Jedro

Glede na to, da je tožnica veljavno pridobila lastninsko pravico z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku in ker ima tako pridobljena lastninska pravica prednost pred priposestvovanjem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejstvo, ali je toženka morebiti priposestvovala lastninsko pravico na konkretni nepremičnini, ni odločilno. Četudi jo je, je le-to s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku izgubila oziroma je le-ta s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu prenehala.

Glede vprašanja konkurence med lastninsko pravico, pridobljeno z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku, in nevpisano nepravo stvarno služnostjo v javno korist, pridobljeno na izviren način (s priposestvovanjem), se je v vsebinsko povsem primerljivi zadevi opredelilo že Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 19/2021 z dne 21. 4. 2021 in presodilo, da se mora priposestvovana, a nevknjižena služnostna pravica, umakniti lastninski pravici pridobljeni v stečajnem postopku.

Privolitev v prikrajšanje mora biti nedvoumna, kar pomeni, da iz vseh ugotovljenih okoliščin zanesljivo izhaja, da se lastnik strinja z brezplačno uporabo svoje nepremičnine. Trditveno in dokazno breme glede obstoja privolitve je na tožencu. Toženka je bila torej tista, ki bi morala dokazati, da ima pravico do brezplačne uporabe nepremičnine, ker je tožnica v to privolila, kar pa ji ni uspelo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen.

2.Zoper sprejeto odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka).

Meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da v zadevi ni potrebno presojati vprašanja, ali je toženka na nepremičnini pridobila lastninsko pravico s priposestovanjem. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženka zatrjevala pravno podlago uporabe nepremičnine (tako priposestvovanje lastninske pravice kot priposestvovanje služnosti), svojo dobrovernost, kvalificirano nedobrovernost tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) in nezakonito ravnanje stečajnega upravitelja. Sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo in dokazov v tej smeri ni izvajalo. S tem je kršilo toženkino pravico do izjave (5. člen ZPP) in dokazni napotek iz 8. člena ZPP.

Glede na določila 95. do 97. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) bi moralo sodišče ugotavljati, ali je imela toženka položaj dobrovernega posestnika in v zvezi s tem izvesti dokaze.

Skladno z določbo 198. člena v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je bilo sodišče dolžno ugotavljati, na kakšni podlagi je toženka nepremičnino uporabljala in v okviru tega presojati njeno dobrovernost in kvalificirano nedobrovernost tožnice.

Sodišče prve stopnje je dalo prednost originarni pridobitvi lastninske pravice tožnice z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku, ni pa upoštevalo, da toženka ni bila stranka stečajnega postopka, čeprav bi lahko uveljavljala izločitveno pravico, saj ni vedela, da je nepremičnina del stečajne mase družbe A. d.d. Kot zakoniti predkupni upravičenec tudi ni bila obveščena o postopku prodaje nepremičnine v stečajnem postopku. Stečajni upravitelj je v tej zvezi ravnal nedobroverno in nezakonito. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da peti odstavek 342. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) kupca ne varuje v primerih, ko gre za namerno zlorabo pravil stečajnega postopka. Zgolj pavšalno je zaključilo, da ni zasledilo takšnih okoliščin, dokazov v tej smeri pa ni izvajalo, kljub temu, da je tožnica priznala, da je vedela, da na nepremičnini stoji transformatorska postaja.

Prav tako je toženka na podlagi določil Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) pridobila zakonito stvarno služnost, saj so bili izpolnjeni pogoji za priposestvovanje služnosti in je bila za pridobitev take služnosti izkazana javna korist. Sodišče prve stopnje je določilo 552. člena EZ-1 zmotno uporabilo. Dejstva, ali je bila pri tožnici prisotna kvalificirana nedobrovernost sploh ni ugotavljalo. Zaradi obstoječe zakonite predkupne pravice in zakonite stvarne služnosti je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o dobrovernosti tožnice pri nakupu nepremičnine.

V zvezi s tožničino pravico do plačila uporabnine sodišče prve stopnje zmotno navaja, da ni relevantno dejstvo, da toženka ni bila pozvana na prenehanje uporabe nepremičnine. Toženka je bila prepričana, da nepremičnino uporablja kot dobroverni lastniški posestnik. Iz sodbe ne izhaja, na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo nasprotno. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je s tem, ko toženke ni pozvala k prenehanju uporabe nepremičnine, dejansko privolila v svoje prikrajšanje. Odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje pa je ena od predpostavk neupravičene pridobitve. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnica toženko pozvala na prenehanje uporabe ali kako drugače izkazala svojo neprivolitev v prikrajšanje. Do plačila uporabnine v vtoževanem obdobju zato tožnica ni upravičena.

Glede na vse navedeno toženka predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe ter priznanje stroškov odgovora na pritožbo. Navaja, da je toženka svojo lastninsko pravico s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku izgubila, četudi jo je imela. Če je bila toženki kršena predkupna pravica, bi morala to uveljavljati v stečajnem postopku na način, kot ga predvideva ZFPPIPP. Tožnici nedobrovernosti in zlorabe stečajnega postopka ni moč očitati. Tudi nevknjižena stvarna služnostna pravica na v stečajnem postopku kupljeni nepremičnini, ob upoštevanju načela zaupanja v podatke zemljiške knjige in ob odsotnosti zlorabe stečajnega postopka s strani kupca, preneha (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 19/2021 z dne 21. 4. 2021).

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbeno uveljavljanih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljanih ali po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

6.V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od toženke zahteva plačilo uporabnine za nepremičnino z ID znakom: parcela ... 1084/4, ki jo je kupila v stečajnem postopku nad družbo A. d.d., na kateri stoji transformatorska postaja, ki jo toženka uporablja za distribucijo električne energije. Toženka je zahtevku nasprotovala z ugovorom priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini in podredno z ugovorom priposestvovanja stvarne služnostne pravice na podlagi določila 552. člena EZ-1.

7.Sodišče prve stopnje je upoštevaje relevantno materialno pravo in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS navedena ugovora toženke zavrnilo z obrazložitvijo, da ima lastninska pravica tožnice na nepremičnini, ki je bila pridobljena originarno z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku, prednost pred nevknjiženo lastninsko pravico pridobljeno s priposestvovanjem, pa tudi pred morebitno priposestvovano, nevknjiženo služnostno pravico. Zaključilo je, da toženka okoliščin, ki bi kazale na izjemo od varstva kupca po določilu 342. člena ZFPPIPP, ni izkazala in da je na podlagi določila 198. člena OZ v zvezi s 190. členom OZ v zadevi podana pravna podlaga za uveljavljanje obogatitvenega zahtevka tožnice zoper toženko kot nedobroverno posestnico nepremičnine.

8.Z navedenimi zaključki in presojo v celoti soglaša tudi sodišče druge stopnje. V izogib ponavljanju kot pravilne povzema izčrpno in prepričljivo pravno argumentirane razloge izpodbijane sodbe, ki sprejeto odločitev utemeljujejo. Glede pritožbenih ugovorov, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), le še dodaja:

Glede priposestvovanja lastninske pravice na nepremičnini in zatrjevane kršitve predkupne pravice v postopku prodaje nepremičnine v stečaju:

9.V zvezi s presojo toženkine oziroma tožničine lastninske pravice na sporni nepremičnini pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo določila 342. člena ZFPPIPP, ki ureja prenos lastninske pravice na kupca in varstvo kupca v stečaju. Skladno s petim odstavkom 342. člena ZFPPIPP je kupec v stečaju varovan tudi pred predkupnim upravičencem. Izjema od takšnega varstva pa velja le v primeru, ko obstajajo okoliščine, ki kažejo na zlorabo postopka prodaje v stečaju (nepravilnosti v postopku ne zadoščajo).

10.Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja obstoja izjeme po petem odstavku 342. člena ZFPPIPP ni presojalo zatrjevane kvalificirane nedobrovernosti tožnice in stečajnega upravitelja, ne drži. Do tega vprašanja se je izčrpno opredelilo v točkah 12 do 14 obrazložitve sodbe. Upoštevaje trditve toženke in stališča Vrhovnega sodišča RS v podobni zadevi II Ips 19/2021 z dne 21. 4. 2021 ter zadevah II Ips 19/2020 z dne 17. 7. 2020 in III Ips 22/2012 z dne 28. 1. 2014, je po presoji sodišča druge stopnje utemeljeno zaključilo, da v konkretnem primeru ni izkazana kvalificirana nedobrovernost in namerno izigravanje toženke kot predkupnega upravičenca, ki bi predstavljalo izjemo od siceršnje zakonske prepovedi iz petega odstavka 342. člena ZFPPPIPP. Toženka ni izkazala okoliščin, ki bi kazale na zlorabo postopka prodaje nepremičnine v stečaju. Drugih trditev kot to, da je tožnica vedela, da na nepremičnini stoji transformatorska postaja in jo kupila prav z namenom, da bi se s tem okoristila, ter da je stečajni upravitelj kršil zakonsko dolžnost, ko ni obvestil toženke kot predkupnega upravičenca o prodaji nepremičnine, namreč toženka ni podala. Tudi povezanosti oziroma sodelovanja toženke s stečajnim upraviteljem z namenom zlorabe postopka prodaje nepremičnine v stečaju toženka ni zatrjevala. Zgolj védenje tožnice, da na nepremičnini stoji transformatorska postaja in ugotovljena nepravilnost v postopku prodaje nepremičnine (opustitev dolžnosti obvestila predkupnega upravičenca), ki bi jo toženka morala uveljavljati že v samem stečajnem postopku, pa ne kažejo na zlorabo postopka prodaje v stečaju, zaradi katere bi kupec v stečaju izgubil varstvo pridobljene lastninske pravice.

11.Glede na to, da je tožnica veljavno pridobila lastninsko pravico z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku in ker ima tako pridobljena lastninska pravica prednost pred priposestvovanjem , je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dejstvo, ali je toženka morebiti priposestvovala lastninsko pravico na konkretni nepremičnini, ni odločilno. Četudi jo je, je le-to s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku izgubila oziroma je le-ta s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu prenehala. Sodišču prve stopnje tako ni bilo treba presojati obstoja pogojev priposestvovanja (in v tej zvezi dobrovernost toženke) in izvajati dokazov v tej smeri, zato v tem kontekstu pritožbeno uveljavljana kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in kršitev določila 8. člena ZPP ni podana.

Glede priposestvovanja služnosti:

12.Pravico do uporabe nepremičnine, ki izključuje zahtevek za plačilo uporabnine, je toženka podredno utemeljevala na obstoju služnostne pravice , ki jo je zaradi priposestvovanja pridobila po določbi 552. člena EZ-1.

13.Glede vprašanja konkurence med lastninsko pravico, pridobljeno z nakupom nepremičnine v stečajnem postopku, in nevpisano nepravo stvarno služnostjo v javno korist, pridobljeno na izviren način (s priposestvovanjem), se je v vsebinsko povsem primerljivi zadevi opredelilo že Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 19/2021 z dne 21. 4. 2021 in presodilo, da se mora priposestvovana, a nevknjižena služnostna pravica, umakniti lastninski pravici pridobljeni v stečajnem postopku. Argumentacijo Vrhovnega sodišča, ki narekuje takšno razlago je v 20. točki obrazložitve sodbe izčrpno povzelo že sodišče prve stopnje. Na originarno pridobitev lastninske pravice brez bremen v okviru stečajnega postopka, na osnovi petega odstavka 342. člena ZFPPIPP, se ni mogoče sklicevati le, če je do prodaje prišlo z zlorabo pravil stečajnega postopka zaradi doseganja nedopustnega cilja.

14.Glede na jasno stališče Vrhovnega sodišča je tako sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno presodilo, da je toženka s prodajo nepremičnine v stečajnem postopku izgubila tudi morebiti pridobljeno služnostno pravico, ki pa nesporno ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Za sprejem zaključka o kvalificirani nedobrovernosti oziroma zlonamernosti tožnice kot kupke v stečajnem postopku pa sodišče prve stopnje, kot je bilo obrazloženo že v točki 10 obrazložitve te sodbe, ni imelo dejanske osnove.

15.Iz zgoraj navedenih razlogov sodišču prve stopnje tudi pogojev za pridobitev stvarne služnosti s priposestvovanjem v smislu določila 552. člena EZ-1 ni bilo treba presojati, zato se sodišče druge stopnje do pritožbenih očitkov v tej zvezi ne bo opredeljevalo.

Glede predpostavk obogatitvenega zahtevka:

16.Tožnica kot lastnica sporne nepremičnine uveljavlja verzijski zahtevek za plačilo uporabnine (198. člen OZ). Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča

določba 198. člena OZ izhaja iz splošnega pravila 190. člena OZ, tako da morajo biti izpolnjene splošne predpostavke: obogatitev na strani toženca, prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja za uporabo stvari. V razmerju lastnik - nelastnik zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, da je sam lastnik sporne nepremičnine, da jo toženec brezplačno uporablja in da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. (Ne)upravičeni uporabnik pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, da je bil dobroverni lastniški posestnik (drugi odstavek 95. člena SPZ) ali, da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino oziroma da je lastnik z dovoljenjem privolil v svoje prikrajšanje.

17.Sodišče druge stopnje se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženka v relevantnem obdobju ni imela položaja dobrovernega lastniškega posestnika, ki bi jo skladno z določilom drugega odstavka 95. člena SPZ odvezoval dolžnosti plačila za uporabo stvari. Da so sprejeti zaključki o (ne)dobrovernosti toženke nerazumljivi, ni res, saj je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo (točka 22 obrazložitve), na osnovi česa temelji zaključek o toženkini nedobrovernosti v relevantnem obdobju, za katerega tožnica uveljavlja uporabnino. Pritožbeno uveljavljana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

18.Dobroveren lastniški posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik nepremičnine in torej ne ve oziroma ne more vedeti, da ni lastnik. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila glede na publicitetni učinek objave sklepov v postopkih zaradi insolventnosti (četrti odstavek 122. člena ZFPPIPP, po katerem velja neizpodbojna domneva, da so bili s potekom osmih dni po objavi sklepa vsi seznanjeni z njegovo vsebino), toženka najkasneje s potekom osmih dni po objavi sklepa o izročitvi nepremičnine tožnici na spletnih straneh AJPES (4. 3. 2021), torej dne 13. 3. 2021, seznanjena s tem, da je bila nepremičnina prodana tožnici. Od takrat dalje ni bila (več) v opravičljivi zmoti glede dobroverne lastniške posesti na spornih nepremičninah.

19.Glede pritožbenega ugovora toženke, da v obravnavanem primeru niso podane predpostavke obogatitvenega zahtevka, ker je tožnica privolila v svoje prikrajšanje, ko toženke ni pozvala k prenehanju uporabe nepremičnine, pa sodišče druge stopnje odgovarja, da je napačno stališče pritožbe, da bi morala tožnica dokazati, da je toženko pozvala k prenehanju uporabe. Privolitev v prikrajšanje mora biti nedvoumna, kar pomeni, da iz vseh ugotovljenih okoliščin zanesljivo izhaja, da se lastnik strinja z brezplačno uporabo svoje nepremičnine. Trditveno in dokazno breme glede obstoja privolitve je na tožencu. Toženka je bila torej tista, ki bi morala dokazati, da ima pravico do brezplačne uporabe nepremičnine, ker je tožnica v to privolila, kar pa ji ni uspelo.

20.Glede na vse obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine po temelju utemeljen, pravilna.

21.Sodišče druge stopnje je zato pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22.Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnica, saj z navedbami ni pripomogla k odločitvi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

-------------------------------

1 Vrhovno sodišče je zapisalo, da zgolj to, da je tožeča stranka vedela, da je na konkretni nepremičnini zgrajena transformatorska postaja, še ne kaže na kvalificirano nedobrovernost tožeče stranke. 2 Določbo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP mora sodišče spregledati samo v izjemnih primerih. To so primeri, ko bi njena uporaba pomenila varstvo zlorabe postopka. Vendar je nedobrovernost sama po sebi za to še premalo. Podana mora biti kvalificirana nedobrovernost, tj. zlonamernost obeh - stečajnega upravitelja (kot zastopnika stečajnega dolžnika) in kupca; podan mora biti dejanski stan namernega izigravanja predkupnega upravičenca. 3 Prim. točko 23 sodbe VS RS II Ips 19/2021 z dne 21. 4. 2021. 4 VS RS sodba II Ips 279/2014 z dne 14. 7. 2016 5 Pri služnostni pravici izvajanja del, vzdrževanja, rekonstrukcije, popravila, odpravljanja napak in nadzora na elektroenergetskem objektu gre po vsebini za nepravo stvarno služnost v javno korist, saj je toženka kot distribucijski operater električne energije izvajalec gospodarske javne službe (prvi odstavek 69. člena Zakona o oskrbi z električno energijo). 6 Na nepremičnini, ki jo je tožena stranka kupila v stečajnem postopku, je tožeča stranka (distributer električne energije) uveljavljala ugotovitev obstoja neprave stvarne služnosti v javno korist, pridobljene s priposestvovanjem. 7 Ta določa: "Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe." 8 Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014, II Ips 201/2015 z dne 16. 2. 2017 (tč. 9), II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015 (tč. 15), II Ips 215/2012 z dne 4. 4. 2013 (tč. 8) in II Ips 508/2006 z dne 17. 12. 2008. 9 Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 52/2019 z dne 19. 12. 2019 in II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018. Enako Lutman, K., Neupravičena obogatitev v primerjalnem in slovenskem pravu, Doktorsko delo, Pravna fakulteta, Ljubljana, 2019, str. 99, 100 in 391. Meni, da odsotnost privolitve ni pozitivna predpostavka obogatitvenega zahtevka - na tožniku ni dokaznega bremena, da v neupravičen prehod premoženja ni privolil, temveč se okoliščino, da je tožnik v neutemeljen premik premoženja privolil, šteje le kot razlog za ugovor toženca. Podobno Debevec, J. Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari, Revija Odvetnik, 5 (63), 2013, str. 14. Zavzame stališče, da se za izključitev denarne odmene (na podlagi stvarnopravnih pravil) zahteva izkaz aktivne privolitve.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 122, 122/4, 342, 342/5 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 95, 95/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 198 Energetski zakon (2014) - EZ-1 - člen 552 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 212, 315, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 353

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.