Jedro

V času, ko je bila prodana parcela št. 479/3 in je bilo zgrajeno gospodarsko poslopje, so veljala pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ iz leta 1811 s tremi delnimi novelami). Po paragrafu 481 se je pridobila služnostna pravica na nepremičninah z vpisom v javno knjigo, kar v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Ker pa sedanja zakonodaja dopušča možnost, da pogodba, ki ni bila sklenjena v pisni obliki, vseeno velja, če sta jo pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnjevali (73. člen Zakona obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), je sodišče ugotavljalo, če je obstajala ustna pogodba o služnostni pravici in če je toženec izvrševal zatrjevano služnostno pravico po trasi D, oziroma če so to delali njegovi pravni predniki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod I. ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da mora toženec opustiti vsakršno poseganje v pravico uporabe, ki jo ima tožnica na delu parcele št. 479/1, vpisane pri vl. št... k.o..., in sicer od lipe dalje po vsej dolžini parcele, še posebej pa mora opustiti hojo in vožnjo preko tega dela parcele. Pod II. je zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je toženec zahteval ugotovitev, da ima stvarno služnostno pravico hoje in voženj ter obračanja v breme služeče parcele št. 479/1 - sadovnjak v družbeni lastnini, ki je vpisana v zemljiškoknjižnem vložku št... k.o..., in sicer po obstoječi trasi, ki poteka med objektoma na parcelah št. 69 in 442 k.o..., v nadaljevanju pa vzporedno z gospodujočim zemljiščem in v oddaljenosti cca 6 metrov od slednjega ter v širini 3 metre in v dolžini 70 metrov. Zato je zavrnilo tudi zahtevek za vzpostavitev zahtevanega zemljiškoknjižnega stanja pri parc. št. 479/1 sadovnjak vl. št... k.o...

Proti tej odločitvi se je toženec pritožil, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo njegovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji, je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92); bistvenih kršitev določb po prvem odstavku 354. člena ZPP 1977 pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče zavrnilo ves tožbeni zahtevek, torej tudi priznani del. Tožnik je na to opozoril v svoji pritožbi, toda sodišče druge stopnje je opozorilo prezrlo. Poleg tega je toženec v pritožbi opozoril, da sodišče ni dovolj vestno in skrbno presodilo izpovedi zaslišanih prič, a pritožbeno sodišče tega ni presodilo z vidika uveljavljanja kršitve procesnega zakona. Da sodišče prve stopnje ni ocenilo dokaza z ogledom na kraju samem in izpovedi prič v povezavi z njim, kaže dejstvo, da ni upoštevalo, da na primer voz sena ni mogel voziti vzvratno in da sodišče ni raziskalo, kako naj bi se to opravljalo. Tudi zavrnitev izpovedi prič M. G.in V. G. zaradi tega, ker sta s tožencem v sorodu, ni pravilno. Zmotno uporabo materialnega prava vidi revizija v dokazovanju ustrezne pogodbe o nakupu parcele št. 371/1 (?) k.o..., ki temelji na posadni izjavi, in trdi, da je bila tedaj dogovorjena tudi služnost poti. Zato se ne strinja z oceno, češ da izpovedi priče K. ni mogoče upoštevati, ker je izpovedala le o tistem, kar je povedala sedaj pokojna M. Š. in ne o neposrednih zaznavah. Določbe, da bi morala biti služnost ustanovljena z ustno pogodbo leta 1929 tožena stranka ni zasledila. Tudi stališču, da ustna pogodba ni bila veljavna, ker se ni izvrševala, ni mogoče pritrditi.

Po 390. členu ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Strinja se z ugotovitvijo sodišč, da služnostna pravica po prostoru med stanovanjskima hišama pravdnih strank in do mesta, kjer se zavije na dvorišče tožene stranke, ni sporna in jo tožeča stranka v celoti priznava. Če tožena stranka ni pravilno oblikovala svojega tožbenega zahtevka, sedaj ne more trditi, da bi moralo sodišče ugoditi zahtevku tudi v nespornem delu. V presežnem delu pa služnosti ni, zato je sodišče pravilno zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe. Dodaja, da je sodišče vestno in skrbno presodilo izvedene dokaze in pravilno odločilo, da služnostne pravice poti od lipe do gospodarskega poslopja tožene stranke ni bilo, da se pravica ni izvrševala in je zato tudi ni bilo mogoče priposestvovati. Sploh pa dejanska vprašanja ne morejo biti revizijski razlog.

Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevane bistvene kršitve ZPP 1977 niso podane. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno obravnavali tožbo in nasprotno tožbo v okviru tožbenih zahtevkov, ki na podlagi tožbenih navedb opredeljujejo predmet spora. Tožnica s svojim tožbenim zahtevkom zahteva opustitev posegov od lipe, ki stoji na parc. št. 479/1 dalje. Z ugoditvijo temu zahtevku sodišči nista prepovedali toženčevih posegov v delu, ki poteka med objektoma na parcelah št. 69 in 442 k.o... Zato trditev tožene stranke, češ da je sodišče prve stopnje prepovedalo služnost, ki jo tožnica vseskozi priznava, ni resnična. Ob prepovedi posegov sta sodišči prve in druge stopnje tudi zavrnili toženčev tožbeni zahtevek. Toženčeva nasprotna tožba namreč vsebuje zahtevek na ugotovitev služnosti, ki je opisana kot služnost hoje, vožnje in obračanja po trasi D sodne skice (glej 5. točko nasprotne tožbe). Glede na to, da sta sodišči ugotovili, da zatrjevana služnost po trasi D ne obstoji, sta ga pravilno zavrnili, saj toženec ni navajal nobene pravne in dejanske podlage za nastanek služnosti samo na delu navedene trase.

Glede revizijskih izvajanj o tem, da sta sodišči kršili procesne predpise zato, ker nista napravili take ocene izvedenih dokazov, ki bi bila po godu tožencu, pa je treba pojasniti, da spada izvajanje dokazov in njihova ocena v dejansko podlago spora. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno predvsem poenotenju uporabe procesnega in materialnega prava, je v tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977 izrecno določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Med dejanske ugotovitve spada tudi dokazna ocena nižjih sodišč in kolikor revizija izraža nezadovoljstvo z dokazno oceno, ki sta jo naredili sodišči prve in druge stopnje, tega ni mogoče upoštevati. Dokazno oceno bi bilo mogoče izpodbiti samo v primeru, če bi prišlo do napake zaradi bistvene kršitve procesnih pravil. Toda izpoved prič M. G. in V. G. je sodišče pravilno vrednotilo tako, da je ovrednotilo vsako izpoved posebej, pa tudi skupaj z drugimi izvedenimi dokazi. Ker sta bili njuni izpovedi drugačni od izpovedi večine zaslišanih prič, je pri tehtanju verjetnosti upoštevalo tudi sorodstveno razmerje oziroma pri priči S. K. posredno izpoved o dejstvih, ki so izhajala iz pripovedovanja M. Š., ki prav tako ni bila nepristranska, saj je bila pravna prednica tožene stranke. Tudi dejstvo, da sodišče v utemeljitvi sodbe ni posebej opisalo svojih zaznav ob ogledu spornega kraja, ni kršitev procesnih pravil, ker mora sodišče po četrtem odstavku 338. člena ZPP 1977 v pisni obrazložitvi sodbe navesti le dokaze, na katere je oprlo sodbo.

Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. V času, ko je bila prodana parcela št. 479/3 in je bilo zgrajeno gospodarsko poslopje, so veljala pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ iz leta 1811 s tremi delnimi novelami). Po paragrafu 481 se je pridobila služnostna pravica na nepremičninah z vpisom v javno knjigo, kar v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Ker pa sedanja zakonodaja dopušča možnost, da pogodba, ki ni bila sklenjena v pisni obliki, vseeno velja, če sta jo pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnjevali (73. člen Zakona obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), je sodišče ugotavljalo, če je obstajala ustna pogodba o služnostni pravici in če je toženec izvrševal zatrjevano služnostno pravico po trasi D, oziroma če so to delali njegovi pravni predniki. Ker je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da se po trasi D ni hodilo, vozilo in obračalo, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na obstoj služnostne pravice na podlagi pogodbe.

Drugi način za pridobitev služnostne pravice bi bil mogoč s priposestvovanjem, kot originarnim pravnim naslovom. Toda po pravnih pravilih paragrafa 1468 ODZ bi morali pravni predniki izvajati služnostno pravico 30 let. Po drugi svetovni vojni je bila z načelnim mnenjem zveznega vrhovnega sodišča priposestvovalna doba za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah skrajšana na 20 let (načelno mnenje z dne 4.4.1960 - zbirka sodnih odločb, št. V/1 - 1960), kar je bilo kasneje uzakonjeno v 28. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. list SFRJ, št. 6/80 do 36/90), za dobrovernega in zakonitega posestnika pa je bila doba celo skrajšana na 10 let. Toda, ker je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da se po trasi D ni hodilo, vozilo ali obračalo, je zavrnilo tudi možnost, da bi toženec pridobil služnostno pravico na podlagi priposestvovanja.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče v zvezi z 386. členom ZPP 1977 paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo tožene stranke. Ker revizija ni bila uspešna, je po prvem odstavku 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi predlog tožene stranke za povrnitev revizijskih stroškov. Glede predloga tožeče stranke za povrnitev stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo pa je ugotovilo, da ta ni bil potreben, zato je po prvem odstavku 166. člena v zvezi s 155. členom ZPP 1977 odločilo, naj krije tožnica sama svoje stroške v zvezi z odgovorom na revizijo.