Jedro

Če upravni organ v postopku pridobitve državljanstva po 40. čl. ZDRS ugotovi, da je pripadnik oboroženih sil JA v času agresije na Slovenijo in tudi po njej (z JA je zapustil Slovenijo) deloval tudi v korist Slovenije in z JA zapustil Slovenijo prav iz tega razloga, je pri odločanju po prostem preudarku (3. odst. 40. čl.) dolžan upoštevati tudi načelo sorazmernosti kot izredno načelo pravne države.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 25.4.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva na podlagi 3. odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) in 8. člena Uredbe merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Svojo odločitev opira na dejstvo, da je bil tožnik aktivni pripadnik tujih oboroženih sil še po 17.7.1991 in kljub pozivu Predsedstva Republike Slovenije ni izstopil iz JA, čeprav je imel to možnost. Zaradi nevarnosti za obrambo države je tožnikovo vlogo za pridobitev slovenskega državljanstva zavrnila. Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke. Razlog, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, in sicer, da je bil tožnik aktivni pripadnik JA še po osamosvojitvi Slovenije in da je prostovoljno odšel z JA iz Republike Slovenije, čeprav bi lahko dezertiral, ne drži. Že v času vojne v Republiki Sloveniji sta z njim, ki je bil pomočnik komandanta za moralno vzgojo v raketni enoti v vojašnici, stopila v stik pripadnika VOMO in takratnega VIS in se z njim dogovorila, da bo organom Republike Slovenije poročal o oborožitvi in načrtih JA. Ko je po končanju vojne v Sloveniji, pripadniku VOMA najavil, da bo iz vojske dezertiral, ker ima vso družino v Sloveniji in zato ne bo odšel z JA, mu je ta naročil, da mora z vojsko oditi v tujino in še naprej vohuniti v korist Republike Slovenije. Tako je z JA zapustil Slovenijo, čeprav je želel iz vojske dezertirati, prav po naročilu pripadnika VOMA in je tudi ves čas, ki ga je po naročilu VOMA prebil v JA, poročal o položaju, oborožitvi in namenih JA, torej ves čas deloval kot vohun Republike Slovenije. Na podlagi njegovega pozitivnega mnenja so slovensko državljanstvo dobili tudi nekateri pripadniki JA. Prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva mu je sestavil pripadnik VOMA, s katerim je neposredno kontaktiral. Zato meni, da mu je bila prošnja za pridobitev slovenskega državljanstva neutemeljeno zavrnjena in predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po 3. odstavku 40. člena ZDRS, ki je bil v tem primeru pravna podlaga za zavrnitev tožnikove vloge za pridobitev slovenskega državljanstva, se osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev slovenskega državljanstva po 1. odstavku tega člena, vloga lahko zavrne, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona (da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države).

Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka v postopku ugotavljala, ali tožnik dejansko izpolnjuje vse pogoje za pridobitev slovenskega državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona, kar je predpogoj za ugotavljanje razlogov po 3. odstavku tega člena. Če bo tožena stranka v ponovnem postopku, pri ugotavljanju pogojev iz 1. odstavka 40. člena ZDRS ugotovila, da je tožnik z JA zapustil Republiko Slovenijo v sporazumu z zato pooblaščenimi predstavniki slovenskih organov oblasti, kot zatrjuje v tožbi, je to okoliščina, ki jo je šteti v korist tožniku.

Za presojo pravilne uporabe prostega preudarka, na podlagi katerega je bila izdana tudi izpodbijana odločba, mora biti v postopku ugotovljeno in iz odločbe razvidno dejansko stanje stvari, z navedbo dokazov, ki utemeljujejo obstoj ugotovljenih dejstev, in razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov, ter razlogov, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekovali sprejeto odločitev.

V izpodbijani odločbi pa se tožena stranka sklicuje le na podatke o obstoju zadržkov za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije, ki so jih v ugotovitvenem postopku posredovale operativne službe, in na izjavo tožnika, da ni deloval zoper interese Republike Slovenije. V upravnih spisih pa ni podatkov operativne službe, na katere se tožena stranka sklicuje, niti ni iz podatkov spisa razvidno, da bi tožena stranka v postopku sploh izvajala kakršenkoli dokazni postopek, še posebej glede na izjave tožnika, ki je bil v postopku zaslišan. Zato sodišče ne more presoditi tožnikovih navedb v tožbi in tudi ne zakonitosti izpodbijane odločbe.

Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku ugotoviti vse okoliščine, ki lahko pomembno vplivajo oziroma so zakonski pogoj za pridobitev slovenskega državljanstva po 40. členu ZDRS. Zaslišati bo morala priče, po potrebi tudi pooblaščene osebe državnih organov za katere tožnik trdi, da je z njimi kontaktiral in izvesti tudi vse ostale dokaze, ki jih predlaga tožnik in bi lahko vplivali na odločitev v tej zadevi. Če bo tožena stranka na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev slovenskega državljanstva po 1. odstavku 40. člena ZDRS (z upoštevanjem že prej navedene pripombe), bo morala pri uporabi prostega preudarka po 3. odstavku že navedene zakonske določbe (kolikor bodo seveda v postopku potrjene tožnikove tožbene navedbe), upoštevati tudi načelo sorazmernosti kot splošno ustavno načelo, izvedeno iz načela pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in je odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).