Jedro

Ker je cepljenje proti nalezljivim boleznim zakonska obveznost, ki se jo lahko opusti le, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji, ki pa v tem primeru niso izpolnjeni, tožnik ne more izpodbiti odločbe zdravstvenega inšpektorja, s katero mu je naloženo, da pripelje otroka na obvezno cepljenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 173/2000-10 z dne 17.1.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.4.2000, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnika in N.B. zoper odločbo zdravstvenega inšpektorja Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote K. z dne 24.2.1999. S to odločbo je prvostopni organ odredil, da sta tožnik in N.B. dolžna pripeljati otroka D.B. na cepljenje po obveznem programu v Dispanzer za otroke Zdravstvenega doma K. v roku 14 dni od prejema odločbe prve stopnje, da sta zavezanca dolžna obvestiti prvostopni upravni organ o izvršitvi navedenega ukrepa v treh dneh ter da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov. Sodišče prve stopnje je ocenilo odločitev tožene stranke za pravilno in zakonito. Menilo je, da so razlogi, ki jih je tožena stranka navedla v svoji odločbi, utemeljeni ter se je nanje v celoti sklicevalo. Kot neutemeljene pa je zavrnilo tožbene ugovore, da pomeni obvezno cepljenje kršitev 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti. Po 3. odstavku 51. člena Ustave RS nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB, Uradni list RS, št. 69/95) pa zaradi preprečevanja in obvladovanja nalezljivih bolezni, ki ogrožajo zdravje prebivalcev RS, predpisuje obvezno cepljenje zoper določene bolezni. ZNB sicer omogoča tudi opustitev obveznega cepljenja iz utemeljenih razlogov, te pa mora v skladu z 2. odstavkom 22. člena ZNB predhodno ugotoviti zdravnik, ki opravlja obvezno cepljenje. Da bi bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za opustitev cepljenja v skladu z ZNB, iz podatkov upravnih spisov ni razvidno. Je pa razvidno, da je zdravnica, ki naj bi opravila cepljenje, starše D.B. seznanila s posledicami, ki jih prinaša opustitev cepljenja, ter tudi s tem, da otrok nima trajnih kontraindikacij za cepljenje. To je potrdila tudi Komisija za kontraindikacije pri Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije. Glede na to je prvostopno sodišče presodilo, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo obravnavane odločbe na podlagi 47. in 49. člena ZNB. Prvostopno sodišče je tudi ugotovilo, da tožnik niti v pritožbi niti v tožbi ni navedel konkretnih razlogov za odklanjanje cepljenja svojega otroka in tudi ni navedel okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da bi cepljenje lahko pripeljalo do nastanka kontraindikacij. Če pa tožnik meni, da take okoliščine obstojajo, bo moral o tem pred cepljenjem obvestiti zdravnika, ki izvaja cepljenje, ta pa bo dolžan na podlagi 2. odstavka 22. člena ZNB ugotoviti, ali obstojajo morebitni utemeljeni razlogi za opustitev cepljenja. Prav tako ima tožnik pravico od zdravnika, ki opravlja cepljenje, zahtevati, da ga pred cepljenjem seznani z vrsto cepiva in morebitnimi stranskimi učinki le tega.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in da se napadena sodba odpravi. Meni, da na njegove tožbene ugovore prvostopno sodišče ni odgovorilo. Pojasnjuje mu določbe predpisov, ki jih sam dobro pozna. Trdi, da je njegov otrok alergik in da je zato zahteval, da se: ugotovi, ali je ta bolezen kontraindikacija cepljenju; da se pred cepljenjem izvrši klinični pregled otroka in se ugotovi, ali njegovo zdravstveno stanje lahko prenese cepljenje brez posledic; da se mu pojasni, kakšno cepivo bo uporabljeno; kaj se bo s cepljenjem doseglo; ali ima cepivo kakšne stranske učinke in kateri so to; kako je lahko necepljeni otrok vir okužbe pri otrocih, ki so cepljeni in potemtakem imunizirani; zakaj otroci, ki niso cepljeni zaradi kontraindikacij, niso nevarni za druge, njegov otrok pa bi bil nevaren, če se ne bi cepil; ali se res z določenimi cepljenji ne doseže 100% zaščita pred nalezljivimi boleznimi in če to drži, zakaj mora cepiti otroka; ali se s cepljenjem organizem imunizira za določeno bolezen, oslabi pa za neko drugo bolezen; ali je res, da je veliko otrok po cepljenju umrlo oziroma so postali invalidi. Na nobeno od teh vprašanj ni dobil odgovora. Meni, da mu mora državni organ, ki ga sili v cepljenje, izpolniti vse obveznosti, ki jih ima do njega in do otroka, ki mu ukazuje cepljenje. Ko bodo državni organi svojo obveznost izpolnili, se bo odločil, ali bo ravnal tako kot se od njega zahteva.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru odločilo pravilno in zakonito ter za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da bi se izognilo ponavljanju, v celoti sklicuje. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče odgovorilo tudi na vse tožbene navedbe, ki so v zvezi z odločanjem o zakonski obveznosti tožnika v obravnavnem primeru.

V obravnavanem primeru se v upravnem sporu presojata zakonitost in pravilnost odločbe zdravstvenega inšpektorja Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote K., s katero je zdravstveni inšpektor naložil tožniku in N.B., da pripeljeta svojega otroka na obvezno cepljenje po programu.

Obvezno cepljenje zoper nalezljive bolezni je predpisano z 22. členom ZNB, kot eden izmed ukrepov za preprečitev vnosa in širjenja nalezljivih bolezni, kar je dolžnost vsakogar (4. člen ZNB). To obveznost morajo v primeru mladoletnega otroka izpolniti otrokovi starši oz. drugi otrokovi skrbniki, za to pa mora skrbeti tudi otrokov zdravnik, sicer storijo prekršek (54. do 57. člen ZNB). Če te obveznosti starši ne izpolnijo v rokih in na način, določen s predpisi, jih k izpolitvi te obveznosti prisili z upravno odločbo zdravstveni inšpektor (8. točka 47. člena ZNB), ki se v primeru, da je stranke ne izvršijo prostovoljno, prisilno izvrši, kršitelji pa se zaradi storjenega prekrška tudi prijavijo sodniku za prekrške. Ker se ta odločba izda v upravnem postopku, mora zdravstveni inšpektor na podlagi dokumentacije o zdravstvenem stanju otroka pred njeno izdajo ugotoviti, ali je morda otrokov zdravnik do tedaj ugotovil razloge, zaradi katerih bi bilo treba cepljenje v skladu z ZNB opustiti (2. in 3. odstavek 22. člena ZNB).

Glede na navedene določbe ZNB je v obravnavanem primeru zdravstveni inšpektor tudi po presoji pritoženega sodišča ravnal pravilno in zakonito, ko je, potem ko je prejel obvestilo Zdravstvenega doma K., da ml. D.B. ni bila cepljena po programu cepljenja, in da niso bili ugotovljeni zdravstveni razlogi za opustitev cepljenja, naložil otrokovim staršem, da v določenem roku pripeljeta otroka na cepljenje.

Ker pa mora v skladu z 2. odstavkom 22. člena ZNB zdravnik, preden otroka cepi, ugotoviti njegovo zdravstveno stanje in morebitne utemeljene razloge za opustitev cepljenja, bo o dejanski izvedbi cepljenja odločal otrokov zdravnik pred cepljenjem. Takrat pa bo tožniku, kar mu je pojasnilo že prvostopno sodišče, tudi odgovoril na strokovna vprašanja, saj ta vprašanja niso predmet upravnega spora.

Tožnikove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obveznost cepljenja kot zakonsko obveznost, pa so v obravnavanem primeru nerelevantne. Obveznost cepljenja namreč ne nastane z odločbo inšpektorja, temveč gre za zakonsko obveznost. Tožnik torej z delom svojih pritožbenih navedb napada zakon. Presoja zakona pa ni predmet inšpekcijskega postopka in ne upravnega spora, temveč postopka pred ustavnim sodiščem.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi ter tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev prvostopnega sodišča.