Jedro

Toženka v izpodbijani odločbi ni konkretno ocenila, ali je od tožnice – ob upoštevanju vseh njenih osebnih okoliščin razumno pričakovati, da se bo v izvorni državi (niti ni ugotovila konkretno v katerem delu izvorne države) nastanila, torej ni ugotovila, ali so v izvorni državi oziroma v njenem delu razmere, da se tožnica lahko tja vrne, ob upoštevanju navedenega v prejšnjih treh točkah te sodbe, torej ali bi imela tožnica v izvorni državi oziroma njenem delu možnost ekonomskega preživetja. Pri tem pa mora, kot že navedeno, upoštevati tudi osebne okoliščine pri tožnici, s posebnim poudarkom, da gre za mlado osebo ženskega spola, pripadnico manjšinske narodnosti – Romkinjo brez sorodnikov v izvorni državi, torej brez zaščite družine. Tožnica bi se torej v izvorni državi oziroma njenem delu morala znajti sama.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-210/2006/90 (1312- 08) z dne 11. 7. 2014 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica prvič zaprosila za mednarodno zaščito skupaj z očetom in bratom 9. 8. 2006, vendar je bila njena prošnja pravnomočno zavrnjena. Po smrti očeta je 29. 4. 2009 drugič zaprosila za mednarodno zaščito, o kateri je bilo odločeno z odločbo z dne 30. 11. 2009, s katero ji je bila priznana subsidiarna oblika zaščite za obdobje treh let, in sicer zaradi njene mladoletnosti, ob upoštevanju, da v izvorni državi nima družine ter zaradi povečane nevarnosti, da bi bila kot mladoletno dekle brez družine lahko žrtev trgovine z ljudmi. Tako je organ pri presoji tožničine prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite na podlagi prvega, četrtega in petega odstavka 106. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) presojal tri okoliščine, zaradi katerih je bila tožnici priznana subsidiarna zaščita, in sicer njeno starost, nevarnost trgovine z ljudmi ter dejstvo, da je ženskega spola. Ugotovil, da je tožnica 2. 12. 2011 postala polnoletna in je torej v času izdaje izpodbijane odločbe stara že 20,5 let, kar pomeni, da okoliščina mladoletnosti, ki je bila v postopku priznanja subsidiarne zaščite tožnici ključna, ne obstaja več. V zvezi z vprašanjem obstoja utemeljenega razloga, da bi bila tožnica ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da bi lahko postala žrtev trgovine z ljudmi, je toženka pridobila več informacij o izvorni državi, na podlagi katerih zaključuje, da je Kosovo po letu 2008 storilo pomemben napredek v boju proti trgovini z ljudmi, tako v preventivi, kot tudi v odkrivanju trgovine z ljudmi in pomoči žrtvam. Kot bistveno za konkretno zadevo je toženka upoštevala velik napredek v preprečevanju trgovine z ljudmi ter sankcioniranje storilcev. Tako meni, da iz preučenih informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi bila tožnica ob vrnitvi v izvorno državo soočena s tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi trgovine z ljudmi, kar pomeni, da ta razlog za podelitev subsidiarne zaščite ne obstaja več. V nadaljevanju pa je toženka tudi preverjala, ali bi bila tožnica ob vrnitvi v izvorno državo soočena z resno škodo zaradi svojega ženskega spola v povezavi s pogoji, s katerimi so soočeni povratniki ob vrnitvi na Kosovo. S tem v zvezi je pridobila več informacij o izvorni državi, na podlagi katerih zaključuje, da Ustava Republike Kosovo zagotavlja enakost vsem državljanom, vendar pa temu dejansko ni tako, saj imajo ženske po tradiciji nižji status znotraj družine, kar posledično pomeni večjo prisotnost družinskega nasilja nad ženskami ter tudi posilstva v zakonski zvezi, ki niso opredeljena kot kaznivo dejanje. Tudi družinsko nasilje se, razen v primerih fizičnih poškodb, ne obravnava kot kazenska, ampak zgolj kot civilna zadeva. Slabši položaj žensk se kaže tudi v tem, da sorazmerno malo žensk zaseda visoke položaje v vodstvu podjetij, policije, občin in vlade. Tako zaključuje, da se na splošno lahko poroča o določenem napredku glede pravic žensk, čeprav je treba ustrezne ustanove še okrepiti in zvišati proračun, da se bo zakonodaja v celoti izvajala. Meni, da stopnja diskriminacije ne dosega nivoja resne škode iz 28. člena ZMZ. Nadalje je toženka preverjala tudi pogoje, s katerimi bi bila tožnica soočena ob morebitni vrnitvi v izvorno državo, v zvezi s katerimi zaključuje, da Republika Kosovo ob pomoči številnih držav članic EU ter organizacij UNHCR in IOM uspešno organizirano sprejema povratnike. Za sprejem povratnikov je sprejeta ustrezna pravna podlaga, sprejem je tudi ustrezno financiran z državnim proračunom, zagotovljena je nastanitev povratnikov in zdravstvena oskrba, veliko dela pa je tudi vloženega za odpiranje možnosti zaposlitve. Edini resni problem pri uspešni integraciji je pomanjkanje dokumentov, kar je še posebej pereče pri Romih. Tudi tožnica v postopku ni predložila nobenega osebnega dokumenta, temveč zgolj svojo zdravstveno izkaznico. Ob upoštevanju preučenih informacij o izvorni državi toženka ocenjuje, da si bi tožnica, predvsem ob pomoči UNHCR, lahko uredila vse potrebne dokumente, še posebej, ker ima zdravstveno izkaznico, kar pomeni, da je bila že vpisana v registre v izvorni državi. Tako je toženka po preučitvi razlogov, zaradi katerih je bila tožnici z odločbo z dne 30. 11. 2009 priznana subsidiarna zaščita, ugotovila, da nobeden izmed teh razlogov ne obstaja več, zato je odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2. Tožnica v tožbi poudarja, da predložene informacije o izvorni državi potrjujejo neugodnost razmer za vračanje. Izpostavlja tudi, da je toženka v izpodbijani odločbi bistveno ublažila informacijo iz „Razvojnega programa OZN“ ter da je iz poročila Zunanjega ministrstva ZDA povzela le „pozitivne“ informacije, „negativne“ pa je izpustila. Ugovarja tudi odsotnosti subsumpcije ugotovljenega dejanskega stanja pod relevantno pravno normo. Meni, da bi moral organ v odločbi povedati, kakšna stopnja „nevarnosti, postati žrtev trgovine z ljudmi“ je dovolj velika, da že pomeni nevarnost resne škode. V zvezi z informacijami o izvorni državi glede življenjskih pogojev ob vrnitvi s poudarkom na ženskah navaja, da se izpodbijana odločba opira na 21 pridobljenih informacij, med njimi tudi na šest od skupaj sedmih, na katere se je sklicevala tožnica v pripombah, vendar je toženka v izpodbijani odločbi določene informacije popolnoma izpustila, iz določenih informacij, ki jih tožnica v tožbi izrecno navaja, pa ni citirala kritičnih navedb. Tudi v tem delu izpodbijane odločbe toženka ni ugotovila vsebine gornje premise silogizma, torej ni povedala, kaj razume pod nedoločnim pravnim pojmom „resne škode“ (kateri je tisti „nivo resne škode“ oziroma diskriminacije, ki že pomeni „nehumano ali ponižujoče ravnanje“). Šele po tem bi pod tako opredeljeno vsebino pravne norme lahko subsumirala ugotovljeno dejansko stanje, ki pa bi ga morala pred tem zakonito in pravilno ugotoviti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, ali pa razpiše glavno obravnavo in o stvari odloči samo.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji, da se tožnici podaljša mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite. Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da ji je bila subsidiarna zaščita z odločbo z dne 30. 11. 2009 podeljena zaradi njene mladoletnosti (dne 2. 12. 2009 je dopolnila komaj 16 let), dejstva, da je ženskega spola, kar povečuje možnost, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo postala žrtev trgovine z ljudmi ter dejstva, da v izvorni državi nima nobenih družinskih članov (glej stran 12 odločbe z dne 30. 11. 2009).

6. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da ob odločanju o podaljšanju mednarodne zaščite tožnica ni bila več mladoletna, torej je pomembno dejstvo, da je tožnica ženskega spola v povezavi z vprašanjem, ali to povečuje možnost, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo postala žrtev trgovine z ljudmi ter dejstvo, da tožnica v izvorni državi nima nobenih družinskih članov, kar med strankama tudi ni sporno. S tem v zvezi pa je potrebno oceniti tudi varnostno situacijo v izvorni državi v zvezi z vrnitvijo tožnice. Toženka je v izpodbijani odločbi ocenila, da iz preučenih informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi bila tožnica ob vrnitvi soočena s tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi trgovine z ljudmi ter da tudi stopnja diskriminacije žensk ne dosega nivoja resne škode iz 28. člena ZMZ ter da bi si tožnica ob pomoči UNHCR lahko uredila vse potrebne dokumente, še posebej ker ima zdravstveno izkaznico, kar pomeni, da je že bila vpisana v registre v izvorni državi, zato ji subsidiarne zaščite ni podaljšala.

7. Po določbi prvega odstavka 106. člena ZMZ v postopku pristojni organ opravi osebni razgovor z osebo, za katero se v skladu s šestim odstavkom 105. člena ZMZ ugotovi, da je v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite ter preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katerih ji je bila že priznana subsidiarna zaščita. V skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po 28. členu ZMZ resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja).

8. Sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijani odločbi ni ugotavljala, kam (konkretno) bi bila tožnica v svoji izvorni državi vrnjena in s tem v zvezi, kakšne so razmere v kraju oziroma možnih krajih, kamor bi bila vrnjena.

9. Kot namreč izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014 so humanitarne in socialno ekonomske razmere za priznanje subsidiarne zaščite lahko relevantne le v primeru, če predstavljajo realno nevarnost, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, ali kaznovanju po 3. členu EKČP; če razmere ne dosegajo praga kršitve 3. člena EKČP, tudi po praksi ESČP ni ovir, da se prosilec ne bi vrnil v izvorno državo (enako stališče je Vrhovno sodišče RS sprejelo že v zadevah I Up 125/2014 in I Up 136/2014).

10. S tem v zvezi pa je po presoji sodišča relevantna tudi določba 25. člena ZMZ, ki v prvem odstavku določa, da se kot subjekti zaščite v postopku po tem zakonu štejejo: - država, ali – politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito v skladu z drugim odstavkom tega člena. Po drugem odstavku te določbe mora biti zaščita pred preganjanjem ali resno škodo dejanska in nezačasna; načeloma se nudi takrat, ko subjekti iz prejšnjega odstavka sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite.

11. V okviru presoje obstoja zaščite pred preganjanjem ali resno škodo v smislu v prejšnji točki te sodbe citirane določbe drugega odstavka 25. člena ZMZ oziroma presoje humanitarnih in socialno ekonomskih razmer v izvorni državi tožnice, pa je po presoji sodišča potrebno upoštevati tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 282/2014 z dne 1. 10. 2014 in v sklepu I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014 glede vprašanja nastanitve. V navedenih judikatih je Vrhovno sodišče med drugim navedlo, da se test razumnosti nanaša na nastanitev, zajema pa oceno, ali je od prosilca, glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen (v obravnavani zadevi kamor bo tožnica vrnjena), in njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil) oziroma bo kraj nastanitve zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega testa je treba ugotoviti, ali so glede prosilca v kraju razselitve izpolnjeni naslednji pogoji: (1) varnost in zaščita, (2) spoštovanje osnovnih človekovih pravic in (3) možnost ekonomskega preživetja ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Hkrati iz omenjenih judikatov Vrhovnega sodišča izhaja, da za odločitev ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve (v obravnavanem primeru v mestu vrnitve) omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP. 12. Sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijani odločbi osebnih okoliščin tožnice pri presoji obstoja zaščite pred preganjanjem ali resno škodo po drugem odstavku 25. člena ZMZ oziroma pri presoji humanitarnih in socialno ekonomskih razmer v izvorni državi tožnice sploh ni ugotavljala in upoštevala, kar pomeni, da druge alineje 28. člena ZMZ ni razlagala v duhu 3. člena EKČP in sodne prakse ESČP v zvezi s tem členom. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica v Slovenijo prišla, ko je bila stara 13 let, da tukaj živi in da je hodila v šolo že 8 let, da v svoji izvorni državi na Kosovem nima nikogar od bližnjih niti daljnih sorodnikov. Ni pa toženka v postopku ugotovila, kaj tožnica v Sloveniji dela – ali je zaposlena, ali ima poklic oziroma izobrazbo ter katero šolo ima zaključeno, niti ni ugotavljala, kje na Kosovem je imela prebivališče, če sploh in ali ima kakšno premoženje, s katerim bi si lahko po vrnitvi v izvorno državo omogočila svojo eksistenco. Prav tako ni upoštevala njenih osebnih okoliščin, in sicer da gre za Romkinjo, ki na Kosovem predstavlja ranljivo skupino. Vprašanje morebitne diskriminacije tožnice kot mlade ženske (stare 21 let) na Kosovem bi toženka morala povezati z njenimi osebnimi okoliščinami, ki bi jih morala v postopku dodatno ugotoviti z zaslišanjem tožnice, v zvezi s čimer sodišče izrecno poudarja, da bi morala tožnico zaslišati ustrezno usposobljena oseba, glede na to, da iz upravnega spisa izhaja, da tožnica na osebnem razgovoru, ki je bil opravljen 23. 7. 2009, ko je bila sicer tožnica še mladoletna oseba, na vprašanja uradne osebe glede dogajanja na Kosovem pred tem, ko je z družino izvorno državo zapustila, ni želela govoriti, omenila je zgolj, da so spomini neprijetni. Prav tako sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijani odločbi ni konkretno ocenila, ali je od tožnice – ob upoštevanju vseh njenih osebnih okoliščin razumno pričakovati, da se bo v izvorni državi (niti ni ugotovila konkretno v katerem delu izvorne države) nastanila, torej ni ugotovila, ali so v izvorni državi oziroma v njenem delu razmere, da se tožnica lahko tja vrne, ob upoštevanju navedenega v prejšnjih treh točkah te sodbe, torej ali bi imela tožnica v izvorni državi oziroma njenem delu možnost ekonomskega preživetja. Pri tem pa mora, kot že navedeno, upoštevati tudi osebne okoliščine pri tožnici, s posebnim poudarkom, da gre za mlado osebo ženskega spola, pripadnico manjšinske narodnosti – Romkinjo brez sorodnikov v izvorni državi, torej brez zaščite družine. Tožnica bi se torej v izvorni državi oziroma njenem delu morala znajti sama. Toženka ni konkretno ugotavljala, kam bi bila tožnica v takšnem primeru razseljena in s tem v zvezi tudi ne, kako bi bile in na kakšen način tožnici zagotovljene najosnovnejše potrebe, kot so hrana, higiena, zavetje. S tem v zvezi je toženka v izpodbijani odločbi ugotovila, da Republika Kosovo ob pomoči številnih držav članic EU ter organizacij UNHCR in IOM uspešno organizirano sprejema povratnike ter da je za sprejem povratnikov sprejela ustrezno pravno podlago, sprejem je tudi ustrezno financiran z državnim proračunom, zagotovljena je nastanitev povratnikov in zdravstvena oskrba, veliko dela pa je tudi vloženega v odpiranje možnosti zaposlitve. Ocenila je, da si bo tožnica, predvsem ob pomoči UNHCR, uredila vse potrebne dokumente, še posebej, ker ima zdravstveno izkaznico, kar pomeni, da je bila že vpisana v registre v izvorni državi (glej predzadnji odstavek na 11. strani obrazložitve izpodbijane odločbe). To pomeni, da se je toženka pri svoji odločitvi oprla na hipotetično domnevo, da si bo tožnica sama priskrbela bivališče ter poskrbela za svojo socialno in ekonomsko varnost. Vendar pa je, kot že navedeno, Vrhovno sodišče v zgoraj navedenih judikatih poudarilo, da takšna hipotetična domneva ne zadostuje.

13. Po presoji sodišča pa tožnica v tožbi tudi utemeljeno opozarja, da je toženka v izpodbijani odločbi nekatere informacije o izvorni državi povzela nedosledno oziroma da je določene „negativne“ informacije izpustila ter navedla le „pozitivne“ informacije, na kar bo morala biti toženka posebej pozorna pri odločanju v ponovnem postopku.

14. Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je toženka nepravilno uporabila materialno pravo – določbo druge alineje 28. člena ZMZ v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena, drugim odstavkom 25. člena in 106. členom tega zakona. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka upoštevati gornja stališča sodišča in o zadevi ponovno odločiti (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).