pašo je izvedel šele po selitvi. Ni se želel prepirati. Sodišče ga je napačno razumelo.

4. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ugotovitve sodišča, da je tožeča stranka na podlagi zakona priposestvovala vtoževani nepremičnini, preden je na njiju pridobil lastninsko pravico na podlagi pravnega posla toženec, pritožnica konkretizirano ne izpodbija. Meni le, da se sodišče ni opredelilo do potrebne raziskovalne dolžnosti same tožnice, češ da bi morala ob dedovanju po svojih pravnih prednikih preveriti, kaj je podedovala.

7. Očitki so neutemeljeni. Razlogi o dobrovernosti tožnice in o njeni opravičljivi zmoti so v točki 7 sodbe. Pritožbeno sodišče jih sprejema in pritrjuje v njej pojasnjeni sprejeti dokazni oceni. Oporo ima v pravilno ocenjenih listinah, s katerimi je razpolagala tožnica (sklep o dedovanju z navedbami zgolj vložnih številk brez konkretiziranih parcelnih številk posameznih nepremičnin, kopija katastrskega načrta z lego vtoževanih nepremičnin znotraj kompleksa tožničinih preostalih nepremičnin ter z oznako v katastrskem načrtu, da tudi vtoževani nepremičnini pripadata tožničinim pravnim prednikom) in v izpovedbah tožnice ter njenih sosedov kot prič o dolgotrajni in nemoteni posesti njenih pravnih prednikov in tožnice same. Glede na pritožbeno neprerekane ugotovitve o poteku potrebne priposestvovalne dobe (točka 5 do 7 sodbe) se izkaže, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na strani tožnice in je odločitev sodišča prve stopnje o tem pravilna.

8. Ob nadaljnji pritožbeno neprerekani ugotovitvi sodišča, da je tožnica na ugotovljeni način pridobila lastninsko pravico, preden jo je toženec pridobil s pravnim poslom in vpisom v zemljiško knjigo, pritožba vztraja pri ugovoru, da toženca varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo (drugi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Meni, da tožnica njegove dobrovernosti ni izpodbila.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in odločitvi sodišča prve stopnje, da je dobra vera toženca ob nakupu spornih nepremičnin izpodbita. Temelji na izpovedbah prič, ki jih je predlagala tožeča stranka. Potrdile so, da je bila posest tožnice in njenih pravnih prednikov navzven dobro vidna in vsem v vasi poznana. Da je bilo posestno stanje znano tudi tožencu samemu v času sklepanja prodajne pogodbe, pa se je prepričalo z njegovim zaslišanjem. Čeprav trdi, da mu njegova pravna prednika nista zatrjevala drugačnega posestnega stanja, ne gre spregledati ugotovitve sodišča, da sama nista bila posestnika vtoževanih nepremičnin. Ne glede na v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da gre v naravi za pašnik in gozd, je na podlagi toženčevega zaslišanja in zaslišanja prič ugotovilo, da je bila posest spornih nepremičnin že ob toženčevem nakupu drugačna, kot naj bi jo izkazovalo zemljiškoknjižno stanje. Toženec sam je namreč izpovedal, da so se konji priče P., ki ima sporni pašnik v najemu od tožeče stranke, že ob nakupu pasli v ograjeni parceli. Tako so povedale tudi vse s strani tožnice predlagane priče. Torej ne more biti dvoma o pravilnosti dokazne ocene o toženčevi nedobrovernosti v času nakupa spornih parcel in so odveč pritožbene navedbe, da ga je sodišče napačno razumelo.

10. Enako velja tudi za njegovo izpovedbo v delu, ki se nanaša na gozdno parcelo. Ob dejstvu, da je izpovedal, da mu je bilo znano, da v gozdu sekajo drugi, je sodišče pravilno ocenilo in ugotovilo, da ga načelo zaupanja v zemljiško knjigo tudi glede te parcele ne more varovati.

11. Dobra vera se sicer domneva. Vendar dvom v zemljiškoknjižno stanje lahko vzbudi že posestno stanje ali izjava tretje osebe. Ugotovljene konkretne okoliščine primera zanikajo toženčevo dobro vero ob nakupu spornih nepremičnin. Paša konj na ograjeni parceli predstavlja navzven vidno in vsakomur zaznavno posest tretje osebe na pašniku. Sečnja v gozdu pa je jasen in navzven viden znak posesti gozda. Ker so bile tožencu te okoliščine ob nakupu nepremičnin znane, saj je o njih izpovedal sam, potrdile pa so jih tudi priče, ki so domačini v vasi, sprejete dokazne ocene ne more omajati s sklicevanjem na izpovedbo svojega pravnega prednika, ki razmer v vasi ni poznal. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na ugotovljene dejanske okoliščine pravilna in skladna z drugim odstavkom 44. člena SPZ.

12. Dejansko stanje je torej pravilno in popolno ugotovljeno. Nanje je pravilno uporabljeno materialno pravo, sodba pa tudi ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona.