Jedro

Ker je pritožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo v rednem upravnem sporu, saj se bo lahko (pa čeprav po zakonitem zastopniku, skrbniku za poseben primer ali začasnem zastopniku) pritožil in vložil tožbo zoper (morebitno) izdano odločbo v davčnem postopku, procesne predpostavke za odločanje o tožbi po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po 2. in 4. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke (pritožnika) (I. točka izreka). Zavrglo je tudi pritožnikov predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da je postopek po 4. členu ZUS-1 dopusten le subsidiarno, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Glede na to, da zoper pritožnika teče postopek po 68. a členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), se ta zaključi z izdajo odločbe v tem davčnem postopku. Tudi po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 je bila tožba vložena prezgodaj, saj bo rok za njeno vložitev začel teči šele od vročitve upravnega akta, s katerim bo postopek končan. Procesne predpostavke iz 2. in 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 za odločanje o tožbi po 2. in 4. členu ZUS-1 tako niso podane. Ker je obstoj tožbe v upravnem sporu predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, sodišče pa je tožbo zavrglo, je zavrglo tudi pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

3. Odvetnica je v obravnavani zadevi po pooblastilu skrbnika za posebni primer (212. v zvezi z 211. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 75. členu ZUS-1. Navaja, da je davčni organ zoper pritožnika neupravičeno uvedel davčni postopek po 68. a členu ZDavP-2, saj je pritožnik zaradi hude znotraj možganske krvavitve nesposoben aktivno sodelovati v tem postopku. To je pomembno, ker v tem postopku, ki teče po uradni dolžnosti, velja obrnjeno dokazno breme in je postavitev skrbnika za posebni primer ali zastopanje po zakonitem zastopniku z vidika dokazovanja nerelevantno. Davčni postopek bi se moral ustaviti, saj sedanje stanje po mnenju odvetnice pomeni kršitev 3., 6. in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 21., 22., 23., 25., 33. in 35. člena Ustave. Posledično je napačna tudi odločitev o začasni odredbi in stroških postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnikova odvetnica v pritožbi navaja, da je davčni organ izdal sklep o zavarovanju davčne obveznosti in uvedel davčni postopek po 68. a členu ZDavP-2 zoper pritožnika, ki je utrpel hude znotraj možganske krvavitve in bi naj bil nesposoben aktivno sodelovati v davčnem postopku. Zaradi navedenega je bil za varstvo njegovih pravic in koristi za obravnavani primer v upravnem sporu postavljen skrbnik za posebni primer. Ker odvetnica pritožnika meni, da se davčni postopek zoper osebo, ki ni sposobna aktivno sodelovati v postopku, kjer velja obrnjeno dokazno breme, ne bi smel voditi in bi se moral ustaviti, je zaradi zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po pooblastilu skrbnika na upravno sodišče vložila tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe.

6. V pritožbenem postopku je sporna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju te tožbe zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk po 2. in 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in posledično odločitev o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe.

7. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da procesne predpostavke za tožbo v obravnavanem primeru niso podane. Pritožnik je tožbo vložil po 4. členu ZUS-1. Po prvem odstavku tega člena v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To pomeni, da je postopek po 4. členu ZUS-1 dopusten le subsidiarno.

8. Zoper pritožnika pa glede na ugotovljeno dejansko stanje teče davčni postopek po 68. a členu ZDavP-2. To pomeni, da ima pritožnik v tem davčnem postopku, če se bo ta sploh nadaljeval in zaključil z izdajo inšpekcijske odločbe, na voljo vsa pravna sredstva, s katerimi bo lahko uveljavljal morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Enako velja za pravna sredstva zoper izdan sklep o zavarovanju davčne obveznosti. Davčni organ mora že v tem postopku na podlagi 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. V primeru, da tisti, ki nastopa kot stranka, ni zmožen samostojno nastopati in opravljati dejanja v postopku in ga ne zastopa njen zakoniti zastopnik, mora davčni organ od centra za socialno delo zahtevati, da postavi skrbnika. Po 51. členu ZUP ima tudi možnost postavitve začasnega zastopnika. Če bo v davčnem postopku nastopala stranka, ki ni procesno sposobna, so bistveno kršena pravila postopka (4. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Ali je takšno varstvo stranke, da jo v davčnem postopku, kjer velja obrnjeno dokazno breme, zastopa zakoniti zastopnik, zadostno, pa bo spet stvar presoje v tem davčnem postopku in pravnih sredstev, ki so na voljo zoper tam izdane odločbe. Sama uvedba davčnega postopka pa v primerih, kot je obravnavani, po stališču Vrhovnega ne pomeni posega v 3., 6. in 13. člena EKČP ter 21., 22., 23., 25., 33. in 35. člen Ustave, ki jih navaja pritožnik. Nenazadnje se na ta način varujejo tudi zastaralni roki za izdajo davčnih odločb. 9. Ker je torej pritožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo v rednem upravnem sporu, saj se bo lahko (pa čeprav po zakonitem zastopniku, skrbniku za poseben primer ali začasnem zastopniku) pritožil in vložil tožbo zoper (morebitno) izdano odločbo v davčnem postopku, procesne predpostavke za odločanje o tožbi po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v odločbah, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje (I Up 154/2015 z dne 23. 7. 2015, I Up 114/2016 z dne 1. 6. 2016 in I Up 22/2016 z dne 22. 4. 2016). Za te odločbe pritožnik neutemeljeno navaja, da niso temeljile na enakem dejanskem stanju, saj so z vidika procesne situacije primerljive z obravnavano zadevo in se nanašajo prav na zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v davčnih postopkih po 68. oziroma 68. a členu ZDavP-2. Sodno varstvo zoper dokončni akt, izdan v davčnem postopku, je tudi enako učinkovito kot varstvo v obravnavani zadevi, saj gre za isto stvarno pristojno sodišče. Zato pritožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up 547/04 z dne 3. 3. 2005, ni utemeljeno.

10. Prav tako ni dopustna tožba, vložena po 2. členu ZUS-1. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je tožba, vložena po tem členu, preuranjena, saj bo 30-dnevni rok za njeno vložitev (28. člen ZUS-1) začel teči šele z vročitvijo upravnega akta, s katerim je postopek končan. Prav tako mora pritožnik zoper sklep o zavarovanju obveznosti, pred vložitvijo tožbe na upravno sodišče, izkoristiti možnost pritožbe kot rednega pravnega sredstva (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Po lastnih zatrjevanjih v tožbi pritožnik pritožbe zoper ta sklep ni vložil. 11. Ker je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk po 2. in 4. točki drugega odstavka 36. člena ZUS-1, se Vrhovno sodišče do drugih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

12. Obstoj dopustne tožbe v upravnem sporu je procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po tej določbi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pritožnikovo tožbo zavrglo, je posledično pravilno zavrglo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (enako npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 281/2013 z dne 12. 9. 2013).

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).