Jedro

Nesprejemanje storilčevega zagovora in navajanje prekrškovnega organa v pritožbi, kakšno bi bilo pričakovano ravnanje kršitelja ter da so policisti naredili vse, da bi takoj po prometni nesreči prišli v kontakt s kršiteljem in z njim opravili postopek, predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena Zakona o prekrških (ZP-1) pritožba ni dovoljena.

Izrek

Pritožba prekrškovnega organa se kot nedovoljena zavrže. Stroški postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevi za sodno varstvo storilca M.B. in odločbo o prekršku prekrškovnega organa na podlagi tretjega odstavka 65. člena Zakona o prekrških (ZP-1), spremenilo tako, da se postopek o prekršku proti storilcu zaradi prekrška po sedmem odstavku 110. člena ZPrCP na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavi, sicer pa se zahteva za sodno varstvo v preostalem delu zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi odločba o prekršku. Na podlagi drugega odstavka 147. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 je še odločilo, da se stroški postopka – sodna taksa v postopku v katerem je bilo deloma ali v celoti odločeno v storilčevo korist, ne določijo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ, Postaja prometne policije. Pritožbenega razloga izrecno ne navaja, iz navedb v pritožbi pa izhaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 154. člena ZP-1. Predlaga, da se sodba razveljavi in kršitelja M.B. spozna za odgovornega za očitani mu prekršek po sedmem odstavku 110. člena ZPrCP.

Pritožbo je bilo treba zavreči, ker ni dovoljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo kot pritožbeni organ o zahtevi za sodno varstvo storilca zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa ter vloženi zahtevi za sodno varstvo deloma ugodilo, ker je ugotovilo, da storilcu prekršek po določbi sedmega odstavka 110. člena ZPrCP ni dokazan. Svojo odločitev glede navedenega prekrška je utemeljilo na straneh od 4 do 6 izpodbijane sodbe.

Prekrškovni organ se ne strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje, ki je v celoti sledilo navedbam kršitelja in ugotovilo, da je bil M.B. po prometni nesreči, v kateri je bil udeležen sam, resno poškodovan, v takšnem zdravstvenem in tudi psihičnem stanju, da očitno takrat ni bil sposoben razmišljati tudi o tem, da mora kot udeleženec prometne nesreče prve kategorije nemudoma obvestiti upravičenca do podatkov ali policijo, da je bil udeležen v prometni nesreči, kot je to določeno v tretjem odstavku 110. člena ZPrCP.

Prekrškovni organ v pritožbi navaja, da je šlo v ravnanju kršitelja za poskus izognitve odgovornosti za očitani mu prekršek, saj da bi upoštevanje navedb kršitelja (zdravstveno in tudi psihično stanje) pomenilo, da nobenemu udeležencu prometne nesreče, ne bi mogli očitati kršitev določil tretjega odstavka 110. člena ZPrCP in s tem storitev prekrška po sedmem odstavku 110. člena ZPrCP, saj bi se lahko vsakdo, ki je s kraja prometne nesreče odpeljal, skliceval na to. Dalje se prekrškovni organ sklicuje še na obrazložitev v izdani odločbi o prekršku, v katerem je navedel, da navedbam (da je kršitelj M.B. zaradi šoka, krvavitve, krčenja žil, posledičnega strahu in tveganja izkrvavitve ter srčnega infarkta, takoj po prometni nesreči odpeljal domov; da je zaradi strahu pred infarktom in zmedenosti vzel dve tableti H., kar je imelo posledico, da je kršitelj hitro zaspal in spal neprekinjeno 14 ur, do poznega popoldneva v soboto 23.6.2012; da bi ga policija na dan prometne nesreče, to je dne 23.6.2012 iskala na domu, ni slišal, saj je tako ob 3. uri, kot tudi ob 9. uri ter 12. uri pod vplivom močnih pomirjeval trdno spal in se ob zvonenju policistov ni zbudil ter zvonenja posledično ni slišal; navedbam, da je ravnal kršitelj M.B. v skladu s tretjim odstavkom 110. člena ZPrCP, saj je nemudoma, ko je bilo mogoče policijo obvestil, da je bil udeležen v prometni nesreči, s tem, ko je naslednjega dne zjutraj v nedeljo 24.6.2012, ko se je počutil bolje poklical na zavarovalnico ter odšel na policijo, kjer je povedal, da je prišlo do prometne nesreče in kako se je le-ta pripetila) ne sledi.

Takšne pritožbene navedbe, ter nadaljnje navajanje v pritožbi, kakšno bi bilo po mnenju pritožnika pričakovano ravnanje kršitelja v takšni situaciji, kot tudi navajanje, da so policisti naredili vse, da bi takoj po prometni nesreči prišli v kontakt s kršiteljem in z njim opravili postopek, predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa glede na določbo tretjega odstavka 66. člena Zakon o prekrških (ZP-1) pritožba ni dovoljena. Glede na navedeno zakonsko določbo namreč prekrškovni organ lahko vloži pritožbo zoper odločbo sodišča (le) iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena ZP-1, razen glede stroškov postopka, če je sodišče odpravilo odločbo prekrškovnega organa ali spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku. V obravnavani zadevi bi bil torej, glede na odločitev sodišča prve stopnje, ki je (deloma) spremenilo odločbo prekrškovnega organa in ustavilo postopek o prekršku prekrškovni organ sicer upravičen do pritožbe, vendar ne iz pritožbenega razloga iz katerega je bila pritožba vložena. Zato je pritožbeno sodišče, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (osmi odstavek 66. člena ZP-1) pritožbo prekrškovnega organa kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 163. člena ZP-1).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 147. člena v zvezi s četrtim odstavkom 144. člena ZP-1.