Jedro

Če je pogodbeni predmet izdelava in vgradnja opreme v obstoječo zgradbo, takšne pogodbe ni mogoče pravno kvalificirati kot gradbeno pogodbo, temveč kot podjemno.

Stroškovna odločitev je posledica ugotovljenega uspeha tožeče stranke v postopku na prvi stopnji, torej v postopku, v katerem so stroški nastali. Zato je sodišče prve stopnje pravilno o njih odločilo v tistem postopku, v katerem so stroški nastali, četudi s posebnim sklepom po izdaji odločbe o glavni stvari (ker so bili kasneje priglašeni).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo z dne 30.4.2014 in sklep z dne 22.8.2014 se zavrneta ter se izpodbijani sodni odločbi potrdita.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 39736/2010–2 z dne 19.1.2010 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka, kot to izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe in (II.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 823,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke z dne 4.7.2014 za povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper navedeni odločbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanih sodnih odločb. 3. Tožeča stranka na pritožbene navedbe ni odgovorila.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

5. Dejansko stanje v tej zadevi ni bilo sporno in je sledeče: pravdni stranki sta 22.7.2009 sklenili pogodbo, s katero se je tožeča stranka kot izvajalec toženi stranki kot naročniku zavezala dobaviti in montirati stavbno pohištvo (okna) na objektu P. v C. Vtoževani račun predstavlja plačilo dogovorjenih ter nepredvidenih in dodatnih del. Med strankama je bilo sporno, ali je bila tožeča stranka pred izvedbo del dolžna sama opraviti meritve oken, glede na to, da je šlo za dela na podlagi javnega razpisa, ki je določal dobavo oken določenih dimenzij in barv, določen pa je bil tudi način montaže. Dodatna dela se nanašajo na odpravo posledic vgraditve oken na drugačen način, kot je to določila tožena stranka v javnem razpisu. Tožena stranka je tožeči stranki očitala, da ni ugotovila dimenzije oken, zaradi česar naj bi dobavila dimenzijsko neustrezna okna, česar pa dokazni postopek ni potrdi.

6. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da vse, kar pritožnica navaja glede ravnanja tožeče stranke v zvezi s pripravo končnega obračuna, pisnostjo nepredvidenih in dodatnih del ter opozorilno dolžnostjo izvajalca na napake naročila, predstavlja nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP), ki jih višje sodišče ne sme upoštevati, saj tožena stranka z ničemer ni pojasnila, zakaj teh navedb brez svoje krivde ni mogla navajati že v postopku na prvi stopnji.

7. Pritožnica tudi v pritožbi vztraja pri stališču, da zamenjava oken predstavlja gradbena dela, na to materialnopravno opredelitev pa veže očitek sodišču prve stopnje, ki naj bi (v točki 18) zmotno ugotovilo, da pomanjkljivosti gradbenega dnevnika in knjige obračunskih izmer niso odločilnega pomena. Višje sodišče sledi materialnopravni razlagi sodišča prve stopnje, ki je sporno pogodbo opredelilo kot podjemno (619. člen OZ) in ne kot gradbeno pogodbo (649. člen OZ). Res se sicer pravila gradbene pogodbe uporabljajo tudi za določena druga gradbena dela na objektih, toda če je pogodbeni predmet izdelava in vgradnja opreme v obstoječo zgradbo, takšne pogodbe v skladu s sodno prakso ni mogoče pravno kvalificirati kot gradbeno pogodbo, temveč kot podjemno (prim. III Ips 31/2001 in ostale). Tudi sicer pa potrjevanje gradbenega dnevnika in knjige obračunskih izmer ni pravno odločilnega pomena in zato na odločitev ne more vplivati. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, so navedene listine (le) dokazno sredstvo, za odločitev pa je bistvena ugotovitev, da je tožeča stranka obveznosti iz dogovorjene pogodbe izpolnila, medtem ko je tožena stranka ni.

8. Ni sporno (in tega pritožnica tudi ne izpodbija), da je bila z javnim razpisom določena dimenzija oken, njihovo število ter izvedba montaže (vijačenje v armirani beton). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka dela in material obračunala po dejanskih količinah in po pogodbeno dogovorjeni ceni, česar pritožba ne izpodbija. V zvezi z dodatnimi in nepredvidenimi deli, do katerih je prišlo zaradi skrite ovire, ki nobeni od pravdnih strank ni bila / mogla biti znana, pa se pritožba sklicuje na ugotovitve izvedenca (konkretno na njegovo izpovedbo). Višje sodišče ugotavlja, da iz izvedenčevih ugotovitev in pričevanja ne izhaja, da je bilo delo opravljeno nestrokovno, kot to zaključuje pritožnica, prav tako tudi ne, da bi izvajalec moral odmontirati vsaj eno okno in ugotoviti stanje dimenzij oken. Nasprotno: na podlagi izvedenčevih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi bila demontaža oken zaradi posega v konstrukcijo fasade ekonomsko povsem nesmotrna (odstraniti bi bilo potrebno več oken in ne le enega), do dodatnih del pa ni prišlo zaradi dobave dimenzijsko neustreznih oken, pač pa zaradi nepredvidenih del v podkonstrukciji, ki ni bila betonska, kot je to navajala pritožnica, pač pa kovinska in je terjala drugačen način montaže od z javnim razpisom predvidenega. Toda tudi v primeru, da bi tožeča stranka dejansko dobavila prevelika okna (kar v postopku na prvi stopnji ni bilo dokazano), bi tožena stranka to napako morala grajati takoj, ko je zanjo izvedela (prim. 633. člen OZ). Že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da domnevno nepravilne dimenzije oken niso zabeležene ne v gradbenem dnevniku, ne ob ugotovitvi težav s podkonstrukcijo niti kasneje ob prevzemu del. Da zatrjevane dobave prevelikih oken ni notificirala, pritožnica ne izpodbija, kot pa izhaja iz njenih navedb v postopku na prvi stopnji, tega ni storila zato, ker bi s tem povzročila težave izvajalcu. Razlogi, zaradi katerih pritožnica domnevno prevelikih oken ni zavrnila, za odločitev ne morejo biti relevantni; v kolikor je pristala na dimenzijsko prevelika okna, pa ne more šele v tem postopku tega uveljavljati kot napako izvršenega dela.

9. Ne da bi presojalo ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo.

O pritožbi zoper sklep:

10. Pritožba odločitev sodišča prve stopnje, ki je njen predlog za povrnitev (dodatno priglašenih) stroškov postopka zavrnilo z nosilnim razlogom, da je tožena stranka v tem sporu v celoti propadla, zaradi česar ni upravičena do povračila stroškov postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), izpodbija z navedbami, da je tak zaključek preuranjen, saj postopek v tej zadevi še ni pravnomočno zaključen.

11. Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi njega (prim. prvi odstavek 151. člena ZPP). O tem, kdo je zavezanec za plačilo stroškov, odloči sodišče (med drugim) glede na uspeh v postopku, v katerem so ti stroški nastali (prim. 154. člen ZPP). Konkretna stroškovna odločitev je posledica ugotovljenega uspeha tožeče stranke v postopku na prvi stopnji, torej v postopku, v katerem so stroški nastali. Zato je sodišče prve stopnje pravilno o njih odločilo v tistem postopku, v katerem so stroški nastali in z odločbo, s katero se je končal postopek pred njim oziroma v konkretnem primeru še z izpodbijanim sklepom, glede na to, da je tožena stranka stroške dodatno priglasila (prim. tretji in četrti odstavek 163. člen ZPP). Sodišče prve stopnje odloči o stroških postopka, nastalih v postopku na prvi stopnji pred pravnomočnostjo odločbe, zaradi česar je neutemeljeno stališče tožene stranke, bi je odločitev o stroških postopka preuranjena.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.