Jedro

Z ugotovitveno odločbo, ki je postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 2104/2009 z dne 12.5.2010, je bilo ugotovljeno, da je bil A.A. jugoslovanski državljan, na dan 11.2.1952 pa ni bil državljan LR Slovenije, torej je bilo predhodno vprašanje v predmetnem postopku denacionalizacije že pravnomočno rešeno. Glede na navedeno, kljub vloženi ustavni pritožbi zoper navedeno odločitev ni razlogov, da bi naslovno sodišče predmetni postopek prekinilo do rešitve pred ustavnim sodiščem.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahtevek tožnic za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Lendava (prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo, št. 351-034/96-VV-82 z dne 15. 12. 2009 zavrnila zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A.A., ker le ta kot tuj državljan ni upravičenec do denacionalizacije v Republiki Sloveniji (1. točka izreka izpodbijane odločbe), ugotovila, da v Republiki Srbiji slovenskim državljanom ni priznana enaka pravica do denacionalizacije, zato A.A., kot državljan Republike Srbije ne more pridobiti statusa denacionalizacijskega upravičenca v Republiki Sloveniji (2. točka izreka izpodbijane odločbe), zavrnila zahtevek po vstopu nadomestne upravičenke B.B., roj. 19. 12. 1912, hčerke lastnika podržavljenega premoženja A.A. (3. točka izreka izpodbijane odločbe) ter ugotovila, da stroški postopka niso zabeleženi (4. točka izreka izpodbijane odločbe). Navedla je, da je bilo v postopkih ugotavljanja državljanskega statusa na podlagi predloženih listin dokazano, da je bil A.A. jugoslovanski državljan in državljan SR Srbije in da ni bil nikoli državljan Republike Slovenije (potrdilo Republike Slovenije, Opštine Vršac, št. 204-156/93-1-02 z dne 9. 3. 1993; pravnomočna odločba Upravne enote Izola, št. 021-576/2006 z dne 12. 6. 2009, s katero je ugotovljeno, da je bil A.A. jugoslovanski državljan ter da na dan 11. 2. 1952 ni bil državljan LR Slovenije). Ker stranke v postopku niso predložile nobenega predpisa Republike Srbije, ki bi urejal položaj tujcev in omogočal vračanje premoženja v enakem obsegu, kot je to urejeno v Republiki Sloveniji in ker med državama ni sklenjene nobene meddržavne pogodbe o priznavanju pravic do denacionalizacije, Republika Srbija pa tudi nima sprejetega nobenega zakona, ki bi sistematično urejal vračanje razlaščenega premoženja po drugi svetovni vojni, A.A. ni upravičenec do denacionalizacije (3. odstavek 9. člena Zakona o denacionalizaciji – v nadaljevanju ZDen), niti ni njegova hči C.C. nadomestna upravičenka v smislu 12. člena ZDen. Določba 12. člena ZDen se namreč ne nanaša na primere iz 3. odstavka 9. člena ZDen in bi bil vstop pravne naslednice v nasprotju z novelo ZDen-B, ki je bila vnesena v zakon izključno zaradi vzpostavitve razmerja vzajemnosti, z osnovnim namenom, da se tudi v državah na območju nekdanje Jugoslavije slovenskim državljanom zagotovi položaj upravičenca. Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopni organ) je z odločbo, št. 4904-1/2010-2 z dne 7. 10. 2010 pritožbo tožnic zavrnilo. Pritrdilo je materialnopravnemu stališču prvostopnega organa. V zvezi z obstojem vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo pa je drugostopni organ na podlagi 1. odstavka 242. člena ZUP dopolnil ugotovitveni postopek tako, da je zaprosil Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije za odgovor glede obstoja vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (v času odločanja v zadevi). Iz odgovora Ministrstva za pravosodje Republike Slovenije, iz katerega izhaja, da zakon, ki bi urejal denacionalizacijo v Republiki Srbiji, še vedno ni bil sprejet, se je tudi drugostopni organ prepričal, da vzajemnosti pri vračilu podržavljenega premoženja med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo ni. S tem je bil po mnenju drugostopnega organa saniran pomanjkljiv ugotovitveni postopek v zvezi z ugotavljanjem obstoja vzajemnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja glede državljanstva A.A. izhaja iz ugotovitvene odločbe pristojnega upravnega organa. Pritrjuje pa tudi stališču prvostopnega organa, da po 12. členu ZDen lahko postanejo upravičenci do denacionalizacije samo pravni nasledniki tistih oseb, ki zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48) niso pridobili jugoslovanskega državljanstva.

Tožnici v tožbi med drugim navajata, da je pristojni upravni organ v ponovnem postopku izdal odločbo, s katero je ponovno ugotovil, da je A.A. bil jugoslovanski državljan ter da na dan 11. 2. 1952 ni bil državljan Republike Slovenije. Drugostopni organ je pritožbo tožnic zoper navedeno odločbo zavrnil, zavrnjena pa je bila tudi tožba zoper navedeno odločbo pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije. Zoper navedeno sodbo upravnega sodišča sta tožnici vložili revizijo, ki pa jo je Vrhovno sodišče zavrglo. Tožnici sta vložili ustavno pritožbo na Ustavno sodišče Republike Slovenije na podlagi 22., 23., 25. in 14. člena Ustave RS. Glede na navedeno predlagata, da naslovno sodišče prekine predmetni postopek do odločitve Ustavnega sodišča RS. Ne glede na to, da sta v Republiki Sloveniji izkoristili vsa redna in izredna pravna sredstva v postopku ugotavljanja državljanstva pokojnega A.A., upoštevaje dejstvo, da je navedeno predhodno vprašanje ključnega pomena v postopku vračanja nacionaliziranega premoženja, v tožbi ponovno opisujeta dejansko stanje iz predhodnega postopka ugotavljanja državljanstva, saj sta prepričani, da so jima bile v tem postopku povzročene krivice in se te v postopku denacionalizacije le še stopnjujejo. Menita, da je nezakonito ravnanje prvostopnega organa, da je tožnicama, ki sta prava neuki stranki, brez predhodnega obvestila o nadaljevanju denacionalizacijskega postopka (postopek je bil namreč prekinjen zaradi predhodnega vprašanja ugotavljanja državljanstva) posredoval poročilo o pravnem dejanskem stanju s pripisom, da morata nanj odgovoriti v roku 15 dni. Zaradi dolgotrajnosti postopka tožnici nista vedeli, da v denacionalizacijskem postopku odvetnica ... še ni njuna pooblaščenka in se je torej morala s celotnim denacionalizacijskim spisom še seznaniti. Poudarjata, da je sedež odvetnice ... v Ljubljani, tožnici pa stanujeta v Izoli oziroma Novem mestu, organ, ki je odločal o tej zadevi, pa ima svoj sedež v Lendavi. Rok, ki je bil v konkretnem primeru določen, je bil občutno prekratek, zaradi česar je prišlo do kršitve postopka. Prvostopni organ je nepravilno uporabil materialno pravo in sicer določbo 12. člena ZDen. Po mnenju tožnic je potrebno določbo 12. člena ZDen uporabiti smiselno tudi v primerih, ko gre sicer za jugoslovanske državljane, ki pa imajo s spremembo ZDen iz leta 1998 enak položaj kot tuji državljani. Neuporaba oziroma napačna uporaba 12. člena ZDen v konkretnem primeru, ko bi kot upravičenka do denacionalizacije vstopila hčerka pok. A.A., to je C.C., ki je bila nesporno slovenska državljanka in pravna naslednica A.A., je zato po mnenju tožnic zmotna in pravno nepravilna. Glede na navedeno predlagata, da naslovno sodišče izpodbijani upravni akt odpravi in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izdaji odločbe dalje, do plačila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bilo z ugotovitveno odločbo, ki je postala pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 2104/2009 z dne 12.5.2010, ugotovljeno, da je bil A.A. jugoslovanski državljan, na dan 11.2.1952 pa ni bil državljan LR Slovenije, torej je bilo predhodno vprašanje v predmetnem postopku denacionalizacije že pravnomočno rešeno. Glede na navedeno, kljub vloženi ustavni pritožbi zoper navedeno odločitev ni razlogov, da bi naslovno sodišče predmetni postopek prekinilo do rešitve pred ustavnim sodiščem.

Ker je predmet tega postopka izpodbijana odločba o denacionalizaciji, ne pa navedena ugotovitvena odločba o državljanstvu, sodišče ni presojalo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na postopek ugotovitve državljanstva A.A..

Neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo ne nezakonitost ravnanja prvostopnega organa, ko naj bi tožnicama določil prekratek rok za odgovor na poročilo o pravnem in dejanskem stanju. Rok iz 3. odstavka 65. člena ZDen je namreč rok, ki ga ni mogoče podaljšati, po svoji pravni naravi je zakoniti procesni rok, take roke pa je mogoče podaljšati le, če je v predpisu taka možnost navedena. Ne ZDen ne Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91, 34/93) pa podaljšanja tega roka ne predvidevata.

Neutemeljen pa je tudi očitek nepravilne uporabe 12. člena ZDen. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 160/2009, sklep Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 394/2005) in tudi drugih sodišč (sodba Upravnega sodišča RS št. U 181/2007) bi bila uporaba 12. člena ZDen v primerih, kot je obravnavani, v nasprotju z jasno izraženim namenom zakonodajalca in tudi nesmiselna. Člen 12 veže institut nadomestnega upravičenca na neobstoj jugoslovanskega državljanstva (ne pa tudi na primere obstoja tega državljanstva). Poleg tega bi bil dedič upravičenec do denacionalizacije že samo zato, ker mu je bilo s predpisi iz 1. odstavka 9. člena ZDen priznano državljanstvo, ne da bi se upošteval nadaljnji pogoj vzajemnosti.

Ker je bil, glede na navedeno, postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS št. 105/06, 119/08-odl. US, 107/09-odl. US in 62/10). Glede na takšno odločitev pa je zavrnilo tudi zahtevo tožnic za povrnitev stroškov postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).