Jedro

Če so s škodnim dejanjem oškodovancu povzročene fizične poškodbe, se škoda, ki oškodovancu pri tem nastane na njegovi časti in ugledu, obravnava v okviru nevšečnosti v času zdravljenja, ne pa kot samostojna oblika škode zaradi razžalitve časti ali dobrega imena.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Pritožbi drugotožene stranke Osnovne šole se delno ugodi in se odškodnina, ki jo je dolžna solidarno plačati s prvotoženo stranko zniža za 100.000,00 SIT in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, tako da je drugotožena stranka Osnovna šola dolžna solidarno s prvotoženo stranko plačati tožniku mladoletnemu M. K. 300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi določenimi v izreku izpodbijane sodbe. V ostalem delu se pritožba drugotožene stranke zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka straka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v N. je s sodbo opr. št. P 232/2003 z dne 14.5.2004 razsodilo, da sta prvotožena stranka mladoletni B. H. in drugotožena stranka Osnovna šola dolžna solidarno plačati tožniku M. K. 400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 do plačila, pri čemer je tožeča stranka v času od 1.1.2002 do izdaje prvostopenjske sodbe upravičena do zamudnih obresti v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za TOM, od prvega dne po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa do obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe. V presežku za znesek 1.900.000,00 SIT s pripadki sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo drugotožena Osnovna šola in tožeča stranka. Drugotožena stranka se je pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, pri čemer je v pritožbi navedla, da fizično ni mogoče imeti v šoli take kontrole, kot si jo zamišlja sodišče prve stopnje. Poleg tega ni predpisa, ki bi narekoval šoli, da mora tudi na mestu, namenjenem izključno prehodu, v avli, imeti dodatno nadzorstvo. Izpadov in konfliktov, kakršen je bil konkretni, v šoli do tedaj ni bilo. Ravnateljica šole je zaslišana na glavni obravnavi izrecno izpovedala, da v tej šoli še ni doživela resnejšega pretepa ali fizičnega izgreda. Do škodnega dogodka je prišlo izven sfere nadzorstva šole. Iz previdnosti drugotožena stranka izpodbija tudi odškodnino po višini, pri čemer meni, da je prisojena odškodnina za fizične bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja v višini

200.000,00 SIT previsoka. Tožnik je sodeloval v prepiru in ga celo izzval, zato ni upravičen do nikakršne odškodnine za strah.

Neupravičeno je tudi dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, saj ni dokazano, da bi tožnika sošolci obrekovali, se mu posmehovali in ga spravljali v sramoto in ponižanje. Tožnik naj bi bil po mnenju drugotožene stranke tudi sam kriv za škodni dogodek, saj je bil tisti, ki je pričel z izzivanjem.

Iz omenjenih razlogov drugotožena stranka predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek tožnika proti drugotoženi stranki stroškovno zavrne.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del prvostopnjske sodbe, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopa, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, pri čemer predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Prvostopenjsko sodišče je namreč v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer je prezrlo, da je izvedenec priporočil tožniku pregled pri okulistu. Izvedenec ni upošteval dopisa Zavarovalnice Slovenica d.d., ki je tožniku glede trajnih posledic priznala 2% invalidnost. prvostopno sodišče je napravilo napačen zaključek, da v konkretnem primeru pri tožniku ni šlo za zlom leve ličnice, temveč le za sum na zlom leve ličnice, čeprav je v obvestilu o telesni poškodbi dr. J. navedeno, da gre za zlom leve ličnice. Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je izrazito prenizka. Ljudje imajo namreč zelo različen bolečinski prag, pri čemer bi bilo potrebno upoštevati, da je pri tožniku zelo nizek.

Prenizka je tudi odškodnina iz naslova primarnega in sekundarnega strahu, napačna pa je tudi odločitev sodišča, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, pri čemer je tudi napačno navedena vrednost točke v času odločanja, ki je 110,00 SIT in ne 100,00 SIT.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa je delno utemeljena.

Materialnopravna podlaga za odločitev v omenjenem sporu je 1. odstavek 167. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki določa, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik med tem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarja skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo na tak način, kot so bili dolžni, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Glede temelja odgovornosti drugotožene stranke se postavlja vprašanje, kdaj je šola dolžna nadzorovari svoje učence. Dolžna jih je nadzorovati med poukom, med odmori ter neposredno pred prihodom in po odhodu iz šole. V danem primeru je bila šola dožna nadzirati celotni odmor, torej tako pri malici, kot tudi v avli. Dejstvo je, da se je v avli zadržalo večje število učencev, nadzorstvo nad njimi pa je šola opustila, zato je odgovorna za nastalo škodo. Šola bi namreč lahko in tudi morala pričakovati, da v avli, zaradi večjega števila učencev in prostega gibanja teh učencev, lahko pride do prerivanj in izgredov ter posledično do škodnih dogodkov, kot je obravnavani.

Nadzorstvo mora biti predvideno v hišnem redu šole. V kolikor dolžnega nadzorstva šola v hišnem redu ne določi, ali ga ne določi v zadostnem obsegu, kot je to v tem primeru, se s tem ne reši odgovornosti za morebitne posledice. Dejstvo, da do sedaj v šoli še ni bilo resnejših izgredov, ne pomeni, da šola ustreznega nadzorstva nad učenci ni dolžna izvajati. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da šola ni dokazala, da bi do škodnega dogodka prišlo kljub ustreznemu nadzorstvu šole (1. odstavek 167. člena ZOR).

Neutemeljena je zato pritožbena navedba drugotožene stranke, da ni podana njena odškodninska odgovornost. Tožnikovo nagajanje sošolki ni oceniti kot dejanje, s katerim bi tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka. V ugotovljenem dejanskem stanju zato ni podlage za uporabo določila 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih o sorazmernem zmanjšanju odškodnine.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel udarnino leve strani obraza in nosu, prsnega koša in sredinca leve roke. V pravilnost ugotovljenega obsega utrpljenih telesnih poškodb tožnika ni dvomiti. V obrazložitvi sodbe je jasno in prepričljivo pojasnjeno, zakaj ni ugotovljeno, da je tožnik ob poškodbi utrpel tudi zlom leve ličnice (ob pregledu je bil postavljen zgolj sum, ki pa se kasneje ni potrdil). Da tožnik ni utrpel zloma leve ličnice jasno izhaja iz mnenja izvedenca I. K., ki je na podlagi pregleda zdravstvene dokumentacije pojasnil, da je bil takoj po poškodbi 21.5.2001 v kirurški ambulanti postavljen sum zloma leve ličnice in je bil tožnik zato še istega dne pri pregledu pri otologu, ki zloma leve ličnice ni potrdil. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da obseg poškodb tožnika ni pravilno ugotovljen.

Kot pravilno je sprejeti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnikovo zdravljenje trajalo tri tedne, da je imel tožnik v času zdravljenja dva do tri dni stalne hude telesne bolečine, nato pa še kakšen teden dni občasne, v nadaljevanju dveh tednov pa zmerne bolečine, ko je imel neprijeten občutek na poškodovanih mestih; bodočih telesnih bolečin pa ni pričakovati. Razumljivo in prepričljivo je pojasnjeno, zakaj se ne verjame tožniku, ki je zatrjeval daljše in intenzivnejše telesne bolečine. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova je upoštevati tudi tožnikove nevšečnosti v času zdravljenja: petkratno rentgensko slikanje, preglede pri specialistih in osebnem zdravniku, jemanje zdravil proti bolečinam, hlajenje udarjenih mest z ledom, predpisano počivanje, tožnikovo prizadeto zunanjost, ki ga je motila v trajanju nekaj dni do enega tedna. K nevšečnostim v času zdravljenja je šteti tudi tožnikovo škodo v zvezi s tem, da je moral trpeti posmehovanje in obrekovanje s strani sošolcev, zaradi navedenega dogodka. Tožnik je to škodo opredelil kot samostojno škodo iz naslova razžalitve dobrega imena in časi, sodišče prve stopnje pa je takšno opredelitev sprejelo in mu iz tega naslova prisodilo 100.000,00 SIT odškodnine. Pravno stališče pritožbenega sodišča je, da se v običajnih primerih, ko je dejanje storjeno s fizičnim napadom in so posledice izražene v fizičnih poškodbah oškodovanca, škodo, ki oškodovancu pri tem nastane na njegovi časti in ugledu, obravnavati kot nevšečnost v času zdravljenja in mu zato prisoditi odškodnino v okviru prisoje odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Ali in pod katerimi pogoji lahko takšna nevšečnost preide v samostojno obliko škode iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti, je treba presojati glede na vse okoliščine primera. V danem primeru se je škodni dogodek zgodil 21.5.2001, med odmorom, ko je tožnik ob čakanju na naslednjo šolsko uro nagajal sošolki B. K., tako da jo je s košarkarsko žogo v polivinilasti vrečki udarjal po telesu, potem, ko ga je toženec opozoril, da naj tega ne počne, je toženec tožnika s pestjo večkrat udaril in mu pri tem povzročil udarnino leve strani obraza, nosu, prsnega koša in sredinca leve roke. Tožnik je zatrjeval, da je dogodek manj negativno vplival in je zaradi tega doživel hudo sramoto in ponižanje, ker so se mu sošolci posmehovali in ga obrekovali.

Tako v načinu (povzročitev poškodbe s pestjo) kot v posledicah dejanja (udarnine po telesu) ni nobenih posebnih okoliščin, ki bi narekovale, da je dejanje toženca posebej opredeliti tudi kot poseg v tožnikovo čast in dobro ime. Nevšečnosti, ki jih je imel tožnik pri stikih s sošolci, je zato upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Primerna odškodnina glede na ugotovljen obseg in intenzivnost pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja, je po oceni pritožbenega sodišča 300.000,00 SIT. Na odmero odškodnine je vplivalo, da je zdravljenje tožnika potekalo brez komplikacij, brez večjih medicinskih posegov, da je bilo relativno kratkotrajno, da pa je imel tožnik v tem času poleg ugotovljenih telesnih bolečin tudi nevšečnosti, ki so navedene zgoraj in da je tožnik imel nevšečnosti pri navezovanju stikov s sošolci, ki so se mu zaradi dogodka posmehovali in ga obrekovali. Ni pa sprejeti pritožbene navedbe tožnika, da je prisojena odškodnina iz tega naslova prenizka, ker je tožnik pretrpel več telesnih bolečin, ker ima nižji bolečinski prag.

Za strah se prisoja odškodnina, če je bil strah intenziven in je dalj časa trajal, če pa je bil kratkotrajen pa v primeru, če je bilo oškodovančevo duševno ravnovesje v daljšem časovnem obdobju porušeno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel primaren kratkotrajen strah lahke intenzitete in kratkotrajen sekundaren strah (zaradi mesta poškodbe se je zbal, kako bo z njegovim vidom, se je pa že v dveh dneh ugotovilo, da je njegov vid v mejah normale).

Ugotovljena intenziteta in trajanje pretrpljenega strahu torej ne upravičujeta prisoje denarne odškodnine iz tega naslova, ne pa, da je prisojena prenizko, kot to navaja tožnik v pritožbi. Pritožbi drugotožene stranke je bilo zato ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožnikov zahtevek iz naslova strahu v celoti zavrne, torej tudi za prisojenih 100.000,00 SIT, v posledici tega pa je bilo prisojeno odškodnino znižati za 100.000,00 SIT, vendar le za drugotoženo stranko, ki se je pritožila.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je zmotno ugotovljeno, da nima trajno zmanjšane življenjske aktivnosti. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem okulistom in nevropsihiatrom, ki naj bi pojasnila vzrok nastanka tožnikovega tika.

Iz izvida izvedenca I. K. izhaja, da je bil tožnik pri okulistu na pregledu 24.5.2001 in se je pri tem pregledu ugotovilo, da ima normalen vid, ostali del očesa pa je bil normalen. Tožnik je bil naročen na pregled čez tri tedne, vendar na pregled ni prišel. Na kontroli vida je bil 31.5.2003, zaradi vnetja oči, ki pa ni posledica poškodbe, ki se obravnava v tem primeru. Tudi pri tem pregledu je bilo ugotovljeno, da ima tožnik normalen vid. Iz opisa zdravljenja tožnika torej sledi, da tožnikovo oko ob škodnem dogodku ni bilo poškodovano, da je temu tako je moč zaključiti tudi na podlagi dejstva, da tožnik ni prišel na naročeni obisk k okulistu po treh tednih po poškodbi. Tožnik je na obravnavi 12.11.2003 tudi izjavil, da težav z očesom nima več. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca okulista in nevropsihiatra, ker je iz izvedeniškega mnenja I. K. lahko zaključilo, da v obravnavanem škodnem dogodku ni prišlo do poškodbe tožnikovega očesa. Da tožnik v škodnem dogodku tudi ni utrpel zloma ličnice, je bilo podrobno pojasnjeno že zgoraj. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, ki ni sledila izpovedi tožnika in njegove mame, da je imel tožnik težave še eno leto po poškodbi, da je tri do štiri mesece užival samo pasirano hrano in da je dolgo videl le megleno. Dopis Zavarovalnice Slovenica d.d. (A6) na katerega se sklicuje pritožba, ne more vplivati na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikova življenjska aktivnost zaradi utrpljenih poškodb v obravnavanem škodnem dogodku ni trajno zmanjšana. Iz dopisa namreč ni razvidno, za kakšno trajno zmanjšano življenjsko aktivnost je bila tožniku priznana 2% trajna posledica (lahko da je tožnik uspel v postopku pred Zavarovalnico dokazat, da je utrpel zlom leve ličnice, ki ga v tem postopku ni uspel dokazat, lahko pa da pogodbena določila zavarovalne pogodbe, ki je sklenjena med tožnikom in Slovenico d.d., drugače opredeljuje pojem trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot se ta obravnava po določilu 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem njegove trajne življenjske aktivnosti zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker ni izvedlo dokazov z izvedencem okulistom in nevropsihiatrom, in v posledici tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnik je v pravdi uspel v celoti po temelju, po višini pa le v manjšem obsegu. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. odstavek 154. člena ZPP). Višina Odvetniške točke na takšno odločitev ne vpliva.

Tožnik s pritožbo ni uspel. Drugotožena stranka je s pritožbo le delno uspela, zaradi uspelega dela pa niso nastali posebni stroški postopka (bistvo pritožbe tožene stranke je, da ni odškodninsko odgovorna, s tem delom pa ni uspela). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).