Jedro

V primeru obstoja dveh zakonov, ki urejata isto področje, je za odgovor na vprašanje uporabe posameznih določb enega ali drugega zakona (poleg ustavnosti) treba uporabiti splošna načela razlage in pri tem tudi argument specialnosti ter časovni (kronološki) argument, zlasti če mlajši zakon ne uporabi izrecne derogacijske klavzule, s katero razreši vprašanje veljavnosti prej sprejetih pravnih aktov.

V obravnavanem primeru gre za razmerje med ZDPra, ki je specialni zakon, in kasnejšim ZZZPF, ki ima prav tako naravo specialnega zakona, saj se nanaša le na ozek krog subjektov in določa le delno znižanje plače. Gre obenem za interventni zakon z jasno določenim namenom znižanja zaradi omejitve učinkov finančne krize in določeno omejeno časovno veljavnostjo. V tem razmerju je jasno, da je prišlo do zakonitega znižanja osnovnih plač funkcionarjev v plačni skupini A (ki ne zajema le pravosodnih funkcionarjev, temveč tudi ostale funkcionarje izvršilne oblasti in zakonodajne oblasti ter druge funkcionarje drugih državnih organov in funkcionarje lokalnih skupnosti) že z uveljavitvijo tega zakona oziroma začetkom njegove uporabe.

Revizijsko sodišče se strinja s tolmačenjem tožene stranke, da ima določba (v času spornega razmerja) veljavnega petega odstavka 42. člena ZDPra, po kateri se državnemu pravobranilstvu osnovna plača med trajanjem funkcije ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon, lahko ustrezen namen le pri preprečevanju znižanja plač na individualni ravni v času trajanja mandata, ne more pa preprečiti sistemskih posegov v osnovne plače državnih pravobranilcev, kot je bilo to storjeno z ZZZPF (kot interventnim zakonom). Prav obratno kot je obrazložilo sodišče druge stopnje, bi drugačno tolmačenje pomenilo ustavno nesprejemljivo razlago. Revizijsko sodišče se strinja tudi s toženo stranko, da bi drugačna razlaga v primerjavi z ostalimi funkcionarji tudi neutemeljeno privilegirala državne pravobranilce.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba v ugodilnem delu točke I/1 in 2 in glede odločitve o stroških postopka (označeno kot II., vendar v I. točki izreka) spremeni tako, da se pritožba tožnice zavrne in se v nerazveljavljenem delu I. točke izreka in II. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v osmih dneh, od vročitve te sodbe, toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odločbe Generalnega državnega pravobranilca št. Pers. 19/00 z dne 2. 4. 2009 in odločbe Vlade RS št. 10900-6/2009-5 z dne 9. 7. 2009, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 1. 4. 2009 do 24. 7. 2009 prikazati obračun plače brez odbitka 4% osnovne plače, za obdobje od 25. 7. 2009 do 30. 11. 2009 pa ji obračunati bruto razliko v plači v višini 4% osnovne plače, odvesti ustrezne davke in prispevke, izplačati neto znesek razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov razlik od izplačilnega dne v naslednjem mesecu dalje do plačila ter tožnici povrniti stroške postopka. Hkrati je tožnici naložilo, da toženi stranki v osmih dneh povrne stroške postopka v znesku 42,10 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče je obrazložilo, da je Zakon o začasnem znižanju plač funkcionarjev (v nadaljevanju ZZZPF, Ur. l. RS, št. 20/2009 in ZZZPF-A, Ur. l. RS, št. 13/2010) kot kasnejši predpis, katerega namen je bilo zagotavljanje vzdržnosti javnih financ oziroma omejitev učinkov finančne krize, dopustno posegel v plačo tožnice kot državne pravobranilke. Poseg je bil dopusten ne glede na določbo 42. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97 in nadalj.), katerega namen je bil v zaščiti državnega pravobranilca pred (samovoljnim) znižanjem plače, ki ne bi temeljilo na zakonu, oziroma bi temeljilo na hierarhično nižjem predpisu od zakona.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo v I. točki izreka, ki se nanaša na zahtevek za prikaz obračuna plače brez odbitka 4% osnovne plače za obdobje od 1. 4. 2009 do 24. 7. 2009 in tožbo v tem delu zavrglo, delno pa je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu I. točke izreka in v II. točki izreka, tako da je odločilo, da sta prvostopenjska odločba z dne 2. 4. 2009 in drugostopenjska odločba z dne 9. 7. 2009 nezakoniti glede znižanja osnovne plače tožnice za čas od 1. 4. 2009 do 2. 10. 2009, višji zahtevek (za ugotovitev nezakonitosti znižanja osnovne plače za 4 % za čas od 3. 10. 2009 do 30. 11. 2009) pa je zavrnilo, naložilo toženi stranki, da tožnici za obdobje od 25. 7. 2009 do 2. 10. 2009 obračuna bruto razliko v plači v višini 4% osnovne plače, odvede davke in prispevke ter ji izplača neto znesek razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izplačilnega dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v osmih dneh, višji zahtevek (za plačilo razlike v plači v višini osnovne plače 4% od 3. 10. 2009 do 30. 11. 2009) pa je zavrnilo ter odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (odločitev se nanaša na stroške pred sodiščem prve stopnje). Nadalje je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

4. V zvezi z zavrženjem dela tožbe je sodišče druge stopnje ugotovilo, da tožnica za del obdobja, ko je bila na dopustu zaradi nege in varstva otroka in je v tem obdobju prejemala nadomestilo, v času od 1. 4. 2009 do 24. 7. 2009, uveljavlja izstavitev pravilnega obračuna plače. V času prejemanja nadomestila za nego in varstvo otroka tožnica ni prejemala znižane osnovne plače, ni pa tudi uveljavljala zahtevka za izdajo pravilnega obračuna plače, kar bi morala storiti v skladu s prvim in drugim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Zahtevek za izstavitev pravilnih obračunov je postavila šele v pripravljalni vlogi, brez uveljavljanja predhodnega varstva, zaradi česar je pritožbeno sodišče v skladu s 354. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), ob upoštevanju 274. člena ZPP, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo. V zvezi z zakonitostjo izpodbijanih odločb glede znižanja plače tožnice od 1. 4. 2009 in plačilom razlike je sodišče druge stopnje izhajalo iz tega, da je treba znižanje plač državnih pravobranilcev presojati v kontekstu ureditve znižanja plač vseh sodnih funkcionarjev, med te pa je štelo tako sodnike, državne pravobranilce in državne tožilce. Nato je ugotovilo, da matični zakoni na teh področjih, to je Zakon o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS, Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.) v četrtem odstavku 44. člena določa, da se sodniku osnovna plača v času trajanja sodniške službe ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon, da smiselno enako, glede na določbi 28. in 30. člena, določa tudi Zakon o državnem tožilstvu (ZDT, Ur. l. RS, št. 63/94 in nadalj.), enako kot iz ZSS pa izhaja tudi iz 42. člena tedaj veljavnega ZDPra. ZZZPF glede na specifiko ureditev plač sodnih funkcionarjev ni smel poseči v določbe navedenih zakonov, kar kažejo tudi novele, s katerimi je bilo naknadno pokrito znižanje plač po ZZZPF. Za državne pravobranilce je bilo to storjeno z ZDPra-C (Ur. l. RS, št. 77/2009 z dne 2. 10. 2009), ki je v 8. členu določil, da se pri določanju osnovnih plač pomočnikov državnih pravobranilcev in državnih pravobranilcev upošteva ZZZPF. Sodišče druge stopnje je v nadaljevanju obrazložilo, da v kolikor matični zakon za posameznega sodnega funkcionarja (med katere je štelo tudi državnega pravobranilca) kot lex specialis določa, da se lahko le s tem zakonom določi znižanje plač funkcionarja, z nobeno uveljavljeno metodo razlage tega člena ZDPra ni mogoče razlagati tako, da lahko katerikoli drug zakon določi znižanje plače funkcionarja. Takšna razlaga bi bila v nasprotju ustavnim načelom zaupanja v pravo oziroma ustavnim načelom pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.). To bi pomenilo ignoriranje jasne zakonske odločbe oziroma vzpostavitev nelogične in nesistematične razlage predpisa. ZZZPF torej „ni mogel pomeniti neveljavnosti 42. člena ZDPra,“ oziroma je pravna podlaga za 4% znižanje osnovnih plač nastopila šele z uveljavitvijo ZDPra-C, torej s 3. 10. 2009. Tožnici je razliko v plači priznalo od 25. 7. 2009 - po prenehanju prejemanja nadomestila za nego in varstvo otroka (oziroma po tem ko je tožnica spet nastopila delo pri toženi stranki) do 3. 10. 2009. Nezakonitost odločb o znižanju osnovne plače tožnice je omejilo na obdobje od 1. 4. 2009 do 2. 10. 2009, v preostalem delu pa je njen zahtevek zavrnilo.

5. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII DoR 49/2013-6 z dne 8. 7. 2013 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo v zvezi s 4% znižanjem osnovne plače pravosodnega funkcionarja - državnega pravobranilca.

6. Tožena stranka je pravočasno vložila revizijo, in sicer zoper točki I/1, I/2 ter II (odločitev o stroških) sodišča druge stopnje, smiselno pa le zoper ugodilni del pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje v teh točkah izreka. Meni, da je v zvezi z razlago 42. in 49. člena ZDPra treba upoštevati namen zakonodajalca - da se v času trajanja mandata osnovna plača ne sme znižati in da gre pri tem za varstvo pred znižanju plače pravosodnega funkcionarja na individualni ravni, to pa naj bi preprečilo vsakršno vplivanje na neodvisnost in nepristranskost posameznega pravosodnega funkcionarja pri izvrševanju funkcije z morebitnimi posegi v plačo. To potrjuje izjema od zakonske prepovedi znižanja plače, saj zakon v 49. členu dopušča znižanje v primeru pravnomočne disciplinske sankcije, ki je vezana na posameznika. Upoštevajoč namen 42. člena ZDPra to ne izključuje morebitnega sistemskega znižanja plač funkcionarjem. Varstvo sodnikov pred znižanjem plače v času trajanja mandata, ki naj bi veljalo za ostale pravosodne funkcionarje, tudi po stališčih Ustavnega sodišča RS ni absolutno in pomeni, da do znižanja lahko pride le v res izjemnih primerih. Ali gre za tak primer, je treba presojati glede na okoliščine, s katerimi se utemeljuje znižanje, takšno stališče pa je zavzelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-60/2006, U-I-214/2006, U-I-228/2006 z dne 7. 12. 2006 (Ur. l. RS, št. 1/2007). Ustavno sodišče je v odločbi U-I-260/98 zapisalo, da so varčevalni ukrepi kot del ekonomske politike države ustavno dopusten cilj (za neizplačilo regresa za letni dopust). Tožena stranka tudi navaja, da URS državnim pravobranilcem glede neodvisnosti ne zagotavlja enakih jamstev, kot izhajajo iz 125. člena URS za sodnike, saj pravobranilci „niso ustavno varovana kategorija.“ Upoštevajoč makroekonomske in javnofinančne razmere je bil ZZZPF sprejet zaradi zmanjšanja javnofinančnih izdatkov in zagotovitve stabilnosti javnih financ v letu 2009, z namenom omilitve posledic, ki jih je povzročila gospodarska kriza. Ta namen je izrecno določen v 1. členu ZZZPF. Šlo je za začasen ukrep, ki je bil sprejet zaradi zagotovitve stabilnosti javnih financ in je v razumnem sorazmerju z zasledovanjem dopustnega cilja, kar je ustavno sprejemljivo. V Republiki Sloveniji imajo zakoni enak hierarhični pravni nivo, ne glede na njihovo vsebino. To pomeni, da sta določbi 42. člen ZDPra in 2. člena ZZZPF enakovredni. Z uporabo temeljnih načel oziroma razlage veljavnosti predpisov pridemo do tega, da je določba 2. člena ZZZPF kasnejša, ta zakon pa je glede določitve plače v ustrezno znižanem znesku tudi specialnejši predpis. Znižanje plače tožnice je bilo tako zakonito, odločitev sodišča druge stopnje, ki se nanaša na obdobje od 1. 4. 2009 do 2. 10. 2009, pa je materialnopravno zmotna. Drugačno razumevanje ZZZPF, ki je za omilitev učinkov finančne krize omejil plače funkcionarjev in s tem javne izdatke, bi izničilo namen njegovega sprejetja in poglobilo splošno gospodarsko krizo. Drugačno tolmačenje bi pomenilo, da so pravosodni funkcionarji oziroma državni pravobranilci v privilegiranem položaju glede na funkcionarje ostalih vej oblasti, pri čemer tudi ni izkazan utemeljen razlog za njihovo pozitivno diskriminacijo.

7. Revizija je utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

9. Navedeno glede na dovoljen obseg revizije pomeni, da se ta ne nanaša na sklep sodišča druge stopnje, s katerim je to sodišče delno razveljavilo I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na prikaz obračuna plače brez odbitka 4% osnovne plače za obdobje od 1. 4. 2009 do 24. 7. 2009. Prav tako se ne nanaša na del odločitve sodišča druge stopnje v sodbi, s katero je sodišče druge stopnje delno zavrnilo zahtevek tožnice. Nanaša se le na ugodilni del delno spremenjene sodbe, s katero je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in ugotovilo nezakonitost odločb z dne 2. 4. 2009 in 9. 7. 2009 glede znižanja osnovne plače tožnice za čas 1. 4. 2009 do 2. 10. 2009, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 25. 7. 2009 do 2. 10. 2009 obračunati bruto razlike v plači v višini 4% osnovne plače, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, posledično pa tudi na odločitev o tem, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

10. Revizijsko sodišče ob reševanju revizije najprej poudarja, da je popolno enačenje pravosodnih funkcionarjev tudi glede plač oziroma znižanja plač nesprejemljivo (1) in da je nepravilno tudi stališče sodišč druge in prve stopnje o vključevanje državnih pravobranilcev med sodne funkcionarje. Državne pravobranilce je tako kot sodnike mogoče šteti le med pravosodne funkcionarje, nikakor pa niso sodniki, ne izvršujejo sodniške funkcije in niso del sodne veje oblasti. Kot pravilno navaja tožena stranka jim URS glede neodvisnosti ne zagotavlja enakih jamstev, kot sodnikom. Načelo neodvisnosti sodstva iz 125. člena URS, ki poleg načela enakopravnosti vseh treh vej oblasti (drugi odstavek 3. člena URS) bistveno opredeljujejo ustavni položaj sodnikov, ki je določen tudi v 125. do 134. členu URS, ne velja za položaj državnih pravobranilstev. Po ZDPra je državno pravobranilstvo samostojen državni organ, sicer pa zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodišči in upravnimi organi (1. in 2. člen). ZDPra v primeru, če ne določa drugače za državne pravobranilce glede posameznih pravic in dolžnosti, določa le smiselno uporabo določb zakona, ki ureja pravice in dolžnosti sodnikov (drugi odstavek 3. člena ZDPra).

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje nepravilno izhajalo iz enačenja položaja sodnikov, tožilcev in pravobranilcev. Pri presoji je treba izhajati iz določb ZDPra. Ta zakon je v petem odstavku 42. člena (po spremembi v ZDPra-B) določal, da se državnemu pravobranilcu oziroma pomočniku državnega pravobranilca osnovna plača med trajanjem funkcije ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Kasneje (z veljavnostjo od 3. 10. 2009) je prišlo z ZDPra-C do črtanja drugega in tretjega odstavka 42. člena, v novem tretjem (pred tem petem) odstavku pa je bila črtana beseda „osnovna.“ Nov tekst se je glasil, da se državnemu pravobranilcu oziroma pomočniku državnega pravobranilca plača med trajanjem funkcije ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon.

12. Določbe 42. člena ZDPra ni mogoče razumeti in tolmačiti tako, kot je to storilo sodišče druge stopnje (celo z neutemeljenim sklicevanjem na ustavna načela), namreč da do vsakršnega znižanja (osnovne) plače državnemu pravobranilcu med trajanjem funkcije lahko pride le v primerih, ki jih določa matični zakon (torej ZDPra), in ne v primerih, če je to določeno z drugim zakonom - v konkretnem primeru ZZZPF, ki ima naravo interventnega zakona in je veljal le določeno obdobje.

13. Ustava je v našem pravnem sistemu izhodiščni pravni akt, torej akt z najvišjo stopnjo pravne veljave. V formalnem pomenu je hierarhično nadrejena zakonom in se od njih loči tudi po tem, kdo in kako jo sprejema in spreminja. Enako, to je najvišjo stopnjo pravne veljave (kot ustava) ima tudi ustavni zakon, sicer pa v razmerju med ostalimi zakoni in ustavo velja, da morajo biti zakoni v skladu z ustavo, pa tudi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor (8. in 153. člen URS). URS ne vzpostavlja hierarhije med (navadnimi) zakoni; v URS ni podlage za to, da bi nek zakon lahko ekskluzivno urejal določeno pravno področje. V skladu s tem izhodiščem Ustavno sodišče RS ni pristojno ocenjevati medsebojne skladnosti zakonov ali zakonskih norm, pristojno pa bi bilo ocenjevati, ali notranja nasprotja, nasprotja znotraj pravnega reda, na primer v različnih zakonih, ne kršijo načel pravne države (2. člen URS). Pri tem je eno od temeljnih načel pravne države tudi, da morajo biti zakonske norme jasne, razumljive in nedvoumne oziroma, da se glede na naravo vprašanja, ki ga urejajo, nanašajo na vnaprej določen oziroma določljiv krog fizičnih ali pravnih oseb, da je vpliv takih določb na položaj teh oseb čim bolj predvidljiv, pri čemer mora biti tudi namen zakonske ureditve jasno razviden, ukrepi pa natančno opisani.

14. Za razmerje med posameznimi zakoni (razen ustavnega zakona) torej ne velja načelo supremacije (to velja v razmerju med ustavo in zakoni ter zakoni in podzakonskimi akti) ali možnost ekskluzivnega urejanja določenih pravic in obveznosti. V primeru urejanja določenih pravic in obveznosti v več zakonih gre prvenstveno za vprašanje ustreznosti normativnega urejanja (zakonodajne tehnike), ne pa (razen izjemoma) za vprašanje ustavnosti ali zakonitosti.

15. S tem ko je delno ugodilo pritožbi tožnice, sodišče druge stopnje ni izhajalo iz tega, da bi ZZZPF neustavno posegel v pravice funkcionarjev in funkcionark v plačni skupini A v zvezi s 4% znižanjem njihovih osnovnih plač. Tudi tožnica ne izhaja iz tega, da bi bil ZZZPF sam po sebi v neskladju z URS, temveč izhaja predvsem iz razmerja tega zakona do ZDPra, ki naj bi v spornem obdobju predstavljal edino možno podlago za znižanje osnovne (plače) državnega pravobranilca. Tudi revizijsko sodišče ne ugotavlja razlogov za protiustavnost ZZZPF in s tem razlogov za začetek postopka pred ustavnim sodiščem (156. člen URS). V ZZZPF je jasno določen namen zakonske ureditve znižanja plač - omejitev učinkov finančne krize, iz zakona pa je razvidno, za katere funkcionarje se uporablja (vse funkcionarje v plačni skupini A iz prvega odstavka 7. člena ZSPJS), za katero obdobje, jasno pa je določen tudi procent znižanja osnovnih plač tem funkcionarjem.

16. V primeru obstoja dveh zakonov, ki urejata isto področje, je za odgovor na vprašanje uporabe posameznih določb enega ali drugega zakona (poleg ustavnosti) treba uporabiti splošna načela razlage in pri tem tudi argument specialnosti ter časovni (kronološki) argument, zlasti če mlajši zakon ne uporabi izrecne derogacijske klavzule, s katero razreši vprašanje veljavnosti prej sprejetih pravnih aktov.

17. V obravnavanem primeru gre za razmerje med ZDPra, ki je specialni zakon, in kasnejšim ZZZPF, ki ima prav tako naravo specialnega zakona, saj se nanaša le na ozek krog subjektov in določa le delno znižanje plače. Gre obenem za interventni zakon z jasno določenim namenom znižanja zaradi omejitve učinkov finančne krize in določeno omejeno časovno veljavnostjo. V tem razmerju je jasno, da je prišlo do zakonitega znižanja osnovnih plač funkcionarjev v plačni skupini A (ki ne zajema le pravosodnih funkcionarjev, temveč tudi ostale funkcionarje izvršilne oblasti in zakonodajne oblasti ter druge funkcionarje drugih državnih organov in funkcionarje lokalnih skupnosti) že z uveljavitvijo tega zakona oziroma začetkom njegove uporabe (glej 3. člen ZZZPF - zakon se je začel uporabljati prvi dan naslednjega meseca po uveljavitvi tega zakona).

18. Na drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da je ZDPra-C, ki je začel veljati s 3. 10. 2009, v 8. členu določil tudi, da se pri določanju osnovnih plač pomočnikov državnih pravobranilcev in državnih pravobranilcev upošteva ZZZPF, saj je s tem pripomogel le h koherentnosti predpisov, ni pa (s tem ali naknadno ravno zaradi tega) pomenil neveljavnosti ZZZPF glede znižanja plač državnim pravobranilcem že od začetka veljavnosti in uporabe ZZZPF (2).

19. Revizijsko sodišče se tudi strinja s tolmačenjem tožene stranke, da ima določba (v času spornega razmerja) veljavnega petega odstavka 42. člena ZDPra, po kateri se državnemu pravobranilstvu osnovna plača med trajanjem funkcije ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon, lahko ustrezen namen le pri preprečevanju znižanja plač na individualni ravni v času trajanja mandata, ne more pa preprečiti sistemskih posegov v osnovne plače državnih pravobranilcev, kot je bilo to storjeno z ZZZPF (kot interventnim zakonom). Prav obratno kot je obrazložilo sodišče druge stopnje, bi drugačno tolmačenje pomenilo ustavno nesprejemljivo razlago. Revizijsko sodišče se strinja tudi s toženo stranko, da bi drugačna razlaga v primerjavi z ostalimi funkcionarji tudi neutemeljeno privilegirala državne pravobranilce.

20. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in spremenilo pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu tako, da je v tem obsegu pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Posledica te odločitve je tudi potrditev odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, pa tudi odločitev, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti še revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP, v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve to sicer ni neposredno pomembno za samo odločitev, vendar kaže na nerazumevanje položaja in vloge posameznih pravosodnih funkcionarjev.

Op. št. (2): V spornem obdobju (ki je predmet revizijskega postopka) novela ZDPra-C sploh ni veljala. V zvezi s tem je nesprejemljiva tudi razlaga sodišča prve stopnje o posledicah, če ne bi prišlo do ZDPra-C.