Jedro

ZDR-1 v drugem odstavku 85. člena določa obveznost delodajalca, da delavca seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor, kar se običajno stori z vročitvijo pisne obdolžitve in vabila na zagovor. Vendar zakon vročitve pisne obdolžitve in vabila na zagovor ne določa kot nujnega pogoja za zakonitost "postopka" odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ne določa točno, kako mora delodajalec delavca pisno seznaniti s kršitvami in ga povabiti na zagovor. Zato za presojo zakonitosti ni pomembna pravilna vročitev, temveč je pomembna seznanitev delavca.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj več kot pet dni zapored ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca - toženke, čeprav bi to moral in mogel storiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2020. Posledično je zavrnilo: primarni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 19. 3. 2020 in mu traja od navedenega dne dalje, v delovnem času 40 ur na teden, skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi iz Pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2019, ter da mora toženka tožnika pozvati na delovno mesto, ki ustreza njegovi usposobljenosti, ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodne odločbe plačati bruto mesečna nadomestila plač v višini 940,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ter podredni zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 19. 3. 2020 in mu traja od navedenega dne dalje do zaključka glavne obravnave v predmetnem sporu, ko ga je sodišče sodno razvezalo, ter da je toženka dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati mesečna nadomestila plače v bruto znesku 940,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov in odškodnino v višini bruto 5.643,06 EUR oziroma 6 bruto povprečnih mesečnih plač. Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna tožnika prijaviti v sistem obveznih zavarovanj in mu plačati odškodnino za neizkoriščen letni dopust v znesku 555,75 EUR bruto. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Pritožuje se zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da ZDR-1 sicer izrecno ne določa načina vročanja vabila delavcu na zagovor, a sodna praksa stoji na stališču, da če je delodajalec kot način vročanja izbral pisno seznanitev priporočeno po pošti, mora to delavcu vročiti z upoštevanjem pravil pravdnega postopka o osebnem vročanju, saj način vročanja priporočeno s povratnico ne omogoča nujno naslovniku seznanitve z vsebino pošiljke, zato ni ustrezen. Ker mu je toženka obdolžitev in vabilo vročala priporočeno s povratnico, se je pisanje po poteku roka za prevzem vrnilo na naslov pošiljatelja – toženke. Tožnik se tako na ta način z obdolžitvijo in vabilom ni mogel seznaniti. Nadalje navaja, da je bilo toženki tudi sicer znano, da se je tožnik v času vročanja obdolžitve in vabila nahajal v BIH v obvezni karanteni. To je bilo toženki znano najkasneje 30. 3. 2020, ko je tožnik s tem seznanil nadrejenega s SMS sporočilom in kasneje v telefonskem razgovoru. Toženka tožniku ni pojasnila, kaj mu je poslala na naslov začasnega bivališča v Sloveniji, kaj šele, da bi ga seznanila z vsebino obdolžitve in vabilom ter datumom zagovora. Dne 2. 4. 2020 je tožnik toženko seznanil, da mu bo ob vstopu v Slovenijo odrejena 14 dnevna karantena in jo prosil, da mu pošlje potrdilo, s katerim bi lahko prečkal mejo. Toženka mu listine, s katero bi lahko vstopil v Slovenijo, ni poslala. Ob vedenju, da se je tožniku obvezna karantena v BIH iztekla 3. 4. 2020, bi mu morala toženka zagovor prestaviti na datum, ko bi se ga lahko udeležil. Prav tako bi mu morala toženka posredovati poziv, da bi se sploh lahko vrnil v Slovenijo. Toženka tako ni storila nič, da bi tožnika dejansko seznanila z obdolžitvijo in mu omogočila zagovor, obdolžitve in vabila na zagovor pa mu ni vročila v skladu z določili ZDR-1. Nadalje navaja, da drži, da so zaslišane priče izpovedale, da je tožnik domov odšel samovoljno. Žal nasprotnega ni dokazal. Vendar pa sodišče izjave priče A.A. z dne 19. 8. 2020 ni presodilo v okviru dokazne listine, kar ta izjava predstavlja. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ocenilo izpoved priče B.B. kot zanesljivo in verodostojno, saj je jasno, da je priča prilagajala izpoved na način, da je potrdila toženkino zgodbo o samovoljni zapustitvi gradbišča. Sodišče pa je napačno presodilo tudi pričanje C.C. o tem, da se je tožnik dogovarjal za drugo zaposlitev že pred prejemom izredne odpovedi. Tožnik je C.C. v zvezi z zaposlitvijo kontaktiral šele 8. 4. 2020. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da naj bi toženka kršila določbe o vročanju pisne seznanitve s kršitvami in vabila na zagovor. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ne ureja vročanja pisne seznanitve z očitanimi kršitvami in vabila na zagovor, kar nenazadnje priznava tudi pritožba. Po drugem odstavku 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.

7. ZDR-1 v drugem odstavku 85. člena torej določa obveznost delodajalca, da delavca seznani z očitanimi kršitvami in mu omogoči zagovor, kar se običajno stori z vročitvijo pisne obdolžitve in vabila na zagovor. Vendar zakon vročitve pisne obdolžitve in vabila na zagovor ne določa kot nujnega pogoja za zakonitost "postopka" odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ne določa točno, kako mora delodajalec delavca pisno seznaniti s kršitvami in ga povabiti na zagovor. Zato za presojo zakonitosti ni pomembna pravilna vročitev, temveč je pomembna seznanitev delavca (sklep VS RS VIII Ips 13/2019, sodba in sklep VDSS Pdp 65/2020).

8. Upoštevaje navedeno je napačno stališče pritožbe, da bi morala toženka, ki je tožniku pisno seznanitev s kršitvijo in vabilo na zagovor vročila priporočeno po pošti, to vročiti z upoštevanjem pravil ZPP o osebnem vročanju. Bistveno je, da je toženka dokazala, da je tožnika seznanila s kršitvijo in možnostjo zagovora. Izvedeni dokazi ne potrjujejo tožnikovih trditev, da je toženka že v času vročanja vabila na zagovor dne 27. 3. 2020 na naslov tožnikovega začasnega bivališča v Sloveniji vedela, da je tožnik odpotoval domov v Bosno in da se torej na naslovu začasnega bivališča v Sloveniji ne nahaja. Vendar pa to niti ni pomembno, saj je toženka dokazala, da je tožnika 30. 3. 2020 preko nadrejenega D.D. po telefonu seznanila s prejemom vabila na zagovor, da pojasni, zakaj je zapustil delovno mesto, pri čemer mu je bilo predlagano, naj na zagovor pride ali pa naj pošlje zagovor pisno oziroma po elektronski pošti. Tožnik je bil torej seznanjen z očitano kršitvijo in možnostjo zagovora.

9. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi morala toženka tožniku prestaviti datum zagovora, ker naj bi bila seznanjena, da se tožniku obvezna karantena v Bosni izteče 3. 4. 2020, in da bi mu morala poslati poziv oziroma potrdilo, s katerim bi lahko prečkal mejo. Iz telefonskih SMS sporočil v spisu, na katera se sklicuje tožnik, ne izhaja, da bi tožnik prosil za preložitev zagovora, niti ne, da bi se tožnik sploh želel udeležiti zagovora. Četudi je toženka v vabilu na zagovor z dne 27. 3. 2020 datum zagovora predvidela za 2. 4. 2020, je očitno čakala na tožnika, če bi se ta odzval vabilu na zagovor oziroma bi podal pisni zagovor, saj mu je izredno odpoved z dne 16. 4. 2020 poslala šele 20. 4. 2020. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženka tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrte alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj več kot pet dni zapored ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca - toženke, čeprav bi to moral in mogel storiti.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo izjave A.A. z dne 19. 8. 2020 kot dokazne listine. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da omenjena izjava (ki je sicer ni mogoče šteti kot pisne izjave priče, saj ne izpolnjuje zahtev po 236. a členu ZPP) v bistvenem potrjuje tožnikove trditve (o tem, da naj bi toženka zaprla gradbišče in tožniku odobrila, da sme domov v Bosno). Vendar pa je sodišče v nadaljevanju izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo, da iz vseh ostalih izvedenih dokazov izhaja, da je delo na gradbišču kljub epidemiji potekalo nemoteno in da je bilo delavcem zaradi razglašene epidemije in njenih posledic izrecno prepovedano zapuščati državo. Nenazadnje tožnik v pritožbi priznava, da so vse zaslišane priče izpovedale, da je z dela domov odšel samovoljno, in da nasprotnega ni dokazal. Tudi zato niso utemeljene nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi poizkuša tožnik prikazati neverodostojnost priče B.B., češ, da naj bi ta prilagajal izpovedbo na način, da bi potrdil navedbe toženke o tožnikovi samovoljni zapustitvi gradbišča. Trditve toženke so namreč poleg omenjene priče potrdile tudi preostale zaslišane priče; da se gradbišče, kjer je delal tožnik, zaradi epidemije ni zapiralo, pa je toženka dokazala tudi s predložitvijo evidence delovnih ur.

12. Pritožbene navedbe o tem, kdaj se je tožnik pričel dogovarjati z C.C. o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, pa za odločitev v tem sporu niso bistvene, zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).