Jedro

Pritožnik v pritožbi zoper sklep o dedovanju lahko navajata nova dejstva ter predlaga nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo obseg zapuščinskega premoženja po pokojni BB in odločilo, da to premoženje, delno na podlagi oporoke, delno pa na podlagi zakona, dedujejo MB, RV, ŠF, PI, JB, JŠ, GT, AT in AT ter MS kot je to razvidno iz točke 2 in 3 izpodbijanega sklepa.

(2.) Proti sklepu se pravočasno pritožuje dedič BJ. Navaja, da njegova pokojna sestra AŠ nima nobenih pravic, saj je podpisala pogodbo z dne 19. 08. 1955, ki jo prilaga. Posledično nimajo nobenih pravic niti vnuki Š in T. (3.) Ostali dediči na pritožbo niso odgovorili.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva, to je dejstva, ki jih ni navajal v postopku na prvi stopnji. Upoštevaje določbo 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se glede na 163. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) smiselno uporablja tudi v zapuščinskem postopku, sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva ter predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil pritožnik udeležen v postopku na prvi stopnji, saj je bil na zapuščinsko obravnavo pravilno vabljen, dejstev, ki jih navaja sedaj v pritožbi, pa ni zatrjeval. Ker v pritožbi tudi ne trdi, še manj pa izkaže, da tega brez svoje krivde pravočasno ni mogel storiti, gre posledično za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati in je že iz tega razloga pritožbo potrebno kot neutemeljeno zavrniti.

(6.) Ne glede na že obrazloženo, upoštevaje, da gre za pritožnika, ki je laična stranka, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pritožba tudi sicer neutemeljena. Pokojna AŠ je namreč pogodbo, na katero se pritožnik sklicuje, sklenila s pokojnim očetom BJ in ne z zapustnico, to je materjo. Oče je bil tako tisti, ki je svoji hčeri podaril v pogodbi navedene nepremičnine in ne zapustnica. V posledici tako sklenjene darilne pogodbe, se je AŠ, kot je razvidno iz sklepa Občinskega sodišča na Hrvaškem z dne 29. 08. 1989 (list. št. 72), dedovanju po očetu tudi odpovedala. Ker torej darovalka ni bila zapustnica, niti pritožnik kaj takega ne zatrjuje, sklenjena pogodba v nobenem primeru ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča v tem zapuščinskem postopku.

(7.) Ker pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena in ker tudi ni bilo kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 366. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(8.) Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je dedinja VR že po izdaji sklepa o dedovanju, vendar v pritožbenem roku, podala pisno dedno izjavo, da njej pripadajoči dedni delež odstopa sodediču MB. To izjavo je sodišče prve stopnje štelo za pravočasno pritožbo. Ker je v 173. členu ZD sodišču prve stopnje dano pooblastilo, da lahko o pritožbi odloči tudi samo tako, da spremeni svoj prejšnji sklep, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na ta sklep, pritožbeno sodišče o pritožbi VR (zaenkrat) ni odločalo.