Jedro

Delavcu preneha delovno razmerje, če pisno izjavi, da želi, da mu preneha delovno razmerje. Nižji sodišči sta ugotovili, da tožnica ni dala pisne izjave in ji zato iz tega razloga delovno razmerje ni moglo prenehati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnice in odločilo, da tožnici pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo 31.12.1993, ampak še traja, in da jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo in ji za čas, ko ni delala, priznati vse pravice iz dela ter ji povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da pisne izjave pooblaščenca tožnice ni šteti kot pravo in nedvoumno voljo tožnice za prenehanje delovnega razmerja, zato ta ne more biti pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo toženca kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je sprejelo njegove dejanske ugotovitve in tudi pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je izjava pooblaščenca tožnice z dne 14.1.1994 nedvoumna. Pri tem je celo sam opozoril pooblaščenca nasprotne stranke na možne posledice, vendar je dobil odgovor, da to ni njegov problem. Ker s tožnico drugače kot preko njenega pooblaščenca sploh ni mogel komunicirati, ker na naslovu, kjer je bila prijavljena, poštnih pošiljk ni sprejemala, drugega naslova pa ni imel, z njo direktno ni imel stika. Ni prav, da mora on nositi stroške za nekaj, kar je pomotoma izjavil pooblaščenec tožnice. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče sodbi prvo in drugostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da sodišče revizijo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v sodbah pravilno uporabili določbo 1. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če pisno izjavi, da želi, da mu preneha delovno razmerje. Nižji sodišči sta ugotovili, da tožnica ni dala pisne izjave in ji zato delovno razmereje ni moglo prenehati. Pri tem sta imeli oporo v ugotovljenem dejanskem stanju, saj niti med stankama ni bilo spora glede tega, da tožnica sama izjave ni dala. Sporno bi bilo lahko edino vprašanje, kaj pomeni izjava pooblaščenca tožnice z dne 14.1.1994. Ta pa poleg tega, da ni nedvoumna, je bila, kot je bilo ugotovljeno, dana še v zmoti, zato je edino možen zaključek, da tožnici delovno razmerje ni moglo prenehati na lastno željo.

Čeprav ne bi bilo potrebno, saj ni bilo izjave tožnice, na podlagi katere bi ji lahko prenehalo delovno razmerje, je sodišče pravilno opozorilo tudi na pomanjkljivosti, do katerih je prišlo v samem postopku, vodenem zaradi prenehanja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki. Pravilno je opozorilo na določbe 78. in 83. člena člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). O prenehanju delovnega razmerja toženec ni niti izdal pisnega sklepa niti ni kasneje, ko je tožnica izvedela za prenehanje delovnega razmerja, odločil o tožničinem ugovoru zoper prenehanje, kot bi po zakonskih določbah moral. Tudi zato tožnici glede na določbo prvega odstavka 106. člena ZDR delovno razmerje ni prenehalo.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč ugotavlja, da je bila ugoditev tožničinemu zahtevku materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).