Jedro

Izvajanje vojaške vaje na lestvi "tarzanki" je nevarna dejavnost. Tožnik, ki jo je izvajal v skladu s pravili in pod vodstvom vaditelja, je ni smel odkloniti. Pravica do ugovora proti ukazu nadrejenega starešine ne oprosti vojaške osebe obveznosti, da mora ukaz izvršiti.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2,910.712,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se odločitev nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (znesek 1,500.000,00 SIT) razveljavilo, zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata reviziji obe pravdni stranki. Tožena stranka uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postpka in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka pa revizijsko izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje, v tem obsegu uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se s spremembo izpodbijane sodbe tožniku dosodi tudi preostali del zahtevane odškodnine v skupnem znesku 1,800.000,00 SIT (1,400.000,00 SIT iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti ter 100.000,00 SIT iz naslova strahu).

Tožena stranka v reviziji meni, da premagovanje ovir na vojaškem poligonu ni nevarna dejavnost prav zato, ker morajo to dejavnost opravljati vojaki na obveznem služenju vojaškega roka. Določena dejavnost pomeni večjo nevarnost od povprečne med drugim tudi glede na tistega, ki jo opravlja. Tožena stranka želi vojaške obveznike izuriti prav v premagovanju najrazličnejših ovir. Gre za pridobivanje moči in drugih spretnosti, kar je potrebno v primeru vojne. Tožena stranka je pred izvedbo vaje storila vse, da bi ta bila varna. Od prihoda vojakov na služenje vojaškega roka se težavnost posameznih obveznih vaj stopnjuje. Tožnik je že prej uspešno premagoval oviro, na kateri se je poškodoval. Vojaško usposabljanje ne pomeni nevarne dejavnosti, kadar ne gre za specialne situacije. Vaja, pri kateri je prišlo do poškodbe, je bila izvedena na običajen način. Tožnik se je poškodoval le zaradi neupoštevanja danih navodil in lastnega pretiravanja pri izvajanju. Težavnostna stopnja ovire "Tarzan" predstavlja srednjo stopnjo. Tožnik je sam povedal, da je izvajal skok na oviro, kar je bilo nepravilno. Ravnati bi moral s skrbnostjo povprečnega vojaka, ki pa je večja od tiste, ki velja za navadne ljudi. Zato je podana tudi tožnikova odgovornost. Na glavni obravnavi bi bilo treba pogledati videokaseto "Vojaška šola", kar je bilo predlagano, vendar ni bilo dovoljeno. Izpodbijana sodba ima torej pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Razlogi sodbe nasprotujejo vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah prič (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP).

Tožeča stranka pa meni, da je dosojena odškodnina prenizka. V celoti bi bilo treba upoštevati izvedensko mnenje specialista ortopeda o tem, kakšne bolečine je tožnik prestajal in koliko časa so te bile hude. Zdravljenje je trajalo kar 14 mesecev; 8 dni je imel desno ramo v mavcu, 14 dni pa je moral nositi elastični povoj. Mavec je moral ponovno prenašati še 3 tedne. Bil je tudi operiran, po operaciji pa je mavec nosil še 5 tednov. Opravil je številne kontrolne preglede, udeležiti pa se je moral tudi vaj za moč. Tudi bodoče telesne bolečine, ki se bodo tožniku še pojavljale, so pri ugotavljanju obs ga škode prišle premalo do izraza. Pri tem je treba upoštevati tožnikovo mladost. Končno je tožnik prestajal intenziven strah za izid zdravljenja, ki se je povečal po vsakem ponovnem izpahu desne rame. Strah se je poglabljal tudi zato, ker se gibljivost v rami ni hotela izboljšati.

Pravdni stranki na reviziji druga drugi nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Reviziji nista utemeljeni.

Iz dejanskih ugotovitev sledi, da je tožnik v vojašnici v Ljubljani, kjer je služil vojaški rok, dne 9.11.1995 z drugimi vojaki v okviru obveznega usposabljanja vojaških obveznikov pod vodstvom vaditelja izvajal vajo na plezalniku "Tarzan". Gre za 4,5 m dolgo kovinsko lestev, položeno na stojala, visoka 3 m. Lestvine so postavljene v različnih medsebojnih razdaljah. Vojak preprijema ("preročka") orodje tako, da se z eno roko prime za lestvino, zaniha in z drugo roko pograbi drugo lestvino, pri čemer mora gibe koordinirati. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo (zaslišanje prič, predvsem vaditeljev), da v ravnanju tožnika ni bilo nič nenavadnega in da je vajo izvajal v skladu z navodili. Med izvajanjem vaje, že med preprijemanjem, si je izpahnil desno ramo. Sodišči druge in prve stopnje sta navedeni potek dogodkov prepoznali na podlagi opisa prizadetih, zaradi česar nista šteli, da bi bilo treba opraviti še prikaz z videokaseto. Izostanek tega prikaza gotovo ne povzroča nejasnosti sodbenih razlogov in s tem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Nasprotno, revizija tožene stranke sama je deloma v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami. Tožnik namreč ni izpovedal (list 18 spisa), da je izvajal skok na ročico. Rekel je, da je do izpaha rame prišlo približno na sredi lestvine in po nekaj preprijemih. Tudi revizijska trditev, da je tožnik pri izvajanju vaje pretiraval, nasprotuje dejanskim ugotovitvam. Doslej tožena stranka tega tudi ni izrecno trdila. V reviziji je postavljena tudi trditev, da bi "tožnik moral ravnati s skrbnostjo povprečnega vojaka, ki je večja od tiste, ki velja za občane", vendar ni pojasnjeno, kaj je opustil, da s tako skrbnostjo ni ravnal. Sodbi sodišč druge in prve stopnje vsebujeta vsa odločilna dejstva, na katerih podlagi je mogoče zanesljivo ugotoviti, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarne dejavnosti. Po dejanskih ugotovitvah pri preprijemanju lestvin lahko pri povprečnem vojaškem obvezniku pride bodisi do izpaha rame, kar se je zgodilo v tem primeru, bodisi do padca na hrbet ali skrčeno nogo z možnimi hudimi posledicami. Na nevarnost kaže po vaditelju potrjena ugotovitev, da je prav zaradi možnega padca potrebna asistenca dveh oseb pod lestvino. Vajo je namreč izvajal tožnik kot povprečen vojaški obveznik s povprečno stopnjo izurjenosti. Vojaško urjenje - tudi na lestvini "Tarzan" - spada v okvir obvezne vojaške aktivnosti, ki je tožnik niti ni smel odkloniti. S svojim ravnanjem torej tožnik ni prispeval k nastanku škode. Ravnal je skrbno in v skladu z navodili. Morebitna pravica do ugovora proti ukazu nadrejenega starešine ne oprosti vojaške osebe obveznosti, da mora ukaz izvršiti. Ob takih ugotovitvah je pravno nejasno v reviziji posebej izpostavljeno dejstvo, da je tožnik vendarle bil vojak. Bistvo je prav v tem: kot povprečen vojak je bil dolžan opraviti vajo na nevarnem orodju v skladu s poznavanjem njegovih lastnosti in ne glede na stopnjo težavnosti. Za soodgovornost za nastalo škodo (3. odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) v dejanskih ugotovitvah ni na razpolago oprijemljivih dejstev. Tudi revizija se na soodgovornost sklicuje le posplošeno.

Revizija tožene stranke torej ni utemeljena niti s stališča graje pravne presoje. Tožbeni zahtevek ima svoj pravni in dejanski temelj. Zavrnitev revizije ima podlago v določbi 393. člena ZPP.

Utemeljena pa ni niti revizija tožeče stranke. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) ne sledi le dejanskim ugotovitvam o obsegu škode in njeni naravi, temveč mora biti tudi v skladu s podobnimi primeri, da bi bilo mogoče uporabiti enake kriterije za razne vrste škodnih primerov, od lažjih do najtežjih. Tožnikove škode (revizijsko je zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje mogoče obravnavati le škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti ter strahu) ni sicer mogoče uvrstiti med najlažje primere, vendar pa sta dosojeni odškodnini (1,100.000,00 SIT za telesne bolečine in 300.000,00 SIT za strah) primerni. Opis poteka zdravljenja z ugotovljenim obdobjem bolečin in njihovo stopnjo od hudih do lažjih in pojemajočih je bil v zadostni meri upoštevan. Revizija izpodbijani sodbi neutemeljeno očita, da izvedenskega mnenja o tem ni upoštevala v njegovem celotnem obsegu. Sodišče prve stopnje je namreč podrobno povzelo izvedensko mnenje, revizija pa - enako kot pritožba, ki je v izpodbijani sodbi že bila ocenjena - vse to ponavlja. Zato na revizijski stopnji ne kaže ponavljati opisa, ki ga sodba sodišča prve stopnje o telesnih bolečinah in nevšečnostih vsebuje na svoji 7. strani (list 111 spisa). Posebej je bilo tudi upoštevano, da je tožnik med zdravljenjem znova doživel izpah rame. Nevarnost nadaljnjega izpahovanja pa spada že v okvir škode zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti, ki pa bo stvar ponovljenega postopka na prvi stopnji.

Za prestani strah dosojena odškodnina v znesku 300.000,00 SIT spada med znatne odškodnine, odmerjene v sodni praksi v podobnih primerih. Očitno je prišla do pomembnega izraza okolišina, da se je tožnik bal ponovne poškodbe. Strah je bil utemeljen tudi po mnenju izvedenca.

Tudi zavrnitev revizije tožeče stranke temelji na določbi 393. člena ZPP.