Jedro

Iz instituta „vezanosti“ izhaja, da odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Pravdno sodišče pa mora pri sojenju upoštevati opis dejanja, kot je naveden v izreku pravnomočne kazenske obsodilne sodbe v tistem delu, kjer so navedena odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bil sploh mogoč pravni sklep, da obdolženi ni vozil v skladu s cestno prometnimi pravili.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za nematerialno škodo, poleg že plačanega zneska 103.279,32 EUR dne 31.3.2006, valorizirano na dan sojenja 116.653,36 EUR, še znesek 151.096,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz naslova materialne škode je toženi stranki dosodilo 2.400,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 4.8.2008 dalje.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka. V obrazložitvi navaja, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo s kazensko pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je med strankama prišlo do trčenja. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je Višje sodišče v Ljubljani pod opr. št. I Kp 899/2008 z dne 8.1.2009 spremenilo opis dejanja in izpustilo besedilo, da naj bi prišlo v dogodku do trčenja tovornega vozila v kolo tožnice. Z angažiranjem izvedenca prometne stroke sodišče v pravdnem postopku ne more ugotoviti drugačnega poteka dogodka. Trčenja ni videl nihče, tudi tožnica ga ni zaznala. Izvedenec K. pa je hitrost tožnice na kolesu ugotavljal glede na način trčenja med kolesarko in tovornim vozilom in glede na odboj kolesarke ob trčenju, zato njegovega mnenja sodišče ne bi smelo sprejeti. Tudi pravilo o srečanju na klancu v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker klanec ni bil strm. Nevarnost velikega smetarskega vozila na ozki lokalni cesti pa je tako zelo povečana proti nezaščiteni kolesarki, da se ob hkratni pravnomočni kazenski obsodbi voznika tovornega vozila, ki je vozil s preveliko hitrostjo in po sredini preozkega cestišča ter s tem pri kolesarki ustvaril vtis popolne zasedenosti ceste, da tožena stranka ne more niti delno ekskulpirati odškodninske odgovornosti, če tudi bi tožnica v resnici vozila prehitro. V nadaljevanju navaja, da je znesek odškodnine po posameznih postavkah prenizko odmerjen. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od že izplačanega dela odškodnine za čas od dneva vložitve predpravdnega zahtevka do dneva plačila 31.3.2006. Podlage za valorizacijo izplačanega zneska ni, sodišče tudi ni obrazložilo, kako je znesek valoriziralo oziroma s kakšno valorizacijsko stopnjo. Valorizacija pa ne bi smela biti višja kot obresti za vloge na vpogled. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka izpodbija sodbo po temelju in višini. Poudarja, da iz ugotovitev izvedenca sledi, da je povzročiteljica prometne nesreče pravzaprav tožnica in da je voznik tovornega vozila k nezgodi le soprispeval. Zato bi morala tožnica nositi pretežni del odgovornosti. Tožnica je po klancu navzdol vozila s hitrostjo, ki ji ni omogočala varne zaustavitve pred morebitno oviro. Vozila je 35 do 40 km/h po klancu navzdol in se približevala ostremu nepreglednemu ovinku, kjer je prišlo do zdrsa kolesa, zaradi česar je izgubila ravnotežje in padla. Tudi višina odškodnine, v kolikor presega znesek, ki je bil tožnici že izplačan, je odmerjena v nasprotju z določili materialnega prava in uveljavljeno sodno prakso. Dosojena odškodnina je celo višja od odškodnin, ki jih sodišča dosojajo paraplegikom (II Ips 339/2004, II Ips 334/2005). Tožena stranka priznava, da je tožnica utrpela hude poškodbe in s tem bolečine ter nevšečnosti povezane z njimi ter da bo trpela bolečine tudi v bodoče, vendar pa je dosojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem glede na uveljavljeno sodno prakso močno pretirana, enako velja tudi za odškodnino iz naslova prestanega strahu. Ker je do nesreče prišlo v trenutku, tožnica primarnega strahu niti ni utrpela. Obrazložitev sodišča v tem delu pa je tako nejasna, da pritožnici niti ni jasno, ali je iz tega naslova sodišče tožnici priznalo odškodnino ali ne. Do te odškodnine pa bila upravičena samo v primeru, da stopnja in trajanje primarnega strahu to opravičujejo. Pritožba meni, da iz izpovedbe tožnice sledi, da temu ni tako. Tako se izkaže, da odškodnina iz naslova sekundarnega strahu, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, izrazito odstopa od siceršnje prakse sodišč v podobnih primerih. Pritožba nasprotuje tudi prisojeni odškodnini za skaženost v višini kar 50.000,00 EUR, saj je Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 334/2005 dosodilo 16.691,70 EUR mlademu fantu, ki hodi s pomočjo elektrostimulatorja za desno nogo, uporablja visoko plastično opornico za desno koleno in bergle, desno stopalo pa ima v iztegnjenem in na vznoter zvrnjenem položaju. Skaženosti te osebe z ničemer ni mogoče prikriti. Tožnica hodi brez bergel in drugih pripomočkov in ne nosi izključno dolgih oblačil. Posledice poškodb lahko zakrije, ob hoji se opazi le šepanje. Zato ni podlage, da toženkina odškodnina kar trikrat presega odškodnino, kot je bila dosojena v zgoraj opisanem primeru. Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je odškodnina odmerjena previsoko. Tožnica po poškodbi lahko hodi in vozi avtomobil, je zaposlena in vpisala se je na nadaljnji študij. Sposobna je samostojnega življenja in intelektualnega ustvarjanja. Normalno opravlja vse fiziološke potrebe, kot so prehranjevanje, izločanje, dihanje, samostojno premikanje brez kakršnihkoli pripomočkov. Zato je odškodnina iz tega naslova odmerjena previsoko. Sodišče v zvezi s to postavko tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni ugotavljalo, v kakšni višini bi tožnica svojo pravico do invalidnine lahko uveljavila. Tako tudi vrhovno in višje sodišče v odločbah II Ips 339/2004, II Ips 91/2003, II Ips 413/99 in II Ips 267/99, II Cp 1476/2006. Na koncu izpodbija še odločitev o teku zamudnih obresti. Iz izvedenskega mnenja dr. B. sledi, da je bilo zdravljenje končano 17.11.2008, zato tožena stranka pred tem datumom ni mogla priti v zamudo s plačilom odškodnine, čeprav je bil odškodninski zahtevek vložen 1.10.2004, ker celoten obseg škode po vseh postavkah ob vložitvi zahtevka ni bil znan. Zakonite zamudne obresti tako lahko tečejo le od zaključka zdravljenja dalje. Z višino nastale materialne škode se sicer strinja, vendar pa meni, da bi ji moralo sodišče to odškodnino znižati zaradi večjega soprispevka tožnice k nezgodi, saj je ta prispevek bistveno višji kot 25%.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po določilu 14. člena ZPP je sodišče v pravdnem postopku vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, če temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku. Iz instituta „vezanosti“ izhaja, da odločitev pravdnega sodišča ne sme biti v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Pravdno sodišče pa mora pri sojenju upoštevati opis dejanja, kot je naveden v izreku pravnomočne kazenske obsodilne sodbe v tistem delu, kjer so navedena odločilna dejstva, na podlagi katerih bi bil sploh mogoč pravni sklep, da obdolženi ni vozil v skladu s cestno prometnimi pravili. Tožeča stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 23.2.2009 ugovarjala izvedenskemu mnenju izvedenca K., češ da njegove ugotovitve o poteku prometne nezgode nasprotujejo ugotovitvam v izreku pravnomočne kazenske sodbe, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 899/2008 z dne 8.1.2009. Tudi v pritožbenem postopku ponavlja, da je prvostopno sodišče prezrlo spremembo opisa dejanja v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8.1.2009, s katero je bilo izpuščeno besedilo, da naj bi prišlo v dogodku do trčenja tovornega vozila v kolo tožnice. Ker med listinsko dokumentacijo sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Kp 899/2008 z dne 8.1.2009 ni, pritožbeno sodišče ne more preveriti, ali je sodišče prve stopnje upoštevalo opis dejanja, kot sledi iz pravnomočne obsodilne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Že zato je potrebno pritožbama obeh pravdnih strank, ki izpodbijata višino ugotovljene soodgovornosti tožeče stranke, ugoditi in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v dopolnitev. V ponovljenem postopku mora sodišče prve stopnje upoštevati, da je v pravdnem postopku vezano na opis dejanja, ki je naveden v izreku pravnomočne kazenske obsodilne sodbe in sicer na tista odločilna dejstva, na podlagi katerih je mogoč pravni sklep, da obdolženi ni vozil v skladu s cestnoprometnimi predpisi, torej kakšna je bila vožnja obdolženega, kakšni so bili pogoji za vožnjo, kako se je v konkretnih okoliščinah odražala obdolženčeva kršitev cestnoprometnih predpisov. Glede na okoliščine škodnega dogodka in predvsem na naravo kaznivega dejanja, za katero je bil zavarovanec tožene stranke pravnomočno obsojen, bo tožnica soodgovorna, če je s kršitvijo cestnoprometnih pravil tudi sama prispevala k nastanku škode. Tudi hitrost vožnje je namreč odvisna od številnih okoliščin, voznik pa mora hitrost stalno prilagajati tem okoliščinam, saj je od tega odvisna tako njegova varnost kot tudi varnost drugih udeležencev v prometu. Običajno je šteti, da je voznik vozil s primerno hitrostjo, če lahko pravočasno zaustavi svoje vozilo pred pričakovano oviro, ali da se izogne drugi nevarnosti, ki jo je lahko v danih okoliščinah pričakoval. Če bo sodišče ugotovilo, da je poškodovana kolesarka vozila z neprilagojeno hitrostjo, se bo moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali je njena neprilagojena hitrost v vzročni zvezi z višino škode, ki je nastala v dogodku, za katerega je bil že spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ zavarovanec tožene stranke.

Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da iz obrazložitve sodbe ni jasno, ali je tožnici prisojena tudi odškodnina za primarni strah in da veljavno podlago za presojo denarne odškodnine za strah predstavlja samo intenziven in dalj časa trajajoč strah, le v izjemnih primerih tudi kratkotrajen, a tako intenziven strah, da za dalj časa poruši življenjsko ravnotežje oškodovanca. V konkretnem primeru manjka ocena izpovedbe oškodovanke glede okoliščin, ki so podlaga za odmero odškodnine in s tem v zvezi tudi objektivne ugotovitve izvedenca v zvezi z intenzivnostjo in trajanjem strahu, tako primarnega kot sekundarnega.

Tožena stranka utemeljeno poudarja, da je invalidnina ena od okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter da pri tem ni pomembno, ali je v času sojenja pristojni organ že odločil o njej ali ne in ali jo že dejansko prejema ali ne (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 482/99 in II Ips 466/2002). Sodišče se v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do navedb tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 19.6.2008, da zdravljenje tožeče stranke ob vložitvi tožbe še ni bilo končano in da zato končen obseg škode še ni znan, zaradi česar ni prišla v zamudo s plačilom in tako sodbe glede teka zamudnih obresti v delu v kolikor se nanaša na nepremoženjsko škodo ni mogoče preveriti (14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP). Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v tej smeri po potrebi tudi dopolniti dokazni postopek z izvedencem medicinske stroke, da bo lahko odgovorilo na vprašanje, kdaj je bila višina škode po posameznih postavkah, tako kot jo uveljavlja tožeča stranka, znana.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ustrezno dopolniti listinsko dokumentacijo v spisu z odločbo Višjega sodišča, iz katere bo mogoče ugotoviti ali je pravnomočen izrek kazenske sodbe, kot ga v obrazložitvi navaja sodišče prve stopnje, ali pa je bil morda izrek kazenske sodbe na drugi stopnji, spremenjen. Pritožba tožene stranke tudi utemeljeno poudarja, da mora sodišče v primeru, ko gre za škodo, ki v denarju ni ocenljiva, kot odločilen kriterij za odmero odškodnine upoštevati primerljivost primera z drugimi primeri prizadetosti pravno varovane dobrine, kakor tudi s primeri prizadetosti drugih dobrin. Individualizirana odškodnina naj tako praviloma ostane v okvirih odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za takšno vrsto škode (primerjalna pravičnost), hkrati pa zadosti okoliščinam posameznega primera in nudi oškodovancu ustrezno zadoščenje. Glede na primere, ki jih v pritožbi citira tožena stranka, naj se sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v zvezi z višino odmerjene odškodnine opredeli tudi do sodne prakse, ki jo citira pritožba. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (357. člen ZPP).

Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 265. člena ZPP).