Jedro

Ko gre za razmerje med lastnikom in uporabnikom nepremičnine, za utemeljitev zahtevka na podlagi 198. člena OZ zadošča, da tožnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. Toženec pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje.

Kot primer, ko sodišče ne ukrepa po tretjem odstavku 226. člena ZPP in si ne priskrbi listine po uradni dolžnosti, pravna teorija omenja ravno izpiske iz zemljiške knjige.

Ker je zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin, v obravnavani zadevi ena od temeljnih predpostavk za utemljenost tožbenega zahtevka, bi morala tožeča stranka dokaze za svoje navedbe o lastništvu nepremičnin predlagati že v tožbi. S tem, ko je predlagala vpogled v zemljiško knjigo za sporne nepremičnine, je to tudi storila. Ko je bila s strani nasprotne stranke opomnjena, da sodišče ni dolžno samo vpogledovati v zemljiško knjigo, je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi sama predložila zemljiškoknjižne izpiske. Stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka s predložitvijo zemljiškoknjižnih izpiskov prekludirana, je ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka že v tožbi predlagala vpogled v zemljiško knjigo, prestrogo.

Ugotavljanje vsebine pogodbe oziroma posameznih pogodbenih določil predstavlja dejansko vprašanje.

V 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih podeljene trajne pravice uporabe spornih nepremičnin ni mogoče pravno opredeliti kot prekarij, ki bi ga bilo mogoče kadarkoli preklicati. Prekarij je posebna oblika posodbene pogodbe, pri kateri čas trajanja in namen uporabe nista določena (tretji odstavek 583. člena OZ). Prekaristično razmerje traja do preklica lastnika stvari, ki lahko prekarij prekliče kadarkoli želi, brez omejitev. Bistvena značilnost prekarija je njegova začasnost in preklicnost. Ker 5. člen pogodbe o vzajemnih razmerjih govori o trajni pravici uporabe, ne gre zgolj za začasno neobvezno posodbo, ki jo lahko lastnik nepremičnin kadarkoli prekliče. Poleg tega ni mogoče šteti, da ni bil določen namen uporabe spornih nepremičnin.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v osmih dneh po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati uporabnino v višini 1.220,04 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vsakokrat od zneska 33,89 EUR od: 1. 2. 2019 dalje do plačila; 1. 3. 2019 dalje do plačila; 1. 4. 2019 dalje do plačila; 1. 5. 2019 dalje do plačila; 1. 6. 2019 dalje do plačila; 1. 7. 2019 dalje do plačila; 1. 8. 2019 dalje do plačila; 1. 9. 2019 dalje do plačila; 1. 10. 2019 dalje do plačila; 1. 11. 2019 dalje do plačila; 1. 12. 2019 dalje do plačila; 1. 1. 2020 dalje do plačila; 1. 2. 2020 dalje do plačila; 1. 3. 2020 dalje do plačila; 1. 4. 2020 dalje do plačila; 1. 5. 2020 dalje do plačila; 1. 6. 2020 dalje do plačila; 1. 7. 2020 dalje do plačila; 1. 8. 2020 dalje do plačila; 1. 9. 2020 dalje do plačila; 1. 10. 2020 dalje do plačila; 1. 11. 2020 dalje do plačila; 1. 12. 2020 dalje do plačila; 1. 1. 2021 dalje do plačila; 1. 2. 2021 dalje do plačila; 1. 3. 2021 dalje do plačila; 1. 4. 2021 dalje do plačila; 1. 5. 2021 dalje do plačila; 1. 6. 2021 dalje do plačila; 1. 7. 2021 dalje do plačila; 1. 8. 2021 dalje do plačila; 1. 9. 2021 dalje do plačila; 1. 10. 2021 dalje do plačila; 1. 11. 2021 dalje do plačila; 1. 12. 2021 dalje do plačila." Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe plačati pravdne stroške v višini 680,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2.Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, poleg tega pa toženi stranki naloži v plačilo vse stroške tega pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

3.Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tega pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se ne ozira.

6.Tožeča stranka v tem postopku od tožene stranke zahteva plačilo uporabnine zaradi zatrjevane neupravičene uporabe nepremičnin z ID znaki 000 22/55, 000 22/15, 000 22/36, 000 22/53, 000 22/52 in 000 30/1 za potrebe dostopa do stavbe X za obdobje od vključno januarja 2019 do vključno decembra 2021.

7.Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka ena od solastnikov nepremičnine z ID znakom: del stavbe 000-693-11 v stavbi na naslovu ... (v nadaljevanju: stavba X). Solastninsko pravico je pridobila na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je sklenila s pravnim prednikom tožeče stranke v času razprodaje premoženja pravnega prednika tožeče stranke v letih 2002-2003. Na območju stavbe X ni urejena samostojna komunalna infrastruktura. Tožeča stranka tožene stranke in ostalih etažnih lastnikov stavbe X ni obvestila o preklicu neodplačne rabe nepremičnin z zgoraj navedenimi ID znaki. V 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih med lastniki poslovnih prostorov v stavbi X je določeno, da so skupni deli in naprave, ki služijo objektu kot celoti in ki jih uporabljajo etažni lastniki, med drugim tudi dovozne poti in zunanje dostopne površine iz zahodne in vzhodne strani, ter da imajo lastniki stavbe X trajno pravico uporabe teh delov. V zvezi s tožničinim lastništvom spornih nepremičnin je sodišče prve stopnje ponudilo dve alternativni dejanski ugotovitvi: če je bila tožeča stranka prekludirana s predložitvijo zemljiškoknjižnih izpiskov, njeno lastništvo spornih nepremičnin ni dokazano; če tožeča stranka ne bi bila prekludirana s predložitvijo zemljiškoknjižnih izpiskov, pa je njeno lastništvo spornih nepremičnin dokazano.

8.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je presodilo, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Pojasnilo je, da je tožeča stranka v svojih vlogah zatrjevala, da je lastnica nepremičnin z ID znaki 000 22/55, 000 22/15, 000 22/36, 000 22/53, 000 22/52 in 000 30/1, dokaze (izpiske iz zemljiške knjige) pa je predložila šele s prvo pripravljalno vlogo, kar je glede na pravila o zaostreni prekluziji v sporih majhne vrednosti prepozno, zato sodišče prve stopnje teh dokazov ni upoštevalo in niso del dejanskega stanja izpodbijane odločbe.

9.Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 198. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Ko gre za razmerje med lastnikom in uporabnikom nepremičnine, za utemeljitev zahtevka na podlagi 198. člena OZ zadošča, da tožnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. Toženec pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje.

10.V obravnavani zadevi bi torej tožeča stranka morala kot osnovno predpostavko za utemeljitev svojega tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine za uporabo nepremičnin z ID znaki 000 22/55, 000 22/15, 000 22/36, 000 22/53, 000 22/52 in 000 30/1 trditi in dokazati, da je lastnica teh nepremičnin. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je lastnica nepremičnin z zgoraj navedenimi ID znaki in kot dokaz predlagala vpogled v zemljiško knjigo za navedene nepremičnine. Po tem, ko je tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarjala, da tožeča stranka ni dokazala zatrjevane lastninske pravice na nepremičninah, ker ni predložila zemljiškoknjižnih izpiskov, je tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi predložila zemljiškoknjižne izpiske za zgoraj navedene nepremičnine. Sodišče prve stopnje predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov ni upoštevalo, ker je menilo, da so bili predloženi prepozno, zaradi česar je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala svoje aktivne legitimacije. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno štelo, da je s tem, ko je tožeča stranka zemljiškoknjižne izpiske predložila šele ob svoji prvi pripravljalni vlogi, zaradi pravil v sporih majhne vrednosti prepozno izkazala svojo lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah. Navaja, da je v tožbi zatrdila, da je lastnica obravnavanih nepremičnin in da je njena lastninska pravica tudi vpisana v zemljiško knjigo, kot dokaz za te trditve pa je predlagala vpogled v zemljiško knjigo, s čimer je predlagala izvedbo povsem ustreznih dokazov za dokazovanje lastništva spornih nepremičnin. Po mnenju tožeče stranke bi sodišče prve stopnje na njen predlog moralo samo vpogledati v zemljiško knjigo, zato ni mogoče trditi, da je za dokazovanje imetništva lastninske pravice predlagan vpogled v zemljiško knjigo neprimeren dokaz. Nadalje navaja, da zemljiškoknjižno stanje obravnavanih nepremičnin in s tem lastništvo tožeče stranke med strankama sploh ni bilo sporno, zato je skladno z določilom 214. člena ZPP treba šteti, da gre za priznano dejstvo. Sodišču prve stopnje očita tudi nepravilno razlago določila 451. in 453. člena ZPP in navaja, da ima tožeča stranka v svoji prvi pripravljalni vlogi možnost predlagati ustrezne dokaze za tista domnevno sporna dejstva, ki se kot takšna izkažejo šele po prejemu odgovora na tožbo.

11.Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da tožeča stranka s pritožbenimi navedbami, da zemljiškoknjižno stanje obravnavanih nepremičnin in s tem lastništvo tožeče stranke med strankama sploh ni bilo sporno, zaradi česar je po njenem mnenju skladno z določilom 214. člena ZPP treba šteti, da gre za priznano dejstvo, sodišču prve stopnje očita kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP o domnevi priznanja nezanikanih dejstev. S tem pritožnica uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je v sporih majhne vrednosti ni mogoče pritožbeno uveljavljati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker gre za nedovoljen pritožbeni razlog, ga pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, zato se do teh pritožbenih navedb ni opredelilo.

12.Pritožnica pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita prestrogo uporabo pravil o prekluzijah v sporih majhne vrednosti.

13.Prvi odstavek 226. člena ZPP določa, da mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Stranka, ki predlaga dokaz z listino, mora to listino tudi predložiti. Če ne izpolni predložitvenega bremena, sodišče dokaza z listino ne bo izvedlo. Tretji odstavek 226. člena ZPP določa, da če je listina pri državnem organu ali pri osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila, pa sama stranka ne more doseči, da se listina izroči ali pokaže, si jo sodišče preskrbi po uradni dolžnosti. Sodišče ne ukrepa po tem odstavku, kadar lahko stranka sama doseže, da se listina izroči ali pokaže. V tem primeru velja predložitvena dolžnost stranke. Kot primer, ko sodišče ne ukrepa po tretjem odstavku 226. člena ZPP in si ne priskrbi listine po uradni dolžnosti, pravna teorija omenja ravno izpiske iz zemljiške knjige. Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje na tožničin predlog moralo samo vpogledati v zemljiško knjigo, zato ni utemeljena.

14.V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Vsaka stranka lahko vloži še po eno pripravljalno vlogo (drugi odstavek 452. člena ZPP). Tožeča stranka lahko v osmih dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo (tretji odstavek 452. člena ZPP). Tožena stranka lahko v osmih dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (četrti odstavek 452. člena ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v prejšnjem členu, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). V postopkih v sporu majhne vrednosti velja načelo zaostrene prekluzije glede navajanja dejstev in dokazov. Stranki lahko navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze samo v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo. V pripravljalni vlogi ne smeta navajati novih dejstev in dokazov, razen kolikor je to nujno zaradi odgovora na navedbe v odgovoru na tožbo oziroma pripravljalni vlogi nasprotne stranke. Sankcija za ravnanje stranke, ki nasprotuje določiloma 451. in 452. člena ZPP, je, da sodišče dejstev in dokazov, ki so navedeni prepozno, ne upošteva.

15.Sistem prekluzij pomeni občuten poseg v pravico stranke, da se izjavi v postopku, in tudi negativno vpliva na težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe. Zakonske določbe je zato treba razlagati ustavno skladno na način, da stranki ostane razumna možnost, da se v postopku izjavi. 451. člen ZPP določa, da mora v sporu majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi. Če tožeča stranka v tožbi predlaga dokaz z vpogledom v določeno listino, vendar listine ne predloži, je bil tak dokaz predlagan pravočasno. 451. člen ZPP namreč določa, da mora tožeča stranka v tožbi predlagati dokaz, ne določa pa, da mora stranka listino tudi obvezno fizično predložiti sodišču hkratiz vlogo. Glede na že sicer stroge določbe o prekluzijah v sporih majhne vrednosti bi bilo vsakršno dodatno zaostrovanje procesnega režima za stranke s strogo razlago določb o prekluziji nedopustno.

16.Ker je zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin, v obravnavani zadevi ena od temeljnih predpostavk za utemeljenost tožbenega zahtevka, bi morala tožeča stranka dokaze za svoje navedbe o lastništvu nepremičnin predlagati že v tožbi. S tem, ko je predlagala vpogled v zemljiško knjigo za sporne nepremičnine, je to tudi storila. Ko je bila s strani nasprotne stranke opomnjena, da sodišče ni dolžno samo vpogledovati v zemljiško knjigo, je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi sama predložila zemljiškoknjižne izpiske. Stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka s predložitvijo zemljiškoknjižnih izpiskov prekludirana, je ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka že v tožbi predlagala vpogled v zemljiško knjigo, prestrogo.

17.Zaradi prestroge uporabe pravil o prekluziji v sporih majhne vrednosti je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave. Vendar kljub storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v ponovno sojenje ni potrebna, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo tudi rezervni argument oziroma argument za vsak primer, če glavni argument sodišča prve stopnje, to je argument, da je bila tožeča stranka prekludirana s predložitvijo zemljiškoknjižnih izpiskov, ne bi bil pravilen. Sodišče prve stopnje je v ta namen navedlo, da bi aktivna legitimacija tožeče stranke bila podana, v kolikor tožeča stranka z dokazi, ki jih je predložila, ne bi bila prekludirana. V nadaljevanju je pojasnilo, da bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen tudi, če bi aktivna legitimacija tožeče stranke bila podana, in sicer iz razloga, ker tožeča stranka ni dokazala, da je toženo stranko obvestila o preklicu neodplačne rabe, in iz razloga, ker pravica do uporabe spornih nepremičnin izhaja iz 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih, kjer je med drugim določeno, da so skupni deli in naprave, ki služijo objektu kot celoti in ki jih uporabljajo etažni lastniki, med drugim tudi dovozne poti in zunanje dostopne površine iz zahodne in vzhodne strani, ter da imajo lastniki stavbe X trajno pravico uporabe teh delov, iz česar izhaja, da pravni temelj uporabe ni odpadel oziroma da tožeča stranka ni mogla enostransko preklicati pravice uporabe spornih nepremičnin.

18.Pritožnica obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki se nanaša na temelj zahtevka, neutemeljeno očita obremenjenost z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost je napaka povsem tehnične narave in je storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma "prepisa" besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih; v to procesno kršitev torej ni mogoče uvrstiti tudi situacij, ko sodišče interpretira izvedene dokaze, z dokazno oceno pa pravdna stranka ne soglaša. Pritožnica zatrjevane protispisnosti ne konkretizira, iz nadaljnjih pritožbenih navedb pa je razvidno, da sodišču prve stopnje v resnici očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

19.V sporih majhne vrednosti je pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izključen, izjemo predstavlja zgolj nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava (prvi in drugi odstavek 458. člena ZPP). Zato v pritožbi ni dopustno navajati novih dejstev, tj. dejstev, ki jih stranka ni zatrjevala že pred sodiščem prve stopnje. Pritožbena navedba, da tožeča stranka ni podpisnica pogodbe o vzajemnih razmerjih, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, zato je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

20.Pritožbene navedbe, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, ali se je sodišče prve stopnje sploh seznanilo z navedbami tožeče stranke glede vsebine, dometa in tolmačenja pogodbe o vzajemnih razmerjih, niso utemeljene. Ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke vselej izrecen, temveč zadošča, da je iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo. Da se je sodišče prve stopnje s temi navedbami seznanilo, je razvidno že iz 1. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje povzelo tožničine navedbe, med drugim tudi njene ugovore glede pogodbe o vzajemnih razmerjih. Iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pa je razvidno, da sodišče prve stopnje tožničinim ugovorom ni sledilo, temveč je pritrdilo toženi stranki, ki je trdila, da njena pravica uporabe spornih nepremičnin temelji na 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih. Izpodbijana sodba vsebuje tudi jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih ter nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zato je neutemeljen tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

21.Ugotavljanje vsebine pogodbe oziroma posameznih pogodbenih določil predstavlja dejansko vprašanje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih določeno, da imajo etažni lastniki stavbe X trajno pravico uporabe dovoznih poti in zunanjih dostopnih površin iz zahodne in vzhodne strani, ki se nanašajo ravno na v tem postopku sporne nepremičnine. Ta dejanska ugotovitev je za pritožbeno sodišče zavezujoča, ker zmotna ugotovitev dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica izpodbija ugotovljeno vsebino 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih.

22.Pritožbene navedbe, da zaradi pravne narave pogodbe o vzajemnih razmerjih, ki predstavlja pogodbo o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov stavbe X, kot jo ureja 116. člen Stvarnopravnega zakonika, v njej ni dopustno določiti pravice trajne uporabe spornih nepremičnin, ker te nepremičnine sploh ne predstavljajo skupnih delov že etažirane stavbe X, niso utemeljene. Na področju urejanja pogodbenih razmerij velja avtonomija strank. Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ). Nobene pravne ovire ni, da lastniki poslovnih prostorov v določeni stavbi s pogodbo o medsebojnih razmerjih, s katero sicer uredijo medsebojne pravice v zvezi s posameznimi in skupnimi deli v etažni lastnini, svojega medsebojnega razmerja ne bi smeli celovito urediti na način, da eden od etažnih lastnikov, ki ima v izključni lasti nepremičnine, po katerih poteka dostopna pot do stavbe, te nepremičnine nameni uporabi objekta kot celote na način, da drugim etažnim lastnikom podeli trajno pravico uporabe teh nepremičnin za potrebe dostopa do stavbe. Takšna pogodbena vsebina ne nasprotuje ne ustavi, ne prisilnim predpisom in niti moralnim načelom.

23.V 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih podeljene trajne pravice uporabe spornih nepremičnin ni mogoče pravno opredeliti kot prekarij, ki bi ga bilo mogoče kadarkoli preklicati. Prekarij je posebna oblika posodbene pogodbe, pri kateri čas trajanja in namen uporabe nista določena (tretji odstavek 583. člena OZ). Prekaristično razmerje traja do preklica lastnika stvari, ki lahko prekarij prekliče kadarkoli želi, brez omejitev. Bistvena značilnost prekarija je njegova začasnost in preklicnost. Ker 5. člen pogodbe o vzajemnih razmerjih govori o trajni pravici uporabe, ne gre zgolj za začasno neobvezno posodbo, ki jo lahko lastnik nepremičnin kadarkoli prekliče. Poleg tega ni mogoče šteti, da ni bil določen namen uporabe spornih nepremičnin. Iz ugotovljene okoliščine, da na območju stavbe X ni urejena samostojna komunalna infrastruktura, in iz vsebine 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih, ki govori o trajni pravici uporabe dovoznih poti in zunanjih dostopnih površin, izhaja, da je bila uporaba spornih nepremičnin dovoljena z namenom, da se toženi stranki in drugim lastnikom poslovnih prostorov v stavbi X zagotovi dostop do stavbe, v kateri se nahajajo njihovi poslovni prostori.

24.Tožničina pravica do preklica njenega soglasja k brezplačni uporabi njenih nepremičnin ne izhaja niti iz splošnega obligacijskega pravila o odpovedi trajnega obligacijskega razmerja iz 333. člena OZ. Trajno obligacijsko razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, lahko vsaka stranka prekine z odpovedjo (prvi odstavek 333. člena OZ). V obravnavani zadevi je bila pravica do uporabe dovozne poti in zunanjih dostopnih površin dogovorjena v okviru pogodbe o vzajemnih razmerjih med lastniki poslovnih prostorov. Čeprav ima to pogodbeno razmerje tudi naravo trajnega dolžniškega razmerja, odpoved s strani posameznega podpisnika pogodbe ni mogoča. Z dogovorom o uporabi dovozne poti in zunanjih dostopnih površin ni nastalo samostojno obligacijsko razmerje, ampak je obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo dovozne poti in zunanjih dostopnih površin, ki potekajo po spornih nepremičninah, zgolj ena od obveznosti, ki so jih pogodbene stranke sprejele s sklenitvijo pogodbe o vzajemnih razmerjih. Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja,

24.obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin pa je zgolj ena od zavez znotraj celovitega obligacijskega razmerja, tudi 333. člen OZ ne more predstavljati pravne podlage za preklic tožničinega soglasja k uporabi dovozne poti in zunanjih dostopnih površin iz 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih. Presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni mogla enostransko preklicati pravice do uporabe spornih nepremičnin, je zato pravilna.

25.Ker tožeča stranka ni imela pravice enostransko preklicati pravice do uporabe spornih nepremičnin, so pritožbene navedbe, ki nasprotujejo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz dokazov ne izhaja, da je tožeča stranka toženo stranko (in ostale etažne lastnike) na kakršenkoli način obvestila o preklicu neodplačne rabe, pravno neodločilne. Tudi sicer pa gre za dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati. Ker tožeča stranka ni imela pravice preklicati svojega soglasja k trajni pravici uporabe spornih nepremičnin, tožena stranka v vtoževanem obdobju spornih nepremičnin ni uporabljala brez pravne podlage, zato niso izpolnjeni pogoji za utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine po 198. členu OZ, pritožbene navedbe o tem, da lahko dejstvo, da je tožeča stranka z mesecem januarjem 2019 začela zaračunavati toženi stranki strošek dostopa preko tožničinih nepremičnin, vodi edinole do zaključka, da tožeča stranka od meseca januarja 2019 dalje ni več dovoljevala neodplačne uporabe njenih nepremičnin, pa so pravno neodločilne.

26.Ker so tožničini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

27.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožene stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 250 točk, kar znaša 150,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 3,00 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 186,66 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku osmih dni po prejemu te sodbe.

-------------------------------

1Sklep VS RS III Ips 19/2021 z dne 27. 7. 2021.

2J. Zobec, v: Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 427.

3N. Betetto, v: Pravdni postopek : zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 716, 718.

4Primerjaj M. Voglar, Materialno procesno vodstvo v sporih majhne vrednosti, Pravosodni bilten, 1/2017, str. 248-249.

5M. Juhart v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 442.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3, 198, 333, 333/1, 583, 583/3 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 116 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 226, 226/1, 226/3, 339, 339/2-8, 451, 452, 453, 458, 458/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.