Jedro

Sodišče je, tako kot je natančno presojalo trditev tožencev o obstoju (lastnega) denarja, presojalo tudi trditve tožnikov o izročitvi denarja. Edina (končna) razlika pa je bila v tem, da tožnika svojemu (trditvenemu in dokaznemu) bremenu nista zadostila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20.5.2016: - zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s katerim je dolžan toženec A. A. vrniti B. B. znesek v višini 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2012 dalje do plačila in C. C. znesek v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2012 dalje do plačila, toženec Č. Č. pa C. C. znesek v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2012 dalje do plačila (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi v petnajstih dneh povrniti stroške postopka v višini 3.235,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da jo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (s stroškovno posledico). Poudarjata, da nagib ni odločilne narave, saj je prenehanje izvenzakonske skupnosti zadosten razlog za vrnitev darila večje vrednosti (sklicujeta se na 84. člen ZZZDR). Navajata, kaj naj bi sodišče ugotovilo v točkah 41 do 43 obrazložitve. Na podlagi omenjenih točk obrazložitve naj bi bilo moč zaključiti, da sodišče šteje, da je tožnik denar imel. Dvom glede na časovno oddaljenost dogodka in glede na dejstvo, da je tožnik redno posloval z gotovino, glede samega obstoja denarja ne more biti podan. Poudarjata, da je tožnik pojasnil pot prejema denarja. Iz razlogov sodbe naj bi bilo razumeti, da sodišče verjame, da naj bi drugo toženec imel prihranke. Pričanja slednjega o višini zaslužkov sodišče ni povzelo v sodbo. Sodišče zahteva od tožnikov, da izredno natančno izpovesta o okoliščinah izročitve denarja, tožencema pa verjame na besedo, da naj bi denar hranila doma, pri čemer se ne spušča v to, da sta zainteresirana za izid pravde. Prav tako nekritično sprejema izpovedbi tožencev o tem, da naj bi imela poseben odnos do denarja. To pa temelji izključno na izpovedbah tožencev in njunih družinskih članov, pri katerih je potrebno upoštevati zainteresiranost za izid pravde. Navedba o nezaupanju do bank je splošna in bi jo bilo potrebno potrditi z drugimi dokazi. Zgolj na podlagi navedb drugo toženca sklepati in mu v celoti verjeti, da naj bi raje vzel kredit, zato da bi hranil denar v sefu, ni mogoče niti ni verjetno. Ni mogoče verjeti, da bi na račun tega, da bi mu ostali prihranki, plačal znaten znesek zgolj na račun obresti, saj je bilo potrebno kredit ravno tako odplačevati. Bistveno več bi privarčeval, če bi manjše zneske mesečno vračal v sef, glede na to, da naj bi denar imel. Nerazumna (neracionalna) odločitev, ki ji očitno sodišče daje težo na podlagi izpovedi in na podlagi slike. Za jemanje posojila in leasinga pa sodišče šteje, da podpirata neracionalne navedbe toženca o nezaupanju v banke, čeprav bi bilo vsakemu jasno, da navedeno izključuje dejstvo posebnega odnosa do denarja, ki ga nato zapravljaš za obresti. Glede sefa se sodišče ni opredelilo do navedb in pričanja B. B., ki je izpovedala, da je sef kupila zato, da bi hranila denar za otroka, ki bi ga ta dobil, da je sef kupila ona, da je bil to njen sef, da je bil kupljen po tistem, ko se je preselila k tožencema. Izpovedala je tudi, kar toženca nista, da je imel sef številčnico, pri čemer je ocenila, da so bile izpraznjene baterije sefa. Način življenja bi bil potrjen samo v primeru, če bi bilo dokazano, da so prihranki sploh bili, saj bi samo v takem primeru bila smiselna ugotovitev sodišča, da v takem primeru v prihranke ne bi bilo potrebno poseči. Sodišče tudi napačno ocenjuje pričanje D. D. Glede na to, da naj bi njemu in toženčevi hčeri želel kupiti stanovanje, kar pa ni bilo potrebno, ker je D. stanovanje že imel, bi bilo edino logično, da jima bi navedeni denar podaril. Tega ni storil, ker ga očitno ni imel. Pritožba navaja, kaj sodišče ugotavlja v 47. točki. Slednje je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj na slikah niso prihranki, temveč darilo otrokom ob rojstnem dnevu, poleg tega pa je znesek premajhen, da bi ga bilo moč šteti kot prihranek. Sodišče, ki navaja, da je tožena stranka predložila tudi fotografije sefa, ne pojasni, kaj s tem ugotavlja in kaj naj bi to potrjevalo. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka uspela prepričati, da naj bi v sefu hranila zadostno količino denarja. Slednje dokazov ni izvedlo in ni pojasnilo, kaj izhaja iz vsakega posameznega dokaza in kaj na podlagi posameznih dokazov zaključuje ter način, kako je prišlo do zaključka, da naj bi v sefu bila zadostna količina denarja za nakup in registracijo avtobusa. Šlo naj bi za kršitev 8. člena ZPP, glede količine denarja pa kršitev 215. člena ZPP, saj je dokazno breme o obstoju take količine denarja na toženi stranki, ki pa je zainteresirana za izid pravde. Sodba nima razlogov o tem, kako je sodišče do ugotovitve takšnega dejstva prišlo. Pritožba v nadaljevanju omenja, kaj sodišče ugotavlja v 51. točki obrazložitve, in poudarja, da takrat nihče ni pričakoval, da bo zveza med prvo tožnico in prvo tožencem razpadla, saj sta bila komaj na začetku osnovanja skupnosti. Razmišljala sta o skupnem delu v firmi. Izročitvi denarja, glede katerega tožeča stranka ni pričakovala spora, slednja ni prisojala pomena v smeri, da bi si precizno zapomnila in kraj in čas izročitve denarja. Datuma izročitve česar koli, še tako pomembnega, se vsak težko spomni, če se je zgodil v preteklem letu, kaj šele pred preteklem letu. Pričakovanje sodišča, da bi moralo biti v konkretnem primeru drugače, zato nima podlage v realnem življenju. Za tožnika, ki ima firmo, navedeni znesek ne predstavlja zneska, na katerega ne bi bil navajen, saj so se posli sklepali za bistveno večje vsote, pa tudi večkrat je posojal znatne zneske, kar so izpovedale priče. Pravna podlaga za domnevo, da bi se moral spomniti okoliščine, ne obstaja. Bistveno naj bi bilo, da je do izročitve denarja prišlo, pri čemer ni važno, da bi tožnika točno navedla, kdaj naj bi do tega prišlo. In to zgolj zaradi višine zneska, zaradi katerega bi se morala zapomniti več, kot naj bi si zapomnili drugi, ki si recimo izposojajo manjše vsote denarja. Nadalje sodišče pripisuje prevelik pomen navedbam tožeče stranke, ki je poskušala pojasniti okoliščine zapisa obdobja, v katerih je do izročitve prišlo. Glede na časovno oddaljenost je približna ocena včasih edini podatek, ki ga stranke imajo. Pomota je bila v zapisu, da naj bi prvo toženec vozil otroke, medtem ko se je med pričanjem izkazalo, da sta prvo tožnica in prvo toženec prišla v B. z osebnim vozilom Audi ... Ugotovitev sodišča je take narave, da ne pušča dvoma v resničnost izpovedi, potrjene z izpovedbo drugo tožnika in posredno z izpovedjo E.E. Sodišče sicer piše, da je razlika v izpovedih v urah, kdaj naj bi se dobili v B., vendar navedena okoliščina ni bistvena, saj je potrebno upoštevati časovno oddaljenost dogodka in dejstvo, da se ljudje pač ne morejo precizno spomniti vsake okoliščine ter da so večinoma sposobni zgolj približno opredeliti okoliščine dogodka. Tožeča stranka je pač precizirala navedbe, kar ni prepovedano, niti ne drži, da se s tem ustvarja vtis nekonsistentnosti. Navedeno ne opraviči sodišča pri ugotavljanju dejanskega stanja in zgolj zaradi tega ni mogoče ugotoviti, da se zatrjevani dogodek ni zgodil. Sodišče ne pojasni zapisa, da ni mogoče sprejeti spreminjanja trditev, niti ne pojasni vpliva na ugotavljanje dejanskega stanja izročitve denarja. Pritožba v nadaljevanju izpostavlja, kaj naj bi sodišče navedlo v 51. točki. Sodišče izpovedi ne povzema, jih ne primerja, niti jih ne presoja kot celoto (8. člen ZPP). Iz razlik v izpovedih ni mogoče zaključiti, da so te neresnične, saj ni mogoče prezreti količine ljudi, ki bistveno enako izpoveduje o ključni okoliščini in da torej potrjujejo del izpovedi tožnikov. Sodišče trdi, da naj izpovedi ne bi bile dovolj konkretizirane, natančne in dosledne, a to ne drži. Pritožba nato omenja, kaj sta izpovedala prvo tožnica in drugo tožnik. Sodišče je sicer od tožnika zahtevalo, da naj izpove o točnem dnevu, kar pa je glede na časovno oddaljenost dogodka nemogoče. Zapisalo je, da naj bi iz potrdila ... muzeja izhajalo, da naj bi drugo toženec pripeljal otroke v januarju 2011 le enkrat, a iz listin nikjer ne izhaja, da naj bi slednji vozil za ... muzej v B. Prav tako ni jasno, ali muzej vodi evidence prevoznikov, ki vodijo potnike v muzej ter ali zabeleži vsak prevoz. V vsebino takega potrdila naj bi bilo mogoče že iz navedenih razlogov dvomiti, potrdilo pa srečanja pravdnih strank ne izključuje. Sodišče se v dokazovanje sploh ni spuščalo, ker je štelo izpovedbi tožnikov za neverodostojni, od njiju pa je tudi zahtevalo, da se natančno spomnita okoliščin dogodka, pri tožencih pa se je nasprotno zadovoljilo zgolj z zatrjevanjem o obstoju prihrankov, navedenemu pa je verjelo zgolj na podlagi izpovedb in nekaj slik. Ker se njuni izpovedbi ujemata v bistvenih okoliščinah, ni razumljivo, zakaj sodišče trdi, da izpoved tožnikov ni dovolj natančna in dosledna. Glede zneska 15.000,00 EUR pritožba navaja, kaj naj bi izpovedala prvo tožnica in kaj ugotavlja sodišče. Slednje je od tožnikov ponovno zahtevalo, da natančno izpovesta glede okoliščin izročitve denarja. Da do izročitve ni prišlo, pa sodišče sklepa na podlagi plačila stroškov registracije v januarju in maju 2012. Kot da drugih stroškov ne more biti, je sodišče v celoti prezrlo izpovedi tožeče stranke. Do izpovedbe drugo tožnika se ni opredelilo, niti ga ni povzelo, verjelo pa je pavšalni izpovedbi sestre prvo toženca.

3. Toženca sta v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker je sodišče prve stopnje v okviru 43. obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj je lahko (kljub neskladnostim v izpovedbah tožnika in njegove žene(1), ki jih je pred tem argumentirano pojasnilo) spričo potrditve te okoliščine s strani priče E. E. ugotovilo, da je tožnik od omenjene priče za prodajo stanovanja v začetku januarja 2011 prejel aro v višini 100.000,00 EUR, je pritožbeno odgovarjanje na dvome, ki jih je pred tem glede določenih zatrjevanih (a ne ključnih) okoliščin izrazilo, brezpredmetno. Izpostavljanje, češ da tem istim pričam(2) ni sledilo v izpovedbi glede tožnikove izročitve denarnih zneskov prvo tožencu, pa je ne le presplošno (oziroma neustrezno pojasnjeno), ampak tudi sicer neprepričljivo. Posamezna izpovedba je namreč lahko prepričljiva samo v določenem segmentu (ne pa v celoti).

6. Sodišče prve stopnje svojih ugotovitev o (zadostnih) prihrankih družine tožene stranke (glej točke 44 – 47 obrazložitve izpodbijane sodbe) ne utemeljuje le na okoliščini (ne)zaupanja v banke (oziroma fotografijah v prilogi B41). Gre le za eno od medsebojno povezanih okoliščin, ki nobena sama zase(3) ampak (le) skupaj(4) utemeljujejo zaključek, ki ga je napravilo. Ker je nadalje že omenjeno sodišče v okviru 46. točke obrazložitve (prepričljivo) pojasnilo, da fotografije v prilogi B41 niso pomembne kot dokaz vsote denarja, s katero naj bi družina tožene stranke razpolagala, ampak predvsem kot odraz njihovega odnosa do denarja v gotovini(5) (6) (spričo nezaupanja bankam(7)), je pritožbeno pojasnjevanje, da iz fotografij večja vsota denarja ni razvidna, oziroma sklicevanje na „njihovo“(8) izpovedbo (v zvezi s tem, da po poškodbi sefa novega niso kupili), nebistveno. Neprepričljiv je tudi očitek, češ da sodišče ni upoštevalo zainteresiranosti tožencev za izid pravde. Zainteresiranost sama za sebe ne izključuje verodostojnosti oziroma prepričljivosti določene izpovedbe, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, zakaj je izpovedbam tožencev oziroma članov njune družine sledilo. Tako kot je natančno presojalo trditev tožencev o obstoju (lastnega) denarja, je presojalo tudi trditve tožnikov o izročitvi denarja. Edina (končna) razlika pa je bila v tem, da tožnika svojemu (trditvenemu in dokaznemu) bremenu nista zadostila.

7. Ker je bilo nezaupanje tožene stranke v banke povezano z lastnimi prihranki, je pritožbeno izpostavljanje, da je toženec pri banki vzel kredit za nakup drugega avtobusa, brezpredmetno. Ob tem, da je DEM že dne 1.1.1999 nadomestil EUR(9), ni jasno(10), zakaj te zamenjave (v EUR) ne bi izvedla tudi tožena stranka(11). Presplošno (neizkazano) je pritožbeno oporekanje pojasnilu nasprotne stranke(12) (da je raje vzela leasing (kredit) in ga odplačevala, dokler je imela redne dohodke, denar pa želela ohraniti v sefu(13) za čas, ko jih ne bo) s sklicevanjem na višino obrestne mere potrošniških kreditov oziroma pojasnjevanjem, koliko bi privarčevala, če bi mesečno manj denarja dajala v sef. Zato pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje daje težo neracionalnim odločitvam oziroma navedbam tožene stranke, ni moč slediti. Poleg tega velja poudariti, da ljudje v življenju ne sprejemamo vedno le (finančno) racionalnih odločitev(14). In prav tem oziru velja tudi razumeti ugotovitev sodišča prve stopnje o posebnem odnosu družine tožene stranke do denarja v gotovini.

8. Ker je lahko sodišče prve stopnje upoštevaje sklop več medsebojno povezanih okoliščin (dokazov) upravičeno ugotovilo (to pa tudi ustrezno/konkretno obrazložilo(15)), zakaj je lahko ugotovilo, da je tožena stranka razpolagala z zadostno vsoto za nakup in registracijo avtobusa, je neprepričljivo tudi pritožbeno oporekanje (ki izhaja iz napačne podmene, da predhodno omenjena okoliščina ni izkazana) ugotovitvam v zvezi z „načinom življenja“ na strani tožene stranke.(16) Na drugi strani ni jasno(17), zakaj bi moral drugo toženec (s tem pritožba utemeljuje trditev o neobstoju prihrankov na strani tožene stranke), ker naj hčerki in zetu D. D. stanovanja ni bilo potrebno kupiti, ta (svoj privarčevani) denar omenjenima podariti. Pritožba omenja, da naj bi bilo to edino logično, česar pa ne uspe ustrezno pojasniti. Neizkazano je nadalje navajanje, da gre na sliki (na katero se sodišče prve stopnje sklicuje v 47. točki obrazložitve) za darilo otrokom ob rojstnem dnevu in ne za prihranke (češ da naj bi šlo za premajhen znesek). V tem oziru namreč ni jasno, zakaj naj bi samo večji zneski denarja lahko predstavljali prihranek. Poleg tega pa sodišče prve stopnje niti ne ugotavlja, da naj bi se na fotografiji (fotografijah) nahajali vsi prihranki tožene stranke. Ker je sodišče prve stopnje jasno in konkretno pojasnilo (glej 46. in 47. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), na podlagi katerih dokazov (okoliščin) je prišlo do zaključka o obstoju ustreznih prihrankov na strani tožene stranke, je (tudi sicer presplošen) pritožbeni očitek o neobrazloženosti (in kršitvi 8. člena ZPP(18)) neutemeljen. Z ozirom na to, da je do teh zaključkov lahko prišlo na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožena stranka, in mu ni bilo potrebno odločati po pravilih o dokaznem bremenu, je brezpredmetno (nekonkretizirano/nejasno(19)) sklicevanje na kršitev 215. člena ZPP.

9. Kot je bilo na toženi stranki trditveno in dokazno breme glede obstoja prihrankov, je bilo takšno breme na tožeči stranki v zvezi z izročitvijo denarja toženi stranki. Za razliko od slednje pa tožeča stranka (kakor je to upravičeno ugotovilo sodišče prve stopnje) svojemu bremenu ni zadostila. Ker morajo biti v postopku podane trditve (kot predpogoj za uspeh v pravdi(20)) ne le jasne in konkretne, ampak tudi sicer konsistentne, je sodišče prve stopnje v okviru 51. točke upravičeno opozorilo na spornost (neprestanega) spreminjanja trditev tožeče stranke glede kraja in časa zatrjevane izročitve denarja. Pritožbeno navajanje, da je glede časa izročitve denarja prvotno navajanje, da naj bi do tega prišlo v februarju 2011, z navedbo, da naj bi bil to čas nakupa avtobusa, kasneje zgolj precizirala, ni prepričljivo. Kako naj bi druga koledarsko (sama za sebe) povsem neopredeljena navedba konkretizirala prvotno, ki je bila v tem oziru opredeljena, ni (po)jasn(jen)o(21). Pri tem sodišče prve stopnje tožeči stranki ne očita, da izročitve (časovno in krajevno) ni detajlno opredelila, ampak (neprestano) spreminjanje trditev. To sicer ni prepovedano, vzpostavlja pa resen dvom oziroma pomisleke v utemeljenost zatrjevanega(22) in posledično samega tožbenega zahtevka(23). Ker gre torej prvenstveno za vprašanje konsistentnosti in ne (vprašanje) določenosti trditvene podlage, ni moč slediti (tudi sicer presplošnemu in neprepričljivemu) pritožbenemu pojasnjevanju,(24) zakaj naj bi se bilo težko spomniti datuma takšne izročitve(25). Pritožba skuša ob sklicevanju na časovno oddaljenost(26) zatrjevanega dogodka(27) pomen le-tega za drugo tožnika ustrezno zmanjšati, a iz predhodno omenjenih razlogov zaključkov sodišča prve stopnje ne izpodbije.

10. Ker tožeča stranka konsistentnih trditev glede bistvenih okoliščin zatrjevane izročitve ni uspela podati, že temu primarnemu (to je trditvenemu) bremenu ni uspela ustrezno zadostiti. Čeprav tovrstnih pomanjkljivosti vsebina dokazov niti ne more nadomestiti, je sodišče prve stopnje nadalje obrazložilo tudi, zakaj tožeča stranka niti v dokazni sferi ni bila uspešna. Pri tem je v 50. točki obrazložitve sicer res navedlo, da naj bi tožnica (med drugim) jasno in prepričano izpovedala, da se je izročitev (in nakup avtobusa) zgodil dne 26.1.2011, ko naj bi se drugo toženec v Bistro pripeljal z avtobusom polnim otrok, a je v nadaljevanju (glej 50. in 51. točko obrazložitve) pojasnilo tudi, zakaj takšni izpovedbi ni bilo moč slediti(28). Dejstvo obstoja neskladja med vsebino trditve in dokaza ne pomeni, da imamo opravka s pomoto(29), ampak „le“ okoliščino, da so trditve ostale neizkazane. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo zgolj, da tožeča stranka glede izročitve 100.000,00 EUR dokaznega bremena ni zmogla, ampak upoštevaje vsebino izvedenih dokazov (glej 50., 51. in 52. točko) tudi zakaj naj bi bilo temu tako(30), presplošnim pritožbenim očitkom v zvezi z zatrjevano kršitvijo 8. člena ZPP ni moč slediti. V omenjenem okviru pa je sodišče prve stopnje obrazložilo tudi (glej 52. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj ni bilo moč slediti s strani tožeče stranke predlaganim pričam. Pri tem je(31) pravilno poudarilo, da ni bistvena količina dokazov oziroma število predlaganih (in zaslišanih) prič, ampak njihova vsebina/kakovost (to je prepričljivost njihovih izpovedb). Ker je pojasnilo, zakaj ta v konkretnem primeru ni bila podana (torej zakaj priče niso bile prepričljive), izzveni pritožbeno sklicevanje na številčnost teh prič brezpredmetno. Pritožba sicer oporeka tudi razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje v tem oziru podalo, a je to nasprotovanje presplošno in v nasprotno ne uspe prepričati. Enako velja za razloge, ki jih navaja glede dokazne vrednosti potrdila …. muzeja v B. (priloga B49)(32), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, oziroma za navajanje, kaj vse naj bi izpovedala tožnika(33). Slednje namreč (samo za sebe) za vzbuditev dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ne zadostuje. Upoštevaje, da je prvo tožnica ob zaslišanju na naroku dne 17.9.2015(34) lahko navedla natančen datum, ko naj bi do izročitve denarja prišlo, neprepričljivo izzveni tudi pojasnjevanje, da naj bi bilo glede na časovno oddaljenost dogodka od tožnika nemogoče zahtevati (kot naj bi to storilo sodišče prve stopnje), da izpove o točnem dnevu izročitve. Ker je sodišče prve stopnje za vse zaključke o tem, zakaj je določenim trditvam sledilo oziroma drugim ne, podalo (na izvedenih dokazih podane) konkretne razloge, so pritožbeni očitki, da je v primeru tožeče stranke dokazovanje opustilo(35), pri toženi pa se zadovoljilo zgolj z zatrjevanjem, neutemeljeno(36). Za obe pravdni stranki so (kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe) veljali enaki procesni (trditveni in dokazni) standardi, ki pa jim tožeča stranka (v bistvenem delu) ni zadostila.

11. Tudi glede (njene) trditve o tožnikovem posojilu zneska 15.000,00 EUR prvo tožencu za polog in registracijo avtobusa v maju 2012 je bilo dokazno breme na tožeči stranki. In tudi v tem oziru (in sicer iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje prepričljivo opredelilo v 54. in 55. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) slednja ni uspela. Tako je omenjeno sodišče v 55. točki obrazložitve logično pojasnilo, zakaj ob upoštevanju trenutka (časa), ko naj bi bili ti stroški(37) poravnani, tožnikovi izpovedbi, da je denar zanje izročil v juniju 2012, ni bilo moč slediti. Tudi v tem oziru pritožba zgolj s sklicevanjem na izpovedbo prvo tožnice dvoma v izpodbijane zaključke ne more vzbuditi. Povsem splošen je tudi očitek, da se sodišče prve stopnje do izpovedbe drugo tožnika ni opredelilo. Ob tem, da je omenjeno sodišče (kot je bilo predhodno omenjeno) v 55. točki obrazložitve jasno navedlo, zakaj tožnikovi izpovedbi glede izročitve denarja v juniju 2012(38), ni bilo moč slediti, pritožba (ki to očita) konkretno ne pojasni, do katerega bistvenega dela(39) izpovedbe slednjega se ni opredelilo (ga povzelo), niti kako naj bi to vplivalo na pravilnost samih ugotovitev (zaključkov). Zakaj naj bi bila izpovedba hčere drugo toženca oziroma sestre prvo toženca, da naj bi slednji ta sredstva dobil od prvo omenjenega, pavšalna, pritožba (ki jo kot tako označuje) prav tako ne obrazloži. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v tem delu (upoštevaje tožbene navedbe) presojalo trditve tožeče stranke o posojilu zneska 15.000,00 EUR za polog in registracijo avtobusa, pritožbeno omenjanje leasinga (in z njim povezanih obresti), ni (po)jasn(jen)o. Ker pritožba nadalje konkretno ne opredeli, kakšna plačila(40) ima (točno) v mislih(41), pa je nepreverljiv (in zato brezpredmeten) tudi očitek sodišču prve stopnje(42), da ni presojalo, ali so bila to edino potrebna plačila in ali je bilo še kaj plačil. 12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženca sama nosita stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Oziroma izpostavljanju okoliščine verodostojnosti izpovedbe F. F. Op. št. (2): Pritožba ne pojasni, izpovedbo katere priče ima točno v mislih. Poleg tega je sodišče prve stopnje v 52. točki obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo, zakaj pričam, ki jih je predlagala tožeča stranka, glede izročitve zneska 100.000,00 EUR ni sledilo.

Op. št. (3): Zaradi česar pritožba z (ločenim) izpostavljanjem (obravnavanjem) vsake za sebe kot (nezadostne) podlage izpodbijanim zaključkom vanje dvoma ne vzbudi.

Op. št. (4): To velja tudi za ugotovitev sodišča prve stopnje, podano na začetku 46. točke obrazložitve, da iz dokazov (ki jih je konkretno navedlo) izhaja, da je drugo toženec redno delal kot prevoznik avtobusa in ga vozil tudi za vikende. Ta okoliščina sama za sebe (kot to izhaja iz pritožbe) res ne more potrjevati obstoja prihrankov, potrjuje pa ga v sklopu (povezavi) z drugimi okoliščinami (ki jih je sodišče prve stopnje prav tako izpostavilo).

Op. št. (5): Do teh zaključkov pa, kot to neutemeljeno oziroma protislovno (sama namreč pred tem in po tem relevantnosti v zvezi s tem predloženih fotografij nasprotuje) očita pritožba, ni prišlo izključno na podlagi izpovedb tožencev in njunih družinskih članov.

Op. št. (6): Ker je tudi drugo tožnik izpovedal (glej 10. stran prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 16.6.2015), da je imel denar od nakupa stanovanja doma, takšno hranjenje denarja/gotovine doma ni nič neobičajnega.

Op. št. (7): Pritožba ugovarja, da tožena stranka tega nezaupanja ni ustrezno konkretizirala. To bi bila namreč dolžna slednja narediti zgolj v primeru, če bi tožeča stranka to že v postopku na prvi stopnji pravočasno ugovarjala, kar pa ni razvidno (niti kaj takega ne navaja v pritožbi). Zato tak ugovor predstavlja nedopustno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Podobno velja glede ugovora, da bi morala tožena stranka trditev o nezaupanju v banke potrditi z drugimi dokazi. Kakšne dokaze ima pritožba v mislih, ni (po)jasn(jen)o. Op. št. (8): Kdo od „njih“ točno naj bi to izpovedal, pritožba ne pojasni.

Op. št. (9): Kot je to razvidno iz spletne strani Banke Slovenije.

Op. št. (10): V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na domnevno neskladje med trditvami (izpovedbami) o varčevanju (plačilih) v DEM in EUR-ih v sefu.

Op. št. (11): Drugo toženec je ob izpovedbi (glej 22. stran prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 16.6.2015) pojasnil, da naj bi imel znesek 175.000,00 EUR v sefu pred nakupom avtobusa.

Op. št. (12): Ki ga sodišče prve stopnje omenja v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Op. št. (13): Ker (kot je moč razbrati tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe) obstoj sefa ni toliko pomemben sam za sebe, ampak predvsem ker (skupaj z ostalimi okoliščinami) kaže na odnos/(ne)zaupanje družine tožene stranke do bank (oziroma odnos do gotovine), pritožbeno opozarjanje (na 4. strani pritožbe), da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe B. B. (ki je tudi sicer na ključno s strani sodišča prve stopnje zastavljeno vprašanje, ali je še kdo drug vanj dal (druge) prihranke oziroma glede obsega prihrankov, ki naj bi bili v sefu ob njegovem odprtju, odgovorila le, da takrat (ko so ga „oni“ odprli) ni bila zraven, ampak je to videla z okna - glej 5. in 6. stran prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 17.9.2015), da je sef kupila ona, da bi hranila denar za otroka, ni bistveno. Prav tako pritožba ne pojasni, kako naj bi okoliščina, da naj bi slednja (za razliko od tožencev) izpovedala, da je imel sef številčnico, vplivala na presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje.

Op. št. (14): Ali pa te vsaj na prvi pogled tako ne izgledajo.

Op. št. (15): Na drugi strani pa pritožba z ločenim obravnavanjem posameznih okoliščin oziroma presplošnimi (hipotetičnimi/ neizkazanimi) trditvami v te ključne zaključke ne uspe vzbuditi nobenega pomisleka.

Op. št. (16): Ker to okoliščino sodišče prve stopnje očitno povezuje (tudi) z obstojem sefa (glej predvsem 46. točko obrazložitve), je pritožbeni očitek, da ne pojasni, kaj naj bi s fotografijo sefa ugotavljalo, neprepričljiv.

Op. št. (17): V zvezi s pritožbenim očitkom (glej 4. stran pritožbe), da naj bi sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbo D. D. Op. št. (18): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami Op. št. (19): Ker so pravdne stranke (kar je samo po sebi umevno) zainteresirane za izid pravde, takšna ugotovitev velja tudi za pritožbeno izpostavljanje te okoliščine glede tožene stranke.

Op. št. (20): Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi navedbam (pojasnilu) tožeče stranke o izročitvi dalo prevelik pomen, je zato neutemeljeno.

Op. št. (21): Ker torej ni moč govoriti o preciziranju, kot to neutemeljeno navaja pritožba, ampak o spreminjanju trditev (kot to upravičeno ugotavlja sodišče prve stopnje), neprepričljivo izzveni tudi v tej zvezi na 6. strani pritožbe podano pojasnjevanje.

Op. št. (22): Torej obstoj samega zatrjevanega dogodka. Ni pa moč zanemariti niti tega, da izdatno otežuje procesni položaj nasprotne stranke, ki le-temu oporeka.

Op. št. (23): Zato pritožbenemu zatrjevanje, da je do izročitve denarja prišlo (in da je to edino pomembno), ni moč slediti. Prav tako je sama za sebe brezpredmetna (tudi sicer neizkazana) okoliščina, ali so pravdne stranke v B. (kdaj) bile.

Op. št. (24): V ta okvir sodi tudi navajanje, s kakšnimi vsotami naj bi bil tožnik navajen poslovati.

Op. št. (25): Niti nejasnemu pritožbenemu sklicevanju na neobstoj pravne domneve, za to, da bi se tega moral spomniti.

Op. št. (26): Ker naj bi šlo glede na datum vložitve tožbe za obdobje dveh let, tega tudi sicer ni moč opredeliti kot velike časovne oddaljenosti.

Op. št. (27): V povezavi s hkratnim povsem splošnim (ter zato neprepričljivim) navajanjem, da se datuma izročitve česar koli, še tako pomembnega, vsak težko spomni, če se je zgodil v preteklem letu, kaj šele pred preteklim letom.

Op. št. (28): Pojasnilo namreč je, da (in zakaj naj bi bilo temu tako) na dan 26.1.2011 nobeden od tožencev otrok v B. ni peljal in tako tam denarja ni mogel prevzeti.

Op. št. (29): Kar pritožba navaja glede zapisa, da naj bi prvo toženec vozil otroke.

Op. št. (30): Pri čemer se je konkretno opredelilo do vsebine v zvezi s tem izvedenih dokazov.

Op. št. (31): Sklicujoč se tudi na VSL sodbo II Cp 2797/2015. Op. št. (32): Gre za splošne (hipotetične) pomisleke, kaj naj iz potrdila ne bi izhajalo, za katere ni razvidno, da bi jih tožeča stranka pravočasno uveljavljala že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Op. št. (33): Oziroma kakšni naj bi ti izpovedbi po mnenju pritožbe bili.

Op. št. (34): Glej 4. stran prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo z dne 17.9.2015 Op. št. (35): Oziroma da se v dokazovanje ni „spuščalo“.

Op. št. (36): Podobna velja za pritožbeni očitek, da dejanskega stanja ni ugotovilo glede nobene od odločilnih okoliščin.

Op. št. (37): Ob tem, da je (glej tožbene navedbe) tožeča stranka sama navajala, da naj bi bil omenjeni znesek dan za polog in registracijo (drugega) avtobusa, pritožbeno navajanje „Kot da drugih stroškov ne more biti, ...“, ni jasno.

Op. št. (38): V tem oziru je nejasen tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje od tožnikov zahtevalo, da natančno izpovesta glede okoliščin izročitve denarja. Ponovno velja poudariti, da je bilo glede omenjene okoliščine dokazno breme njuno.

Op. št. (39): Do delov, ki niso bistveni (relevantni), pa se ni bilo dolžno opredeljevati.

Op. št. (40): Iz kakšnega naslova in v kakšni višini.

Op. št. (41): Kot je bilo poudarjeno, je omenjanje nakupa avtobusa na leasing (in s tem povezanih obresti) nejasno in posledično neupoštevno.

Op. št. (42): Ki takšnih okoliščin po uradni dolžnosti ne ugotavlja (presoja).