10.S pritožbenim sklicevanjem, da je A. A. (vodja finančno računovodskega odseka) na vprašanje, ali so preverbe izračunov plač delali v decembru, odgovorila: "In ugotovili, da je napaka," pritožba neuspešno zatrjuje, da je bila napaka pri obračunu nadomestil plače ugotovljena že v decembru 2020. Na konkretno vprašanje, kdaj se je ugotovila ta napaka, je namreč priča odgovorila, da je napako glede nadomestila plač ugotovila sodelavka v januarju (2021) za decembrsko plačo, tako pa je izpovedala tudi B. B. (vodja obračuna plač). Da je bila tožnica že pred januarjem 2021 seznanjena z napačno nastavitvijo programa za izračun nadomestila plač, pa je take obračune vseeno izvajala, pritožba neuspešno zatrjuje tudi s sklicevanjem na izpoved B. B. o tem, da so v januarju (2021) ugotovili, " … da v nadomestilo še vedno vleče dodatke ..." To izpoved je priča navezala na preračun, ki so ga opravili potem, ko je v januarju 2021 delavec sporočil napako glede obračuna nadomestila plače. Na nobenem mestu pa iz izpovedi B. B. ne izhaja, da bi bila o nepravilnem obračunu nadomestila plač seznanjena že pred januarjem 2021.

Jedro

11.Pritožba očita, da sta A. A. in B. B. v ponovljenem sojenju spremenili izpovedi o tem, da je bila v januarju 2021 odkrita napaka glede izplačanega nadomestila plače za december. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpovedi A. A. v ponovljenem sojenju, da je za napako pri obračunu nadomestil zdravnikov izvedela v februarju 2021, ni mogoče šteti za spreminjanje prvotne izpovedi. Iz zapisnika zaslišanja v prvem sojenju je namreč razvidno njeno pojasnilo, da se izpoved o ugotovitvi napake v januarju 2021 ne nanaša točno na zdravnike (napaka je bila namreč ugotovljena tudi glede nadomestila plač za druge zdravstvene delavce - medicinske sestre, pri katerih se osnova za izračun nadomestila plače razlikuje od tiste, ki velja za zdravnike). Tudi pri B. B. ni mogoče govoriti o ključnem spreminjanju prvotne izpovedi. V prvem sojenju je izpovedala, da je za napačen obračun nadomestila izvedela pri izplačilu plače v januarju 2021, torej gre za napako pri obračunu plače za december 2020. Njena izpoved v ponovljenem sojenju pa se nanaša na odkrito napako v nadomestilu plače za drug mesec, in sicer za februar 2021.

Tožnica na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zahteva od toženca za obdobje od januarja 2021 do aprila 2021 vračilo preveč izplačane plače iz naslova nadomestil plač za odsotnost z dela. Toženec se sklicuje na obstoj okoliščin iz 191. člena OZ, na podlagi katerega tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je zaključilo, da tožnica ni vedoma izplačala tožencu višjega nadomestila plač, kot mu je pripadalo. S to presojo, ki je utemeljena v izvedenih dokazih, pritožbeno sodišče soglaša.

12.Da je tožnica zavestno izplačevala več, kot bi morala, izhaja po navedbi pritožbe iz izpovedi B. B. in A. A. o izvajanju preverb, po mnenju pritožbe pa je nemogoče, da se pri tem ne bi odkrile napake v nadomestilih. Pritožbeno navajanje ni utemeljeno. A. A. je res izpovedala o naključnih, občasnih kontrolah, ki jih je izvajala vodja kakovosti, a je tožničin zakoniti zastopnik pojasnil, da se je notranja kontrola izvajala le glede vnesenih podatkov, ne pa glede pravilnosti računalniških nastavitev za izračun (ki so botrovale napačnemu obračunu nadomestila plač). Neutemeljena je pritožbena navedba, da je A. A. v ponovljenem sojenju spremenila izpoved. Kot je izpovedala, se od tedaj, ko je tožnica menila, da je napaka odpravljena, pa do revizije niso opravljale preverbe obračuna nadomestila plač, kar pa ni v nasprotju z njeno izpovedjo v prvem sojenju o zgolj občasnih kontrolah (in ne vsakomesečnih, kot trdi pritožba). Da praviloma vsak mesec naredijo nekaj preverb plač, je v ponovljenem sojenju izpovedala B. B., ki pa je že v prvem sojenju pojasnila, da je bil poudarek teh preverb na pravilnosti obračunanega števila ur, ne pa na "preračunavanju formul".

Že v prvem sojenju je pritožbeno sodišče soglašalo s prvostopenjsko presojo, da je tožnica napačno obračunala tožencu (zdravnik) nadomestilo plače za odsotnosti z dela. Covid dodatka, ki ju je prejel po postavkah C223 (11. točka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in C086 (56. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 - ZZUOOP; Ur. l. RS, št. 152/2020 in nadaljnji), zaradi specialnih zakonskih določb (četrti odstavek 123. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 - ZIUOPDVE; Ur. l. RS, št. 175/2020 in nadaljnji; sedmi odstavek 56. člena ZZUOOP) ne bi smela všteti v osnovo za nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Pravilnost te presoje potrjuje priloga Vrsta izplačil, ki je sestavni del Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji), in določa vrednost A1, t. j. indikatorja upoštevanja izplačila v osnovah za nadomestili Z1201 in Z124.2 Za dodatek C086 vrednost A1 znaša X (kar pomeni, da se vrednost ne upošteva). Za dodatek C223 je navedeno, da se od 28. 11. 2020 dalje ne všteva v osnovo za nadomestilo plače za odsotnosti z dela, v zvezi s tem pa vrednost A1 prav tako znaša X. Glede na obrazloženo je zmotno pritožbeno vztrajanje, da je treba v osnovo za nadomestilo plače v tem sporu šteti tudi navedena dodatka.

13.Pritožba navaja, da tožnica pri preverbah ni bila pozorna na manjša odstopanja, teh pa pri izračunu plače ne sme biti. S to navedbo se pritožba neuspešno zavzema za zaključek, da so bila tožencu nadomestila plač hote izplačana v napačni višini. Kot je namreč izpovedala B. B., so plače zdravnikov variirale iz meseca v mesec (odvisne so bile od obsega pripadajočih dodatkov, nadur, ali so opravljali le redno delo, bili na dopustu ...), a je pri tem lahko šlo tudi za izplačilo dvakrat večje plače. Glede na to je utemeljeno njeno pojasnilo, da na prvi pogled ni podvomila v pravilnost izračuna plač (oziroma nadomestila plač).

Izrek

14.Drži pritožbena navedba, da je tožnica kot razlog za napačen obračun nadomestila plač sprva navajala napako v računalniškem programu kot posledico neustrezne nastavitve formul s strani zunanjega izvajalca, nato pa se je izkazalo, da je razlog napačno izbrana formula s strani tožnice. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da tožencu ni vedoma obračunala in izplačala nadomestila plač v previsokem znesku, zato je nasprotno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Izvedeni dokazi namreč potrjujejo prvostopenjsko ugotovitev, da tožnica sprva ni vedela, da izbira napačno formulo za izračun nadomestila. Po ugotovitvi napake in kontaktiranju zunanjega izvajalca (C. d. o. o.) zaradi pomoči pri odpravi napake je tožnica menila, da je napaka odpravljena in da se ne bo več odrazila v izračunu plače. Kljub temu je bilo tožencu nadomestilo plače tudi v nadalje (do konca vtoževanega obdobja) obračunano in izplačano v previsokem znesku, saj se je pri zdravnikih osnova za izračun nadomestila računala od povprečja plač preteklih treh mesecev (ki so napačno vključevale covid dodatka), na kar tožnica tedaj ni pomislila ter se tudi ni zavedala in ni hotela, da bi toženec prejel višje nadomestilo, kot mu pripada. Glede na obrazloženo je zmotno (in z zaslišanji prič ter zakonitega zastopnika tožnice tudi nepotrjeno) pritožbeno navajanje, da je tožnica nadomestila plače zavestno napačno obračunavala do tedaj, dokler ni ministrstvo 31. 3. 2021 odredilo, naj se opravi revizija plač, oziroma je neutemeljeno pritožbeno oporekanje izpovedbama A. A. in B. B. o tem, da so šele v revizijskem postopku izvedeli, da se je pri zdravnikih napaka v izračunu nadomestila plač nadaljevala.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

15.Pritožba se sklicuje na izpoved B. B., da je tožnica izvedela za napako v plači za februar 2021 pred izplačilom v začetku marca 2021; očita, da je tožnica takšno plačo izplačala vedoma. Pritožbeni očitek ni utemeljen. B. B. je namreč pojasnila, da se je v zvezi z odpravo napake pri tej plači telefonsko obrnila na C. d. o. o., ki je pričo vodila preko zavihkov v računalniškem programu, nato pa je priči tudi zatrdila, da je napaka odpravljena. Upoštevaje navedeno tožnici ni mogoče očitati, da je tožencu za februar 2021 vedoma izplačala previsoko plačo (oziroma nadomestilo plače, ki je temeljilo na osnovi z neutemeljeno vključenimi covid dodatki).

II.Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 187,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila.

16.Na več mestih pritožba izpostavi, da v samem računalniškem programu ni bilo napake. Po presoji pritožbenega sodišča to niti ni ključnega pomena, saj prvostopenjska odločitev ne temelji na ugotovitvi o obstoju take napake.

Obrazložitev

17.Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica ni vedoma izplačala tožencu previsokega nadomestila plač, je tožbenemu zahtevku za vračilo preplačila utemeljeno ugodilo. Tožnica je v postopku v celoti uspela (glede vračila preveč izplačane plače iz naslova covid dodatkov in iz naslova nadomestil plač), zato ji je utemeljeno prisodilo tudi povračilo stroškov postopka.

1.Pritožbeno sodišče v zadevi odloča drugič. V dosedanjem postopku je že pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku za vračilo preveč izplačane plače iz naslova covid dodatkov za obdobje od januarja 2021 do avgusta 2021 (XX Pd 55/2022 z dne 17. 5. 2023 v zvezi s Pdp 495/2023 z dne 21. 2. 2024). Predmet ponovljenega sojenja je odločitev o tožbenem zahtevku za vračilo preveč izplačane plače iz naslova nadomestil plač od januarja 2021 do aprila 2021 v skupnem znesku 566,59 EUR s pripadajočimi obrestmi, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, ter odločitev o plačilu tožnici odmerjenih stroškov za celotni postopek.

18.S pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožnica kot razlog za napačen obračun nadomestila plač sprva navajala napako v računalniškem programu, nato pa se je izkazalo, da je razlog napačno izbrana formula z njene strani. Zavestno mu je obračunala in izplačala nadomestilo plače v zatrjevani napačni višini. Svoja stališča je spremenila šele, ko se je seznanila, da je sprožena revizija poslovanja. Sodišče ne bi smelo sprejeti odločitve le na podlagi izjav prič tožnice. Iz izpovedi A. A. in B. B. izhaja, da je bila napaka pri obračunu nadomestil plače ugotovljena že v decembru 2020. V ponovljenem sojenju sta izpovedi spremenili. Da je tožnica zavestno izplačevala več, kot bi morala, izhaja iz njunih izpovedi o izvajanju ročnih preverb izračunov plač. Pri teh tožnica ni bila pozorna na manjša odstopanja, katerih pa pri izračunu plače ne sme biti. Tožnica je izvedela za napako v plači za februar 2021 pred izplačilom v začetku marca 2021, torej je takšno plačo izplačala tožencu vedoma. V zvezi z izračunom višine nadomestila plače bi tožnica in izvedenec morala upoštevati ugodnejšo kolektivno ureditev. Iz jasne določbe 75. člena KPZZ izhaja, da osnovo za izračun nadomestila sestavlja povprečje vseh izplačanih elementov plače v zadnjih treh mesecih, torej tudi vseh (ne le stalnih) izplačanih dodatkov. Tako dobljena povprečna plača se deli s 174 urami, da se dobi obračunska urna postavka. Osnova se poveča še za rast plač v zavodu, ki se nanaša na dejansko rast in ne le na rast izhodiščnih plač. Upoštevaje Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za izračun nadomestila plače za toženca ne velja omejitev višine nadomestila plače iz sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Ta določba ni ius cogens in ne preprečuje ugodnejše ureditve v KPZZ. Vse to potrjuje razlaga KPZZ z dne 8. 9. 2020. Ob teh predpostavkah je toženec izdelal svoje izračune nadomestil plač, katerih sodišče in izvedenec nista upoštevala, oziroma slednji v tej smeri kljub zahtevi toženca ni dopolnil mnenja, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni pojasnilo stališča, da se 75. člen KPZZ upoštevanje 34. člen ZKolP ne uporablja, ker naj bi bil v nasprotju z ZDR-1 in ZSPJS. Priglaša stroške pritožbe.

19.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam s tem nastale stroške. Tožnici je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 187,00 EUR (nagrada za odgovor 250 točk - tar. št. 16/4 OT, 5 točk za materialne stroške ter 22 % DDV). V primeru zamude s plačilom stroškov ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, dalje do plačila. Tožnica ni upravičena do povračila stroška za pregled listin in razgovor s stranko, saj je ta zajet v že priznanih stroških.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora.

-------------------------------

4.Pritožba ni utemeljena.

1Osnova za izračun nadomestila plače v breme delodajalca - tekoči mesec.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

2Bruto osnova za izračun nadomestila plače v breme delodajalca za pretekli mesec.

6.Tožnica na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zahteva od toženca za obdobje od januarja 2021 do aprila 2021 vračilo preveč izplačane plače iz naslova nadomestil plač za odsotnost z dela. Toženec se sklicuje na obstoj okoliščin iz 191. člena OZ, na podlagi katerega tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je zaključilo, da tožnica ni vedoma izplačala tožencu višjega nadomestila plač, kot mu je pripadalo. S to presojo, ki je utemeljena v izvedenih dokazih, pritožbeno sodišče soglaša. Prvostopenjskih razlogov po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Zveza:

7.Pritožba očita, da sodišče prve stopnje ne bi smelo sprejeti odločitve (glede temelja zahtevka) le na podlagi izpovedi s strani tožnice predlaganih prič. Očitek je zmoten, saj je sodišče zaslišalo tudi pričo, ki jo je predlagal toženec (predstavnika C. d. o. o.). Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpostavljanje, da sta priči, ki sta izvedli vtoževana preplačila, še vedno zaposleni pri tožnici in od nje ekonomsko odvisni. Ker gre za delavki, ki zaradi vsebine svojega dela vesta največ o tožničinem obračunavanju plač v vtoževanem obdobju, je ta utemeljeno predlagala njuno zaslišanje.

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190, 190/1, 191 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 165, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 360, 360/1 Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 39, 39-11 Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (2020) - ZZUOOP - člen 56, 56/7 Zakon o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (2020) - ZIUOPDVE - člen 123, 123/4 Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (1994) - člen 75, 75/4

8.Že v prvem sojenju je pritožbeno sodišče soglašalo s prvostopenjsko presojo, da je tožnica napačno obračunala tožencu (zdravnik) nadomestilo plače za odsotnosti z dela. Covid dodatka, ki ju je prejel po postavkah C223 (11. točka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in C086 (56. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 - ZZUOOP; Ur. l. RS, št. 152/2020 in nadaljnji), zaradi specialnih zakonskih določb (četrti odstavek 123. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 - ZIUOPDVE; Ur. l. RS, št. 175/2020 in nadaljnji; sedmi odstavek 56. člena ZZUOOP) ne bi smela všteti v osnovo za nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Pravilnost te presoje potrjuje priloga Vrsta izplačil, ki je sestavni del Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji), in določa vrednost A1, t. j. indikatorja upoštevanja izplačila v osnovah za nadomestili Z1201 in Z124.2 Za dodatek C086 vrednost A1 znaša X (kar pomeni, da se vrednost ne upošteva). Za dodatek C223 je navedeno, da se od 28. 11. 2020 dalje ne všteva v osnovo za nadomestilo plače za odsotnosti z dela, v zvezi s tem pa vrednost A1 prav tako znaša X. Glede na obrazloženo je zmotno pritožbeno vztrajanje, da je treba v osnovo za nadomestilo plače v tem sporu šteti tudi navedena dodatka.

Pridruženi dokumenti:*

9.Katera dejstva so za odločitev o sporu odločilnega pomena, je pogojeno s predmetom tožbenega zahtevka. Ta se nanaša na preplačilo nadomestila plače za odsotnost z dela, do katerega je prišlo zaradi neutemeljenega vštetja covid dodatkov v osnovo za izračun nadomestila. Za presojo zahtevka so zato odločilne zgolj okoliščine v zvezi s tem. Niso torej odločilnega pomena zatrjevanja toženca v prvostopenjskem postopku (ki jih ponavlja v pritožbi in do katerih se pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP ne opredeljuje) o tem, da naj bi mu tožnica obračunala prenizko nadomestilo, ker ni upoštevala četrtega odstavka 75. člena Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v RS (KPZZ; Ur. l. RS, št. 14/1994 in nadaljnji) tako, da bi na njegovi podlagi v osnovo za izračun nadomestila vštela vse elemente izplačane plače v zadnjih treh mesecih (dodatek za stalno pripravljenost, delovno uspešnost, nadurno delo ...), seštevek delila s tri, tako dobljen znesek povečala za dejansko rast plač pri tožnici idr. Posledično je tudi neutemeljeno uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker bi sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe moralo pojasniti, v čem naj bi bil 75. člen KPZZ v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Iz enakega razloga je neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje in izvedenec nista opredelila do izračunov toženca (povzetih v pritožbi), s katerimi je utemeljeval zatrjevanja o prenizkem obračunu nadomestila plač, oziroma ker sodišče ni odredilo izvedencu, naj v tej smeri dopolni mnenje.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.