Jedro

Pritožbeno sodišče načeloma soglaša s sodiščem prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da noben predpis ne določa, na kakšen način se računsko določi višina odškodnine in da bi sodišče prve stopnje lahko višino odškodnine določilo na način, kot je obrazložilo v izpodbijanem sklepu. To je, da bi v že priznanih zneskih upoštevalo 90 % temelj in ne 100 %, vendar pa bi navedeno moralo jasno izhajati iz obrazložitve sodbe. A je storilo nasprotno.

Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pri ugotovljenem 90 % temelju odškodninske odgovornosti toženk ni bilo proporcionalno vezano na tožbeni zahtevek, a bi moralo takšno odmero, kot jo je zgolj pavšalno obrazložilo v izpodbijanem sklepu, ustrezno zneskovno pojasniti, česar pa ni storilo.

Določba 328. člena ZPP, ki govori o popravi sodbe, ni namenjen popravi, kot jo predlagata toženki. V obravnavanem primeru, ko gre za odmero odškodnine in deljeno odgovornost po temelju, gre za vsebinsko, materialno pravno odločitev in ne za popravo pisne oziroma računske pomote.

Izrek

I. Pritožbama zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "I. Zavrne se zahtevek tožeče stranke, da sta ji toženi stranki nerazdelno dolžni plačati odškodnino v višini 17.400 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2017 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

II. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 302,73 EUR, tožeča stranka pa je dolžna drugi toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 593,47 EUR, vse v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila."

II. Pritožbi zoper sklep se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna prvi toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 30 EUR, drugi toženi stranki pa pritožbene stroške v višini 279,99 EUR, vse v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. V preostanku pravdne stranke nosijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

_O pritožbi zoper sodbo_

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženkama naložilo, da nerazdelno poravnata tožnici 2.500 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2017 dalje (I. točka izreka) ter da sta ji dolžni plačati 320,38 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Toženki v pritožbah navajata, da je sodišče prve stopnje pri takšni odločitvi storilo očitno računsko pomoto, saj ni upoštevalo, da so se pravdne stranke o temelju vtoževane terjatve dogovorile na naroku 26. 2. 2019 in sicer tako, da znaša odgovornost toženk za tožničino utrpelo škodo iz naslova objektivne odgovornosti 90 %, preostalih 10 % temelja pa predstavlja tožničin krivdni soprispevek. Sodišče prve stopnje je odškodnino odmerilo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 34.000 EUR, zato gre tožnici ob upoštevanju 90 % temelja 30.600 EUR. Ker je prva toženka tožnici v predpravdnem postopku plačala 28.000 EUR, v pravdnem postopku pa 3.500 EUR glavnice (in 382,77 EUR obresti), ji je že izplačala 31.500 EUR glavnice. Tožnica je dobila plačanega več kot ji je bilo prisojeno. Zato bi moralo sodišče prve stopnje njen zahtevek zavrniti. Toženki predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožničin zahtevek zavrne kot neutemeljen, ji naloži v plačilo pravdne stroške ter priglašata pritožbene stroške.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa in iz obrazložitve sodbe,1 so se pravdne stranke na naroku 26. 2. 2019 (list. št. 64) dogovorile o temelju vtoževane terjatve, in sicer sta toženki prevzeli objektivno odgovornost za tožnici nastalo škodo v višini 90 %, preostalih 10 % temelja pa predstavlja tožničin krivdni soprispevek. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica zahtevala skupni znesek odškodnine iz postavk pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 48.000 EUR. Sodišče je obrazložilo, da je prva toženka tožnici v predpravdnem postopku plačala 28.000 EUR, tekom pravde pa še 3.500 EUR glavnice in 382,77 EUR obresti, torej ji je skupaj plačala 31.500 EUR glavnice. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 10.000 EUR od zahtevanih 20.000 EUR, zahtevku za strah je v celoti ugodilo in ji prisodilo zahtevanih 2.000 EUR, za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pa ji je prisodilo 22.000 EUR od zahtevanih 26.000 EUR. Skupaj ji je prisodilo 34.000 EUR ter ji je v tem postopku priznalo še 2.500 EUR odškodnine s pripadajočimi obrestmi, kolikor znaša razlika med že plačanim in prisojenim zneskom.

5. Po prejemu sodbe je prva toženka podala predlog za popravo sodbe ter je sodišču prve stopnje očitala pomoto pri izračunu, ker ni upoštevalo 90 % temelja. Sodišče je z izpodbijanim sklepom predlog za popravo sodbe zavrnilo z obrazložitvijo, da noben predpis ne določa, na kakšen način se računsko določi višina odškodnine, da je presojalo tožničin neto izplen ob upoštevanju 10 % soprispevka, ter da je pri priznanem neto znesku 34.000 EUR upoštevan (le) 90 % temelj. Sodišče prve stopnje je navedlo, da takšen način določanja pravične odškodnine jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno ne drži. 6. Pritožbeno sodišče načeloma soglaša s sodiščem prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da noben predpis ne določa, na kakšen način se računsko določi višina odškodnine in da bi sodišče prve stopnje lahko višino odškodnine določilo na način, kot je obrazložilo v izpodbijanem sklepu.2 To je, da bi v že priznanih zneskih upoštevalo 90 % temelj in ne 100 %, vendar pa bi navedeno moralo jasno izhajati iz obrazložitve sodbe. A je storilo nasprotno. Iz obrazložitve sodbe v 8. točki izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo primerno in pravično odškodnino za vse tožničine pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 10.000 EUR. Tu je jasno, da ni bil upoštevan zgolj 90 % temelj. Nadalje ni sporno, da je tožnica iz naslova strahu zahtevala 2.000 EUR. Sodišče ji je v celoti ugodilo in ji priznalo zahtevanih 2.000 EUR. Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje pri takšni odmeri upoštevalo 100 % temelj, saj ni obrazložilo, da je pravično odškodnino po tej postavki odmerilo na 2.200 EUR3 ter da je v priznanem znesku upoštevan le 90 % temelj. Pri odmeri odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče ni obrazložilo, na kakšen način je priznalo odškodnino v višini 22.000 EUR, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da če je prisodilo za preostali dve odškodninski postavki odškodnino za 100 % temelj, potem ni najti razlogov, da je pri tej postavki ravnalo drugače, kar tudi ne izhaja iz obrazložitve sodbe. Torej, sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pri ugotovljenem 90 % temelju odškodninske odgovornosti toženk ni bilo proporcionalno vezano na tožbeni zahtevek, a bi moralo takšno odmero, kot jo je zgolj pavšalno obrazložilo v izpodbijanem sklepu, ustrezno zneskovno pojasniti, česar pa ni storilo.

7. Tako gre zaključiti, da je sodišče prve stopnje tožnici za 100 % temelj prisodilo odškodnino v skupnem znesku 34.000 EUR, ob upoštevanju njenega 10 % soprispevka sta ji toženki dolžni plačati 30.600 EUR. Ker sta ji neprerekano že poravnali 31.500 EUR odškodnine (glavnica), ji nista dolžni plačati ničesar več. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tej smeri spremenilo tako, da je tožničin zahtevek za plačilo odškodnine v višini 48.000 EUR, zmanjšan za priznani znesek 30.600 EUR, to je za 17.400 EUR, zavrnilo skupaj z zamudnimi obrestmi, vse na podlagi 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

8. Takšna sprememba ima tudi stroškovno posledico. Kot je pravilno ugotovila druga toženka v pritožbi, znaša tožničin uspeh 17,5 %, stroški kot jih je izračunalo sodišče prve stopnje v sodbi4, pa po višini niso izpodbijani. Tožničini stroški znašajo 3.742,64 EUR, 17,5% pa znaša 654,96 EUR. Stroški prve toženke znašajo 30 EUR, 82,5% pa 24,75 EUR. Stroški druge toženke znašajo 1.116,30 EUR, 82,5% pa 920,25 EUR. Skladno z določili Obligacijskega zakonika (OZ) pri plačilu stroškov ne gre za solidarno ampak gre za deljeno obveznost, zato je sodišče tožničine stroške razdelilo na polovico in odpadejo v višini 327,48 EUR na vsako od toženk. Po poračunu je prva toženka dolžna tožnici plačati 302,73 EUR pravdnih stroškov, tožnica pa drugi toženki 593,47 EUR pravdnih stroškov (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

_O pritožbi zoper sklep_

9. Kot zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje predlog druge toženke za popravo sodbe zavrnilo. Zoper takšen sklep sta se pritožili toženki ter ponovili svoje pritožbene trditve iz pritožb zoper sodbo, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo tožničinega 10 % soprispevka, zato bi moralo navedeno računsko napako popraviti.

10. Pritožbi nista utemeljeni.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določba 328. člena ZPP, ki govori o popravi sodbe, ni namenjen popravi, kot jo predlagata toženki. V obravnavanem primeru, ko gre za odmero odškodnine in deljeno odgovornost po temelju, gre za vsebinsko, materialno pravno odločitev in ne za popravo pisne oziroma računske pomote. Zato je zavrnitev predloga pravilna, a iz drugih razlogov, kot navaja sodišče prve stopnje. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

_O pritožbenih stroških_

12. Toženki s pritožbama zoper izpodbijani sklep nista uspeli, zato nosita svoje pritožbene stroške, tožnica pa z odgovoroma na pritožbo v tem delu ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tudi njej stroški v tem delu ne gredo.

13. Toženki sta s pritožbama zoper sodbo v celoti uspeli, zato jima je tožnica dolžna plačati pritožbene stroške, in sicer prvi toženki 30 EUR materialnih stroškov za fotokopiranje in poštnino, drugi toženki pa 279,99 EUR, kar predstavlja nagrado za pritožbo v višini 375 točk in znaša 225 EUR, 2% materialni stroški znašajo 4,5 EUR, skupaj 229,5 EUR, 22% DDV na oboje pa 50,49 EUR. Tožnici pa ne gredo stroški za odgovora na pritožbo zoper sodbo. Vsi pritožbeni stroški so odmerjeni s skladno 154. členom v povezavi s 165. členom ZPP.

1 5. točka. 2 Prim. VSRS II Ips 28/2022. 3 Kar bi glede na stališče sodne prakse (opomba 2) lahko storilo, potem pa odškodnino po tej postavki priznalo znotraj zahtevka. 4 13. točka obrazložitve.