Jedro

Nepravilna uporaba kazenskega zakona - in s tem kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP - je podana le, če sodišče dejanje opisano v izreku sodbe pravno napačno oceni. Pri kršitvi kazenskega zakona glede pravne kvalifikacije kaznivega dejanja se torej predpostavlja, da je bilo v pravnomočni sodbi dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Zato zagovornikova trditev, da obsojenec ni bil storilec kaznivega dejanja velike tatvine temveč kvečjemu pomagač oziroma prikrivalec, ne pomeni uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. R.M. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku 212. člena KZ. Za to kaznivo dejanje mu je bila izrečena kazen štirih let zapora in stranska kazen izgona tujca iz države za 8 let. Odvzeta mu je bila s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist v znesku 743.646,80 SIT ter tri borzne ploščice v čistem zlatu v skupni teži 150 gramov. Posameznim oškodovancem so bili prisojeni premoženjskopravni zahtevki v celoti ali pa le deloma, s presežkom pa so bili napoteni na pravdo.

Zoper to sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi napačne uporabe kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavo; podrejeno pa predlaga, da vrhovno sodišče obsojenca spozna za krivega kakšnega drugega kaznivega dejanja in mu izreče bistveno nižjo kazen zapora ter da obsojencu ne izreče izgona tujca, odvzema premoženjske koristi in zlatih predmetov, vse oškodovance pa napoti na pravdo.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga zavrnitev zagovornikove zahteve. Meni, da uveljavljane kršitve kazenskega zakona niso podane. Namesto zatrjevanih bistvenih kršitve določb ZKP zagovornik uveljavlja nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona vidi zagovornik v tem, da so obsojencu očitana dejanja napačno pravno opredeljena kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine, čeprav gre kvečjemu za kaznivo dejanje prikrivanja ali za pomoč pri storitvi kaznivega dejanja velike tatvine. Ker so bila nekatera dejanja storjena že v letu 1991, je po zagovornikovem mnenju tudi vprašljivo, če gre za nadaljevano kaznivo dejanje.

Po presoji vrhovnega sodišča zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Dejanja, opisana v točkah 1/ do 17/ izreka sodbe sodišča prve stopnje, so pravno pravilno opredeljena kot kaznivo dejanje velike tatvine po 3. odstavku 212. člena KZ. Nepravilna uporaba kazenskega zakona - in s tem kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP - je podana le, če sodišče dejanje opisano v izreku sodbe pravno napačno oceni. Pri kršitvi kazenskega zakona glede pravne kvalifikacije kaznivega dejanja se torej predpostavlja, da je bilo v pravnomočni sodbi dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Zato zagovornikova trditev, da obsojenec ni bil storilec kaznivega dejanja velike tatvine temveč kvečjemu pomagač oziroma prikrivalec, ne pomeni uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). V presojo vprašanja, ali gre za eno nadaljevano kaznivo dejanje ali za več kaznivih dejanj, se vrhovno sodišče ni spuščalo, saj je v tem delu zahteva vložena v škodo obsojenca. Uporaba pravnega konstrukta nadaljevanega kaznivega dejanja v konkretnem primeru namreč ni bila v obsojenčevo škodo (temveč v njegovo korist), zagovornik pa lahko vloži omenjeno izredno pravno sredstvo le v obsojenčevo korist (1. odstavek 421. člena ZKP).

Zagovornik v zahtevi ne pove konkretno, katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja. Iz vsebine zahteve pa izhaja, da graja sodišče, ker ni izvedlo vseh dokazov glede ugotavljanja dejanskega stanja, glede vrednosti posameznih predmetov oziroma višine oškodovancem prisojenih premoženjskopravnih zahtevkov ter da ni nobenega dokaza, da odvzeti predmeti (zlate ploščice) izvirajo iz kaznivega dejanja. Po vsebini torej zagovornik ne uveljavlja bistvenih kršitev določb kazenskega postopka temveč nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo. Odločba o stranski kazni - izgon tujca ter odločba o odvzemu premoženjske koristi pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko izpodbijata le, če je sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Ne more se torej izpodbijati primernost izreka kazni izgona tujca in tudi ne v pravnomočni sodbi ugotovljena višina premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivinm dejanjem.

Po povedanem zatrjevane kršitve zakona niso podane, oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo. Zato je moralo vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo kot neutemeljeno zavrniti (425. člen ZKP).