Jedro

Ker tožeča stranka ni dokazala, da je postala stvarna služnost nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari, niti ne, da je prenehal razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena, saj se razmere, ki bi bile upoštevne niso v ničemer spremenile, ni pogojev za ukinitev služnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da služnostna pravica hoje, vožnje in živinogonje v breme parcel št. 119 in 120, vpisanih pri vložku št. 364 k.o., last tožnika, v korist parcele št. 118/1, vpisane pri vložku št. 522 k.o., last tožene stranke, preneha. Zavrnilo je tudi zahtevka, da tožena stranka izstavi tožeči stranki zemljiškoknjižno listino za izbris te služnostne pravice, ter da je vsakokratni lastnik parcele št. 118/1 dolžan opustiti poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožnika glede parcel št. 119 in 120. Tožeči stranki je bilo naloženo, da mora povrniti toženi stranki 95.196,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi sta se pritožila tožnika. Izpodbijata jo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje očitata, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, kakšne pravice in na osnovi česa naj bi imela tožena stranka v korist novozgrajene stanovanjske hiše in poslovne stavbe in da ni upoštevalo mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS, da mora namen uporabe gospodujočega zemljišča, ki je bil določen v času ustanovitve služnosti, ostati isti. Služnost, ustanovljena za potrebe kmečkega gospodarstva, ni več potrebna, saj na gospodujočem zemljišču ni več kmečkega gospodarstva, zato bi moralo ugoditi zahtevku za ukinitev služnosti. Zaključek, da ni šlo za vzajemno služnost, je zmoten, saj sta bili s pogodbama z dne 8.11.1935 in 24.10.1936 ustanovljeni obe služnosti in je bilo gospodujoče zemljišče istočasno tudi služeče zemljišče. Po načelu vzajemnosti bi morala biti zato ukinjena tudi služnostna pravica v korist parcele št. 118/1, ker sta bili obe služnosti odplačno pridobljeni. Naslov tožene stranke je bil ..., kar je sedaj ... ulica, to pa kaže na to, da je bila pot na sedanjo parcelo tožencev 118/1 s sedanje ... ulice oziroma preko zemljišč parcelna št. 118/5 in 118/2, ne pa preko parcele 120 last tožnika. Če si je tožena stranka napravila zelenico in si pot onemogočila, tako njeno ravnanje ne more uživati sodne zaščite.

Spremembo naslova na .... cesto a si je tožena stranka izposlovala potem, ko si je zaprla pot z zelenico na škodo tožeče stranke.

Poudarja, da gre za nedopustno razširjanje služnosti, ko si je tožena stranka zgradila leta 1973 hišo in delavnico v letu 1975, pa niti za prvo, niti za drugo nimata pridobljene služnosti. Protispisni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede možnosti poti tožene stranke preko parcele št. 118/2, last U-vih. Upoštevati je treba vknjižbeno izjavo z dne 14.8.1933 glede priposestvovanosti pravice hoje, vožnje in živinogonje čez parcele 118/2 in 118/3 brez jamstva za pravni obstoj tega priposestvovanja ter tudi izpoved T. U. z dne 20.3.1993 in 19.6.1998, ki ni drugačna. Če U-eva šele sedaj branita pot, to ni pomembno, saj je očitno, da je bila priposestvovana glede na zapis F. in F. B. kot lastninskih prednikov v letu 1933. Tudi če bi tožena stranka ne imela druge poti, to ne more biti podlaga za ustanovitev služnostne pravice za hišo in poslovno zgradbo. V korist parcele št. 118/1 je vknjižena služnostna pravica po parceli št. 118/4, ki naj bi obstajala očitno tudi v korist kmečkega gospodarstva. Predlaga, da pritožbeno sodišče opravi pritožbeno obravnavo, ker se nahajajo v spisu vse potrebne listine in sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer bodo stroški, ki jih zaznamuje, nadaljnji pravdni stroški.

Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Navaja, da sta bili hiša in delavnica zgrajeni s soglasjem mejašev in obstaja že več kot 33 let. Vhodi iz stavb so obrnjeni na ... cesto, zato je jasno, da dostopa s te strani ni nihče branil. Poudarja, da služnostne poti preko parcel U-evih ni, sicer pa je tudi izvedenec A. B. podal mnenje, da je edini varen in funkcionalen dostop do zemljišč tožene stranke preko zemljišča tožnika na ... cesto, zato so tudi vhodi tako locirani.

Tožnika nista nikoli govorila, da bi se dostop za toženca z njune strani zaprl, kar je razvidno tudi iz dopisa tožnikovega tedanjega pooblaščenca M. J. Možnosti za ukinitev služnosti ni, zato predlagata, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, s tem, da dodajata, da če so kršene človekove pravice, so le-te na strani tožene stranke, ne pa pri tožeči stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 354. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo za odločitev pomembne dejanske okoliščine, na podlagi katerih je pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 58. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR), ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnika zahtevata, da služnostna pravica hoje, vožnje in živinogonje v breme parcel št. 119 in 120 ter v korist parcele št. 118/1 preneha. Po 2. odstavku 58. člena ZTLR se lahko to zahteva, če postane pravica stvarne služnosti nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari ali če preneha drug razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. V tej zadevi se zato sodišču prve stopnje glede na obstoječo formulacijo tožbenega zahtevka ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanji kakšne pravice služnosti tožena stranka ima, ali jih je pridobila in na kakšen način, ter ali je bila dopustna širitev služnosti tožene stranke. Zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem in očitki sodišču prve stopnje, da tega ni ugotavljalo, neutemeljeni. Če je tožeča stranka menila, da toženi stranki določena vrsta služnosti ne gre, bi bila morala temu ustrezno takšno ugotovitev zahtevati. Dolžnost sodišča je bila ugotavljati dejansko stanje glede na tožbene trditve oziroma podlago tožbe. To pa je trditev, da obstaja v korist parcel št. 120 in 119 k.o. služnostna pravica hoje, vožnje in živinogonje v breme parcele št. 118/1 in enaka služnostna pravica v korist te parcele v breme parcel št. 119 in 120 k.o. . To je služnostna pot od ... ceste do ceste Na ... oziroma ... ceste in obratno, ki se je po navedbah tožeče stranke vse do leta 1990 v obeh smereh nemoteno uporabljala. Tedaj pa je po zaključku kanalizacijskih del tožena stranka na delu svoje parcele št. 118/1 naredila zelenico in zato sedaj vozita izključno le preko parcel tožencev, zaradi česar je služnostna pot po njihovem bolj obremenjena kot prej, ko se je lahko vozilo v obe smeri, na drugi strani pa sta si bistveno izboljšala rabo svoje parcele. Te navedbe so podlaga zahtevku za prenehanje služnosti po zemljišču tožeče stranke.

Pravni predniki današnjih strank so se, kot je razvidno iz priloženih listin, dogovorili o priznanju služnostnih pravic tako v breme kot v korist parcel št. 119, 120 in 118/1, vendar pa kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni šlo za vzajemno priznavanje služnosti v tem smislu, da bi obstoj ene pogojeval obstoj druge, ne glede na spremenjene razmere. Zato je napačno stališče pritožnikov, da bi po načelu vzajemnosti morala biti ukinjena tudi služnostna pravica v korist parcele št. 118/1, ker je bila v dosedanjem postopku ukinjena služnostna pravica za tožnika v korist njegovih parcel št. 120 in 119 in v breme parcele št. 118/1. Dejstvo, da sta bili služnosti istočasno vpisani, na ukinitev bodisi ene ali druge ne more imeti vpliva, prav tako pa tudi ne okoliščina, če je bila služnost odplačno pridobljena, ker bi šla v tem primeru le odmena za izgubo takšne služnosti. Tožnik je izgubil svojo služnost, ker je bilo ugotovljeno, da je ne potrebuje več. Temu tožnik tudi sicer ne bi nasprotoval, če bi se ukinila tudi služnost toženca po njegovem zemljišču, kot je to razvidno iz navedb v tožbi. Vendar pa sodišče prve stopnje dejstva, da tožena stranka služnosti preko tožnikovih zemljišč ne potrebuje več, ni ugotovilo. Tožnik zatrjuje, da ima tožena stranka na razpolago še drug dostop do svojega zemljišča, ki si ga je z napravo zelenice onemogočila, vendar pa to ni dovolj. Dokazati bi moral, da ji je služnost prav po njegovem zemljišču nepotrebna. Tega pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni uspel dokazati. U-evi, preko katerih zemljišča mora tožena stranka voziti preko parcele številka 118/2, ne priznavajo toženi stranki služnostne pravice na svojem zemljišču, čeprav je očitno, da dejansko možnosti uporabe svojega zemljišča niso nasprotovali. Ob tem, da je tožena stranka imela doslej na voljo formalnopravno urejeno in dejansko služnostno pravico preko zemljišč tožnikov in le dejansko možnost voženj preko zemljišč U-evih, bi bilo težko zaključiti, da ji pravno urejena in tudi sicer prikladna služnost preko V-vih ni potrebna, ker ima na razpolago dejansko možnost vožnje preko zemljišča U-evih. To služnost bi bilo treba bodisi iztožiti ali kako drugače priti do vknjižbe, da bi bila enakovredna služnosti po tožnikovem zemljišču. Ker tožnik z ničemer ni dokazal, da je toženi stranki služnost v breme njegovih parcel nepotrebna in za kaj takega tudi v pritožbi ne ponudi dokazov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko ni pogojev za prenehanje pravice stvarne služnosti iz razloga, da bi ta postala nepotrebna za uporabo gospodujoče stvari. Za to bi tožeča stranka morala sodišču dokazati, da je prišlo do neke spremembe v tem smislu, da poti po njegovem ne potrebuje več. Edina sprememba, ki jo tožnik zatrjuje, je dejstvo, da si je tožena stranka sama zaprla pot na ... ulico z zelenico. Vendar pa to ni takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo mogoče sklepati, da zaradi tega služnosti po njegovem ne potrebuje več. Sodišče dejstva, da si je naredila zelenico in si onemogočila izhod na ... ulico, ne upošteva kot pravnorelevantno okoliščino, ki bi lahko vplivala na izid pravde, saj to njeno ravnanje ne more imeti za posledico slabšega položaja tožeče stranke v tem pogledu, čeprav bi bilo težko verjeti, da si bo tožena stranka sama zaprla tisti dostop na svoje zemljišče, ki bi bil zanjo bolj ugoden. Tudi sprememba samega naslova tožene stranke, tako da ima naslov ... cesta, namesto tako kot preje Na ..., ki je sedaj ... ulica, ne more imeti nobenega vpliva. Ni pa nepomembno dejstvo, da ima tožena stranka vhode v svoje objekte locirane tako, da gravitirajo na ... cesto, kar očitno kaže na to, da ji dostop na ... cesto ne more biti nepotreben. Povečana obremenitev tožnikovega zemljišča, ker tožena stranka od vspostavitve zelenice opravlja prav vse vožnje po njegovem, pa ne more biti razlog za prenehanje služnosti kot nepotrebne.

Tožeča stranka tudi ni dokazala, da bi prenehal razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena služnost, katere ukinitev zahteva. Ni dvoma, da je bila služnost v korist zemljišč tožene stranke ustanovljena bodisi iz potrebe ali pa zaradi lažjega izkoriščanja zemljišč. Ker tožeča stranka ni izkazala, da bi tožena stranka sedaj poti preko njegovih zemljišč ne potrebovala več, niti da bi ji ne bila več potrebna služnost zaradi lažjega izkoriščanja svojega zemljišča, je sodišče prve stopnje pravilno uprabilo določbo 58. člena ZTLR in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zato tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 368. člena ZPP, ko je tudi ugotovilo, da sklicevanje tožeče stranke na vknjiženo služnostno pravico v korist tožene stranke po parceli 118/4, za katero le pravi, da naj bi obstajala, pri čemer pa ne zatrjuje njenega dejanskega obstoja, ne more biti pravnorelevantno.

Ker je bila tožeča stranka v pritožbenem postopku neuspešna, bo morala sama nositi svoje stroške v zvezi z njim. Odločitev o tem ima podlago v členih 166 in 154 ZPP, vsebovana pa je že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS št. 26/99) je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP (Ur. l. SFRJ št. 4/77 s spremembami in RS št. 55/92).