Jedro

Višje sodišče ugotavlja, da je obveznost dolžnice poplačati kredit, ki ga je najel upnik, po svoji vsebini pravno okvalificirana kot prevzem izpolnitve, ki je urejen v 434. členu OZ. Po tej določbi se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku.

V predmetni zadevi iz spornega dela sodne poravnave izhaja, da je dolžnica v vlogi prevzemnice izpolnitve in je kot taka zavezana opraviti izpolnitev namesto upnika tega izvršilnega postopka (kot dolžnika banke iz naslova omenjene kreditne pogodbe). Upnik tega postopka na podlagi prevzema izpolnitve ni bil razbremenjen obveznosti izpolnitve v razmerju do banke in banka lahko kljub prevzemu izpolnitve še naprej terja (le) upnika tega izvršilnega postopka.

Tudi alternativno določena obveznost iz sodne poravnave, da bo dolžnica uredila prenos kredita po sporni kreditni pogodbi tako, da bo upnik prost vseh obveznosti po njej, ne predstavlja izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi bilo mogoče terjati dolžnico za izpolnitev nedenarne obveznosti. Gre za izjavo volje, ki se jo zahteva od dolžnice, se ta obveznost skladno z drugim odstavkom 238. člena ZIZ šteje za izpolnjeno z dnevom zapadlosti sodne poravnave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep o ugovoru spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne.

II. Upnik je dolžan dolžnici v 8 dneh povrniti stroške tega postopka v višini 279,34 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

III. Upnik sam nosi svoje stroške predloga za izvršbo in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi.

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo dolžnica zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve določb ZPP. V pritožbi dolžnica ponavlja ugovorne navedbe ter dodaja, da sodišče pri odločanju o ugovoru ni izvedlo predlaganih dokazov dolžnice in je s tem kršilo določbo 14. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sklep pomanjkljivosti, ki onemogočajo njegov preizkus. Navaja, da s strani upnika zatrjevano dolžniško-upniško razmerje ne obstaja, zaradi česar je posledično sklep o izvršbi neutemeljen, izpodbijani sklep glede zavrnitve ugovora pa nezakonit zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje, ki naj na predlog dolžnice ponovno odloči o zadevi ter ugodi ugovoru. Predlaga, da sodišče odloči, da stroške predmetnega postopka dolžnici povrne upnik. Stroške tudi priglaša. 3. Pritožba je bila vročena upniku, ki nanjo po pooblaščencih pravočasno odgovarja in zatrjuje, da pritožba dolžnice ni utemeljena. Navaja, da je bila v sodni poravnavi P 81/2012 med strankama jasno dogovorjena obveznost dolžnice, da najkasneje do 31. 10. 2013 poplača N banki d. d. ves preostali kredit, ki ga je na svoje ime najel upnik po kreditni pogodbi, oziroma uredi prenos kredita tako, da bo upnik prost te obveznosti, ki je na dan 29. 10. 2012 znašala 42.392,96 EUR. Pojasnjuje da iz citirane sodne poravnave izhaja, da sta upnik in dolžnica nekdanja zakonca, da je bila njuna zakonska zveza razvezana, ter da je upnik z darilno pogodbo med zakoncema podaril dolžnici stanovanjsko hišo, stoječo na parc. št. ... k. o. ... ter da je upnik za nakup te nepremičnine, preden jo je podaril dolžnici, najel posojilo pri N banka d. d. v višini 48.000,00 EUR. Dalje navaja, da je po razvezi zakonske zveze med upnikom in dolžnico upniku ostal za poplačilo ves kredit, ki ga je najel za nakup dolžnici podarjene stanovanjske hiše, zaradi česar sta se v pravdni zadevi dogovorila, da dolžnica ostane lastnica stanovanjske hiše, prevzame pa v poplačilo oziroma odplača celoten kredit najkasneje do 31. 10. 2013. Pove, da je dolžnica v last dobila celotno hišo, v vrednosti 74.681,00 EUR (po GURS), za vrednost neodplačanega kredita v takratni višini 42.392,96 EUR. Navaja, da je pokojnina upnika še vedno obremenjena z izredno visokim zneskom oziroma mesečnim obrokom kredita, ki bi ga morala prevzeti dolžnica. Trdi, da dolžnica niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi niti v pritožbi ne zatrjuje, da bi svojo obveznost izpolnila, mesečno vračanje obrokov kredita upniku pa po upnikovem mnenju ne pomeni izpolnitve obveznosti, ki ji jo nalaga sodna poravnava. Po njegovem mnenju bi dolžnica morala prevzeti kredit, ga odplačati ali urediti prenos na koga drugega, tako da bi bil upnik popolnoma prost svojih obveznosti po tej kreditni pogodbi, ker pa tega ni storila, je bil upnik prisiljen vložiti predlog za izvršbo. Dalje pripominja, da bi dolžnica lahko pridobila vsaj hipotekarni kredit oziroma da bi ji lahko pomagal zaposleni sin, ki živi pri njej. Predlaga zavrnitev pritožbe dolžnice in naložitev nadaljnjih upnikovih stroškov v plačilo dolžnici. Stroške odgovora na pritožbo tudi priglaša. 4. Pritožba je utemeljena, a iz drugih razlogov, kot jih navaja dolžnica v pritožbi.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnice zavrnilo kot neutemeljen na podlagi stališča, da dolžnica ne navaja nobenega izmed v 55. členu ZIZ navedenih ugovornih razlogov. Ta ugotovitev sicer drži, vendar pa v okviru odločanja o ugovoru sodišče po uradni dolžnosti pazi na razloge od 1. do 4. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ter pri razlogu iz 7. točke, če je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu. Višje sodišče ugotavlja, da je podan razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, da glede izterjevane nedenarne obveznosti listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov ali verodostojna listina.

7. Iz izdatka sodne poravnave št. P 81/2012, sklenjene 13. 12. 2012 pred Okrožnim sodišču v Novem mestu, izhaja med drugim tudi, da bo dolžnica najkasneje do 31. 10. 2013 poplačala N banki d. d. ves preostali kredit, ki ga je na svoje ime najel upnik po kreditni pogodbi št. 973-29732497903860 in ki na dan 29. 10. 2012 znaša še 42.392,96 EUR (tretja alineja 2. točke navedene sodne poravnave). Upnik je v predmetni zadevi vložil predlog za izvršbo zaradi uveljavitve nedenarne terjatve (obveznost dolžnice, kaj storiti) z izvršilnim sredstvom – nalogom dolžnici, da v roku 15 dni poplača ves preostali kredit oziroma v istem roku uredi prenos kredita tako, da bo upnik prost vseh obveznosti po citirani kreditni pogodbi, v nasprotnem primeru se dolžnici izreče denarna kazen do višine 1.000,00 EUR.

8. Višje sodišče ugotavlja, da je obveznost dolžnice poplačati kredit, ki ga je najel upnik, po svoji vsebini pravno okvalificirana kot prevzem izpolnitve, ki je urejen v 434. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Po tej določbi se izpolnitev prevzema s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku. Skladno z določbo drugega odstavka 434. člena OZ prevzemnik odgovarja dolžniku, če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku in ta zahteva izpolnitev od dolžnika, vendar prevzemnik ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu, zato nima upnik nasproti njemu nobene pravice (tretji odstavek istega člena).

V predmetni zadevi iz spornega dela sodne poravnave izhaja, da je dolžnica v vlogi prevzemnice izpolnitve in je kot taka zavezana opraviti izpolnitev namesto upnika tega izvršilnega postopka (kot dolžnika banke N banke d. d. iz naslova omenjene kreditne pogodbe). Upnik tega postopka na podlagi prevzema izpolnitve ni bil razbremenjen obveznosti izpolnitve v razmerju do banke in banka lahko kljub prevzemu izpolnitve še naprej terja (le) upnika tega izvršilnega postopka. V predlogu za izvršbo upnik ni navedel, ali ga je banka terjala, kolikšen del obveznosti po navedeni kreditni pogodbi je do vložitve predloga za izvršbo že poplačal in koliko je ostalo še nepoplačanega dolga. V kolikor je upnik tega izvršilnega postopka odplač(ev)al banki svoj dolg po navedeni kreditni pogodbi, dolžnica kot prevzemnica ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti iz sodne poravnave do upnika in mu zato odgovarja za neizpolnitev denarne obveznosti iz pogodbe o prevzemu izpolnitve, ki je del sodne poravnave. Upniku tega izvršilnega postopka je tako (lahko) zaradi ravnanja dolžnice nastala škoda, ki mu jo mora dolžnica povrniti, škoda v tem primeru pa je izguba, ki za upnika nastane s tem, ko mora na zahtevo banke opraviti izpolnitev obveznosti na podlagi navedene kreditne pogodbe. Glede na navedeno obveznost dolžnice plačati preostali kredit, ki ga je na svoje ime najel upnik, ni njena nedenarna obveznost do upnika, ki bi bila izvršljiva skladno s 17. poglavjem ZIZ v izvršilnem postopku, temveč ima upnik v primeru neizvrševanja obveznosti dolžnice kot prevzemnice izpolnitve zoper njo denarni zahtevek. Predmetna sodna poravnava v delu, ki se nanaša na plačilo preostanka kredita, ni izvršilni naslov, iz tega dogovora med strankama se bodo šele razvili zahtevki upnika zoper dolžnico (oziroma so se morebiti že razvili, pa upnik tega ne zatrjuje), take zahtevke pa bo upnik lahko uveljavljal zoper dolžnico v pravdnem postopku.

9. Tudi alternativno določena obveznost iz sodne poravnave, da bo dolžnica uredila prenos kredita po sporni kreditni pogodbi tako, da bo upnik prost vseh obveznosti po njej, ne predstavlja izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi bilo mogoče terjati dolžnico za izpolnitev nedenarne obveznosti. Gre za izjavo volje, ki se jo zahteva od dolžnice, se ta obveznost skladno z drugim odstavkom 238. člena ZIZ šteje za izpolnjeno z dnevom zapadlosti sodne poravnave. V kolikor pa sta stranki sodne poravnave želeli skleniti (tudi) pogodbo o prevzemu dolga, pa za to ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 427. člena OZ, saj je za prevzem dolga poleg sporazuma med dolžnikom in prevzemnikom (v predmetni zadevi torej upnikom in dolžnico) potrebna še privolitev upnika (v konkretni zadevi torej banke). Iz ugovora dolžnice izhaja, da sama banka, ki je stranka navedene kreditne pogodbe, soglasja k prevzemu dolga zaradi dolžničinega slabega premoženjskega stanja ni dala, upnik pa ne zatrjuje drugače. Glede na to sodna poravnava tudi ni izvršilni naslov za izterjavo te nedenarne obveznosti od dolžnice.

10. Ker je višje sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo, da predložena sodna poravnava v delu, na podlagi katerega je bil vložen predlog za izvršbo, nima moči izvršilnega naslova, je bilo treba pritožbi dolžnice ugoditi, sklep o ugovoru pa spremeniti tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnica je s pritožbo uspela, zato ji je upnik dolžan v skladu z drugim odstavkom 154. člena člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 38. členom ZIZ ter v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi – ZOdvT povrniti ugovorne in pritožbene stroške. Glede na navedeno vrednost spornega predmeta (4.000,00 EUR) je sodišče priznalo dolžnici stroške sestave ugovora po tar. št. 3468 v zahtevani višini 95,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 19,08 EUR (20 % nagrade in ne priglašenih 20,00 EUR) ter 22 % DDV po tar. št. 6007 25,19 EUR. Za pritožbo je višje sodišče pritožnici priznalo priglašeno nagrado za pritožbo v višini 95,40 EUR, materialne stroške v višini 19,18 EUR in DDV v višini 25,19 EUR. Skupni priznani stroški dolžnice tako znašajo 279,34 EUR, kar je upnik dolžan povrniti dolžnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila. Skladno z določbo 38. člena ZIZ upnik svoje stroške predloga za izvršbo in odgovora na pritožbo nosi sam.