Jedro

Tožnik je bil vrnjen v Slovenijo s strani italijanskih organov in je tedaj povedal, da je njegova ciljna država Italija in da je razlog za zapustitev izvorne države ekonomski. Da bi za azil zaprosil že tedaj, pa iz listin v upravnih spisih ne izhaja. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje lahko sledilo sklepanju tožene stranke, da je podal prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 20.9.2005, s katerim je tožena stranka tožniku kot prosilcu za azil omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 20.9.2005 do dne 20.12.2005, hkrati pa je odločila, da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve. V svoji obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določbo 3. alinee 1. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) in 5. alineo 36. člena ZAzil. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijanem sklepu navedla tožena stranka. Tožnika je zaslišalo dne 20.10.2005. Svojo odločitev je oprlo na 3. alineo 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na podatke depeše Postaje mejne policije V. z dne 13.9.2005, iz katere izhaja, da je bil tožnik 13.9.2005 ob 15.47 uri vrnjen s strani italijanskih varnostnih organov, ker je nezakonito vstopil v Republiko Italijo. Z odločbo o prekršku z dne 13.9.2005 mu je bil izrečen tudi opomin zaradi kršitev določb Zakona o tujcih. Dne 13.9.2005 je bil nastanjen v Centru za tujce, Izpostava P., 15.9.2005 pa je zaprosil za azil. Povedal je, da je njegova ciljna država Italija in da je razlog za zapustitev izvorne države ekonomski. Iz odločbe o prekršku z dne 13.9.2005 pa izhaja, da je skupaj z ostalimi 11.9.2005 nedovoljeno vstopil v Slovenijo iz Republike Hrvaške in nato 12.9.2005 ob 23.00 uri prestopil državno mejo iz Republike Slovenije v Republiko Italijo izven mejnega prehoda. Tožnik je na zaslišanju potrdil, da so datumi oziroma podatki točni. Na podlagi takšne izjave tožnika sodišče prve stopnje lahko sledi sklepanju tožene stranke, da je tožnik podal prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Tožnik je na zaslišanju pred prvostopnim sodiščem potrdil, da je nato v Centru za tujce v P. vložil prošnjo za azil. Do njegove namestitve v center za tujce pa ne bi prišlo, če bi zaprosil za azil že na Postaji mejne policije V. in bi morala ta policijska postaja spoštovati določbo 2. odstavka 8. člena ZAzil, po katerem se oseba, ki zaprosi za azil, ne obravnava za prekršek nezakonitega prehoda državne meje. Ker pa je tožnik, kot je sam potrdil, vložil prošnjo za azil šele v Centru za tujce v P., sodišče prve stopnje lahko sledi sklepanju tožene stranke, da je podal prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik ponavlja svoje navedbe iz pritožbe zoper izpodbijani sklep in še dodaja: Že takoj na Policijski postaji V. je podal izjavo, da zaproša za azil v Republiki Sloveniji. Zato je s pritožbo izpodbijani sklep napačen. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in naj izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi njegovi pritožbi, razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno ugotovila, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je bil tožnik vrnjen v Slovenijo s strani italijanskih organov 13.9.2005 ob 15.47 uri, da je tedaj povedal, da je njegova ciljna država Italija in da je razlog za zapustitev izvorne države ekonomski. Prav tako iz odločbe o prekršku z dne 13.9.2005, kar sta pravilno ugotovila tožena stranka in sodišče prve stopnje, izhaja, da je tožnik (skupaj z ostalimi) 11.9.2005 nedovoljeno vstopil v Slovenijo iz Republike Hrvaške in nato 12.9.2005 ob 23.00 uri prestopil državno mejo iz Republike Slovenije v Republiko Italijo izven mejnega prehoda. Tožnik je na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje dne 20.10.2005 potrdil, da so navedeni datumi oziroma podatki točni. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi takšne tožnikove izjave pritrdilo sklepanju tožene stranke, da je tožnik podal prošnjo za azil dne 15.9.2005 v Centru za tujce v P. z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. V zvezi s tem je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da do tožnikove namestitve v Center za tujce v P. ne bi prišlo, če bi zaprosil za azil že na Postaji mejne Policije V. Da bi za azil zaprosil že tedaj, pa ne izhaja iz depeše te policije z dne 13.9.2005 in tudi ne iz odločbe o prekršku. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje lahko sledilo sklepanju tožene stranke, da je podal prošnjo za namenom, da bi odložil prisilno odstranitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.