Jedro

Presoja višine odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 650.000 SIT s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke s spremembo odločitve o pravdnih stroških, sicer pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke v celoti, pritožbo tožene stranke pa v preostalem delu in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, ker naj bi pritožbeno sodišče "zaradi opustitve ocene ter vrednotenja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj napačno uporabilo materialno pravo". Izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka preko zneska 650.000 SIT, zaradi česar bi bilo treba tožniku priznati še nadaljnjo odškodnino do vtoževanega zneska, torej skupno 3,650.000 SIT. Očitno naj bi bilo, da je dejansko stanje bilo nepopolno in nepravilno ugotovljeno, zaradi česar ni bila ugotovljena objektivna materialna resnica. S sodbo sodišča druge stopnje se nadaljuje nepotrebna pristranskost do tožeče stranke in naklonjenost toženima strankama. Grajano je izhodišče, po katerem je k dolgotrajnosti sodnega postopka prispevala sama tožeča stranka. Prav dolgotrajnost postopka pa naj bi služila kot podlaga za odmero pravične, torej višje odškodnine.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženima strankama, ki sta nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizijska trditvena podlaga je v okviru očitka zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) glede na svojo vsebino posplošena, saj ne pove, v čem naj bi bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno glede temelja tožbenega zahtevka, glede višine odškodnine pa se ukvarja le s problemom dolgotrajnosti sodnega postopka kot okoliščino, ki naj bi pogojevala odmero višje odškodnine. V tem okviru je sodišče druge stopnje svoje stališče o podlagi tožbenega zahtevka in o višini odškodnine v zadostni meri utemeljilo. Ugotovilo je, da so izpolnjeni vsi pogoji civilnega delikta (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter obstoj odgovornosti na strani povzročitelja - toženih strank). Pri tem je svojo odločitev oprlo tudi na določbo 206. člena ZOR, ki se nanaša na solidarno odškodninsko odgovornost. Glede višine odškodnine je izhajalo iz ugotovljenih dejstev, po katerih je tožnik utrpel številne odrgnine po glavi, hrbtu, levi rami, levi strani zadnjice, levi krači in levi roki, ki pa so bile v celoti ocenjene kot lahka telesna poškodba, nekatere pa le kot sledi poškodb. Dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v znesku 350.000 SIT je zato primerna in temelji na kriterijih določbe 200. člena ZOR. To velja tudi za dosojeno odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu v znesku 300.000 SIT.

Izpodbijana sodba se je obširno opredelila tudi do problema dolgotrajnosti sodnega postopka, kar naj bi potrditvah tožeče stranke pogojevalo dosojo višje odškodnine. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, po katerem bi bilo mogoče dolgotrajnost sodnega postopka upoštevati kot podlago za dosojo višje odškodnine tedaj, kadar bi bila ta posledica zavlačevanja s strani tožene stranke ali morda zlorabe njenih procesnih pravic. Tega pa glede na podatke spisa sodišče druge stopnje utemeljeno ni našlo. Inflacijska gibanja so, kot je pravilno ugotovljeno v izpodbijani sodbi, upoštevana pri odmeri odškodnine že sama po sebi: višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je bila odmerjena glede na razmere v času sojenja, torej 21.5.2003. Neutemeljeno revizijo je bilo treba po določbi 378. člena ZPP zavrniti. Pri tem je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka (165. člen ZPP). Tožeča stranka do povrnitve stroškov revizijskega postopka ni upravičena, ker z revizijo ni uspela, tožena stranka pa nosi sama svoje stroške, nastale zaradi vložitve odgovora na revizijo, saj z njegovo vsebino k odločitvi ni prispevala (154. in 155. člen ZPP).