Jedro

Ko je sodišče ugotovilo, da so fizične bolečine zaradi udarca z lato trajale le kakšno uro, nato pa izzvenele (v kazenskem postopku je bila ugotovljena le sled poškodbe) ter da strah pred škodnim dogodkom in po njem ni trajal toliko časa in bil takšne intenzitete, kot je zatrjevala, sodišče ni imelo podlage za prisojo denarne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 130.000,00 SIT s pripadki za škodo, ki jo je pretrpela v škodnem dogodku dne 16.2.1993. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Sodišči sta svojo odločitev utemeljili z ugotovitvijo, da tožnica v škodnem dogodku ni pretrpela negmotne škode, ki bi opravičevala denarno odškodnino.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. V obrazložitvi trdi, da sta sodišči zmotno uporabili 200. člen ZOR. Da je bila tožnica poškodovana, je razvidno iz kazenskega in pravdnega spisa. Prav dejstvo, da je tožnica iskala zdravniško pomoč še kakšen dan po poškodbi potrjuje, da njene bolečine niso izzvenele in da se je upravičeno spraševala, ali nima morda zlomljene roke. Prav tako je treba upoštevati izvedenkino mnenje, da toženkinih bolečin ne glede trajanja, ne glede intezitete ne more opredeliti, zato bi morali sprejeti izpoved tožnice o tem, kakšne telesne bolečine je prestajala in v kakšnem strahu je bila. Sodišči bi tudi morali upoštevati pomen prizadete dobrine iz 2. odstavka 200. člena ZOR. Toženec je namreč tožnico napadel na njenem domu in pri tem kršil ustavno zavarovano človekovo pravico, to je nedotakljivost telesne celovitosti. Tožnica ne le da je bila napadena in telesno poškodovana na lastnem dvorišču, temveč ji je toženec tudi grozil, da jo bo ubil. Vsa ta dejstva kažejo, da je zmotna odločitev, da tožnica nima pravice do pravične denarne odškodnine za telesne bolečine, ki jih je prestajala v različni inteziteti nekaj dni, in za strah, ki ga je pretrpela ob samem napadu toženca in njegovih grožnjah, kot tudi v skrbi za desno roko. Tožnica občasno še vedno čuti bolečine v roki tudi danes, čeprav te gotovo niso fizičnega, temveč predvsem psihičnega izvora, ko se tožnica spomni navedenega dogodka. Tožnica še prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, še vedno uporablja, ker je bil prvostopni postopek končan pred njegovo uveljavitvijo).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Tožeča stranka v revizijskem postopku poskuša doseči spremembo dejanskih ugotovitev na drugi in prvi stopnji, kar pa je v revizijskem postopku prepovedano (3. odstavek 385. člena ZPP).

V revizijskem postopku tudi ni dopustno spreminjanje podlage tožbenega zahtevka, saj gre za pravnomočno sodbo, ki jo sme vrhovno sodišče preizkušati le v omejenem obsegu (386. člen ZPP).

Tako se tožnica prepozno sklicuje na poseg v nedotakljivost njene telesne celovitosti in s tem poseg v njene osebnostne pravice. V tožbi in v vseh nadaljnjih trditvah med prvostopnim postopkom je izhajala iz poškodbe, ki naj bi nastala dne 16.2.1993, ko jo je toženec udaril z lato po desni roki in ji grozil, da jo bo ubil. Uveljavljala je odškodnino za telesne bolečine in strah v zvezi s tem škodnim dogodkom. Druge odškodninske podlage (morebiten poseg v čast in dobro ime ali razžalitev), ni uveljavljala in tudi ne zatrjevala. Šele v pritožbi jo je prvič omenjala, vendar le zaradi primerjave z odškodninami za takšno škodo. Tudi če bi jo uveljavljala kot tožbeno podlago za svoj tožbeni zahtevek, bi šlo za nedovoljeno spremembo tožbe na drugi stopnji (1. odstavek 190. člena ZPP).

Toženec je bil za svoje ravnanje (resno grožnjo, da bo napadel tožničino življenje in telo in povzročitev podplutbe na desni roki), pravnomočno kaznovan. Z uveljavljano odškodninsko sankcijo v tem pravdnem postopku, to je s plačilom odškodnine za fizične bolečine in strah, pa bi tožnica lahko uspela le, če bi dokazala, da ji je takšna škoda res nastala.

Ko je sodišče ugotovilo, da so fizične bolečine zaradi udarca z lato trajale le kakšno uro, nato pa izzvenele (v kazenskem postopku je bila ugotovljena le sled poškodbe) ter da strah pred škodnim dogodkom in po njem ni trajal toliko časa in bil takšne intenzitete, kot je zatrjevala, sodišče ni imelo podlage za prisojo denarne odškodnine. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno poudarili, da sodišče dosodi odškodnino za takšno škodo le, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (1. odstavek 200. člena ZOR). Pravilna je opredelitev, da gre v tožničinem primeru za neznatno škodo.

Zato je tudi neutemeljen revizijski ugovor, da sta sodišči povsem prezrli določilo 2. odstavka 200. člena ZOR, v katerem so navedena objektivna merila za prisojo odškodnine za negmotno škodo. Med njimi je res tudi merilo "pomen prizadete dobrine". Vendar prav to merilo preprečuje sodišču, da prisodi odškodnino tedaj, ko gre za neznatno škodo. Sodišče mora med sojenjem o telesnih bolečinah in strahu med drugim upoštevati tudi sodno prakso, ki se je razvila v podobnih škodnih primerih. Sodišči druge in prve stopnje sta tako pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili odškodninski zahtevek tožeče stranke, kakršnega je uveljavljala v tožbi.

Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

O oprostitvi plačila sodnih taks bo odločilo prvostopno sodišče (1. odstavek 173. člena ZPP).