Jedro

ZDrž je določil v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije pogoji: življenje v tujini, nemško narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Ta določba torej ne ureja odvzema državljanstva Kraljevine SHS oziroma Kraljevine Jugoslavije, temveč pogoje za ugotovitev državljanstva DFJ oziroma FLRJ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 15.3.2006, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote Gornja Radgona z dne 23.12.2005. Z njo je organ prve stopnje v ponovnem postopku ugotovil, da A.A., rojena P., roj. 7.6.1913 v Ž., ni bil državljanka Republike Slovenije in se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ni štela za jugoslovansko državljanko.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da gre v zadevi za ugotovitev državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Med strankama naj ne bi bilo sporno, da se je tožnica že pred 4.12.1948 nahajala v tujini (glede na podatke upravnih spisov se je leta 1943 preselila v Avstrijo, kjer je leta 1947 pridobila avstrijsko državljanstvo); sporna pa je njena nemška narodnost ter izpodbijanje domneve nelojalnosti. Sodišče prve stopnje je glede ugotovitve nemške narodnosti imenovane sledilo presoji tožene stranke, da je nemška narodnost A.A. dokazana na podlagi njene lastne izjave (zapisnik z dne 25.4.2001, iz katerega je razvidno, da naj bi bil njen materni jezik nemški, da ni znala slovensko ter da so njeni starši in stari starši govorili nemško) ter dejstva, da iz ugotovitvenih odločb v upravnih spisih izhaja nemška narodnost njenih staršev (odločbi z dne 20.7.1999 in 21.6.2001). Pritrjuje stališču tožene stranke, da A.A. ni izkazala zahtevane lojalnosti kot pogoja za državljanstvo s sklenitvijo zakonske zveze s slovenskim učiteljem, niti ne s sklicevanjem na 2. točko 1. člena odloka AVNOJ-a z dne 21.11.1944. Tožeča stranka v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da tožena stranka v postopku ni ugotovila, ali je bila A.A. na dan 6.2.1945 jugoslovanska državljanka, niti ne, ali ji je bilo po 9.5.1945 (v smislu 1. odstavka 9. člena ZDen) jugoslovansko državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Navaja, da je s sklenitvijo zakonske zveze dne 23.12.1938 pridobila domovinsko pristojnost v Občini Apače ter posledično jugoslovansko državljanstvo. To ji ni bilo odvzeto, zato je imela jugoslovansko državljanstvo tudi na dan zaplembe premoženja (6.2.1945). To državljanstvo ji je bilo na podlagi zakona priznano tudi po 9.5.1945, najmanj do 28.8.1945. Zato predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek. Priglaša stroške postopka.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva po 3. odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/1991-I in naslednji, ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen. Glede na navedeno določbo so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci le, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Glede na okoliščine te zadeve je za odločitev o obstoju državljanstva pomemben le Zakon o državljanstvu FLRJ (ZDrž; Ur. l. DFJ oziroma FLRJ, št. 64/45, 54/46, 104/47 in 105/48).

ZDrž je določil v 2. odstavku 35. člena oviro za ugotovitev oziroma nadaljevanje jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945, če so kumulativno podani trije pogoji: življenje v tujini, nemško narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Ta določba torej ne ureja odvzema državljanstva Kraljevine SHS oziroma Kraljevine Jugoslavije, temveč pogoje za ugotovitev državljanstva DFJ oziroma FLRJ.

Po stališču iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) vsebuje določba 2. odstavka 35. člena ZDrž v povezavi z določbo 3. odstavka 63. člena ZDen domnevo nelojalnosti. Oseba, katere koristi ta domneva prizadene, lahko dokazuje nasprotno (točki 46 - 49 navedene odločbe, zlasti točka 48). Toženi stranki torej ni bilo treba ugotavljati nelojalnega ravnanja A.A., temveč breme izpodbijanja zakonske domneve nelojalnosti nosi tožnik.

Za državljane FLRJ se niso štele osebe nemške narodnosti, ki so na dan 4.12.1948 živele v tujini. Že v upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je A.A., rojena P., na dan 4.12.1948 živela v tujini in da je bila nemške narodnosti. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je leta 1947 pridobila avstrijsko državljanstvo.

Po dosedanji ustaljeni sodni praksi (npr. odločbe z opr. št. U 1777/94, I Up 74/2000, I Up 60/2002, I Up 553/2003, I Up 1088/2003 in I Up 589/2004) se domnevo nelojalnosti ovrže, če je oseba, katere državljanstvo se ugotavlja, ravnala aktivno v korist slovenskega naroda, ali če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo to domnevo.

V tej zadevi ugotovljena dejstva po presoji Vrhovnega sodišča RS ne zadoščajo za izpodbitje domneve nelojalnosti. Sklenitev zakonske zveze z osebo slovenske narodnosti, niti sklicevanje na odlok AVNOJ-a, ki je urejal prehod sovražnikovega imetja oziroma imetja odsotnih oseb, pri čemer je veljal tudi za državljane Kraljevine Jugoslavije, niti politična nedejavnost, ne zadoščajo za dokazovanje jugoslovanskega državljanstva za potrebe ZDen, niti za izpodbitje domneve nelojalnosti, kar je tožniku pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Za izpodbitje domneve nelojalnosti ne zadošča zgolj opustitev ravnanj, ki bi bila uperjena zoper slovenski narod ali narodno osvobodilno gibanje, temveč je potrebno aktivno ravnanje.

Nepravilno je tudi revidentovo mnenje, da so bile z ZDrž kršene temeljne človekove pravice, ki izhajajo iz 15. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz naslednjih razlogov: določba 15. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah prepoveduje le samovoljni odvzem državljanstva, ne pa vsakršen odvzem. S 35. členom ZDrž pa ni bilo odvzeto državljanstvo Kraljevine, temveč se je ugotavljalo državljanstvo DFJ oziroma FLRJ. Za odvzem državljanstva osebam nemške narodnosti pa je obstajal razlog, to je njihova nelojalnost. V tej zadevi je pomemben tudi čas njenega sprejetja. Deklaracija je bila sprejeta 10.12.1948. Novela ZDrž pa je bila uveljavljena 4.12.1948 (glej 3. člen novele ZDrž), torej pred sprejetjem Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Jugoslovanskega zakonodajalca Splošna deklaracija o človekovih pravicah ni zavezovala že zato, ker je bila sprejeta kasneje kot novela ZDrž. Ko je slovenski zakonodajalec sprejel ZDen, pa ZDrž že ni več veljal, čeprav še vedno učinkuje prav v zvezi z denacionalizacijo. Ustavno sodišče je preizkusilo, ali je uporaba 2. odstavka 35. člena ZDrž v nasprotju z ustavo RS. Odločilo je, da ni, "vendar pa je treba ugotoviti, da takšna ureditev (glede državljanstva oseb nemške narodnosti) ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima".

Tožnik vlaga revizijo tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, vendar ne navaja, katere kršitve postopka naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje v postopku pred izdajo izpodbijane sodbe oziroma v izpodbijani sodbi. Ker sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pa po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1), vrhovno sodišče izpodbijane sodbe z vidika bistvenih kršitev določb postopka (ki jih tožnik ni navedel) v upravnem sporu ni preizkušalo.

Neutemeljeno revizijo je vrhovno sodišče zavrnilo (92. člen ZUS-1). Hkrati s tem je zavrnilo tudi tožničin zahtevek za povračilo stroškov postopka.