Jedro

Ker je bil s pogodbami, ki so predmet presoje, dosežen učinek, enak določbi 69. člena ZTLR, v njih pa ni bilo določb, ki bi izključevale možnost izigravanja namena prepovedi iz navedene zakonske določbe, je stališče izpodbijane sodbe, da sta kupni pogodbi (in z njima povezana najemna pogodba) nični.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 21. 10. 1996 ter 19. 12. 1995 in na tej podlagi sklenjene najemne pogodbe z dne 4. 3. 1997, sklenjene med S. Z. in prvim tožnikom. Zavrnilo je (1) tožbeni zahtevek, po katerem posojilno-zastavne pogodbe z dne 13.12.1994, 12.10.1995, 21.11.1995 in 23.6.1996, sklenjene med tožnikoma in S. Z., ostanejo v veljavi za znesek 20.000 DEM z obrestmi, kot se obrestujejo devizne vloge na vpogled pri NKB Maribor na dan zapadlosti posameznih zneskov glavnice, (2) tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je dolgovani znesek glavnice po navedenih posojilno-zastavnih pogodbah vrnjen z zneskom 45.000 DEM po izbrisni pobotnici z dne 14.12.1996, (3) za ugotovitev, da je dogovor o ari z dne 17.5.2002 v celoti izpolnjen in sta tožnika s plačilom 45.000 DEM dne 14.12.1996 izpolnila vse obveznosti iz naslova plačila stanovanja, in (4) za vrnitev are v znesku 830.907 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.5.2002 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodenem) delu potrdilo. Strinjalo se je tako z dejanskimi ugotovitvami izpodbijane sodbe o vsebini pogodb, sklenjenih med tožnikoma in toženkinim pravnim prednikom, kot tudi z materialnopravnim stališčem, da je ekonomski učinek kupoprodajnih pogodb enak, kot ga ima prepovedana lex commissoria.

3. Toženka v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je stališče izpodbijane sodbe dvoumno in nekonsistentno. Na eni strani ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja prepovedanega dogovora, hkrati pa je ugotavljalo obstoj namena izigrati prepoved iz 69. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Takšna argumentacija je zgovorna sama po sebi in govori v prid reviziji. Tako s pravnega kot z etičnega stališča upravičuje njeno utemeljenost. Sodba brez vsake ekonomske analize sklepa na obstoj "ekonomskega učinka" sklenjenih prodajnih pogodb, ki naj bi bil enak ekonomskemu učinku prepovedane legis commisoriae. Sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, saj sodba nima razlogov o lastnem izreku. Ne mladoletna toženka ne njen oče nista kriva, da sta se tožnika zadolževala in živela prek svojih zmožnosti. Stanovanje sta prodala prostovoljno in nikomur nista nič vrnila, sodbi pa to podrazumevata, vendar o tem nimata razlogov. Stanovanje sta prodala samo zato, da bi poplačala svoje dolgove. S sodbo je opeharjen in pravno izigran toženkin oče. V ostalem revizija predstavlja prepis pritožbenih navedb, v katerem se prepletajo očitki zmotne uporabe materialnega prava in dejanskih ugotovitev, naslovljenih na sodišče prve stopnje, polemika s tožbenimi navedbami in toženkino stališče o njih.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikoma, ki sta nanjo sta odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo, izdano na drugi stopnji. Obseg revizijskega preizkusa je zato v primerjavi s pritožbo, ki je redno pravno sredstvo, omejen. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da mora revizija posamezne kršitve postopka uveljavljati opredeljeno in konkretizirano, materialnopravni preizkus pa se opravi izključno ob dejanski podlagi, na katerem temelji sodba sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče ne sme upoštevati tistih revizijskih navedb, ki so dejanske narave ter na prvih dveh stopnjah zamejeno dejansko podlago obhajajo, jo relativizirajo ali ji nasprotujejo.

7. Pretežni del obravnavane revizije predstavlja prepis pritožbe. Ker je predmet izpodbijanja v revizijskem postopku sodba sodišča druge stopnje, očitki, naslovljeni na sodbo sodišča prve stopnje, ne morejo biti neposredno predmet preizkusa v revizijskem postopku, ampak le v obsegu, v katerem veljajo tudi za sodbo sodišča druge stopnje. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je neupošteven tudi tisti del navedb, v katerih revidentka polemizira s tožbenimi trditvami in prikazuje svoje videnje zadeve. Za materialnopravni preizkus izpodbijane sodbe je odločilno dejansko stanje, na katerem temelji sodba sodišča druge stopnje.

8. Ker je očitek o izostanku odgovora na pritožbene navedbe neobrazložen, ne potrebuje posebnega odgovora revizijskega sodišča. Očitek o dvoumnosti ključnega materialnopravnega stališča izpodbijane sodbe ni utemeljen. Stališče izpodbijane sodbe je jasno: v pogodbah, ki so predmet presoje, ni določbe, ki bi bila enaka klavzuli iz 69. člena ZTLR, vendar pa je bil z njimi dosežen tak učinek. Ker v pogodbah ni bilo določb, ki bi izključevale možnost izigravanja namena prepovedi iz 69. člena ZTLR,(1) sta kupni pogodbi (in z njima povezana najemna pogodba) nični.

9. Sporno stališče temelji na presoji o vsebini treh pogodb, sklenjenih v obdobju od novembra 1995 do oktobra 1996, ki vključuje ugotovitve, da sta bila tožnika dolžna toženkinemu očetu na podlagi posojilne pogodbe določen denarni znesek, da je bila v zavarovanje tega dolga ustanovljena hipoteka na stanovanju in da je bila hkrati s tem – in še pred zapadlostjo dolga iz posojilne pogodbe – sklenjena kupoprodajna pogodba glede stanovanja za kupnino, enako znesku posojila (dejanske ugotovitve so celovito povzete v osmih alinejah na četrti strani izpodbijane sodbe). Sporno materialnopravno stališče izpodbijane sodbe pravilno upošteva stališče sodne prakse, po katerem je prepovedan pogodbeni dogovor, ki dolžnika ne varuje pred zlorabo, ko bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev.(2) Ker je bila kupoprodajna pogodba sklenjena pred zapadlostjo dolga iz posojilne pogodbe, pa tudi ni mogoče reči, da je šlo za dogovor v fazi izpolnitve posojilne pogodbe.(3)

10. Ob rob revizijskim navedbam o obstoju dolga tožnikov do toženkinega prednika Vrhovno sodišče dodaja, da se izpodbijani del sodbe o vprašanju, kakšen je bil znesek danega posojila in če oziroma kakšen del je bil vrnjen, ne izreka.

11. Ker revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo. Odločitev o reviziji vključuje odločitev o zavrnitvi toženkinega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Določba se glasi: "Nično je določilo pogodbe o hipoteki, s katerim si hipotekarni upnik izgovarja pravico, da bo v primeru, če dolg ne bi bil plačan, poplačan za svojo terjatev s tem, da bo pridobil lastninsko pravico na zastavljeni nepremičnini, da bo pobiral plodove, ki jih daje nepremičnina, ali da bo nepremičnino kako drugače izkoriščal." Prim. 973. člen ZOR: "Nično je določilo zastavne pogodbe, da bo zastavljena stvar prešla v last upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bi bila poravnana, in določilo, da bo v tem primeru upnik lahko po vnaprej določeni ceni prodal zastavljeno stvar ali jo obdržal zase." Op. št. (2): Prim. sodbe II Ips 260/99 z dne 16. 12. 1999, II Ips 427/2003 z dne 26. 8. 2004, II Ips 755/2006 z dne 10. 9. 2008 in II Ips 159/2009 z dne 16. 6. 2011. Op. št. (3): Prim. sodbo II Ips 412/2006 z dne 27. 11. 2008.