Jedro

S prostovoljnim priznanjem krivde obdolženca oziroma sklenjenim sporazumom o priznanju krivde, ki ga sodišče sprejme, je priznana tudi odločitev sodišča o tem, da so dokazi, na katerih temelji kazenskopravni očitek, zakoniti.

Glede na enako dejstveno podlago, ki je pomenila podlago tako za sprejem priznanj krivde oziroma sporazumov o priznanju krivde s strani posameznih obtožencev, kot tudi dejstveno dokazno podlago, ki je bila predmet predlagane izločitve dokazov, navedeno privede do ugotovitve, da kljub temu, da pritožnik v obravnavani zadevi ni izkazal obstoja nobene okoliščine, ki bi kazala, da je predsednik senata v tej zadevi dejansko odločal kakorkoli pristransko, za obstoj te kršitve zadošča že obstoj okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile objektivno utemeljen dvom o sodnikovi nepristranskosti. Ravno zaradi dejstva, da je glede na predhodno sprejete sporazume o priznanju krivde moč zaključiti, da je z navedenim predsednik senata že izrazil stališče o dovoljenosti in zakonitosti dokazov v obravnavani zadevi, odločanje o zakonitosti le-teh dejansko vzbuja pomisleke v smeri že predhodno zavzetega stališča o zakonitosti dokazov, še pred vsebinskim presojanjem argumentov pritožnikov v zvezi s predlagano izločitvijo le-teh. Za zagotavljanje objektivnega vidika nepristranskosti sodišča, poleg zagotavljanja jamstev v postopku, je pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki bi pri razumnem človeku zbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijan sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, drugemu sodniku.

Obrazložitev

1.Predsednik senata Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnil predloga zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. za izločitev dokazov, v obsegu, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

2.Zoper naveden sklep sta se pritožila zagovornika obeh obtoženih, pri čemer je zagovornik obtožene A. A. uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev človekovih temeljnih pravic in svoboščin po 37. in 38. členu Ustave RS, zmotno ugotovljeno dejansko stanje, po vsebini pa tudi kršitev konvencijskih pravic po 6. členu EKČP glede kršitve domneve nedolžnosti in pravice do nepristranskosti sojenja. Zagovornik obtoženega B. B. je uveljavljal pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb ZKP.

3.Na pritožbi zagovornikov obtoženih A. A. in B. B. je obrazloženo odgovoril okrožni državni tožilec C. C. s Specializiranega državnega tožilstva RS in predlagal, naj višje sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni.

4.Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obtožene A. A.

5.Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik glede na vsebino pritožbenih navedb uveljavlja kršitev ustavnih pravic iz 23. člena Ustave R Slovenije (pravica do sodnega varstva) v okviru katere ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče; ter kršitev pravic iz 27. člena Ustave RS (domneva nedolžnosti), iz katere izhaja, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Sicer uveljavljane kršitve iz 37. in 38. člena Ustave RS (varstvo tajnosti pisem in drugih občil in varstvo osebnih podatkov), niso bile vsebinsko obrazložene in je očitno šlo le za napačno oznako členov Ustave RS, glede na dejansko vsebino uveljavljane kršitve.

6.Zagovornik obtožene A. A. se je skliceval tudi na kršitev konvencijskih pravic iz prvega in drugega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ki v prvem odstavku 6. člena (pravica do poštenega sojenja), med drugim določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega, pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče; iz določbe drugega odstavka 6. člena EKČP pa izhaja, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda.

7.V navedenih določbah sta konvencijsko in ustavno določena okvira varovanih človekovih pravic, v katera je zato v sklopu pravice do sodnega varstva in pravice do poštenega sojenja upravičeno umestiti pritožnikova navajanja, da v obravnavani zadevi obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o videzu nepristranskosti sodnika, ki je sprejel odločitev o zavrnitvi predlagane izločitve dokazov, potem, ko je ta isti sodnik v enotno obravnavani zadevi doslej že sprejel sporazume o priznanju krivde za posamezne obtožence. V navedenem pritožnik prepoznava, da je sodnik že zavzel stališče, da so vsi dokazi pridobljeni zakonito in da je ob taki oceni in na podlagi le-teh sprejel sporazume o priznanju krivde za posamezne obtožence, zato ima po mnenju obrambe tudi že vnaprej ustvarjeno mnenje o predmetu odločanja. Te okoliščine vzbujajo dvom o videzu sodnikove nepristranskosti, zato slednji ne bi smel odločiti o zahtevi za izločitev dokazov.

8.V obravnavani zadevi je Specializirano državno tožilstvo RS, (SDT RS) 29. 5. 2024, pod opr. št. Kt 22792/2023 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložilo obtožnico zoper obtožene D. D., A. A., B. B., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J. in K. K., po kateri je bila vsem navedenim obtožencem očitana storitev kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 175. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika R Slovenije; obtoženim I. I., H. H. in K. K. pa tudi kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Iz spisovnih podatkov izhaja in to navaja tudi prvostopenjsko sodišče v 1. točki izpodbijanega sklepa, da so bili postopki zaradi sklenjenih sporazumov o priznanjih krivde za posamezne obdolžence (F. F., G. G., H. H., I. I., J. J. in K. K.) izločeni iz obravnavanja te zadeve in da je prvostopenjsko sodišče sporazume o priznanju krivde, ki so jih sklenili navedeni obtoženci s Specializiranim državnim tožilstvom sprejelo. Navedene zadeve, kolikor se nanašajo na omenjene obtožence, so tudi že postale pravnomočne.

9.V obravnavani zadevi je zato prišlo do situacije ločeno obravnavanih soobtožencev, ki so krivdo priznali in sklenili sporazume o priznanju krivde, ki jih je ta isti predsednik senata tudi sprejel, po drugi strani pa je isti predsednik senata odločil tudi o predlagani izločitvi dokazov s strani zagovornikov tistih obtožencev, ki tovrstnih sporazumov o priznanju krivde sklenili.

10.Ravno zaradi in v zvezi s presojo spoštovanja ustavnih pravic do nepristranskega sodišča in do domneve nedolžnosti, v primerih ločene obravnave obtožencev, je Ustavno sodišče v odločbi Up-1038/2021-13, Up-44/2021-19 z dne 20. 11. 2024 postavilo vsebinsko natančnejše smernice o tem, v katerih primerih, v kolikšnem obsegu in na kakšen način se sme sodišče v sodbi opredeliti do ravnanj soobtožencev, ki s to ali predhodno sodbo niso bili obsojeni in v katerih primerih predhodno sodnikovo odločanje o krivdi nekaterih soobtožencev vzbuja objektivno utemeljen dvom o njegovi nepristranskosti v postopku zoper preostale soobtožence.

11.V obravnavani zadevi sicer ne gre za povsem identično situacijo, ker je predmet pritožbenega odločanja odločitev (sklep) o zavrnitvi predlagane izločitve dokazov, ne pa izrečena sodba zoper ostale obtožence. Kljub temu pa višje sodišče ocenjuje, da je postavljenim merilom iz navedene ustavne odločbe, in v zvezi s tem upoštevaje tudi posamezne sodbe Vrhovnega sodišča, potrebno tudi v zvezi s tako sprejeto odločitvijo slediti nakazanim smernicam, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te odločbe. Upoštevaje navedeno se višje sodišče ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb v delu, ki po navedbah zagovornika te obtoženke nakazujejo na kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS, ker kot rečeno, ne gre za preizkušanje sodbe.

12.11. V skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu odloča nepristransko sodišče, vsebinsko enako pravico pa zagotavlja tudi določba prvega odstavka 6. člena EKČP. Po ustaljeni ustavno-sodni praksi, nepristranskost sodišča pomeni, da sodnik nima vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja ali interesa za določen izid postopka, temveč je odprt za dokaze in trditve strank, odločitev pa sprejme na podlagi v postopku izraženih dejstev in argumentov.

13.V okviru presoje ali je sodnik v kasnejšem postopku ohranil videz nepristranskosti, je odločilno predvsem, ali je sodnik z izdajo predhodne sodbe že sprejel stališča o obstoju dejstev, ki so odločilnega pomena tudi za kasnejši postopek in ali obstaja bojazen, da teh stališč ne bo opustil, četudi se bodo v kasnejšem sojenju izkazala kot napačna ali dvomljiva. Gre za vprašanje, ali lahko stranke zaupajo, da sodnik kljub sodelovanju v predhodnem postopku nima vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja ali interesa za določen izid postopka, temveč ostaja enako odprt za dokaze in trditve strank, kakor bi bil, če v predhodnem postopku ne bi odločal.

14.Iz navedene ustavne odločbe še izhaja, da tudi v primerih, ko so bile posamezne sodbe sprejete na podlagi priznanja krivde ali sporazuma o priznanju krivde, navedeno pomeni, da sodna presoja tudi v takem primeru ni zgolj formalna, temveč tudi vsebinska. Po 3. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP (ki se v skladu z 2. točko drugega odstavka 450.č člena ZKP uporablja tudi za preizkus sporazuma o priznanju krivde), sodišče priznanje sprejme le, če ugotovi, da je jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi v spisu. Pri tem mora spoštovati drugi odstavek 3. člena ZKP, po katerem sme obdolženca obsoditi samo, če je prepričano o njegovi krivdi, kar pomeni, da se mora pred sprejetjem sodbe na podlagi priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde, prepričati ali je dejanje, ki je opisano v obtožnem aktu oziroma sporazumu o priznanju krivde, dejansko izvršeno in da je obdolženec zanj kriv. Navedeno vključuje tudi sodnikovo prepričanost o ravnanju tretjih oseb, ki so odločilne za obstoj obdolženčeve odgovornosti.

15.12. Vrhovno sodišče RS je v odločbi izrecno navedlo, da predsednik senata sporazum o priznanju krivde sprejme le, če (med drugim) presodi, da je priznanje krivde (v sporazumu) podprto z drugimi dokazi v spisu (2. točka drugega odstavka 450.č člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 285.c člena ZKP). Čeprav se v primeru priznanja oziroma sporazuma o priznanju krivde ne izvaja postopek izločanja nedovoljenih dokazov, predsednik senata zaradi ekskluzijskega pravila (drugi odstavek 18. člena ZKP), pri presoji, ali je priznanje oziroma sporazum o priznanju krivde podprt z drugimi dokazi, ne sme upoštevati nedovoljenih dokazov. Zakonska ureditev vprašanj, na katera mora paziti sodišče po uradni dolžnosti in ureditev pogojev za sprejem obtoženčevega priznanja krivde oziroma sporazuma o priznanju krivde, zahtevata, da predsednik senata še pred razpisom predobravnavnega naroka temeljito prouči celotno dokazno gradivo v spisu; v primeru, če obtoženec ni ugovarjal zoper obtožnico, predsednik senata pa oceni, da ni dovolj dokazov za obtožbo oziroma, da obtožba temelji na nedovoljenih dokazih, mora še pred razpisom predobravnavnega naroka po uradni dolžnosti zahtevati odločitev zunajobravnavnega senata (284. člena ZKP).

16.13. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da čeprav sodnik ne sme sprejeti sporazuma ali priznanju krivde, če ni prepričan o obdolženčevi krivdi, je presoja dokaznega gradiva v povezavi s priznanjem krivde posameznega obtoženca na predobravnem naroku, ali na glavni obravnavi pred začetkom izvajanja dokazov, kvalitativno drugačna od dokazne ocene, ki jo sodnik sprejme ob zaključku glavne obravnave, saj se preizkus, ali je priznanje posameznega obdolženca podprto z dokazi v spisu, opravi (samo) v povezavi z njemu očitanih kaznivim dejanjem in na podlagi podatkov spisa. Sodnik priznanje posameznega obdolženca vrednoti izključno v povezavi z listinami v spisu, ne da bi v skladu z načelom neposrednosti spremljal izvajanje dokazov in pri tem ocenjeval njihovo dokazno vrednost.

17.14. Iz odločbe Vrhovnega sodišča izhaja še, da obdolženec, ki na predobravnavnem naroku prizna krivdo ali sklene sporazum o priznanju krivde s tožilstvom, dejansko prizna, nič več in nič manj, kot odločilna dejstva, na katerih temelji kazenskopravni očitek, s tem pa (posredno) tudi dokazno podlago na kateri ta dejstva temeljijo. S prostovoljnim priznanjem krivde oziroma sklenjenim sporazumom o priznanju krivde, ki ga sodišče sprejme, je priznana tudi odločitev sodišča o tem, da so dokazi, na katerih temelji kazenskopravni očitek, zakoniti.

18.15. Upoštevaje navedena izhodišča začrtana tudi z navedenimi odločbami Ustavnega in Vrhovnega sodišča, višje sodišče ocenjuje, da, glede na enako dejstveno podlago, ki je pomenila podlago tako za sprejem priznanj krivde oziroma sporazumov o priznanju krivde s strani posameznih obtožencev, kot tudi dejstveno dokazno podlago, ki je bila predmet predlagane izločitve dokazov, navedeno privede do ugotovitve, da kljub temu, da pritožnik v obravnavani zadevi ni izkazal obstoja nobene okoliščine, ki bi kazala, da je predsednik senata v tej zadevi dejansko odločal kakorkoli pristransko, za obstoj te kršitve zadošča že obstoj okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile objektivno utemeljen dvom o sodnikovi nepristranskosti. Ravno zaradi dejstva, da je glede na predhodno sprejete sporazume o priznanju krivde moč zaključiti, da je z navedenim predsednik senata že izrazil stališče o dovoljenosti in zakonitosti dokazov v obravnavani zadevi, odločanje o zakonitosti le-teh dejansko vzbuja pomisleke, kot jih je v pritožbi nanizal obtoženkin zagovornik, in sicer v smeri že predhodno zavzetega stališča o zakonitosti dokazov, še pred vsebinskim presojanjem argumentov pritožnikov v zvezi s predlagano izločitvijo le-teh. V navedenem zato tudi višje sodišče prepoznava utemeljenost pritožbenih navajanj, da je za zagotavljanje objektivnega vidika nepristranskosti sodišča, poleg zagotavljanja jamstev v postopku, pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki bi pri razumnem človeku zbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti.

K pritožbi obtoženega B. B.:

V okviru uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, je višje sodišče kljub izostanku konkretnejših navedb v zvezi z le-temi ocenilo, da je tudi iz vsebine sicer navajanih okoliščin o nezakonitosti dokazov, katerih izločitev je predlagal zagovornik tega obtoženca, moč zaključiti, da je tudi ta pritožnik nakazoval uveljavljanje okoliščin in kršitev, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato je ugodilo tudi pritožbi tega obtoženca, saj se razlogi razveljavitve izpodbijanega sklepa povsem primerljivo nanašajo tudi na tega obtoženca.

V postopku ponovnega odločanja o predlagani izločitvi dokazov bo tako moral odločati drug sodnik, zaradi konvencijsko in ustavno določenega varovanja pravice do nepristranskega sojenja oziroma odločanja o zadevi.

-------------------------------

1Odločba Ustavnega sodišča RS, Up-1038/2021, Up-1044/2021 z dne 20. 11. 2024, točka 39.

2Ibid, točka 52.

3Ibid, točka 54.

4Sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 44253/2015 z dne 13. 4. 2017, točka 8.

5I Iips 44091/2015 z dne 16. 7. 2020, točka 13.

6Sklep Vrhovnega sodišča I Ips 25975/2017 z dne 17. 12. 2020.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 18/2, 39, 39/1, 39/1-6, 285c, 285c/1, 450č Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 6/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.