Jedro

Ali gre za razžalitev, je treba ocenjevati glede na čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je razžalitev namenjena, medsebojne odnose storilca in oškodovanca. Upoštevajoč navedene okoliščine, in sicer, da je bil v kritičnem času zasebni tožilec nadrejen obdolžencu, da sta bili besedi "zajebavati" in "prfuknjen" izrečeni v "resnem" pogovoru, ko je zasebni tožilec očital obdolžencu neutemeljeno zapustitev delovnega mesta, ter da obdolženec in zasebni tožilec že pred obravnavanim dogodkom nista bila ravno v najboljših odnosih, se tudi pritožbeno sodišče pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je obdolženi z inkriminiranimi besedami izrekel negativno vrednostno oceno zasebnega tožilca, ne le v subjektivnem pomenu, temveč tudi v objektivnem pomenu.

Zgolj zato, ker niso bile izrečene znotraj sodnega postopka, izrečenim besedam ni mogoče odrekati obrambnega značaja, vendar je pri tem vprašanju bistveno, da je v kritičnem času zasebni tožilec kot obdolženčev delodajalec na povsem neformalni ravni trdil, da je obdolženec zapustil delovno mesto brez dovoljenja, torej v kritičnem času še ni šlo za formalni očitek kršitve delovne obveznosti, kateri sledi posledica tako, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o obrambi obdolženčeve pravice v smislu 3. odst. 169. čl. KZ.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega I. S. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi I. S. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 500,00 EUR odmerjeno povprečnino in to v 15-tih dneh od prejema pisne odločbe višjega sodišča.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obdolženega I. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po 1. odst. 169. čl.KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 15 dni zapora, s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi 2. odst. 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je zasebnega tožilca A. Z. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti zasebnemu tožilcu njegove izdatke ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca ter plačati na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Smiselno zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. čl. ZKP ni podana. Po zagovornikovem mnenju opis dejanja nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odst. 169. čl. KZ, saj iz opisa ni jasno, s čim naj bi obdolženec zasebnega tožilca razžalil, ni pa mogoče arbitrarno sklepati, da naj bi ga razžalil ravno z besedami "zajebava" in "prfuknjen", ker to iz opisa ni nedvoumno razvidno. Takšno razlogovanje obrambe sodišče druge stopnje ne sprejema. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da so v opisu dejanja zajeti vsi znaki kaznivega dejanja po 1. odst. 169. čl. KZ, saj je dovolj jasno razvidno, da je obdolženec ravno z besedami "zajebava" in "prfuknjen" razžalil zasebnega tožilca in to v prisotnosti S. B. in R. B. Tako, predmetni opis ne dopušča dvoma, da bi bili ti besedi namenjeni komu drugemu in ne zasebnemu tožilcu.

Zmotna je tudi pritožnikova ocena, da inkriminirani besedi objektivno ne pomenita razžalitve, saj je bila beseda "zajebavati" uporabljena kot sinonim za besedo "šikanirati", beseda "prfuknjen" pa je v splošni rabi med srednjo izobraženo populacijo, z njo pa se opiše osebo, katere ravnanje ni umno, ni pametno oziroma je nespametno. Razžalitev pomeni vsak napad zoper čast in dobro ime drugega v obliki žaljive vrednostne ocene, če nima znakov kakega drugega kaznivega dejanja. Kot pravilno ocenjuje prvostopenjsko sodišče, inkriminirani besedi prav gotovo predstavljajo negativno vrednostno oceno zasebnega tožilca, saj pomenijo negativno oceno njegovega značaja in njegovih vodstvenih sposobnosti. Razžalitev pa mora biti tudi objektivno podana, ni pa treba, da se oškodovanec subjektivno počuti razžaljenega. Ali gre za razžalitev, je treba ocenjevati glede na čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je razžalitev namenjena, medsebojne odnose storilca in oškodovanca. Upoštevajoč navedene okoliščine in sicer, da je bil v kritičnem času zasebni tožilec nadrejen obdolžencu, da sta bili inkriminirani besedi izrečeni v "resnem" pogovoru", ko je zasebni tožilec očital obdolžencu neutemeljeno zapustitev delovnega mesta, ter da obdolženec in zasebni tožilec že pred obravnavanim dogodkom nista bila ravno v najboljših odnosih, se tudi pritožbeno sodišče pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je obdolženi z inkriminiranimi besedami izrekel negativno vrednostno oceno zasebnega tožilca, ne le v subjektivnem pomenu, temveč tudi v objektivnem pomenu.

Ugotovitev, da je obdolženec zasebnega tožilca dejansko razžalil z inkriminiranimi besedami, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbo zasebnega tožilca, ki jo je potrdil priča R. B.. Pritožbena navedba, da je sodišče premalo kritično analiziralo izpoved priče B., ker je slednji poslovni sodelavec zasebnega tožilca, ne omaje ocene prvostopenjskega sodišča o verodostojnosti izpovedbe zasebnega tožilca in priče B. Njuni izpovedbi sta namreč skladni ter potrjeni z zapisnikom razgovora z dne 7.8.2003 na list. št. 3, ki ga je priča B. tudi lastnoročno podpisal. Verodostojnost izpovedb zasebnega tožilca in priče B. po oceni sodišča prve stopnje še dodatno utrjuje dejstvo, da je bil obdolženec v kritičnem času nedvomno razburjen zaradi občutkov šikaniranja s strani zasebnega tožilca, zaradi koriščanja dopusta in zaradi obdolžitve, da je zapustil delovno mesto brez dovoljenja ter 7. alineja druge strani zapisnika z dne 7.8.2003 (priloga A2), iz katerega je razvidno, da je zasebni tožilec obdolženca z obdolžitvijo, da je kršil delovne obveznosti "spravil na konec z živci" in je rekel, kar je pač rekel. Izpodbijana sodba pa ima tudi sprejemljivo obrazložitev, zakaj ne sledi izpovedbam tedanjih obdolženčevih sodelavcev B. in K. Vprašanje utemeljenosti očitka zasebnega tožilca obdolžencu, da je delovno mesto zapustil brez dovoljenja, je irelevantno, zato so tudi pritožbene navedbe v tej smeri brezpredmetne.

Tudi pritožbeno sodišče ne sprejema tezo obrambe, da je bilo obravnavano dejanje storjeno v okoliščinah iz 3. odst. 169. čl. KZ in sicer, da naj bi se obdolženec o zasebnem tožilcu žaljivo izrazil pri obrambi svojih delavskih pravic. Pritrditi je sicer zagovorniku, da zgolj zato, ker niso bile izrečene znotraj sodnega postopka, izrečenim besedam ni mogoče odrekati obrambnega značaja, vendar je pri tem vprašanju bistveno, da je v kritičnem času zasebni tožilec kot obdolženčev delodajalec na povsem neformalni ravni trdil, da je obdolženec zapustil delovno mesto brez dovoljenja, torej v kritičnem času še ni šlo za formalni očitek kršitve delovne obveznosti, kateri sledi posledica tako, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o obrambi obdolženčeve pravice v smislu 3. odst. 169. čl. KZ.

Odločbo o kazenski sankciji je sodišče druge stopnje preizkusilo na podlagi določila 386. čl. ZKP in pri tem ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe ter upoštevajoč vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni, določilo primerno kazen zapora ter ustrezno dolgo preizkusno dobo.

Pritožbeno sodišče pa v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 183. čl. ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati povprečnino kot strošek pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je višino povprečnine odmerilo glede na zapletenost pritožbenega postopka in obdolženčeve premoženjske razmere, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pripomniti pa je, da v kolikor obdolženec povprečnine ne bo plačal v 15 dneh od prejema pisne odločbe višjega sodišča, bodo po preteku tega roka začele teči zakonite zamudne obresti.