Jedro

Tožena stranka je kot naročnik javnega zbiranja ponudb za najem poslovnih prostorov, čeprav kot javni gospodarski zavod, nastopala v konkretnem primeru kot gospodarski subjekt, zato sta tudi oba njegova izpodbijana akta akta poslovanja, prav tako pa tudi uredba pri postopku oddaje stvarnega premoženja v najem ne predvideva uporabe Zakona o splošnem upravnem postopku. Akta poslovanja pa ne glede na to, da v formalnem smislu vsebuje vse sestavine upravnega akta, ni mogoče šteti za upravno odločbo, četudi je po zunanji obliki sestavljen kot upravna odločba, vključno s pravnim poukom, ki napotuje na upravni spor in ga ne bi bilo mogoče šteti za tako odločbo niti v primeru, da bi bil izdan v upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 6.11.2003, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep z dne 23.9.2003, s katerim je bilo odločeno, da se za najugodnejšega ponudnika za najem dveh prostorov (fitnes in dvorana za ogrevanje v skupni izmeri 455,2 m2) v novi dvorani G. v C. izbere družba K., d.o.o. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je bilo treba tožbo zavreči, ker odločba, ki jo je tožena stranka izdala kot javni zavod, na katerega je Mestna občina C. z Odlokom o preoblikovanju Zavoda za planiranje in izgradnjo C. v Zavod za urejanje javnih parkirišč in gospodarjenje z javnimi objekti (Uradni list RS, št. 42/00) prenesla v upravljanje in gospodarjenje javne objekte, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, oziroma za izbiro najugodnejšega ponudnika za najem poslovnih prostorov ni predpisan postopek, ki se konča z izdajo upravnega akta.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in meni, da je pravno stališče sodišča prve stopnje zmotno ter da sta v tožbi izpodbijana akta upravna akta v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku in Zakona o upravnem sporu, pa tudi sicer obstaja pravna podlaga za odločanja v obravnavani zadevi. Po njegovem mnenju sicer sodišče prve stopnje pravilno navaja, da mora biti po določbi 80i člena Zakona o javnih financah (ZJP, Uradni list RS, št. 79/)) pri oddaji v najem stvarnega premoženja države oziroma občine uporabljena metoda javne ponudbe. Enaka ureditev pa je predpisana tudi v prvem odstavku 48. člena Uredbe o postopkih prodaje in drugih oblikah razpolaganja z državnim premoženjem Uradni list RS, št. 47/01 in 62/01, v nadaljevanju uredba), vendar je po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje spregledalo, da uredba natančno ureja postopek javnega zbiranja ponudb v 39. do 45. členu, vključno z določbami o sklenitvi pogodbe z najugodnejšim ponudnikom. Tudi če toženi stranki, kakor zatrjuje sodišče prve stopnje, ne bi bilo treba v zvezi z odločitvijo o oddaji prostorov v najem sprejeti odločbe oziroma upravnega akta, je to vendarle storila, s tem pa je v okviru svoje pristojnosti izdala upravni akt, ki ima od vsebine neodvisne procesne posledice, med drugim pravico do pritožbe in nato pravico do sprožitve upravnega spora z vložitvijo tožbe. Po pravni interpretaciji sodišča prve stopnje pa bi neizbrani ponudnik ostal brez vsakršnega pravnega varstva, vendar je tožnik upravičen do pravnega varstva svojih pravic in pravnih koristi tudi na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUS in bi zatorej moralo sodišče prve stopnje o zadevi meritorno odločati v upravnem sporu. Zato Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena in prereka vse pritožbene navedbe ter poudarja, da so navedbe tožnika, da gre pri ravnanju tožene stranke za dejanja v smislu tretjega odstavka 1. člena ZUS in navedbe glede nedopustnega ravnanja tožene stranke (da naj bi na podlagi enostopenjskega postopka javnega zbiranja ponudb kršila pogoje javnega razpisa in izvedla razgovor s ponudniki ter naj bi tako izbranemu ponudniku o omogočila, da je svojo sprva povsem konkurenčno ponudbo prilagodil tako, da jo tožena stranka ocenila kot najugodnejšo) nedopustne novote glede na prvi odstavek 71. člen ZUS. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Pritožbeno sodišče meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita ter se strinja z razlogi, ki jih je za to odločitev navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. V upravnem sporu se na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov, pravnih oseb in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, proti odločitvam in dejanjem upravnih organov oziroma v skladu z zakonom drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil (drugi odstavek 1. člena ZUS). Po prvem odstavku 3. člena ZUS pa je upravni akt dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Na podlagi navedenih določb je ocena sodišča prve stopnje, da izpodbijana odločba, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, posredno pa tudi sklep o izbiri najugodnejšega ponudnika, nimata pravne narave akta, izdanega v upravni stvari v smislu drugega člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. št. 80/99), pravilna. Vsekakor tudi oba akta nista bila izdana v upravni stvari, v kateri se je odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, niti ni v predmetni zadevi s predpisom določeno, da se vodi upravni postopek oziroma odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, niti to ne izhaja zaradi varstva javnega interesa iz narave stvari. Prav tako pa je pravilna tudi njegova ocena, da z izpodbijanim aktom tožene stranke ni bilo mogoče odločiti o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, izhajajoči iz predpisa, in ga zato tudi ni mogoče šteti za posamični akt, o čigar zakonitosti, na podlagi drugega odstavka 1. člena ZUS odloča sodišče v upravnem sporu.

Po mnenju pritožbenega sodišča je tožena stranka kot naročnik javnega zbiranja ponudb za najem poslovnih prostorov, čeprav kot javni gospodarski zavod, nastopala v konkretnem primeru kot gospodarski subjekt, zato sta tudi oba njegova izpodbijana akta akta poslovanja, prav tako pa tudi uredba pri postopku oddaje stvarnega premoženja v najem ne predvideva uporabe Zakona o splošnem upravnem postopku. Akta poslovanja pa ne glede na to, da v formalnem smislu vsebuje vse sestavine upravnega akta, pa ni mogoče šteti za upravno odločbo, četudi je po zunanji obliki sestavljen kot upravna odločba, vključno s pravnim poukom, ki napotuje na upravni spor, in ga ne bi bilo mogoče šteti za tako odločbo niti v primeru, da bi bil izdan v upravnem postopku. Tožena stranka namreč z izpodbijanim aktom ni odločala o kakšni pravici ali obveznosti upravnega prava, temveč sta bila oba akta izdana v postopku razpolaganja z občinskim premoženjem, s katerim tožena stranka gospodari kot javni gospodarski zavod. Predmet upravnega spora pa je lahko le dokončni upravni akt, ki ga navedeni organi oziroma nosilci javnih pooblastil izdajo pri izvrševanju funkcije oblasti (oziroma javnega pooblastila).

V zvezi s podrejenimi pritožbenimi očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje akta in ravnanja tožene stranke kvalificirati kot akta in dejanja iz tretjega odstavka 1. člena ZUS, s katerimi naj bi tožena stranka kršila v pritožbi zatrjevane ustavne pravice, pa pritožbeno sodišče soglaša z navedbami tožene stranke, podanih v odgovoru na pritožbo, da gre za nedopustno novoto v smislu prvega odstavka 74. člena v povezavi s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1 oziroma v s prvim odstavkom 71. člena ZUS. Glede na to, da pa gre v konkretnem postopku oddaje stvarnega premoženja v najem za civilno pravno razmerje, pa ima tožnik možnost, če meni, da je bil v tem postopku oškodovan, to uveljavljati v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti, vključno z uveljavljanjem morebitnih kršitev ustavnih pravic, zato ne drži trditev tožnika, da mu ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Za ugotovitev morebitnih nepravilnosti pri razpolaganju s stvarnim premoženjem občine, s katerim gospodari tožena stranka, pa je, če gre za primer kršitve javnega naročanja, pristojna Državna revizijska komisija, ki pa je, tako kot je to razvidno iz spisne dokumentacije, tožnikovo zahtevo za revizijo spornega postopka oddaje prostorov v najem zaradi neplačila takse zavrgla, oziroma so morebitna oškodovanja javnih sredstev v konkretnem primeru stvar presoje in ukrepanje ustanovitelja ali pa Računskega sodišča Republike Slovenije.

Ker tako niso podani pritožbeni razlogi in niso utemeljene pritožbene navedbe, na katere se sklicuje tožnik, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v povezavi z drugim odstavkom 82.člena ZUS-1 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.