Jedro

Če so odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih pristojni organi izdali na podlagi določb 149. a, 149. b in 150. člena ZKP, zgolj napačno sklicevanje v izpodbijanih sodbah na določbo razveljavljenega 49. člena ZPol na zakonitost odrejenih ukrepov in na njihovi podlagi pridobljenih dokazov nima nobenega učinka.

Zakonski znak kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države „brez predpisanega dovoljenja“ ni vezan na pridobitev vizuma za vstop v našo državo, temveč je podan v vsakem primeru, ko tujec nima predpisanega dovoljenja za vstop v našo državo (oziroma za bivanje v njej), to pa je uresničeno tudi v primeru, če tujec vstopi brez veljavnega potnega lista.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojeni A. J., I. P., V. R. in R. Š. so dolžni plačati sodno takso.

III. Obsojena R. K. in K. H. se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po petem v zvezi s tretjim odstavkom 311. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je določilo kazen šest let zapora in denarno kazen 6.500,00 EUR, nato pa mu je ob upoštevanju kazni dvanajst let in šest mesecev zapora, ki se šteje za določeno in ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 259/2003 z dne 15. 2. 2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 332/2005 z dne 29. 3. 2007 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Kp 10/2007 z dne 16. 10. 2007, ter kazen tri mesece zapora in denarno kazen 300,00 EUR, ki se šteje za določeno in ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 242/2006 z dne 22. 10. 2009, na podlagi prvega odstavka 48. člena KZ in 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen osemnajst let zapora in denarno kazen 6.500,00 EUR; v izrečeno kazen je sodišče obsojencu vštelo čas, prestan v priporu, in del že prestane kazni, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 259/2003 z dne 15. 2. 2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 332/2005 z dne 29. 3. 2007 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Kp 10/2007 z dne 16. 10. 2007; sodišče je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter na podlagi prvega odstavka 97. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika bremenijo proračun; obsojenega I. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po petem v zvezi s tretjim odstavkom 311. člena KZ, za katero mu je določilo kazen pet let in tri mesece zapora, nato pa mu na podlagi prvega odstavka 53. člena KZ in tretjega odstavka 52. člena KZ preklicalo pogojno obsodbo, določeno (pravilno: izrečeno) s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III K 177/2006 z dne 27. 5. 2008, s katero je bila obsojencu določena kazen štiri mesece zapora in preizkusna doba dve leti, ter mu na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet let in šest mesecev zapora in denarno kazen 6.000,00 EUR; sodišče je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu; na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu naložilo plačilo sodne takse; plačilo potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremeni proračun; obsojenega D. Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po petem v zvezi s tretjim odstavkom 311. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen tri leta in devet mesecev zapora ter denarno kazen 4.000,00 EUR; v izrečeno kazen mu je vštelo čas, prestan v priporu; na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu naložilo plačilo sodne takse; plačilo potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremeni proračun; obsojenega R. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po petem v zvezi s tretjim odstavkom 311. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter denarno kazen 1.500,00 EUR; v izrečeno kazen mu je vštelo čas, prestan v priporu; na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu naložilo plačilo sodne takse; plačilo potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremeni proračun; obsojenega S. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po petem v zvezi s tretjim odstavkom 311. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen eno leto in deset mesecev zapora in denarno kazen 1.500,00 EUR; v izrečeno kazen mu je vštelo čas, prestan v priporu; na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu naložilo plačilo sodne takse; plačilo potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremeni proračun; obsojenega M. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po petem v zvezi s tretjim odstavkom 311. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen eno leto in pet mesecev zapora ter denarno kazen 1.500,00 EUR; na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu naložilo plačilo sodne takse; plačilo potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremeni proračun; obsojenega V. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po petem v zvezi s tretjim odstavkom 311. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen dve leti in pet mesecev zapora ter denarno kazen 2.500,00 EUR; na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu naložilo plačilo sodne takse; plačilo potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremeni proračun; obsojenega K. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po petem v zvezi s tretjim odstavkom 311. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora ter denarno kazen 2.000,00 EUR; na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu naložilo plačilo sodne takse; plačilo potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremeni proračun; obsojeno K. Z. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 311. člena KZ, za katero ji je določilo kazen eno leto in tri mesece zapora ter denarno kazen 1.000,00 EUR, nato pa ji ob upoštevanju kazni eno leto in šest mesecev zapora ter denarno kazen 2.000,00 EUR, ki se šteje za določeno in ki je bila obsojenki izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 9/2009 z dne 2. 4. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 352/2009 z dne 20. 8. 2009, na podlagi prvega odstavka 48. člena KZ in 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in sedem mesecev zapora ter denarno kazen 3.000,00 EUR; v izrečeno kazen ji je vštelo čas, prestan v priporu po sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 9/2009 z dne 2. 4. 2009; na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP jo je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ji naložilo plačilo sodne takse; plačilo potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremeni proračun; obsojeno E. Z. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 311. člena KZ, za katero ji je na podlagi 50. člena KZ določilo (pravilno: izreklo) pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen enajst mesecev zapora in denarno kazen 500,00 EUR, nato pa ji ob upoštevanju kazni osem mesecev zapora in tri leta preizkusne dobe, ki se šteje za določeno in je bila obsojenki izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 9/2009 z dne 2. 4. 2009, na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ in četrtega odstavka 52. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo štiri leta ter denarno kazen 1.000,00 EUR; na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP jo je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ji naložilo plačilo sodne takse; plačilo potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremeni proračun; obsojenega F. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 311. člena KZ, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti; v izrečeno kazen mu je sodišče na podlagi tretjega odstavka 49. člena KZ vštelo po plačilnem nalogu Policijske postaje Ljutomer z dne 14. 11. 2007 plačano globo; na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu naložilo plačilo sodne takse; obsojenega J. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 311. člena KZ, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora, nato pa mu ob upoštevanju kazni tri mesece zapora in preizkusno dobo eno leto, ki se šteje za določeno in je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru K 242/2008 z dne 5. 1. 2009, in kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo dve leti, ki se šteje za določeno in je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 186/2009 z dne 6. 10. 2009, na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ in četrtega odstavka 52. člena KZ določilo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora in preizkusno dobo tri leta ter denarno kazen 500,00 EUR; na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu naložilo plačilo sodne takse; plačilo potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremeni proračun; obsojenega R. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 311. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen eno leto in pet mesecev zapora ter denarno kazen 1.000,00 EUR; na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu naložilo plačilo sodne takse; plačilo potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremeni proračun; obsojenega A. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 311. člena KZ, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo eno leto ter denarno kazen 500,00 EUR; na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu naložilo plačilo sodne takse; plačilo potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremeni proračun; obsojenega M. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 311. člena KZ, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, nato pa mu ob upoštevanju kazni šest mesecev zapora in preizkusne dobe tri leta, ki se šteje za določeno in ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 46/2008 z dne 30. 5. 2008, kazni tri mesece zapora in preizkusne dobe dve leti, ki se šteje za določeno in ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 50/2009 z dne 19. 3. 2009, kazni štiri mesece zapora in preizkusne dobe eno leto, ki se šteje za določeno in ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu K 195/2008 z dne 23. 1. 2009, in kazni tri mesece zapora in preizkusne dobe eno leto, ki se šteje za določeno in ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 314/2008 z dne 29. 9. 2008, na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ in četrtega odstavka 52. člena KZ izreklo (pravilno: določilo) enotno kazen eno leto in enajst mesecev zapora ter preizkusno dobo štiri leta in denarno kazen 500,00 EUR; v izrečeno kazen je sodišče obsojencu vštelo čas, prestan v priporu v tej zadevi in po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 46/2008 z dne 30. 5. 2008; na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu naložilo plačilo sodne takse; plačilo potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremeni proračun; obsojenega M. O. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 311. člena KZ, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu ob upoštevanju kazni sedem mesecev zapora in preizkusne dobe dve leti, ki se šteje za določeno in ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 372/2004 z dne 9. 5. 2006, in kazni šest mesecev zapora in preizkusne dobe tri leta, ki se šteje za določeno in ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 449/2008 z dne 11. 3. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 14/09 z dne 26. 5. 2009, določilo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora in preizkusno dobo štiri leta ter denarno kazen 300,00 EUR; na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu naložilo plačilo sodne takse; plačilo potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremeni proračun.

Sodišče je obsojencem na podlagi prvega odstavka 69. člena KZ odvzelo zasežene mobilne telefone, na podlagi prvega in drugega odstavka 95. člena KZ v zvezi s 503. členom ZKP pa jim je odvzelo še pridobljeno protipravno premoženjsko korist. 2. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo ob ugoditvi pritožbam obsojenega A. J. in njegovega zagovornika, obsojenega I. P. in njegovega zagovornika, zagovornika obsojenega D. Ž., zagovornika obsojenega V. R., obsojenega K. H. in njegove zagovornice, zagovornice obsojene K. Z., glede obsojene E. Z. pa po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojenemu A. J. izrečeno kazen znižalo na sedemnajst let zapora in 6.400,00 EUR denarne kazni; obsojenemu I. P. izrečeno kazen znižalo na štiri leta in dva meseca zapora, denarna kazen pa ostane nespremenjena; obsojenemu D. Ž. izrečeno kazen znižalo na dve leti in devet mesecev zapora, denarna kazen pa ostane nespremenjena; obsojenemu K. H. izrečeno kazen znižalo na dve leti in šest mesecev zapora, denarna kazen ostane nespremenjena; obsojeni K. Z. izrečeno enotno kazen znižalo na dve leti in en mesec zapora ter 2.200,00 EUR denarne kazni; obsojeni E. Z. znižalo določeno denarno kazen na 800,00 EUR, določena kazen zapora pa ostane nespremenjena. V ostalem je sodišče druge stopnje pritožbe obsojenega A. J. in njegovega zagovornika, obsojenega I. P. in njegovega zagovornika, zagovornika obsojenega D. Ž., zagovornika obsojenega V. R., obsojenega K. H. in njegove zagovornice, zagovornice obsojene K. Z. in zagovornice obsojene E. Z., v celoti pa pritožbe višjega državnega tožilca, obsojenega S. L. in njegovega zagovornika, zagovornika obsojenega M. V., zagovornice obsojenega M. G. in zagovornice obsojenega R. Š. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenim R. K., S. L., M. V., M. G. in R. Š. je sodišče druge stopnje naložilo plačilo sodne takse, potrebni izdatki in nagrade njihovih po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov pa bremenijo proračun.

3. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti: obsojeni A. J. zaradi kršitve kazenskega zakona, kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, kršitev določb o kazenski sankciji, odvzemu premoženjske koristi in stroških kazenskega postopka. Obsojenec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje; zagovornik obsojenega A. J. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; obsojeni I. P. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Obsojenec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne Okrožnemu sodišču na Ptuju v novo odločanje; obsojeni R. K. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka. Obsojenec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne Okrožnemu sodišču na Ptuju v novo odločanje; zagovornica obsojenega R. K. zaradi kršitev iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev kazenskega postopka. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi; zagovornik obsojenega V. R. zaradi kršitev določb kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; obsojeni K. H. zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Obsojenec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da ga oprosti kaznivega dejanja oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo odločitev ali sojenje oziroma da glede na dvom v resničnost odločilnih dejstev razveljavi celotno sodbo in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred istim ali drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje; zagovornica obsojenega K. H. zaradi bistvene kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče napadeno sodbo razveljavi, podredno pa, da obsojenca oprosti obtožbe; zagovorniki obsojenega R. Š. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne Okrožnemu sodišču na Ptuju v novo odločanje.

4. Na zahteve za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Slednja v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega K. H. meni, da obsojenec ne opredeli, zakaj ni podana identiteta med obtožbo in obsodbo ter da se je do tega ugovora opredelilo že sodišče druge stopnje; da v pretežni meri uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja; da so izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov zakoniti; da kršitev pravice do obrambe zaradi neizvedbe predlaganega dokaza podrobneje ni obrazložena; da je za sojenje obsojencu podana pristojnost slovenskega sodišča; ter da obsojenec nima prav, ko zatrjuje, da ni deloval v hudodelski združbi. Navedbe zagovornice obsojenega K. H. o primernosti kazenske sankcije po stališču vrhovne državne tožilke ne morejo biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, s preostalimi navedbami pa zagovornica izpodbija dejanske ugotovitve pravnomočne sodbe. Po mnenju vrhovne državne tožilke niso utemeljene navedbe obsojenega A. J. o nezakonitosti dokazov, o tem sta se opredelili tudi sodišči v izpodbijanih sodbah, obsojenec obširno graja ugotovljeno dejansko stanje, več kršitev določb kazenskega postopka ne konkretizira, zato jih ni mogoče preizkusiti, o časovni veljavnosti kazenskega zakona in združitvi kazni pa imata izpodbijani sodbi prepričljive razloge. Prav tako nima prav zagovornik obsojenega A. J., češ da niso izpolnjeni znaki očitanega kaznivega dejanja. Stališče zagovornika obsojenega V. R. o tem, da obsojenec ni deloval v hudodelski združbi, da kaznivega dejanja ni storil iz koristoljubnosti, o nezakonitosti dokazov, o zakonskih znakih kaznivega dejanja, po mnenju vrhovne državne tožilke ni utemeljeno. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornikov obsojenega R. Š. o kršitvi pravice do obrambe s tem, ko naj sodišče obsojencu ne bi omogočilo dokazovanja alibija z zaslišanjem prič, o nemožnosti soočenja z D. Ž., o nezakonitosti prikritih preiskovalnih ukrepov ter nasprotjih v sodbi. Navedbe obsojenega I. P. o nezakonitosti dokazov po mnenju vrhovne državne tožilke nimajo podlage v spisu, sodišči sta se opredelili do navedb o anonimnih osebah, ki naj bi posredovale nekatere podatke in telefonske številke, obsojenec tudi neutemeljeno uveljavlja, da obrambi ni bilo omogočeno neposredno zaslišanje obremenilnih prič, konkretno pa tudi ne opredeli vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe v delu, ko zatrjuje, da sodišče ni izdalo posebnega sklepa o zavrnitvi predlogov za izločitev nedovoljenih dokazov. V zvezi z navedbami zagovornice obsojenega R. K. o anonimnih pričah vrhovna državna tožilka meni, da ima izpodbijana sodba o tem prepričljive razloge, ter da zagovornica ponavlja razloge, ki jih je uveljavljal že obsojeni I. P. Končno vrhovna državna tožilka meni, da niso podane niti kršitve, ki jih uveljavlja obsojeni R. K., ter da gre za enake trditve, kot se pojavljajo v drugih zahtevah za varstvo zakonitosti. Glede sodelovanja sodnice M. A. ob odločanju o ugovoru zoper obtožnico pa vrhovna državna tožilka meni, da ne gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe pa obsojenec niti ne zatrjuje. Vrhovna državna tožilka zato predlaga, da Vrhovno sodišče vse zahteve za varstvo zakonitosti zavrne.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencem in njihovim zagovornikom. Obsojeni A. J. v izjavi izraža nestrinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke, preostali obsojenci in njihovi zagovorniki pa se o odgovoru vrhovne državne tožilke niso izjavili.

6. Novih navedb obsojenega A. J., s katerimi v izjavi dopolnjuje že vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče ne more upoštevati. Po tretjem odstavku 421. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti v treh mesecih od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku. Tako obsojeni J. kot njegov zagovornik sta sodbo sodišča druge stopnje prejela 6. 7. 2011. Obsojenec je nove navedbe, s katerimi želi dopolniti že vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, podal 5. 7. 2012, kar pomeni, da je te navedbe podal po preteku trimesečnega roka.

B-I.

7. Uvodoma Vrhovno sodišče poudarja, da je že v številnih odločbah (na primer I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007, I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006, I Ips 19969/2010 z dne 14. 2. 2012 in drugih) obrazložilo: da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le obstoj kršitve, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna odločba; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik mora v zahtevi kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in obrazložil razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Golo sklicevanje na pritožbene navedbe ne zadostuje (obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008); da je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah (na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003 in številnih drugih) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Vrhovno sodišče je (na primer) v sodbi I Ips 272/2009 z dne 6. 5. 2010 obrazložilo, da mora biti predlog strank za izvedbo dokazov določen in substanciran tako, da je iz njega razvidno, katero določeno dejstvo želi stranka s predlaganim dokazom dokazati. Le če je dokazni predlog ustrezno konkretiziran in s tem sposoben obravnavanja, mora sodišče, če je dokaz podan v obdolženčevo korist, opraviti preizkus, ali je predlagani dokaz pravno relevanten, ali predlagani dokaz sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

B-II-1.

8. Obsojeni A. J. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se izpodbijana sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, oziroma na dokaze, na katere se po določbah ZKP ne sme opirati. Ta kršitev je bila po njegovi oceni storjena s tem, da je bila odredba preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča na Ptuju za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov po 152. členu ZKP pridobljena na podlagi lažnih dejstev, ki jih je navajala policija. Pri tem je šlo za lažno navajanje, da je obsojeni J. organiziral S. P., bil njegovo spremstvo in bil tudi v neposredni bližini, ko so avstrijski varnostni organi P. ustavili pri prevozu tujcev v kraju Lipnica. Enako neresnična naj bi bila tudi nadaljnja navedba, da je bil obsojeni A. J. izpuščen iz zapora v Avstriji 15. 1. 2007 in se istega dne sestal z (neko) osebo v določenem lokalu. V resnici je bil odpuščen iz bolnišnice v Grazu 17. 1. 2007 ter prepeljan v Maribor, kjer je bi spet hospitaliziran in zaradi operacije imel predpisano omejeno gibanje. V tem pogledu gre za obsojenčevo izpodbijanje dejstev, na podlagi katerih so bili odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi, vendar je istovrstna dejstvena oporekanja utemeljeno zavrnilo že pritožbeno sodišče (sodba, stran 16 in 17, točka 9) in podrobno obrazložilo, na katerih dejstvenih podlagah so bili ti ukrepi odrejeni in izvajani. Enako velja tudi glede obsojenčevih navedb o nesmiselnosti pridobitve telefonskih številk, s katerimi je kontaktiral (ko mu je bila v Avstriji odvzeta prostost) ob zasegu teh telefonov, saj je sodišče druge stopnje tudi v tej zvezi določno pojasnilo, da so od avstrijskih varnostnih organov posredovane telefonske številke služile za analizo prometa, ki ga je opravil, in na tej podlagi identificirali tudi telefonske številke nekaterih od soobsojencev (sodba, stran 17). Sodišče druge stopnje je torej zaključilo, da so bili navedeni prikriti preiskovalni ukrepi zakonito odrejeni in v izpodbijani sodbi, ki temelji tudi na njih, ni bila storjena kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vztrajanje obsojenega J. na izpodbijanju dejstvenih podlag za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov pa pomeni izpodbijanje dejanskega stanja sodbe, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Obsojeni J. v zahtevi izpodbija tudi zaključke sodbe glede njegovega delovanja v hudodelski združbi in posebej še glede dejanj, ki se mu očitajo v točkah 4, 9 in 11 prvostopenjske sodbe. S ponujanjem svojega videnja v teh okvirih opisanih dejanj, vpletenih oseb in vloge posameznega od njih ter opredeljevanjem dokaznih zaključkov sodišča kot nelogičnih, vložnik vsebinsko izpodbija dejansko stanje, kar z zahtevo ni dopustno. Kolikor pa obsojeni J. v tej zvezi izrecno trdi, da je v vseh točkah sodbe obtožba glede njega prekoračena, je treba ugotoviti, da je ta trditev povsem pavšalna in torej nedorečena, zato se je ne da preizkusiti; kolikor pa se da sklepati iz povezanih navedb, poskuša na podlagi izvedenih prisluškovanj obsojenim J., U. in Ž. tudi v tem delu izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje. Dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani sodbi, vložnik napada tudi z oporekanjem obsojenčevega lastništva vozila Kia (v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim v točki 1 izreka prvostopenjske sodbe), s sklicevanjem na navedbe B. V., da se po telefonu ni pogovarjal z obsojenim J. (v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim v točki 10 izreka prvostopenjske sodbe) in izpodbijanjem dokaznih zaključkov sodišča glede ugotovljenega glasu obsojenega J. na posnetih telefonskih pogovorih, temelječih na izvedenskem mnenju izvedenca fonologa. Z ugotovljenim dejanskim stanjem se obsojeni J. ne strinja tudi glede kaznivega dejanja, opisnega v točki 18 izreka sodbe sodišča prve stopnje, ko izpostavlja, da naj bi tedaj bival v Republiki Hrvaški in se zato ni mogel nahajati na območju Murske Sobote ter ni uporabljal telefonske številke, na katero ga je po stališču sodišča kontaktiral F. P.; z dejanskim stanjem se vložnik ukvarja tudi, ko zatrjuje nelogičnost sklepanja sodišča, da je izvršil kaznivo dejanje, opisano v točki 6 izreka prvostopenjske sodbe (pri tem oporeka zaključku, da bi dve ilegalki pripeljal na bencinski servis Shell v Avstriji), ter z zatrjevanjem, da bi naj bilo nelogično sodelovanje šest ali več oseb pri vsakem od opisanih kaznivih dejanj, čeprav naj bi to delo lahko opravila samo ena oseba. Enako je treba ugotoviti glede vložnikovega navajanja pomena pridobljenega zaslužka in njegove višine, glede na izpovedbe tujcev, ki so bili prevažani, ter izpostavljanja, po njegovem mnenju, neugotovljenega odločilnega dejstva, kdo je bil organizator (pri čemer izpostavlja drugačno obravnavanje „enake predmetne obtožbe“ v kazenskem postopku v Republiki Hrvaški, kjer naj bi bil določen le en organizator). S povsem pavšalnim stališčem, da so si policijska poročila ter večina „policijskih zaznamkov“ med seboj nasprotujoča, enako kot izpovedbe zaslišanih prič – policistov, ki da so obsojenega S. L. naključno zaustavili, kar naj bi kazalo, da ni šlo za organizirano delovanje, ter zato sklepa na lažno navajanje dejstev v poročilih „MNZ“, s čimer naj bi sodišče storilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, se prav tako vsebinsko (sicer povsem nedorečeno in pavšalno) izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Da uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, obsojeni J. izrecno pove v točki 3 na 6. strani zahteve za varstvo zakonitosti ter pri tem ponavlja predhodne navedbe iz zahteve.

10. Obsojenec nadalje navaja, da je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge obrambe oziroma z njegove strani predloženih dokazov ni upoštevalo, pri čemer izpostavlja tiste, s katerimi bi dokazal, da posameznih dejanj ni mogel izvršiti, ker je v istem obdobju bival v Republiki Hrvaški; da bi se s pribavo posnetkov nadzornih kamer z bencinskega servisa Shell v Avstriji ugotovilo, da se tam ni nahajal; da bi se s pribavo podatkov, katero kaznivo dejanje je bilo storjeno 15. 5. 2007, preverilo zakonitost pridobitve „dovoljenja preiskovalnega sodnika po določilih 152. člena ZKP“; da bi se s predlagano dopolnitvijo izvedenskega mnenja „za vsako telefonsko številko posebej in za vsak klic posebej“ preverilo, kdo je resnični govorec v vseh teh primerih.

11. Na istovrstne pritožbene navedbe je razumno odgovorilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 21, točka 14) in jih kot neutemeljene zavrnilo. Kljub temu Vrhovno sodišče še dodaja, da takim obsojenčevim trditvam ni mogoče slediti, saj ne drži, da je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge obrambe. Nasprotno, sodišče je večini dokaznih predlogov obrambe ugodilo. Obsojenec je šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje obrazložil dokazni predlog za pridobitev posnetkov varnostnih kamer na bencinskem servisu Shell v Avstriji. Višje sodišče v Mariboru je po povzetju dokazov in presoji dejanskega stanja (sodba, stran 25 in 26) tak dokazni predlog zavrnilo kot neutemeljen oziroma nepotreben, saj izvedba tega dokaza ne bi pripeljala do drugačnih pravnih in dejanskih ugotovitev, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje (sodba, stran 26). Obsojenčeve navedbe, podane med zagovorom v preiskavi pred preiskovalno sodnico Okrožnega sodišča na Ptuju (zapisnik o zaslišanju obdolženca Kpr 94/2008 z dne 5. 12. 2008), da je na bencinskem servisu Shell veliko varnostnih kamer in da je mogoče ugotoviti, ali je on dejansko tja pripeljal tujke, pa ni mogoče šteti za pravilno in popolno podan dokazni predlog. Gre namreč zgolj za izjavo, katere pa obsojenec ne obrazloži, zaradi česar je ni mogoče šteti za dokazni predlog. Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi sodišču predlagal, da od Upravne enote Maribor pridobi pogodbo o prodaji vozila Kia z registrsko oznako MB ... Materialnopravne relevantnosti tega predloga zagovornik ni pojasnil. Po oceni Vrhovnega sodišča lastništvo omenjenega vozila v obravnavanem primeru ne predstavlja odločilnega dejstva, saj ni pravno relevantno, v čigavem vozilu so obsojenci vozili tujce. Obsojeni L. je na glavni obravnavi tudi pojasnil, da prepisa omenjenega vozila na upravni enoti ni opravil, to dejstvo je navedel tudi obsojenčev zagovornik v zaključni besedi. Tak predlog obrambe ne samo da ni materialnopravno relevanten, temveč je celo nemogoč. Na glavni obravnavi 25. 11. 2009 je obsojenec predlagal zaslišanje R. P. in R. J. Sodišče je takemu dokaznemu predlogu ugodilo ter predlagani priči povabilo na zaslišanje. Priča R. J. ni prišel na glavno obravnavo. Poštna pošiljka z vabilom na glavno obravnavno se je 2. 12 2009 vrnila na sodišče z oznako, da je naslovnik preseljen. Sodišče je 3. 12. 2009 odredilo vpogled v Centralni register prebivalstva; izkazalo se je, da omenjena priča nima prebivališča v Sloveniji. Ne obsojenec ne njegov zagovornik v nadaljevanju kazenskega postopka nista ponovila predloga za zaslišanje R. J. oziroma nista vztrajala pri zaslišanju te priče. Pričo R. P. je sodišče zaslišalo na glavni obravnavi 4. 3. 2010, obsojeni J. je tej priči postavljal vprašanja in dajal komentarje. Na tem naroku je obsojeni J. predlagal, da se pridobi podatek, kakšno kaznivo dejanje je bilo storjeno 15. 5. 2007. Takega neobrazloženega predloga ni mogoče šteti kot popoln dokazni predlog, saj obsojenec ni obrazložil materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza in verjetnosti, da bo z njim uspel. Kljub temu, da je bil dokazni predlog obsojenega J. pomanjkljivo oblikovan, ga je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljenega, saj gre za dejanje, ki je bilo storjeno pred očitanimi kaznivimi dejanji (sodba, stran 104). V vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 1. 12. 2009, je obsojeni J. predlagal angažiranje izvedenca za analizo glasu, vlogi je priložil tudi svoje fotografije z dopusta na Hrvaškem. Sodišče prve stopnje je 20. 1. 2010 izvedlo odvzem vzorca obsojenčevega glasu, nato pa je odredilo, da izvedenec Inštituta Jožefa Štefana izdela izvedensko mnenje, kar pomeni, da je v celoti sledilo predlogu obrambe. Ob odvzemu glasu na sodišču je obsojenčev zagovornik predlagal pridobitev obsojenčeve zdravstvene dokumentacije. Tudi tak dokazni predlog ni popoln. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 4. 3. 2010 zavrnilo vse dokazne predloge, ki so bili dani na tem naroku, in odločitev na kratko obrazložilo. Iz povedanega je razvidno, da je sodišče sprejelo pravno relevantne dokazne predloge obrambe, nerelevantne predloge je zavrnilo, utemeljeno pa se ni opredelilo do nepopolnih in nemogočih dokaznih predlogov. Zato kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP ni podana, obsojenčev očitek, da je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge, pa je zgolj posplošen in neosnovan.

12. V zvezi z zatrjevano kršitvijo po 6. točki 372. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče storilo z izrekom enotne kazni na podlagi 48. člena KZ ob upoštevanju že izrečenih kazni zapora istemu obsojencu s pravnomočnima sodbama Okrožnega sodišča v Mariboru in Okrožnega sodišča v Murski Soboti, je že sodišče druge stopnje pojasnilo (sodba, stran 23, točka 19), da ta kršitev ni bila storjena, saj so bile pravilno upoštevane določbe zakona o odmeri kazni obsojencu (48. člena KZ oziroma vsebinsko enake določbe v 55. členu KZ-1). Pri tem je v zahtevi izpostavljen daljši časovni razmik med poprej izrečenima sodbama in novo izrečeno kaznijo v izpodbijani sodbi povsem irelevanten.

13. V delu zahteve, kjer obsojenec izpodbija odločitev o izrečenih kazenskih sankcijah in o odvzemu premoženjske koristi, niso bile konkretizirane kršitve po 5. točki 372. člena ZKP, ki bi jih bilo dopustno v tej zvezi uveljavljati; zatrjevane kršitve po prvem in drugem odstavku 374. člena pa glede na določbe prvega odstavka 420. člena v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati, zato je zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

14. Zagovornik obsojenega A. J. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila storjena s tem, da sodišče v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča do okoliščine, da je bil 19. 12. 2009 ukinjen vizni režim za državljane Srbije, Črne gore in Makedonije. V primerih kaznivih dejanj, opisanih v točkah 4, 6, 14, 17, in 18, pa so bili tujci, ki naj bi jih obsojeni J. spravljal na ozemlje Republike Slovenije, državljani Srbije, kar pomeni, da se sodba ne bi smela sklicevati v teh primerih na predpis, ki ni več veljal. Zagovornikovo stališče je v navedenem pogledu neutemeljeno, saj zakonski znak „brez predpisanega dovoljenja“ ni vezan na pridobitev vizuma za vstop v našo državo, temveč je podan v vsakem primeru, ko tujec nima predpisanega dovoljenja za vstop v našo državo (oziroma za bivanje v njej), to pa je uresničeno tudi v primeru, če tujec vstopi brez veljavnega potnega lista, kot je bilo v obravnavanih primerih. Sicer je na enak pritožbeni razlog razumno in izčrpno odgovorilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 22 in 23, točka 18).

B-II-2.

15. Obsojeni I. P. v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej izpostavlja pobudo kriminalistov z dne 19. 3. 2007 na Okrožno državno tožilstvo na Ptuju, ki naj bi dejansko pomenila začetek predkazenskega postopka v tej zadevi, nakar naj bi sledila odredba preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 20. 6. 2007 o odobritvi ukrepov po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP (s kasnejšimi podaljšanji) in odredba Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju z dne 6. 6. 2007 o ukrepu po prvem odstavku 149. a člena ZKP (ter na teh podlagah odrejeni nadaljnji ukrepi oziroma razširitve). Pri tem obsojenec opozarja, da se sodbi sodišča prve in druge stopnje sklicujeta na skladnost odrejenih ukrepov z 49. členom (takrat veljavnega) Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 107/2006, v nadaljevanju ZPol), čeprav je Ustavno sodišče Republike Slovenije 49. člen ZPol razveljavilo z odločbo, objavljeno v Uradnem listu RS št. 48/2003 z dne 23. 5. 2003 in odložnim učinkom enega leta. Na tej podlagi pridobljeni dokazi so zato nezakoniti, pridobljeni s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

16. Vložniku zahteve je treba pritrditi glede ugotovitve, da je bil 49. člen ZPol dejansko razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003, objavljeno v zgoraj navedenem Uradnem listu, in je zato sklicevanje na ta člen v izpodbijani sodbi dejansko nepravilno. Ob tem pa je treba tudi ugotoviti, da se odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih ne sklicujejo na navedeno določbo ZPol, niti niso bile izdane na tej podlagi. Izpodbijane odredbe so pristojni organi, bodisi preiskovalni sodnik bodisi državni tožilec, izdali na podlagi določb 149. a, 149. b in 150. člena ZKP in zato zgolj napačno sklicevanje v izpodbijanih sodbah na določbo 49. člena ZPol na samo zakonitost odrejenih ukrepov ter na teh podlagah pridobljenih dokazih in utemeljitvah sodbe ne morejo imeti nobenega učinka, zato uveljavljena kršitev iz 371. člena ZKP ni podana.

17. Poleg tega pa vložnik navaja, da se „v omenjenih pobudah“ kriminalisti sklicujejo na podatke in informacije, pridobljene od anonimnih oseb, ter da sodišči o tem nista zavzeli stališč. Tako se v zahtevi problematizira pridobivanje določenih podatkov, predvsem večjega števila telefonskih številk (vložnik konkretnih telefonskih številk ne navaja) od anonimnih prič oziroma „od več neimenovanih oseb“, hkrati pa naj bi se „v neki tretji pobudi“ navajalo, da so bili ti isti podatki pridobljeni na podlagi zbiranja obvestil ali na podlagi lastno opravljenih analiz. Vložnik pa navedenih očitkov v zahtevi ne konkretizira in določno ne opredeli, pri katerih odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepih naj bi bile izkazane te domnevne nepravilnosti, niti ne navede, katera kršitev zakonitosti iz 420. člena ZKP naj bi bila s tem storjena. Vrhovno sodišče pa izpodbijane sodbe v nobenem delu ne preizkuša po uradni dolžnosti in zato se ni mogoče opredeliti niti do navedenih pavšalnih trditev iz zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP). Ob tem je treba še dodati, da odredbe, na podlagi katerih so bili izvajani prikriti preiskovalni ukrepi, ne temeljijo izključno na podatkih, ki naj bi jih policiji posredovali anonimni viri, temveč tudi na drugih podatkih, kar je pojasnjeno tudi v točki 32 te sodbe.

18. V povezavi s pridobivanjem podatkov policije od „anonimnih prič“ in siceršnjih anonimnih virov, se v zahtevi problematizira tudi „varovanje tajnosti dela“ policije, kar je utemeljeno v sodbi sodišča druge stopnje z določbo 56. člena ZPol (točka 136 obrazložitve), čeprav je Ustavno sodišče z odločbo U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 tudi za to določbo ugotovilo njeno neustavnost (Uradni list RS, št. 26/2011). Ta zakonska ureditev je po mnenju vložnika zahteve, pomenila kršitev obdolženčeve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena in četrtega odstavka 15. člena Ustave in pravice do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave; niso pa bila zagotovljena niti jamstva poštenega postopka iz prvega odstavka in točk b) in d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP); posledično pa je podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Čeprav so navedbe vložnika glede razveljavljenega 56. člena ZPol tudi v tem pogledu pravilne, pa so trditve o posledični kršitvi citiranih določb Ustave, EKČP in drugega odstavka 371. člena ZKP ostale na nepreverljivi, splošni ravni in zato ni mogoče preizkusiti, v katerem delu izpodbijane sodbe naj bi bile storjene (prvi odstavek 424. člena ZKP).

19. Vložnik zahteve v nadaljevanju povzema predlog zagovornika obsojenega D. Ž. glede izločitve dokazov, pridobljenih z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov (pri čemer se sklicuje na nepojasnjena dejstva iz predkazenskega postopka in na različne izpovedbe zaslišanih kriminalistov – vendar nič od tega ne specificira), opozori na njegovo zaključno besedo in na razbremenilno izpovedbo priče R. P. ter navaja predlog obsojenega A. J. za zaslišanje R. P. in R. J. Vložnik ne pove, na kaj meri s tem povzetkom, niti ne pove, katero kršitev v tej zvezi uveljavlja, zato se Vrhovno sodišče do teh vložnikovih navedb ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

20. Nadalje se vložnik sklicuje na predlog za zaslišanje prič, ki ga je podal sam in obsojeni R. K. (priloga B36) kot reakcijo na dopis PU Maribor in na zaslišanje kriminalista B. B. glede ene neimenovane osebe – informatorja, ter uveljavlja v zvezi z zavrnitvijo predloga za izločitev nedovoljenih dokazov vpliv na zakonitost sodbe (brez pojasnila, v katerem delu in zaradi katerih konkretnih razlogov), zapostavljene naj bi bile tudi „pravice obrambe obdolženih“ ter ni bilo upoštevano načelo kontradiktornosti, zaradi česar naj bi bila storjena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako obsojenec ne utemelji niti, kako naj bi tako ravnanje sodišča vplivalo na zakonitost sodbe, le trdi, da je sodišče zapostavilo pravice obrambe in ni zadostilo načelu kontradiktornosti, kar pomeni kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Takih nedorečenih navedb, povsem navrženih, brez konkretizacije vzročno-posledične povezave med določno opredeljenim procesnim dejanjem, odločitvijo ali zavzetim stališčem sodišča ter zatrjevano bistveno kršitvijo določb ZKP, ni mogoče preveriti in se do njih opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP), ter je zato zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

21. V delu, ko vložnik zahteve oporeka dokaznim zaključkom glede ugotavljanja identitete glasu vseh obsojencev z izvedencem; izpostavlja, da je sodišče odredilo primerjave glasu le iz posameznih telefonskih številk, tako da ni bila zanesljivo ugotovljena identiteta govorcev; izpodbija navedbo pritožbenega sodišča na strani 67 sodbe glede telefonske številke, ki naj bi pripadala obsojenemu I. P.; s čimer naj bi sodišče prekršilo procesne garancije obsojenca in storilo kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, po vsebini izpodbija dejansko stanje, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

22. V zvezi z izpostavljenim pregledom telefonskih številk avstrijskih varnostnih organov v mobilnem telefonu obsojenega A. J. brez njegovega soglasja (pri čemer se sklicuje na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Pfeifer in Plankl proti Avstriji), kar naj bi predstavljalo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, posledično pa naj bi bili tudi vsi nadaljnji dokazi pridobljeni s prisluškovanjem „sadeži zastrupljenega drevesa“ in naj bi bila tako storjena kršitev po drugem odstavku 18. člena ZKP ter absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, se Vrhovno sodišče sklicuje na razloge za zavrnitev teh navedb, navedene v točki 47 te sodbe.

23. Vložnik zahteve izpostavlja odpravo viz za države Srbijo, Črno Goro in Makedonijo v letu 2009, kar naj bi pomenilo, da ne drži trditev, da so bili v obravnavanih primerih navedeni tujci brez predpisanih dovoljenj. Ker se o tem sodba ni opredelila, gre po vložnikovem mnenju za bistveno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP; poleg tega je treba uporabiti milejši zakon, ker se je kaznivo dejanje spremenilo v drugo protipravno dejanje oziroma prekršek (skladno z 28. členom Ustave in 7. členom KZ-1). Zahteva je tudi v tem delu neutemeljena iz enakih razlogov, kot so navedeni v točki 14 te sodbe.

B-II-3.

24. Obsojeni R. K. uveljavlja kršitev pravice do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP in pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, kar naj bi izkazovalo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Zatrjevane kršitve naj bi bile storjene s tem, da obsojenemu R. K. ni bila dana dejanska možnost zaslišati obdolženega D. U., ker je ta ... 2008 umrl. Po mnenju obsojenca dana možnost zaslišanja navedenega obdolženca le na glavni obravnavi 17. 9. 2008 ni bila zadostna, saj takrat ni mogel predvideti smrti te osebe in je v tem pogledu upoštevati obrambno taktiko, da se izbere najugodnejši trenutek za soočenje z obremenilno pričo. Tako stališče je neutemeljeno, kot se je pravilno o vsebinsko enakem pritožbenem razlogu opredelilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 38, točka 50), ko je opozorilo, da je obsojeni R. K. imel možnost postavljati vprašanja navedenemu obdolžencu, kot tudi dajati pripombe na njegove navedbe na glavni obravnavi dne 17. 9. 2008, česar pa očitno po lastni odločitvi ni izkoristil. V primeru smrti zaslišane osebe pa ZKP v 1. točki prvega odstavka 340. člena daje pooblastilo sodišču, da se zapisnik o zaslišanju take osebe lahko prebere, nakar imajo stranke v postopku možnost dajati pripombe na tako izpovedbo in to je v obravnavanem primeru veljalo tudi za obsojenega K. Ta obsojenec pa v zahtevi ne more uveljavljati enake kršitve pravice do obrambe, ki naj bi bila storjena tudi v škodo soobsojenega A. J., ki se ga v tem smislu v zahtevi posebej izpostavlja; glede soobsojenega R. Š. pa se vložnika zahteve napotuje na obrazložitev v točkah 44 in 45 te sodbe.

25. Po stališču vložnika zahteve so avstrijski varnostni organi ob prijetju obsojenega A. J. nedovoljeno kršili komunikacijsko zasebnost, ko so „najverjetneje“ brez njegovega soglasja pregledali telefonske številke, shranjene v njegovem mobilnem telefonu, ki mu je bil pri tem zasežen. Zgolj na ta verjetnostni način izražena domneva pa ne more biti predmet presojanja zakonitosti v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Poleg tega ta domneva ni bila potrjena niti z izvedbo tistih dokazov, ki zadevajo obsojenega A. J., v katerega komunikacijsko zasebnost naj bi bilo na ta način poseženo, niti te domnevne kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja sam obsojeni A. J. 26. V nadaljevanju vložnik zahteve izpostavlja, da je iz predhodnega postopka, ko kriminalisti še niso imeli dovoljenj za izvajanje prisluškovanj telefonom takrat domnevno osumljenim osebam, „veliko število nikoli pojasnjenih dejstev“, tako na primer „način pridobitve enormnega števila telefonskih številk“, ki naj bi jih kriminalisti pridobili od „anonimnih prič“. Podobno naj bi se pridobitev teh podatkov pripisovalo „zbiranju obvestil“ ali „lastnim opravljenim analizam“. O vsem navedenem se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo, čeprav so bili o teh okoliščinah na glavni obravnavi zaslišani kriminalisti, ki pa so pridobitev teh podatkov utemeljevali „na podlagi različnih obvestil in ugotovitev“ ter „na osnovi prikritih izvajanj ukrepov v skladu s prvim odstavkom 49. člena ZPol.“ Tako izražena stališča vložnika zahteve pa so povsem nekonkretizirana in se jih zato ne da vsebinsko preveriti, Vrhovno sodišče pa v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbijane sodbe v nobenem delu ne preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek 424. člena ZKP). V zvezi z vložnikovim izpostavljanjem nepravilnega sklicevanja izpodbijane sodbe na 49. člen ZPol pri odreditvah prikritih preiskovalnih ukrepov, je bilo že v točki 16 te sodbe obrazloženo, da sklicevanje nižjih sodišč na določbo 49. člena ZPol ni pravilno. Vendar pa odredbe sodišča in tožilstva za izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov temeljijo na določbah 149. a, 149. b in 150. člena ZKP, zato napačno sklicevanje v izpodbijanih sodbah na določbo 49. člena ZPol ne vpliva na zakonitost odrejenih ukrepov in na njihovi podlagi pridobljenih dokazov. Enako velja glede vsebinsko istovrstnih navedb v zahtevi zagovornice obsojenega K., ko se izraža stališče, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni „na osnovi številnih in nikoli tekom postopka pojasnjenih dejstev“, pridobljenih „na podlagi neimenovane priče ali več le teh“, katerih identiteta je „ostala prikrita tekom celotnega postopka“, kot tudi, da na podlagi 49. člena ZPol pridobljeni dokazi pomenijo kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (glej tudi točko 17 te sodbe).

27. Obsojeni R. K. v zahtevi navaja, da je v ugovornem postopku zoper obtožbo glede kaznivega dejanja, opisanega v točki 18 izreka sodbe sodišča prve stopnje, sodelovala sodnica M. A., ki je v obravnavani zadevi kot preiskovalna sodnica dne 23. 1. 2007 opravila nujna preiskovalna dejanja, in sicer zaslišanje dveh tujcev, državljanov Republike Srbije. Po mnenju obsojenca navedena sodnica ne bi smela opravljati sodniške dolžnosti v ugovornem postopku in bi morala biti izločena ter naj bi bila tako storjena kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke 39. člena ZKP. V tem delu obsojenec pravzaprav povzema očitek, ki ga je v svojem zagovoru podal obsojeni I. P., slednji je ta očitek ponovil še na glavni obravnavi 24. 6. 2008. Že iz obsojenčevih navedb je razvidno, da je sodnica M. A. v obravnavanem primeru kot preiskovalna sodnica opravljala nujna preiskovalna dejanja, nato je bila še članica senata, ki je odločal o ugovoru obsojenega P. zoper obtožnico. Vendar pa omenjena sodnica ni sodelovala na glavni obravnavi, zato v tem primeru ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; uveljavljana kršitev po 4. točki prvega odstavka 39. člena ZKP pa ne predstavlja niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

28. Zagovornica obsojenega R. K. v zahtevi za varstvo zakonitosti povzema v pritožbi uveljavljane kršitve pravice do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič po d) točki tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem kršitve pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, kar naj bi sodišče storilo s tem, da ni zaslišalo vseh prič – prebežnikov in omogočilo soočenja s soobdolženim D. U., ki je med postopkom umrl; ob tem pa naj bi ključni dokazi v zadevi temeljili na prikritih preiskovalnih ukrepih, odrejenih na nepojasnjenih dejstvih in neimenovanih pričah (pri čemer pa določno ne navede prikritih preiskovalnih ukrepov, za katere gre). Tovrstno povzemanje pritožbenih navedb, o katerih je odločalo že sodišče druge stopnje, ne da bi se določno opredelilo, ali se in v katerem konkretnem delu se izpodbija odločitev sodišča druge stopnje, je vsebinsko nepreverljivo in se zato Vrhovno sodišče o teh pavšalnih navedbah ne more opredeljevati (prvi odstavek 424. člena ZKP). Poleg tega pa iz zahteve ni razvidna obrazložitev, kako naj bi navedene zatrjevane kršitve vplivale ali mogle vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe.

29. Iz nadaljnjih navedb v zahtevi obsojenčeve zagovornice je razbrati, da izpodbija verodostojnost izpovedbe soobdolženega D. U., kar utemeljuje z njegovim različnim izjavljanjem glede poznanstva obsojenega K. na policiji 23. 1. 2008 v primerjavi z njegovim zagovorom pred preiskovalno sodnico dne 24. 1. 2008; nadalje s stališčem državnega tožilstva, izraženim v obtožnici, da izjava U. „v določenem delu ne ustreza resnici“, in z okoliščino, da je zoper U. tekel istočasno zaradi istovrstnih kaznivih dejanj še nek drug kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, kar naj bi vse kazalo na to, da je ta obdolženec „krivdo valil na druge osebe“. V tem pogledu gre torej za drugačno oceno verodostojnosti in sprejemljivosti navedb obdolženega U., kar pomeni uveljavljanje drugačne dokazne ocene in na tej podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

30. Kolikor zagovornica obsojenega K. v zahtevi utemeljuje pravico obdolženca, da ima vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo (pri čemer je sklepati, da s tem meri na možnost zaslišanja soobdolženega D. U., ki pa je med postopkom umrl), kar naj obsojenemu K. ne bi bilo omogočeno, se zagovornico napotuje na razloge, navedene v točki 24 te sodbe.

B-II-4.

31. Zagovornik obsojenega V. R. v zahtevi za varstvo zakonitosti najprej izpostavlja, da iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja očitek storitve dejanj iz koristoljubnosti in ukvarjanje s spravljanjem tujcev na ozemlje Republike Slovenije, v obrazložitvi pa se mu to očita, iz česar je sklepati, da vložnik zahteve meni, da gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). To stališče pa je zmotno, saj koristoljubnost ni nujno zakonski znak obsojencu očitanega kaznivega dejanja in je to dejanje mogoče izvršiti tudi na druge predpisane načine, pri katerih pa je koristoljubnost lahko le spremljajoča okoliščina (na primer tudi v obliki motiva za storitev dejanja). Ukvarjanje s to obliko prepovedane dejavnosti pa je v izreku izpodbijane sodbe konkretizirano in v obrazložitvi sodbe tudi z dokaznimi zaključki utemeljeno.

32. Vložnik zahteve nadalje posplošeno navaja, da so bili „dokazi, pridobljeni v predkazenskem postopku, pridobljeni na nezakonit način,“ ker naj bi odredba sodišča za izvajanje ukrepov prisluškovanja, tajnega sledenja in snemanja temeljila na podatkih, ki naj bi jih policija pridobila od anonimnih oseb oziroma oseb, ki ne želijo biti imenovane. Čeprav se glede tako nekonkretiziranih navedb ni mogoče določno opredeliti, je v tej zvezi izpostaviti, da je sicer istovrstni pritožbeni očitek logično zavrnilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 41 in 42, točka 58), pri čemer je utemeljeno izpostavilo, da odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi niso bili odobreni le na navedenih anonimnih podlagah, temveč tudi na drugih zbranih podatkih in dokazih, s katerimi so se utemeljili razlogi za sum glede obravnavanih kaznivih dejanj.

33. Zahteva za varstvo zakonitosti ne navaja nobenih novih argumentov, ko glede na obrazložitev v točki 59 sodbe sodišča druge stopnje (v zvezi s točkama 12 in 18), kjer je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo pritožbena stališča zagovornika obsojenega R., da zaradi spremembe vstopnega režima za državljane Republike Srbije za vstop v EU ni uresničen zakonski znak nezakonitega spravljanja tujcev, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, le ponavlja te iste razloge. Kot navedeno je sodišče druge stopnje o tem vprašanju podalo dovolj jasno obrazložitev, s katero soglaša tudi Vrhovno sodišče, kot je razvidno tudi iz točke 14 te sodbe.

34. Vložnik zahteve meni, da izpodbijana sodba ne navaja razlogov za zaključek, da je bil obsojeni R. član hudodelske združbe oziroma naj o tem zakonskem znaku sploh ne bi bilo navedenih konkretnih dejstev in dokazov. Kljub takemu stališču pa se v zahtevi zatem izpodbija zaključevanje v izpodbijani sodbi glede obstoja hudodelske združbe in obsojenčevem delovanju v njenem okviru, kar jasno kaže, da se vložnik zahteve ne strinja z dejstvenimi zaključki sodišča glede tega vprašanja in gre torej za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja kot nedovoljenega razloga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Ne glede na navedeno pa je opozoriti na razumno in podrobno obrazložitev na straneh od 92 do 94 sodbe sodišča prve stopnje ter na točko 60 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, kjer so konkretizirani razlogi glede uresničitve tega zakonskega znaka. Zato v tem delu ni bila storjena zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

35. Kolikor se v zahtevi navaja, da izpodbijana sodba napačno ugotavlja identiteto osebe pod oznako XM kot obsojenega R., in v zvezi s tem ponuja svoje razumevanje dokazov, na podlagi katerih je sodišče prišlo do navedenega zaključka, gre tudi v tem primeru za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in s tem za uveljavljanje nedovoljenega razloga (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-II-5.

36. Zagovornica obsojenega K. H. ne more uspeti z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, s katerimi izraža nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo oziroma z njeno odmero; pa tudi ne z ocenjevanjem sorazmernosti med izrečeno kazensko sankcijo (kazen dve leti in šest mesecev zapora in denarna kazen 2.000,00 EUR) in pridobljeno premoženjsko koristjo, ker ne gre za razloga, iz katerih bi bilo dopustno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). S podajanjem lastnega mnenja o tem, da sta policija in tožilstvo umetno oblikovala organizirano skupino v hudodelsko združbo; da se soobsojenci med seboj niso poznali; da se obsojeni H. čuti nedolžnega in da ga nobeden od soobsojencev ni obremenil; da obsojenec ni bil zasačen pri kaznivem dejanju; da se sodba opira le na indice, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje; da izpodbijana sodba temelji zgolj na domnevah; da je prepovedano prehajanje meje le prekršek; da je podan dvom v resničnost odločilnih dejstev glede časa, načina in mesta prehoda čez državno mejo; da je dvomljiva lokacija storitve kaznivega dejanja; da obsojenec ni bil imenovan v nobenem od posnetih pogovorov, temveč se mu le pripisuje vzdevek „K.“, pa obsojenčeva zagovornica uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

37. Tako kot njegova zagovornica tudi obsojeni K. H. ne more uspeti s podajanjem lastnega pogleda na dejansko stanje ter ocenjevanjem dokazov. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bil po nedolžnem spoznan za krivega; da dokazov zoper njega ni bilo oziroma so ti bili „nematerialno ovrednoteni“; da telefonski stiki dokazano niso bili njegovi; da ni sodeloval na srečanjih; da ni podana vzročna zveza; da sodišče ni preverjalo ozadja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj; da dokazi „niso obstojni in so popolnoma izmišljeni“; da ni bil v telefonskih stikih z O.; da izsledki prisluhov nimajo nobene zveze z njim; da je podan dvom v celotno sodbo, ker sodišče ni pridobilo verodostojnih podatkov od družbe Mobitel o telefonski številki 031 ...; da je to telefonsko številko po njegovih ugotovitvah uporabljal B. C.; da sodišče objektivnih in subjektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja ter njegove „vzročnosti s pogovori“ ni ugotovilo na verodostojni podlagi; da je B. C. obsojencu zaupal, da je od leta 2005 do leta 2008 izvrševal kaznivo dejanje nezakonitega „sprovajanja“ prebežnikov ter da je prav v tem obdobju uporabljal omenjeno telefonsko številko; da bi sodišče ob vestni in tehtni presoji vseh dokazov prišlo do povsem drugačne ocene stanja; da sodišče ne bi smelo končati postopka, ne da bi pretreslo materialne dokaze; da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka s tem, ko ni zaslišalo M. O.; da je z M. O. komuniciral B. C.; da sodišče ni vestno pretehtalo, ali je med njim in soobdolženci „hierarhična veja“, delitev vlog, medsebojna povezava, ter da sodišče vse to zmotno povzema. S takimi navedbami obsojenec uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

38. Obsojeni K. H. v zahtevi ne konkretizira trditev, da med obtožbo in sodbo ni identitete; da obtožba ni bila v celoti rešena; da izpovedbe prič in listine predstavljajo nedovoljene dokaze; ter da bi bilo na Hrvaškem pridobljene dokaze mogoče uporabiti le tam, ne pa tudi v postopku v Sloveniji. Zato Vrhovno sodišče takih posplošenih očitkov ni moglo presoditi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Obsojenec ne po vsebini ne izrecno ne pojasni, katero kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja z navedbami, da se je izključno na prošnjo njegove zagovornice branil z molkom, šele po izreku sodbe pa je spoznal, da je s tem, ko se ni zagovarjal, napravil napako. Vrhovno sodišče se ne more spuščati v odnos med obsojencem in njegovo zagovornico ter presojati obrambne taktike obsojenčeve zagovornice. Mogoče je le reči, da je odločitev o tem, ali se bo zagovarjal ali branil z molkom oziroma upošteval navodila svojega zagovornika, pridržana izključno obdolžencu v vsakem posameznem primeru. S ponovnim zatrjevanjem, da je nedolžen ter da je njemu očitana kazniva dejanja v resnici storil B. C., obsojenec uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

39. Enak nedovoljeni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti obsojenec uveljavlja s tem, ko polemizira z razlogi sodišča druge stopnje (sodba, stran 69 in 70) v zvezi z ubikvitetno teorijo in pristojnostjo slovenskega sodišča za sojenje v tej zadevi. Ti razlogi sodišča druge stopnje so po oceni Vrhovnega sodišča razumni in utemeljeni. Obsojenec s prikazovanjem, da naj bi očitana kazniva dejanja storil le na Hrvaškem, in spraševanjem, ali se mu ob nedokazanih dejstvih in dvomih za „presumptivno kaznivo dejanje“ lahko sodi v Sloveniji, ter navajanjem, da ga ne obremenjuje noben konkreten dokaz, ponovno izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Kot je bilo že večkrat pojasnjeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

40. Obsojenec tudi posplošeno navaja, da postopek ni bil pošten, ker je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge kot nepomembne ali nepotrebne. S tem v zvezi obsojenec še navaja, da je obramba zahtevala pritegnitev izvedenca avdio-video stroke, „da bi pritrdil, ali je konkretni pogovor resnično njegov ali pa gre le za klasičen ponaredek, kar današnja tehnologija podpira in je prilagoditev in konstrukt pogovora ter prepisa pogovorov“. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika o glavni obravnavi ter vlog obsojenčeve zagovornice ni razvidno, da bi obramba postavila tak dokazni predlog, kakršnega omenja obsojenec v zahtevi. Iz zapisnika o glavni obravnavi je nadalje razvidno, da obsojenec ni imel pripomb, ko so bili na glavni obravnavi 28. 5. 2009 predvajani posnetki telefonskih pogovorov med njim in M. O. O kršitvi pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga, ki bi bil materialnopravno relevanten in za katerega bi bila izkazana verjetnost, da bo uspešen, je mogoče govoriti le, če je tak dokazni predlog postavljen. Kot rečeno, iz spisa ni razvidno, da bi obramba postavila tak dokazni predlog, kot ga omenja obsojenec v zahtevi, obsojenec pa tudi ne pojasni, kdo in kdaj naj bi tak dokazni predlog podal, zato sodišče tudi ni moglo kršiti omenjene obsojenčeve pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave. Treba pa je še dodati, da s tem, ko sodišče na glavni obravnavi ni zaslišalo M. O., ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Namreč, osebe, katerih navzočnost je na glavni obravnavi obvezna, so obtoženec, njegov zagovornik in upravičeni tožilec. Z navajanjem, da bi sodišče moralo zaslišati tudi M. O., obsojenec v resnici uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-II-6.

41. Po zatrjevanju zagovornikov obsojenega R. Š. se je slednji v kazenskem postopku zagovarjal s pomočjo alibija, saj naj bi bil med 1. 12. 2007 in 7. 12. 2007 v Nemčiji. Njegov alibi bi lahko potrdile predlagane priče B. M., M. D. in R. B. Sodišče je zaslišalo M. D. in R. B., o predlogu za zaslišanje B. M. pa sploh ni odločilo, prav tako ni podalo dokazne ocene o izpovedbah zaslišanih prič. Sodišče v sodbi ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo priče, s katero je obsojenec želel dokazovati svoj alibi, ter se ni opredelilo o izjavah prič, ki sta bili zaslišani, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem je po stališču obsojenčevih zagovornikov podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlog za zaslišanje B. M. je po zatrjevanju zagovornikov pravno pomemben, saj bi se z njegovo izpovedbo dokazovalo, ali je obsojenec sploh mogel izvršiti očitano kaznivo dejanje. O tem, zakaj ta dokaz ne bi mogel biti uspešen, izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov, zaradi česar je po mnenju zagovornikov kršena obsojenčeva pravica do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave.

42. Takim navedbam vložnikov ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je priči M. D. in R. B., katerih zaslišanje je predlagala obramba, zaslišalo, njuni izpovedbi pa je v sodbi ocenilo kot verodostojni z ugotovitvijo, da sta (tako kot ostale zaslišane priče) posamezne okoliščine opisali tako, kot sta jih sami zaznali (sodba, stran 59). Vložniki so očitno tudi spregledali, da je sodišče prve stopnje 19. 5. 2009 med drugim odredilo, da se kot pričo na glavno obravnavo povabi tudi B. M., 20. 5. 2009 pa je tej priči poslalo vabilo na glavno obravnavo. Pisemska pošiljka, ki je bila tej priči poslana na naslov v Nemčiji, ki ga je navedla obramba, se je na sodišče vrnila 22. 6. 2009 z oznako, da naslovnik pošiljke ni dvignil. Zatrjevanje vložnikov, da sodišče obsojenemu Š. ni omogočilo dokazovanja alibija, ni utemeljeno. Vložniki sicer utemeljeno navajajo, da sodišče po neuspelem vabljenju priče M. dokaznega predloga za njegovo zaslišanje ni zavrnilo, vendar pa Vrhovno sodišče kot razumen sprejema odgovor sodišča druge stopnje na enak, v pritožbi uveljavljan očitek, da izvedba tega dokaza ne bi pripeljala do drugačnih dejanskih in pravnih zaključkov. Logična je tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da za samo organizacijo očitanega kaznivega dejanja z uporabo telekomunikacijskih sredstev obsojenčeva fizična prisotnost na kraju storitve sploh ni potrebna (sodba, stran 50). Ob taki ugotovitvi sodišča druge stopnje, po oceni Vrhovnega sodišča, obsojenec z omenjenimi pričami pravzaprav ni mogel dokazovati alibija. Končno vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizirajo vpliva zatrjevane kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave na zakonitost izpodbijane sodbe.

43. Nadalje zagovorniki obsojenega Š. navajajo, da sodišče obsojencu ni omogočilo, da bi se soočil z D. U., čeprav ima po d) točki tretjega odstavka 6. člena EKČP pravico soočiti se z obremenilno pričo in ji zastavljati vprašanja. Ta pravica je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 tudi integralni del pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. S tem, ko obsojencu ni bila dana možnost soočiti se z D. U. in mu postavljati vprašanja, je bila po stališču zagovornikov prekršena obsojenčeva pravica do obrambe. Če bi se obsojenec lahko soočil z D. U., bi lahko razčistil vprašanje, ali je sodeloval pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja.

44. Po pregledu spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju zoper obsojenca, ker ta sodišču ni bil dosegljiv, s sklepom Kpr 37/2008 z dne 23. 4. 2008 odredila pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, tega dne je preiskovalna sodnica odredila tudi razpis tiralice. Obsojeni Š. je bil 3. 9. 2008 prijet v Avstriji, kjer je bil pridržan ter je bil zoper njega odrejen pripor. Iz podatkov v spisu je še razvidno, da je Okrožno sodišče v Murski Soboti zoper obsojenca izdalo enotni nalog za prijetje in predajo. Avstrijski varnostni organi so 19. 8. 2009 obsojenca predali slovenskim varnostnim organom. Obsojenec se ne v preiskavi ne na glavni obravnavi ni zagovarjal in odgovarjal na vprašanja. Na glavni obravnavi 2. 3. 2009 je sodišče obsojencu in njegovi zagovornici v dokaznem postopku predvajalo posnetke telefonskih pogovorov med obsojencem in D. U., prebralo je tudi zapisnik o hišni preiskavi, opravljeni pri D. U., ter zapisnik in potrdilo o D. U. zaseženih predmetih. Ne obsojenec ne njegova zagovornica na predvajane posnetke nista imela pripomb, prav tako nista predlagala soočenja z D. U. ali branja njegovega zagovora. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da se ta v delu, ki se nanaša na obsojenega Š., opira le na izvedene dokaze; na zagovor obdolženega U. se sodba v tem delu ne opira. Treba je še dodati, da je sodišče ... 2008 prejelo obvestilo z izpiskom iz matičnega registra o smrti, iz katerega je razvidno, da je obdolženi D. U. ... 2008 umrl. 45. Glede na povedano vložniki ne morejo uspeti s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Up-719/03 z dne 9. 3. 2006. Kot je razvidno iz zgoraj povzetega procesnega dejanskega stanja je to drugačno od tistega, ki ga je Ustavno sodišče obravnavalo v citirani odločbi. V obravnavani zadevi je obdolženi U. podal obremenilne izjave zoper obsojenega Š., vendar je obdolženi U. umrl, še preden je sodišče lahko zaslišano obsojenega Š., ki je bil na begu oziroma sodišču ni bil dosegljiv. Po oceni Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, ko sodbe ni oprlo na obremenilne izjave obdolženega U., podane v njegovem zagovoru, temveč le na tiste dokaze (posnetki pogovorov, listinski dokazi), ki so bili izvedeni na glavni obravnavi v obsojenčevi prisotnosti. Na tako izvedene dokaze obsojenec ni imel nobenih pripomb. Zatrjevana kršitev d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP zato ni podana.

46. Zagovorniki obsojenega Š. nadalje navajajo, da je soobsojeni I. P. v kazenskem postopku obširno grajal način, po katerem je policija prišla do podatka, da naj bi uporabljal določeno telefonsko številko, v zvezi s katero so se nato izvajali prikriti preiskovalni ukrepi. Šlo naj bi za anonimne vire, ki naj bi posredovali podatke o določeni telefonski številki, po drugi strani naj bi bili podatki pridobljeni tudi z vpogledom v imenik mobilnega telefona soobsojenega A. J. Vložniki menijo, da stališča izpodbijane pravnomočne sodbe, da obsojeni A. J. vpogledu v imenik nikoli ni nasprotoval, ni utemeljeno. Po zatrjevanju vložnikov je šlo pri tem za poseg v komunikacijsko zasebnost posameznika, varovano z določbo 37. člena Ustave. Res je, da se lahko posameznik tej pravici odpove, v konkretnem primeru pa je obsojeni J. nasprotoval vpogledu v telefonski imenik njegovega mobilnega telefona. O tem, kdaj je mogoče govoriti o odpovedi pravici, je Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Pfeifer in Plankl proti Avstriji sprejelo stališče, da mora biti odpoved jasno in nedvoumno ugotovljena. Vložniki menijo, da je očitno, da je bil vpogled v telefonski imenik mobilnega telefona nedovoljen, ob tem pridobljene telefonske številke pa predstavljajo dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s čimer je po stališču vložnikov podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako so nezakoniti vsi dokazi, pridobljeni v nadaljnjih fazah predkazenskega postopka s prisluškovanjem, ki se je opiralo na tako pridobljene podatke.

47. Po presoji Vrhovnega sodišča vložniki zgolj na splošni ravni zatrjujejo, da so avstrijski varnostni organi nezakonito posegli v komunikacijsko zasebnost obsojenega J. s tem, ko naj bi brez njegovega soglasja pregledali telefonske imenike v mobilnih telefonih, ki so jih našli pri njem. Take trditve vložniki z ničemer ne konkretizirajo. Obsojeni J. je med kazenskim postopkom v spis vložil pravnomočno sodbo Deželnega sodišča za kazenske zadeve v Gradcu 9 HV 135/06 h z dne 19. 10. 2006, iz katere pa ni razvidno, da bi obsojeni J. podal kakršen koli ugovor v zvezi z nezakonito pridobljenimi telefonskimi številkami. Prav tako obsojeni J. v obravnavanem kazenskem postopku niti ni zatrjeval, da bi bila ta sodba ali ravnanje avstrijskih varnostnih organov nezakonita. Zato bi po oceni Vrhovnega sodišča vložniki morali podpreti zatrjevano kršitev s predložitvijo listin ali izjav prič, iz katerih bi bilo razvidno, da ravnanje avstrijskih varnostnih organov ni bilo zakonito. Tako pa vložniki ostajajo zgolj na ravni trditve, do katere se Vrhovno sodišče niti ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

48. Končno pa zagovorniki obsojenega Š. še navajajo, da je sodba sama s seboj v nasprotju, ko ocenjuje obsojenčevo udeležbo pri storitvi kaznivega dejanja. Na primer, na strani 86 sodbe mu sodišče očita vlogo organizatorja, na 101. strani sodbe pa navaja, da ni bil organizator, temveč je bil le voznik oziroma spremljevalec tujcev. Po oceni vložnikov te okoliščine sicer niso odločilne za vprašanje, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, so pa pomembne za presojo, kakšna kazenska sankcija naj se obsojencu izreče. 49. Treba je pritrditi vložnikom, da sodišče prve stopnje tako v izreku (sodba, stran 14) kot v obrazložitvi sodbe (stran 86) obsojenemu Š. očita, da je deloval kot organizator prevoza šestih tujcev iz Republike Hrvaške v Slovenijo, nato pa pri izbiri in odmeri kazenske sankcije kot obremenilno okoliščino (sodba, stran 101) navaja, da je obsojenec tujce sam prepeljal in ni deloval kot organizator. Vendar vložniki že sami v zahtevi navajajo, da ta okoliščina ni odločilna, zatorej ne more iti za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč vložniki v tem delu izpodbijajo presojo sodišča glede odmere kazenske sankcije. Zaradi nesprejemanja okoliščin, ki so vplivale na odmero kazenske sankcije, pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

50. Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevah za varstvo zakonitosti obsojenega A. J. in njegovega zagovornika, obsojenega I. P., obsojenega R. K. in njegove zagovornice, zagovornika obsojenega V. R., obsojenega K. H. in njegove zagovornice ter zagovornikov obsojenega R. Š. zatrjevanih kršitev kazenskega zakona ter kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljene.

51. Po podatkih prvostopenjske sodbe so bili obsojeni A. J., I. P., V. R. in R. Š. zaposleni, za delo so prejemali plačilo ter niso imeli preživninskih obveznosti (razen obsojenega Š.). Vrhovno sodišče ocenjuje, da bodo ti obsojenci brez nevarnosti za lastno vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki so jih dolžni vzdrževati, lahko plačali stroške postopka z zahtevami za varstvo zakonitosti. Zato je vsakemu od njih na podlagi 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse. Obsojena R. K. in K. H. pa sta bila brez prihodkov in premoženja, prejemala sta denarno socialno pomoč, obsojeni H. je tudi dolžan preživljati dva mladoletna otroka. Zato ju je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP in četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.