Jedro

Pritožnik z navedbami, da v izreku izpodbijane sodbe ni konkretizirano domnevno preslepitveno ravnanje obtoženega, uveljavlja kršitev kazenskega zakona v povezavi s kršitvijo načela zakonitosti. Pri tem se sklicuje na spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije, sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, vendar izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča ne obravnava enake procesne situacije. V citirani sodbi namreč opis dejanja ni bil konkretiziran do te mere, da bi bil z dejstvi in okoliščinami opisan tudi zakonski znak preslepitev drugega, tako da ni bilo mogoče ločiti med tem, ali gre za kazensko ali za civilnopravno razmerje.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v odločbi o kazenski sankciji tako, da se posebni pogoj, določen v okviru pogojne obsodbe, glasi, da je obtoženec v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi B., d. d., dolžan poravnati znesek 201.859,34 EUR in

- v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku tako, da je po drugem odstavku 105. člena ZKP obtoženi dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek oškodovani družbi B., d. d., v znesku 403.718,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 129.284,33 EUR od 6. 6. 2005 dalje in od zneska 274.434,36 EUR od 7. 7. 2005 dalje; s presežkom premoženjskopravnega zahtevka se oškodovana družba napoti na pravdo.

V preostalem se pritožba zagovornika obtoženega A. A. in v celoti pritožba državne tožilke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234.a člena Kazenskega zakonika (KZ). Obtoženemu je na podlagi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dve leti zapora s preizkusno dobo petih let in s posebnim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi B., d. d., poravna polovico prisojenega premoženjskopravnega zahtevka. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek oškodovani družbi B., d. d., v znesku 432.943,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 129.284,33 EUR od 6. 6. 2005 dalje, od zneska 274.434,36 EUR od 7. 7. 2005 dalje in od zneska 29.225,08 EUR od 7. 8. 2005 dalje. S presežkom premoženjskopravnega zahtevka je sodišče oškodovano družbo B., d. d., napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške dela kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki je potekal zoper njega.

Zoper sodbo sta se pritožila:

- obtoženčev zagovornik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjen senat sodišča prve stopnje oziroma še podredno, da obtoženemu izreče milejšo kazensko sankcijo, in

- državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu določi kazen tri leta zapora.

Obtoženčev zagovornik je odgovoril na pritožbo in predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke zavrne kot neutemeljeno.

Zagovornik obtoženega je v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče obvesti obrambo in obtoženega o seji senata. Na pritožbeno sejo v navzočnosti strank dne 31. 8. 2023 sta pristopila obtoženec in njegov zagovornik. Na sejo ni pristopila okrožna državna tožilka, ki je bila o seji pravilno obveščena. Ker so bili torej izpolnjeni vsi pogoji za njeno izvedbo (4. odstavek 378. člena ZKP), je pritožbeno sodišče sejo dne 31. 8. 2023 tudi opravilo.

Pritožba obtoženčevega zagovornika je delno utemeljena, pritožba državne tožilke pa je v celoti neutemeljena.

Glede kršitve kazenskega zakona

Pritožnik z navedbami, da v izreku izpodbijane sodbe ni konkretizirano domnevno preslepitveno ravnanje obtoženega, uveljavlja kršitev kazenskega zakona v povezavi s kršitvijo načela zakonitosti. Pri tem se sklicuje na spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije, sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, vendar izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča ne obravnava enake procesne situacije. V citirani sodbi namreč opis dejanja ni bil konkretiziran do te mere, da bi bil z dejstvi in okoliščinami opisan tudi zakonski znak preslepitev drugega, tako da ni bilo mogoče ločiti med tem, ali gre za kazensko ali za civilnopravno razmerje.

V obravnavanem primeru je zakonski znak preslepitve drugega najprej zapisan v abstraktnem delu opisa dejanja, nato pa je v konkretnem delu opisa opredeljen še z navedbo konkretnega ravnanja obtoženca, in sicer: "da ne obtoženec ne C. C. tega namena [plačati računov] nikoli nista imela, marveč je bil njun namen le, da se v obdobju, dokler zloraba ne bo odkrita, preusmeri čim več klicev in dobi plačila od kličočih v drugi državi, oškodovano družbo kot posrednico pa da se oškoduje". Glede na navedeno torej ne drži pritožbeni očitek, da je v izreku sodbe zapisano zgolj, da naj bi obtoženi "preslepil drugega", drugega ravnanja, ki bi konkretiziralo njegovo preslepitveno ravnanje pa ne vsebuje.

Glede zavrnitve dokaznih predlogov v povezavi z očitkom bistvene kršitve določb kazenskega postopka

Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je izpodbijano sodbo oprlo na dokaz, ki ga tekom dokaznega postopka na glavni obravnavi sploh ni izvedlo in strankam tako ni bila dana možnost, da bi ta dokaz obravnavale (podatke, ki naj bi se nahajali na uničenem nosilcu v prilogi C2 spisa št. II Kpd 317/05 - v nadaljevanju priloga C2), s čimer je kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP. Sodišče druge stopnje pritožbeni očitek zavrača kot neutemeljen in izpostavlja, da je bila priloga C2 posredno izvedena na glavni obravnavi dne 28. 2. 2022 z branjem prilog št. 4 in 5 izvedenskega mnenja izvedenca D. D. (list. št. 104-118 spisa II Kpd 9/2007), ker neposredna izvedba priloge C2 zaradi uničenja nosilca objektivno ni bila mogoča. Takšno postopanje ni v nasprotju z določbo prvega odstavka 355. člena ZKP, saj le-ta ne zahteva neposredne izvedbe dokaza, temveč se sodba v določenih primerih lahko opira tudi na posredno izvedene dokaze. Sodišče prve stopnje izpodbijane sodbe tako ni oprlo na dokaz, ki ni bil pretresen na glavni obravnavi, kot neutemeljeno navaja pritožnik. Tudi če bi sodišče prve stopnje postopalo v nasprotju z določbo 355. člena ZKP (kar sicer ni izkazano), pritožnik ne utemeljuje potencialne vzročne zveze med takšno izvedbo dokaza in pravilnostjo ter zakonitostjo izpodbijane sodbe, ampak jo zgolj zatrjuje, ne da bi o tem navedel razloge, ki bi jih bilo moč preizkusiti. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek kršitve načel neposrednosti in kontradiktornosti.

Pritožnik sodišču prve stopnje hkrati očita absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, in sicer da se izpodbijana sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišče druge stopnje takšen očitek zavrača kot neutemeljen, ker evidentno ne gre za nedovoljen dokaz, na katerega se sodba po določbah ZKP ne more opirati. Tudi s strani pritožnika izpostavljeni prvi odstavek 355. člena ZKP ne določa, da se sodba ne bi smela opreti na posredno izveden dokaz.

Napačno je stališče pritožnika, da je sodišče prve stopnje razloge izpodbijane sodbe oprlo na izvedensko mnenje izvedenca D. D., saj po prepričanju pritožbenega sodišča prilogi št. 4 in 5 (list. št. 104-118 spisa II Kpd 9/2007) ne predstavljata izvedenskega mnenja, temveč sta kot reprodukciji vsebine priloge C2 zgolj del kazenskega spisa, ne glede na to, da se v njem nahajata v drugačni obliki (listine) kot priloga C2 (zgoščenka).

V zvezi s tem se tudi ni mogoče strinjati s pritožnikom, da prilogi zgolj dopolnjujeta izvedensko mnenje in kot taki ne moreta imeti dokazne vrednosti. Vsebina, kot izhaja iz prilog št. 4 in 5 oziroma priloge C2, predstavlja uradne podatke pridobljene na podlagi odredb preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani (spisovna dokumentacija II Kpd 317/2005), ki so nedvomno obstajali še preden je izvedenec podal svoje mnenje in so mu pri izdelavi izvedenskega mnenja služili zgolj kot pripomoček. Vsebine prilog št. 4 in 5 tako ni "sprocesiral" izvedenec, temveč jo je zgolj reproduciral (natisnil).

Neutemeljena je nadaljnja pritožbena navedba, da dokaza - izvedenskega mnenja ni mogoče zgolj delno izvesti, ker priloga, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo v predhodni točki, ne predstavlja izvedenskega dela in zato posledično tudi ne gre za delno izvedbo dokaza (neprimerljiva je v pritožbi izpostavljena situacija manjkajoče strani pisnega izvedenskega mnenja). Pritožbeno sodišče zato ne vidi razlogov, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo prebrati celotno izvedensko mnenje sodnega izvedenca D. D. in le-tega tudi zaslišati na glavni obravnavi, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je takšen dokazni predlog obrambe zavrnilo. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč specifične okoliščine primera, utemeljeno postavilo novega izvedenca in se do teh okoliščin izrecno opredelilo v točkah 16 in 17 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče navedenim razlogom pritrjuje in se v izogib ponavljanju nanje tudi v celoti sklicuje, pri tem pa zavrača pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije - URS in 13. člen Evropske konvencije za človekove pravice - EKČP) kot neutemeljen, saj se ni mogoče strinjati s pritožnikom, da sodišče prve stopnje ni navedlo vsebinskih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga. Dodatno velja izpostaviti bistveno okoliščino, in sicer, da je bil D. D. v času odločanja o dokaznem predlogu obrambe, že štiri leta razrešen kot sodni izvedenec in tako v postopku niti ne bi mogel nastopati v vlogi sodnega izvedenca, temveč zgolj v vlogi izvedene priče. Upoštevajoč tudi dokazni predlog za postavitev novega izvedenca telekomunikacijske stroke, ki ga je zagovornik podal na predobravnavnem naroku 22. 1. 2015, po presoji pritožbenega sodišča pritožnik ni izkazal pravne relevantnosti zaslišanja prvotnega izvedenca Zupanca s potrebno stopnjo verjetnosti (pritožbeno sodišče se zato ni spuščalo v nadaljnjo presojo, ali bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz v skladu z načelom "v dvomu v korist obtoženega"). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Nadalje tudi ni mogoče pritrditi pritožniku, da se izpodbijana sodba primarno in v pretežni meri opira prav na prometne podatke, ki so se nahajali na nosilcu v prilogi C2. Obtoženčeva navzočnost na ključnih krajih in njegova komunikacija s telefonskimi številkami, povezanimi z družbo F., d. o. o., predstavljata le posamezna indica, pri čemer gre v konkretni zadevi za številčen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani, ter se dopolnjujejo v zaprt indični krog, kar pomeni, da izpostavljena dejstva predstavljajo le delček razlogov izpodbijane sodbe, zato pritožbena teza ni na mestu.

Po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za ponovno zaslišanje priče C. C. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge o zavrnitvi navedenega dokaznega predloga, kot to izhaja iz točke 29 izpodbijane sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zaključilo, da se procesni položaj C. C. ni spremenil, saj so kljub spremembi obtožnice kazenskopravni očitki ostali v bistvenem enaki. Zoper C. C. tudi ni bila vložena obtožnica, zato se ni mogoče strinjati s pritožnikom, da je C. C. s spremembo postal soobtoženec. Ravno tako ne drži pritožbena navedba, da je očitek sostorilstva popolnoma drugačen kot pred spremembo, saj je očitek kaznivega dejanja poslovne goljufije po presoji pritožbenega sodišča po vsebini identičen, sprememba se nanaša zgolj na ime sostorilca, vse drugo pa je ostalo enako. Glede na to, da C. C. v konkretnem postopku ni procesuiran v svojstvu soobtoženca, je nerelevanten njegov subjektivni odnos do predmetnega kaznivega dejanja in je zato tudi brezpredmetno pritožbeno naziranje glede navedenega.

Pri presoji (ne)utemeljenosti dokaznega predloga in zavrnitve le-tega pa je v konkretnem primeru bistveno vprašanje pravne relevantnosti ponovnega zaslišanja priče. V okviru tega je potrebno presojati vsebino že podane izpovedbe in navedb obrambe, o katerih okoliščinah naj bi bilo pričo potrebno ponovno zaslišati. Pritožbeno sodišče upoštevajoč vsebino izpovedbe C. C. ugotavlja, da gre nedvomno za razbremenilno pričo, tako v odnosu do G. G. (zoper katerega je bila izrečena zavrnilna sodba), kot v odnosu do obtoženega A. A. C. C. je namreč izpovedal, da obtoženega ne pozna in tudi po tistem, ko mu je bila predočena pogodba (list. št. 164) iz katere izhaja, da je skupaj z obtoženim ustanovil družbo H., d. o. o., je zanikal poznanstvo obtoženega, in sicer je izpovedal, da se obtoženega ne spomni. Hkrati je z izpovedbo obremenil samega sebe in prevzel odgovornost za vodenje spornih poslov, zato v dani procesni situaciji ni moč pritrditi zagovorniku, da priče ni mogel zaslišati glede sodelovanja z obtoženim oziroma glede vloge obtoženega pri spornih poslih (kot izpostavlja obramba v dokaznem predlogu za ponovno zaslišanje, list. št. 1468-1670). Sodišče prve stopnje se je do navedenih okoliščin opredelilo v točki 29 izpodbijane sodbe, zato ne drži pritožbena graja, da izpodbijana sodba v zvezi s tem nima obrazložitve. Poleg tega pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožnik ni izkazal, kaj več od že slišanega bi se (glede odločilnih dejstev) lahko razjasnilo s ponovnim zaslišanjem že tako razbremenilne priče. Povsem jasno je, da iz izpovedbe C. C., da obtoženega ne pozna, izhaja edino logičen sklep, da je s tem (posredno) zanikal tudi sodelovanje z njim in vlogo obtoženega, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, saj je izpovedal, da je sam vodil in organiziral sporni posel. Obramba je po prepričanju pritožbenega sodišča imela možnost že na glavni obravnavi priči postavljati vprašanja v zvezi z vlogo obtoženega pri spornih poslih oziroma njegovim sodelovanjem pri izvršitvi poslov, pa te možnosti ni v celoti izkoristila, saj se je zadovoljila že z odgovorom priče, da obtoženega ne pozna. Pri tem je potrebno izpostaviti še dejstvo, da je bil C. C. pred zaslišanjem poučen, da je kot priča dolžan govoriti resnico in povedati vse, kar mu je znano o zadevi in da lahko odkloni odgovor na posamezno vprašanje, če bi s tem spravil sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon (drugi odstavek 240. člena ZKP v zvezi z 238. členom ZKP). Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da obramba ni z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazala pravne relevantnosti ponovnega zaslišanja priče C. C. in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog ter pri tem ni zagrešilo relativne bistvene kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Nenazadnje tudi ni mogoče pritrditi pritožniku, da se izpodbijana sodba primarno in v pretežni meri opira prav na prometne podatke, ki so se nahajali na nosilcu v prilogi C2. Obtoženčeva navzočnost na ključnih krajih in njegova komunikacija s telefonskimi številkami, povezanimi z družbo F., d. o. o., predstavljata le posamezna indica, pri čemer gre v konkretni zadevi za številčen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani, ter se dopolnjujejo v zaprt indični krog, kar pomeni, da izpostavljena dejstva predstavljajo le delček razlogov izpodbijane sodbe, zato pritožbena teza ni na mestu.

Po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za ponovno zaslišanje priče C. C. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge o zavrnitvi navedenega dokaznega predloga, kot to izhaja iz točke 29 izpodbijane sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zaključilo, da se procesni položaj C. C. ni spremenil, saj so kljub spremembi obtožnice kazenskopravni očitki ostali v bistvenem enaki. Zoper C. C. tudi ni bila vložena obtožnica, zato se ni mogoče strinjati s pritožnikom, da je C. C. s spremembo postal soobtoženec. Ravno tako ne drži pritožbena navedba, da je očitek sostorilstva popolnoma drugačen kot pred spremembo, saj je očitek kaznivega dejanja poslovne goljufije po presoji pritožbenega sodišča po vsebini identičen, sprememba se nanaša zgolj na ime sostorilca, vse drugo pa je ostalo enako. Glede na to, da C. C. v konkretnem postopku ni procesuiran v svojstvu soobtoženca, je nerelevanten njegov subjektivni odnos do predmetnega kaznivega dejanja in je zato tudi brezpredmetno pritožbeno naziranje glede navedenega.

Pri presoji (ne)utemeljenosti dokaznega predloga in zavrnitve le-tega pa je v konkretnem primeru bistveno vprašanje pravne relevantnosti ponovnega zaslišanja priče. V okviru tega je potrebno presojati vsebino že podane izpovedbe in navedb obrambe, o katerih okoliščinah naj bi bilo pričo potrebno ponovno zaslišati. Pritožbeno sodišče upoštevajoč vsebino izpovedbe C. C. ugotavlja, da gre nedvomno za razbremenilno pričo, tako v odnosu do G. G. (zoper katerega je bila izrečena zavrnilna sodba), kot v odnosu do obtoženega A. A. C. C. je namreč izpovedal, da obtoženega ne pozna in tudi po tistem, ko mu je bila predočena pogodba (list. št. 164) iz katere izhaja, da je skupaj z obtoženim ustanovil družbo H., d. o. o., je zanikal poznanstvo obtoženega, in sicer je izpovedal, da se obtoženega ne spomni. Hkrati je z izpovedbo obremenil samega sebe in prevzel odgovornost za vodenje spornih poslov, zato v dani procesni situaciji ni moč pritrditi zagovorniku, da priče ni mogel zaslišati glede sodelovanja z obtoženim oziroma glede vloge obtoženega pri spornih poslih (kot izpostavlja obramba v dokaznem predlogu za ponovno zaslišanje, list. št. 1468-1670). Sodišče prve stopnje se je do navedenih okoliščin opredelilo v točki 29 izpodbijane sodbe, zato ne drži pritožbena graja, da izpodbijana sodba v zvezi s tem nima obrazložitve. Poleg tega pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožnik ni izkazal, kaj več od že slišanega bi se (glede odločilnih dejstev) lahko razjasnilo s ponovnim zaslišanjem že tako razbremenilne priče. Povsem jasno je, da iz izpovedbe C. C., da obtoženega ne pozna, izhaja edino logičen sklep, da je s tem (posredno) zanikal tudi sodelovanje z njim in vlogo obtoženega, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, saj je izpovedal, da je sam vodil in organiziral sporni posel. Obramba je po prepričanju pritožbenega sodišča imela možnost že na glavni obravnavi priči postavljati vprašanja v zvezi z vlogo obtoženega pri spornih poslih oziroma njegovim sodelovanjem pri izvršitvi poslov, pa te možnosti ni v celoti izkoristila, saj se je zadovoljila že z odgovorom priče, da obtoženega ne pozna. Pri tem je potrebno izpostaviti še dejstvo, da je bil C. C. pred zaslišanjem poučen, da je kot priča dolžan govoriti resnico in povedati vse, kar mu je znano o zadevi in da lahko odkloni odgovor na posamezno vprašanje, če bi s tem spravil sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon (drugi odstavek 240. člena ZKP v zvezi z 238. členom ZKP). Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da obramba ni z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazala pravne relevantnosti ponovnega zaslišanja priče C. C. in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog ter pri tem ni zagrešilo relativne bistvene kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Nenazadnje tudi ni mogoče pritrditi pritožniku, da se izpodbijana sodba primarno in v pretežni meri opira prav na prometne podatke, ki so se nahajali na nosilcu v prilogi C2. Obtoženčeva navzočnost na ključnih krajih in njegova komunikacija s telefonskimi številkami, povezanimi z družbo F., d. o. o., predstavljata le posamezna indica, pri čemer gre v konkretni zadevi za številčen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani, ter se dopolnjujejo v zaprt indični krog, kar pomeni, da izpostavljena dejstva predstavljajo le delček razlogov izpodbijane sodbe, zato pritožbena teza ni na mestu.

Po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za ponovno zaslišanje priče C. C. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge o zavrnitvi navedenega dokaznega predloga, kot to izhaja iz točke 29 izpodbijane sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zaključilo, da se procesni položaj C. C. ni spremenil, saj so kljub spremembi obtožnice kazenskopravni očitki ostali v bistvenem enaki. Zoper C. C. tudi ni bila vložena obtožnica, zato se ni mogoče strinjati s pritožnikom, da je C. C. s spremembo postal soobtoženec. Ravno tako ne drži pritožbena navedba, da je očitek sostorilstva popolnoma drugačen kot pred spremembo, saj je očitek kaznivega dejanja poslovne goljufije po presoji pritožbenega sodišča po vsebini identičen, sprememba se nanaša zgolj na ime sostorilca, vse drugo pa je ostalo enako. Glede na to, da C. C. v konkretnem postopku ni procesuiran v svojstvu soobtoženca, je nerelevanten njegov subjektivni odnos do predmetnega kaznivega dejanja in je zato tudi brezpredmetno pritožbeno naziranje glede navedenega.

Pri presoji (ne)utemeljenosti dokaznega predloga in zavrnitve le-tega pa je v konkretnem primeru bistveno vprašanje pravne relevantnosti ponovnega zaslišanja priče. V okviru tega je potrebno presojati vsebino že podane izpovedbe in navedb obrambe, o katerih okoliščinah naj bi bilo pričo potrebno ponovno zaslišati. Pritožbeno sodišče upoštevajoč vsebino izpovedbe C. C. ugotavlja, da gre nedvomno za razbremenilno pričo, tako v odnosu do G. G. (zoper katerega je bila izrečena zavrnilna sodba), kot v odnosu do obtoženega A. A. C. C. je namreč izpovedal, da obtoženega ne pozna in tudi po tistem, ko mu je bila predočena pogodba (list. št. 164) iz katere izhaja, da je skupaj z obtoženim ustanovil družbo H., d. o. o., je zanikal poznanstvo obtoženega, in sicer je izpovedal, da se obtoženega ne spomni. Hkrati je z izpovedbo obremenil samega sebe in prevzel odgovornost za vodenje spornih poslov, zato v dani procesni situaciji ni moč pritrditi zagovorniku, da priče ni mogel zaslišati glede sodelovanja z obtoženim oziroma glede vloge obtoženega pri spornih poslih (kot izpostavlja obramba v dokaznem predlogu za ponovno zaslišanje, list. št. 1468-1670). Sodišče prve stopnje se je do navedenih okoliščin opredelilo v točki 29 izpodbijane sodbe, zato ne drži pritožbena graja, da izpodbijana sodba v zvezi s tem nima obrazložitve. Poleg tega pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožnik ni izkazal, kaj več od že slišanega bi se (glede odločilnih dejstev) lahko razjasnilo s ponovnim zaslišanjem že tako razbremenilne priče. Povsem jasno je, da iz izpovedbe C. C., da obtoženega ne pozna, izhaja edino logičen sklep, da je s tem (posredno) zanikal tudi sodelovanje z njim in vlogo obtoženega, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, saj je izpovedal, da je sam vodil in organiziral sporni posel. Obramba je po prepričanju pritožbenega sodišča imela možnost že na glavni obravnavi priči postavljati vprašanja v zvezi z vlogo obtoženega pri spornih poslih oziroma njegovim sodelovanjem pri izvršitvi poslov, pa te možnosti ni v celoti izkoristila, saj se je zadovoljila že z odgovorom priče, da obtoženega ne pozna. Pri tem je potrebno izpostaviti še dejstvo, da je bil C. C. pred zaslišanjem poučen, da je kot priča dolžan govoriti resnico in povedati vse, kar mu je znano o zadevi in da lahko odkloni odgovor na posamezno vprašanje, če bi s tem spravil sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon (drugi odstavek 240. člena ZKP v zvezi z 238. členom ZKP). Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da obramba ni z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazala pravne relevantnosti ponovnega zaslišanja priče C. C. in je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ta dokazni predlog ter pri tem ni zagrešilo relativne bistvene kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Nenazadnje tudi ni mogoče pritrditi pritožniku, da se izpodbijana sodba primarno in v pretežni meri opira prav na prometne podatke, ki so se nahajali na nosilcu v prilogi C2. Obtoženčeva navzočnost na ključnih krajih in njegova komunikacija s telefonskimi številkami, povezanimi z družbo F., d. o. o., predstavljata le posamezna indica, pri čemer gre v konkretni zadevi za številčen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani, ter se dopolnjujejo v zaprt indični krog, kar pomeni, da izpostavljena dejstva predstavljajo le delček razlogov izpodbijane sodbe, zato pritožbena teza ni na mestu.

Po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za ponovno zaslišanje priče C. C. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge o zavrnitvi navedenega dokaznega predloga, kot to izhaja iz točke 29 izpodbijane sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zaključilo, da se procesni položaj C. C. ni spremenil, saj so kljub spremembi obtožnice kazenskopravni očitki ostali v bistvenem enaki. Zoper C. C. tudi ni bila vložena obtožnica, zato se ni mogoče strinjati s pritožnikom, da je C. C. s spremembo postal soobtoženec. Ravno tako ne drži pritožbena navedba, da je očitek sostorilstva popolnoma drugačen kot pred spremembo, saj je očitek kaznivega dejanja poslovne goljufije po presoji pritožbenega sodišča po vsebini identičen, sprememba se nanaša zgolj na ime sostorilca, vse drugo pa je ostalo enako. Glede na to, da C. C. v konkretnem postopku ni procesuiran v svojstvu soobtoženca, je nerelevanten njegov subjektivni odnos do predmetnega kaznivega dejanja in je zato tudi brezpredmetno pritožbeno naziranje glede navedenega.

16.Sodišče druge stopnje v postopanju prvostopenjskega sodišča tudi ni ugotovilo na več mestih pritožbe izpostavljenih očitkov glede kršitve obtoženčeve pravice do obrambe (29. člen Ustave RS), pravice do poštenega sojenja ali pravice do izvajanja razbremenilnih dokazov (6. člena EKČP). V pritožbi izpostavljena sodna praksa ESČP ni relevantna, ker ne obravnava primerljivih procesnih situacij, v obeh izpostavljenih zadevah je sodišče odločalo na podlagi pisnih izjav prič in torej ni izvedlo neposrednega zaslišanja (kot v obravnavanem primeru), poleg tega v postopku tudi ni prišlo do spremembe obtožbe.

Glede dejanskega stanja in očitka njegove zmotne in nepopolne ugotovitve

17.Pritožbeno sodišče po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, izvedlo vse potrebne dokaze, te dokaze posamično in v povezavi enega z drugim logično in natančno ocenilo, na tej osnovi napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge ter je na tej podlagi (ob odsotnosti materialnih in procesnih kršitev, na katere opozarjajo pritožniki in na katere mora sodišče druge stopnje paziti tudi po uradni dolžnosti), s stopnjo gotovosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne zakonske znake kaznivega dejanja in obtoženega utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja. Neutemeljeni so zato pavšalni pritožbeni očitki o kršitvi ustavno varovanih pravic obtoženega (22., 23. in 29. člen URS), pravice do poštenega sojenja in pravice do obrambe (6. člen EKČP) kot posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

18.Ni mogoče soglašati s pritožnikom, da noben izmed izvedenih dokazov ni potrdil aktivne vloge obtoženega, ki bi presegala storitve posredovanja. Pritožnik namreč spregleda, da je sodišče prve stopnje na podlagi celovitega in analitičnega pristopa, ki se odraža tudi v sami strukturi sodbe, ugotovilo obtoženčevo aktivnost v pravzaprav vseh fazah spornega posla, pri čemer tudi po oceni pritožbenega sodišča presoja ugotovljenih okoliščin, posamično in vseh skupaj omogoča utemeljen zaključek o obtoženčevi aktivni vlogi v spornih poslih, ki so predmet obtožbenega očitka. Sodišče prve stopnje je tako navedlo več okoliščin - organizacija nakupa družbe F., d. o. o., sodelovanje pri sklenitvi pogodbe za storitev X z oškodovano družbo, najem poslovnih prostorov na I. ulici 1, sodelovanje pri spremembi namembnosti hišne telefonske centrale, znanje na področju telekomunikacij, komunikacija s predstavniki družbe F., d. o. o. - na podlagi katerih je pravilno in utemeljeno presodilo, da je indični krog sklenjen, s čimer je bil obtoženčev zagovor, da je deloval zgolj kot posrednik, prepričljivo izpodbit.

19.Po presoji sodišča druge stopnje pritožnik s selektivnim in enostranskim prikazovanjem drugačnega pogleda na dejansko stanje in z izpostavljanjem izpovedbe priče C. C. (do katere se opredeli fragmentarno in nekritično), ne more izpodbiti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki je vse izvedene dokaze natančno in obširno analiziralo in na podlagi celovite presoje napravilo prepričljive dokazne zaključke, ki brez dvoma ovržejo izpovedbo (sicer razbremenilne) priče C. C. in sicer v delu, da naj bi šlo za njegov lasten posel, da se je sam dogovarjal z oškodovano družbo glede vsebine pogodbe za storitev X in da v zadevo obtoženec ni bil vključen. Poleg tega s strani pritožnika izpostavljeno dejstvo, da je C. C. vedel izpovedati o vseh okoliščinah preusmerjanja klicev, ne vodi v posledični sklep, da je deloval sam, ne pa skupaj z obtoženim, kot to napačno razloguje pritožnik.

20.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje vsebino izpovedbe priče C. C. in drugih dokazov (pri čemer pritožnik ne konkretizira, katerih) povzelo selektivno, in sicer le tisti del, ki domnevno obremenjuje obtoženega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje obširno in natančno opredelilo do izpovedbe priče C. C. tekom celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, v točkah 45 in 46 pa se je izrecno opredelilo tudi do tega, zakaj priči v določenem delu izpovedbe ni verjelo in je v tem delu izpovedbo C. C. posledično štelo za neverodostojno. V zvezi s tem je zgrešeno pritožbeno stališče, da sodišče priči ne more le delno slediti in da taka dokazna ocena ni dovolj kritična. Sodišče (z ustrezno argumentacijo) namreč v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) izpovedbo priče v določenem delu lahko oceni kot prepričljivo, v določenem delu pa kot neprepričljivo. Povsem neživljenjsko (že z vidika naravnega procesa pozabljanja) je stališče pritožnika, da priče izpovedujejo vedno v celoti resnično ali pa v celoti neresnično in da vmesnih možnosti ni. Zato glede na navedeno ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje priči C. C. moralo v celoti slediti, torej tudi v delu, da obtoženi pri poslu ni imel nobene (pomembne) vloge. Pritožbeni očitek protispisnega povzemanja izvedenih dokazov ni konkretiziran, zato se sodišče druge stopnje glede tega očitka ni moglo vsebinsko opredeliti.

21.Pritožbeno sodišče se ne strinja s tezo pritožnika, da je želel C. C. zgolj razbremeniti G. G. in da bi moralo sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo presojati še posebej kritično. Sodišče prve stopnje je namreč napravilo poglobljeno dokazno oceno zagovora G. G., v povezavi z izpovedbo C. C. in tudi drugimi izvedenimi dokazi (predvsem izvedenskim mnenjem izvedenca grafološke stroke dr. J. J.) ter je G. G. utemeljeno ocenilo kot verodostojnega, vendar pa navedeno še ne pomeni, da je, kot želi prikazati pritožnik, verodostojna zato celotna izpovedba C. C. Po prepričanju pritožbenega sodišča je slednji želel razbremeniti tudi obtoženega, vendar pri tem ni bil uspešen, saj utemeljenost na obtoženca naslovljenih očitkov, razen iz zagovora G. G., nedvomno izhaja tudi iz drugih izvedenih dokazov.

22.Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo okoliščine poznanstva obtoženega in C. C. in je na podlagi celovite dokazne ocene pravilno presodilo, da se poznata bistveno bolj, kot sta sama izpovedala v postopku (točka 45 izpodbijane sodbe). S tem sodišče prve stopnje ni utemeljevalo kazenskopravnega očitka - vloge obtoženega v spornih poslih, kot navaja pritožnik, temveč je na podlagi ugotovitve o kasnejšem medsebojnem poslovnem sodelovanju v isti gospodarski družbi (čemur pritožnik ne oporeka), presojalo verodostojnost C. C., ki je kot rečeno izpovedal, da obtoženega ne pozna in pričo v tem delu ocenilo za neverodostojno, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj se izpovedba C. C. v tem segmentu izkaže kot neprepričljiva in nelogična. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da dogajanje v letu 2008 ne dokazuje, da bi bila obtoženi in C. C. v tesnih odnosih že leta 2004, saj je sodišče prve stopnje to ugotovitev oprlo na druga dejstva in razloge obširno utemeljilo v točkah 45 do 47 sodbe, katerim pritožbeno sodišče pritrjuje in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

23.V dokaz resničnosti izpovedbe priče C. C. je pritožnik v pritožbi predlagal nov dokaz - notarsko overjeno pisno izjavo C. C. z dne 18. 1. 2023 z utemeljitvijo, da je obtoženi izjavo lahko pridobil šele, ko mu je bila vročena izpodbijana sodba in se je vsebinsko seznanil z razlogi le-te. Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa pri tem zakon zahteva tehtne razloge, zakaj niso bili predlagani že prej. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je dokazni predlog za ponovno zaslišanje priče C. C. sodišče prve stopnje zavrnilo že na naroku za glavno obravnavo dne 13. 4. 2022 in sprejeto odločitev tudi obrazložilo na zapisnik, izpodbijana sodba pa je bila izrečena skoraj pol leta kasneje dne 10. 10. 2022. Po oceni pritožbenega sodišča je imel obtoženec (glede na ta časovni okvir) realno možnost, da pridobi notarsko izjavo priče in poda nov dokazni predlog še pred koncem glavne obravnave, saj je bil kot rečeno že dne 13. 4. 2022 seznanjen z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznega predloga za ponovno zaslišanje C. C. in ne šele z vročitvijo izpodbijane sodbe. Ker torej pritožnik ni navedel utemeljenega razloga, zakaj obtoženec dokaza ni predložil že prej, je moč ugotoviti, da je pritožbi priložen nov dokaz prepozen, zato ga sodišče druge stopnje pri svojem odločanju ne more in ne sme upoštevati.

24.Ni se mogoče strinjati s pritožnikom, da zagovor G. G. v ničemer ne obremenjuje obtoženega. G. G. je izpovedal o dogodkih v katerih je tudi sam sodeloval (predvsem v začetni fazi spornih poslov) in iz njegovih zagovornih navedb (povzetih v točkah 11 in 12 izpodbijane sodbe), ki jih je sodišče prve stopnje presojalo posamično in tudi v povezavi z drugimi dokazi, nedvomno izhaja, da je bil v posle vpleten tudi obtoženi, za katerega je sicer G. G. (ki je bil v kritičnem času zaposlen kot voznik in je prevažal mleko po Trstu in se torej s telekomunikacijami ni ukvarjal, kot je zatrjeval obtoženi) prepričljivo in suverno pojasnil, da ga je (torej obtoženeca) spoznal ob neki priložnosti, ko ga je peljal iz Ljubljane v Beograd, pri čemer mu je prevoz naročil C. C. O kasnejših dogodkih (ki so se odvijali po tistem, ko so bili v K. pri notarju, v zvezi z nakupom podjetja F. d. o. o.) G. G. ni izpovedoval, kar je, glede na to, da ni bil navzoč, povsem logično in razumljivo in ne pomeni, da obtoženec v nadaljevanju ni sodeloval z C. C., kot želi prikazati pritožnik. Neutemeljena je pritožbena navedba, da se v zagovoru G. G. pojavlja več nedoslednosti in nasprotij. Pritožnikovo povzemanje vsebine zagovora namreč popolnoma izkrivlja izpovedano. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz prepisa zagovora G. G. povsem očitno, da G. G. ni priznal podpisa pogodbe s B. ali H., d. o. o., oziroma iz prepisa izhaja zgolj njegovo sklepanje, da je listine nevede podpisal pri notarju, zato pritožnik z izkrivljenim tolmačenjem dejanskih okoliščin, pri sodišču druge stopnje ne more vzbuditi dvoma v verodostojnost G. G.

25.Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je obtoženi za družbo L., d. o. o., organiziral nakup družbe F., d. o. o., čemur pritožnik nasprotuje in navaja, da je obtoženi zgolj pomagal pri organizaciji nakupa družbe, predvsem zaradi jezikovnih ovir. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožnik z navajanjem neprepričljivih razlogov o pomoči obtoženega pri nakupu družbe, razlogov izpodbijane sodbe ne more ovreči. Glede na izpovedbo priče M. M., da razume in govori srbski jezik, in izpovedbo priče C. C., da v določeni meri razume slovenski jezik, je namreč povsem neutemeljena pritožbena navedba, da je bila pomoč obtoženega potrebna zaradi jezikovnih ovir. Pri tem pa nikakor ne gre enačiti položaja obdolženca ali priče v kazenskem postopku, ki imata ustavno pravico do uporabe svojega jezika (62. člen URS, 8. člen ZKP), z obravnavano situacijo, ki je predstavljala zgolj kratek neformalni razgovor v zvezi z nakupom gospodarske družbe ob prisotnosti notarja, pri čemer so vpleteni imeli pred seboj še listinsko dokumentacijo. Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo pri M. M. preverjati razumevanje srbskega jezika, je glede na navedeno neutemeljena; poleg tega nihče od zaslišanih ni izpovedal, da bi obtoženi pri notarju prevajal ali tolmačil medsebojno komunikacijo, kot bi bilo moč razumeti iz pritožbenih navedb, ki so tako brez podlage v spisovnem gradivu.

26.Pritožnik nadalje navaja, da je priča M. M. izrecno izpovedal, da so bili kupci iz tujine in da ga je obtoženi le poklical ter povezal s temi kupci, s čimer pa pritožnik neuspešno uveljavlja lastno dokazno oceno. Ni dvoma, da je obtoženi deloval kot posrednik za družbo L., d. o. o., in da je vzpostavil kontakt z M. M., vendar v sklopu presoje vseh dokazov, obtoženčevo sodelovanje pri nakupu družbe F., d. o. o. predstavlja zgolj eno izmed bistvenih okoliščin, ki utemeljujejo obtožbeni očitek, zato se ni moč strinjati s pritožnikom, da je izpovedba M. M., da je imel občutek, da je bil obtoženi zgolj posrednik, za obtoženega razbremenilna; poleg tega je obtoženec M. M. plačal tudi aro in nato sodeloval tudi pri sklenitvi posla pri notarju, zato je z vidika obtoženčeve dejanske vloge, kot je bila ugotovljena v dokaznem postopku, neupoštevno pritožbeno navajanje, da je povsem logično, da je obtoženi kot posrednik zahteval potrdilo o vplačani ari.

27.Ne drži pritožbena navedba, da je G. G. kontaktne podatke M. M. poslal obtoženemu in ga prosil za posredovanje pri prvih korakih. G. G. je namreč prepričljivo izpovedal (česar noben dokaz ni ovrgel), da obtoženega ni nikoli klical, ker ni imel njegove telefonske številke, zato pritožbeno sodišče ne sledi navedbi pritožnika. Poleg tega pritožnik v zvezi z zatrjevano okoliščino nasprotuje sam sebi, saj najprej navaja, da naj bi obtožencu oglas posredoval G. G., nato pa, da je to storil C. C. Pritožnik izpostavlja tudi izpovedbo priče M. M., da mu je kupnino plačal G. G., v smislu, da navedeno izpodbija verodostojnost zagovora G. G. Takšnemu naziranju ni moč slediti, saj pritožnik prezre, prvič, da M. M. ni bil povsem prepričan, da mu je kupnino plačal prav G. G., in drugič, da je v preiskavi uporabil množino ter ni izpovedal, da mu je plačal G. G. Poleg tega dejstvo, da je morebiti prav slednji plačal kupnino za nakup družbe, ne omaje prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, saj je bilo plačilo kupnine izvedeno pri notarju v sklopu prodaje gospodarske družbe, pri kateri je G. G. nastopal kot uradni zastopnik kupca, čeprav je bil (kot je nedvoumno pokazal dokazni postopek) v resnici zgolj "slamnati" direktor. Pritožnikov zaključek, da je bil obtoženi le posrednik pri nakupu družbe, je torej povsem nekritičen in selektiven, saj pritožnik spregleda obstoj tudi drugih obremenilnih okoliščin. Dejstvo, da niti G. G. niti C. C. nista potrdila, da bi imel obtoženi karkoli z družbo F., d. o. o., na odločitev ne more vplivati, saj je sodišče prve stopnje izpovedbo C. C. v tem delu ocenilo kot neverodostojno, G. G. pa (glede na svojo minimalno vlogo) s sodelovanjem obtoženega niti ni mogel biti seznanjen.

28.Sodišče druge stopnje pritožbeni očitek, da dokazni postopek ne nudi podlage za zaključek o zavedanju obtoženega o namenu družbe F., d. o. o., zavrača kot neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče se je do obtoženčevega védenja o namenu družbe opredelilo v točkah 48 in 52 izpodbijane sodbe, razlogi pa so razvidni tudi iz obrazložitve kot celote. Glede na aktivno vlogo obtoženega od začetka do konca spornega poslovanja in njegovo dobro poznanstvo z C. C., je povsem pravilno in logično sklepanje sodišča prve stopnje, da je bil obtoženi seznanjen z dejstvom, da je C. C. tovrsten posel že izpeljal v Srbiji, česar pritožnik s svojim razlogovanjem ne more uspešno izpodbiti.

29.Ravno tako pomemben indic, ki utemeljuje obtožencu očitano kaznivo dejanje, predstavlja dejstvo, da je imela družba F., d. o. o. nekaj časa poslovni sedež registriran na istem naslovu kot obtoženčeva družba H., d. o. o.. Naveden podatek po presoji pritožbenega sodišča nedvomno kaže na povezavo med obtoženim in družbo F., d. o. o. in se ni mogoče strinjati s pritožnikom, ki navaja nasprotno. Pri tem s strani pritožnika izpostavljena okoliščina, da ne gre za zasebni naslov obtoženega ampak za poslovno stavbo, ni relevantna, saj je povezava očitna tudi v tem primeru. V zvezi s tem je pritožnik v pritožbi predložil nov dokaz (priloge B43-B48), vendar pri tem ni navedel noben razlog, zakaj dokaza ni predlagal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče (izhajajoč iz kriterijev, kot jih določa četrti odstavek 369. člena ZKP) do novega dokaza ni vsebinsko opredeljevalo.

30.Pritožnik nadalje nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bil obtoženi ključni faktor za sklenitev pogodbe za storitev X. V zvezi s tem se zagovornik sklicuje na izpovedbo priče N. N., ki je navedel, da je bil obtoženi le posrednik za stranko. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedena okoliščina ne more omajati prepričljivega in tudi z drugimi dokazi podprtega zaključka sodišča prve stopnje, pri čemer se na tem mestu posebej izpostavlja, da se obtoženemu ne očita, da je sklenil pogodbo za storitev X v lastnem imenu, temveč da se je z oškodovano družbo dogovoril za sklenitev sporne pogodbe, kar pa je lahko izvršil tudi kot posrednik. Pritožnik dalje navaja, da je priča N. N. izpovedal, da z obdolženim ni dogovarjal vsebine pogodbe, vendar pa pritožbapričaanje povzema selektivno in pri tem ne navede, da je priča izpovedala, da se o vsebini pogodbe ni dogovarjalo, ker so bile te pogodbe tipske. Je pa sodišče prve stopnje poleg tega pravilno izpostavilo, da je do oškodovane družbe pristopil prav obtoženi, da je on zaprosil za ponudbo in fizično prišel po izvod pogodbe ter obenem naročil, naj pogodbo pošljejo tudi po e-pošti (točka 56 izpodbijane sodbe), na podlagi česar je brez dvoma moč zaključiti, da je aktivno sodeloval pri vzpostavitvi kontakta z oškodovano družbo in tudi pri sklepanju same pogodbe, pri tem pa izkoristil znanstvo z zaposlenimi na B., s čimer je tudi ovržena pritožbena navedba, da naj bi dokazni postopek (izpovedba priče N. N.) potrdil izpovedbo C. C., da se je sam dogovoril za posel in se zato nikakor tudi ni mogoče strinjati z zagovornikom, da sta izpovedbi prič N. N. in C. C. vsebinsko skladni.

31.Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe oprlo tudi na izpovedbo priče O. O., da jo je obtoženi prosil, da mu pošlje izvod pogodbe po elektronski pošti. Pritožnik v zvezi z navedenim problematizira odsotnost elektronskega sporočila, ki bi lahko potrdilo izpovedbo priče. Gre za neutemeljen pritožbeni očitek, saj listine in priče v skladu s prosto presojo dokazov predstavljajo enakovredna dokazna sredstva in se obstoj elektronskega sporočila lahko dokazuje tudi z izpovedbo priče, sploh v primerih kot je obravnavani, ko zaradi poteka časa (več kot 16 let) dokumentacije, povsem razumljivo, ni mogoče več pridobiti. Pritožnik nadalje protispisno navaja, da N. N. in O. O. nista vedela, ali in komu je bila poslana pogodba, saj kot je razvidno iz spisovnega gradiva, sta obe priči v preiskavi izpovedali, da je bila pogodba nedvomno poslana po elektronski pošti in da je za to zaprosil obtoženi. Dejstvo, na kateri elektronski naslov je bila pogodba poslana (kar problematizira zagovornik), ne predstavlja odločilne okoliščine in je aktivna vloga obtoženega (glede na izpovedbi prič N. N. in O. O.) v vsakem primeru izkazana, četudi je bila pogodba poslana na elektronski naslov F., d. o. o.. Priča C. C. poleg tega tudi ni z gotovostjo potrdil, kot zmotno navaja pritožnik, da je prejel pogodbo s strani oškodovane družbe. Glede na navedeno zagovornikova pritožba ne more omajati zaključka izpodbijane sodbe, da je obtoženi imel v fazi sklepanja pogodbe z oškodovano družbo vlogo, ki je presegala zgolj storitve posredništva, upoštevajoč pri tem tudi njegovo aktivno vlogo v nadaljevanju izvajanja pogodbe.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

32.Pritožbeno sodišče se nadalje strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je obtoženi za družbo F., d. o. o. najel poslovne prostore, kaže na to, kako močno je bil vpleten v celotno poslovanje družbe, pri čemer pritožnik niti ne nasprotuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi posredoval pri najemu, zato slednjega ne more omajati pritožbeno sklicevanje na izpovedbo priče P. P., da je obtoženec nastopal zgolj kot posrednik za tujo stranko, predvsem, ker je potrebno upoštevati obtoženčevo aktivno vlogo in vpetost v celotno poslovanje družbe F., d. o. o., kar pritožnik zanemari. Četudi se je priča P. P. o podrobnostih najema dogovarjal z osebo, ki ni govorila slovensko, to ne vpliva na ugotovljeno vlogo obtoženeca, saj je P. P. izrecno izpovedal, da se s temi tujci nikoli ni srečal, iz konteksta njegove celotne izpovedbe pa je moč razbrati, da je v glavnem komuniciral z obtoženecem, ki ga je tudi že od prej poznal.

33.Pritožnik se zavzema tudi za drugačno presojo izpovedbe priče R. R., ki ga je sodišče prve stopnje sicer ocenilo kot neverodostojnega. Pritožbeno sodišče se v tej zvezi pridružuje razlogom navedenim v točkah 68 in 69 izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje in tudi pritožbeni argument, da so neskladja posledica velike časovne oddaljenosti dogodkov, ne more vzbuditi dvoma v, s strani sodišča prve stopnje podano oceno, da R. R. ni bil kredibilna priča. Tudi pritožbena navedba, da priča R. R. ni povezana s strankami postopka in tako nima razloga, da ne bi govorila po resnici, ne vzdrži kritične presoje, saj je bil R. R. nedvomno povezan z družbo S., d. o. o., v kateri je bil določen čas zaposlen tudi obtoženec in pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zgoraj navedenih okoliščin, ni upravičen.

34.Dodatno pritožbeno sodišče na tem mestu izpostavlja, da je izpovedba priče R. R. v nasprotju tudi z zagovorom obtoženega, ki je v fazi preiskave izpovedal, "da je bil nazadnje na objektu, ko je R. R. začel z deli", kar pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, lahko pomeni le to, da sta se R. R. in A. A. poznala in v kritičnem času očitno videla na I. 1, kar je sicer R. R. vztrajno zanikal. Pritožnik izpostavlja še izpovedbo priče P. P. v delu ko ta navaja, da je povsem logično, da kot najemodajalec ni bil seznanjen, kdo bo organiziral izvedbo instalacij. Izpostavljen dvom priče (ki se je opredeljevala tudi do vloge Š. Š.) po oceni pritožbenega sodišča predstavlja zgolj eno izmed okoliščin, ki kažejo na neverodostojnost priče R. R., ta okoliščina pa pravzaprav niti ni odločilna, saj je sodišče prve stopnje navedlo še druge tehtne argumente, ki kažejo v smeri neverodostojnosti priče R. R., med drugim tudi neprepričljivo pojasnilo priče glede izstavljenega računa (točka 68 sodbe), česar pa pritožba ne problematizira.

35.Ni se mogoče strinjati s pritožnikom, da izpodbijana sodba ne ponudi dokaza, da bi obtoženec sploh sodeloval pri spremembi namembnosti telefonske centrale. Po presoji pritožbenega sodišča obtoženčevo tovrstno sodelovanje izhaja iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere nedvomno izhaja vpetost obtoženega v posel in njegovo sodelovanje od vsega začetka poslovanja. Sodišče prve stopnje se je glede sodelovanja obtoženega pri spremembi namembnosti izrecno opredelilo v točkah 93 do 99 izpodbijane sodbe, v povezavi s komunikacijo obtoženega in družbo F., d. o. o.. Glede na navedene razloge, ki jim ni moč odreči verodostojnosti in kredibilnosti, je povsem logičen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec vedel za spremembo namembnosti in s tem za kršitev splošnih pogojev poslovanja storitve X; poleg tega se ni moč strinjati s pritožnikom, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kakšna je bila vloga obtoženega.

36.Pritožnik se na tem mestu ponovno sklicuje na izpovedbo priče C. C., da je sam izvedel spremembo s svojimi pomočniki v Srbiji in da je enak model že uporabljal, ki pa jo je (kot je že obrazloženo zgoraj) sodišče prve stopnje ocenilo kot neverodostojno. Nadaljnje pritožbeno razlogovanje, zakaj sodišče prve stopnje verjame C. C., da je takšen model že izvedel, kljub temu pa sklepa, da je (v predmetni zadevi) pri spremembi namembnosti centrale sodeloval tudi obtoženec, ni utemeljeno, saj je obtoženec, kot izhaja iz dokaznega postopka, ki je potrdil preslepitveni namen, nedvomno vedel, čemú je družba F., d. o. o. sklenila pogodbo z oškodovano družbo in za kaj se bo uporabljala telefonska centrala. Glede na to, da predmet očitka ni tehnični način izvedbe spremembe namembnosti telefonske centrale, tudi ni utemeljena zagovornikova graja, da izpodbijana sodba ne obrazloži, kako naj bi obtoženec tehnično dosegel spremembo namembnosti in da je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

37.Pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje pretvorbo klicev ugotovilo zgolj z veliko verjetnostjo (točka 73 izpodbijane sodbe) in da tudi sodni izvedenec ni z gotovostjo potrdil spremembe namembnosti, nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v navedeni točki namreč zgolj povzelo ugotovitve sodnega izvedenca E. E., sámo pa je presodilo, da je očitek spremembe namembnosti, obtožencu z gotovostjo dokazan (točka 70 izpodbijane sodbe). V zvezi z dokaznimi standardi je potrebno izpostaviti, da obstajajo na področju stroke drugačni standardi oziroma merila dokazanosti kot v kazenskem pravu (kjer se za obsodilno sodbo zahteva dokazni standard gotovosti), zato od izvedenca ni mogoče zahtevati, da poda mnenje, ki temelji na gotovosti/popolnem prepričanju. Vprašanje, ali je določeno dejstvo dokazano z gotovostjo, je tako v rokah sodišča in ne izvedenca. Pritožbeno sodišče se dalje ne strinja s pritožnikovo neobrazloženo navedbo, da so zaslišane priče podale le predvidevanje o možnih manipulacijah. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem vprašanjem (poleg izvedenskega mnenja) kot relevantno upoštevalo izpovedbo priče T. T., ki jo tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot prepričljivo in verodostojno.

38.Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brezpogojno verjelo ugotovitvam izvedenskega mnenja in je neobrazloženo odpravilo vse pomisleke obrambe, ni utemeljen. Pritožnik v zvezi s tem navaja, da izvedenec ni navedel nobene strokovne literature, na katero naj bi bilo izvedensko mnenje oprto, zato obramba ni mogla preveriti strokovne pravilnosti mnenja. Pritožbeno sodišče po presoji izvedenskega mnenja pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje (točka 72 izpodbijane sodbe) in se pri tem v izogib ponavljanju nanje tudi v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da kljub temu, da izvedenec ni izrecno navedel strokovne literature, ki jo je uporabil pri svojem delu, je izvedensko mnenje še vedno dovolj argumentirano, po presoji pritožbenega sodišča pa tudi jasno, nedvomno in izčrpno in je kot tako obtožencu nedvomno omogočalo vsebinsko obravnavo, ob tem pa mu je bila nedvomno zagotovljena tudi primerna možnost za pripravo in izvajanje obrambe (kritično analizo, oceno, uveljavljanje ugovorov in pripomb, opredelitev do mnenja). Pritožbeno sodišče v zvezi z ugovorom obrambe dodatno izpostavlja, da je izvedenec na glavni obravnavi pojasnil, zakaj se je odločil laično predstaviti ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer mu je že prvostopenjsko sodišče v odredbi naložilo, naj poda mnenje na razumljiv način; poleg tega obramba tudi ni zahtevala dodatnih dopolnitev mnenja, zato pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da obramba ni mogla preveriti strokovne pravilnosti mnenja iz razloga, ker izvedenec ni navedel strokovne literature, ob upoštevanju že zgoraj navedenih okoliščin, ni utemeljeno. Nenazadnje pa pritožnik niti ne pojasni, v katerem delu izvedensko mnenje ocenjuje kot nejasno oziroma strokovno neustrezno, ampak kršitev zatrjuje zgolj na načelni ravni, s čimer pa pri pritožbenemu sodišču ne more vzbuditi dvoma v strokovnost dela izvedenca in posledično v kredibilnost ter verodostojnost njegovih zaključkov. Pritožnikovo obširno problematiziranje uporabe izraza goljufija (ki v bistvu ne prinaša ničesar novega od tistega, kar je zagovornik navajal že v postopku na prvi stopnji), ne more ovreči razlogov izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje (točki 72 in 77 izpodbijane sodbe). Povsem očitno je namreč, da izraz "goljufija" izvedenec ni uporabil v kazenskopravnem pomenu, ampak v povsem laičnem smislu (pri tem se tudi ni opredeljeval do krivde obtoženega), sodišče prve stopnje pa svoje odločitve tudi ni oprlo na ta del izvedenskega mnenja, ki se z vidika odgovorov na strokovna vprašanja (navkljub drugačnemu stališču pritožnika) izkaže kot povsem irelevantno.

39.Pritožnik nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje v točki 74 izpodbijane sodbe, ker je sodišče verodostojnost izvedenskega mnenja ocenjevalo (tudi) na podlagi njegove skladnosti z vsebino izpovedbe priče C. C. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta presoja ni ključnega oziroma bistvenega pomena za končno oceno sodišča prve stopnje, temveč je skladnost že omenjenih dokaznih virov (do katerih se je sodišče prve stopnje sicer natančno in kritično opredelilo), navedena zgolj kot dodaten argument. V zvezi s tem očitkom ne drži navedba pritožnika, da C. C. ni izpovedal, kako je izvêdel spremembo skupaj z računalniškimi tehniki, res pa, da ni navajal, da bi to storil skupaj z obtoženim, vendar to, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, glede na neverodostojnost tega dela izpovedbe, ni upoštevno. Upoštevajoč razloge pojasnjene v točki 74 izpodbijane sodbe se nadalje ni mogoče strinjati s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje verodostojnost izvedenskega mnenja presojalo kar s samim seboj.

40.Glede spremembe plačilnega roka pritožnik navaja, da te okoliščine ni dopustno šteti v škodo obtoženega, saj ni bilo dokazano, da bi spremembo izvršil obtoženi. Drži, da ni bilo dokazano, da bi plačilni rok spremenil prav obtoženi, je pa sodišče prve stopnje kljub temu z gotovostjo ugotovilo, da obtoženemu kot ključnemu faktorju za sklenitev pogodbe, sprememba roka ni ostala neznana. V utemeljitev je navedlo prepričljive razloge tako v točki 81 kot v točki 58 izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče zavrača nasprotno pritožbeno razlogovanje. Glede na navedeno tudi ni razloga, zakaj se sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati na obtoženčevo védenje v utemeljitev preslepitvenega očitka.

41.Pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača pritožbeno navedbo, da je dokazni postopek ovrgel pavšalni zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženi imel vsaj prvi nivo potrebnega znanja za spremembo namembnosti. Sodišče prve stopnje je v zvezi z znanjem obtoženega v točkah 88 in 89 izpodbijane sodbe navedlo obširne in jasne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju na njih sklicuje. Neutemeljena je zato pritožbena graja, da sodba ne ponudi dokaza, zaključek sodišča prve stopnje namreč izhaja že iz kritične presoje obtoženčevega zagovora in izrecno pri tem izpostavlja, da je obtoženec diplomirani inženir elektrotehnike, da je več let delal na področju telekomunikacij (pa čeprav nekaj časa v prodaji) in da je v preiskavi izpovedal, da je bil sodni izvedenec na področju telekomunikacij. Navedeno po oceni pritožbenega sodišča povsem jasno izkazuje, da je obtoženec na področju telekomunikacij strokovno dobro usposobljen, zato pritožbeno minimiziranje in predstavljanje obtoženega zgolj kot prodajnika, ne more vzbuditi dvoma v pravilno presojo prvostopenjskega sodišča.

42.Pritožnikovo prikazovanje, da imajo ustrezno znanje zgolj redki posamezniki v Sloveniji, ni prepričljivo, saj je izvedenec pojasnil, da imajo prvi nivo potrebnega znanja, to je znanje s področja poslovnih modelov in omrežnih arhitektur, zaposleni pri telekomunikacijskih operaterjih, diplomanti in maturanti s področja telekomunikacij ali računalništva ter tudi del tehnično izobraženega kadra. Da bi imel obtoženec tudi drugi in tretji nivo potrebnega znanja za spremembo namembnosti, sodišče prve stopnje ni presojalo, ker je bilo ugotovljeno, da so obtoženemu in C. C. na teh področjih pomagali drugi za to usposobljeni (neugotovljeni) računalniški strokovnjaki. Iz tega razloga je brezpredmetna pritožnikova ocena, da priča P. P. ni usposobljen za presojo tehničnih znanj, četudi temu morebiti ni tako. Tudi sicer izpovedba te priče v delu, ko je obtoženega označil za "šminkerja" v tem poslu, ki naj ne bi bil "top strokovnjak" in naj ne bi bil zmožen dizajnirati neke hude rešitve (točka 91 sodbe), ne more omajati zaključka prvostopenjskega sodišča, saj gre zgolj za subjektivno oceno priče; po drugi strani pa ni moč prezreti, da obtoženčevo znanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, determinirajo objektivni podatki razvidni iz spisovnega gradiva. Sicer drži pritožbena navedba, da zgolj dosežena raven formalne izobrazbe še ne pove ničesar o dejanskih znanjih posameznika, vendar pa pritožnik ob tem spregleda, da raven obtoženčevega znanja, poleg dejstva, da je po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir elektrotehnike, determinira tudi okoliščina, da je (kot je sam pojasnil) sodni izvedenec za telekomunikacije, zato pritožbeno razlogovanje, ki temelji na selektivnem in nekritičnem vrednotenju okoliščin, ni upoštevno. Zagovornik je v zvezi z znanjem in izkušnjami priče P. P. v pritožbi predložil nov dokaz (priloge B49-B59), vendar pa pri tem ni navedel nobenega razloga, zakaj slednjega ni predlagal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je dokaz prepozen in ga pritožbeno sodišče pri svojem odločanju ni moglo upoštevati. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo izpovedbo priče T. T., da sicer ne ve, da pa predvideva, da je obtoženec kot nekdanji uslužbenec oškodovane družbe imel določena znanja za montiranje telefonske centrale (točka 89 izpodbijane sodbe); priča je torej svojo domnevo glede obtoženčevega znanja oprla na povsem realno navezno okoliščino v zvezi z obtoženčevo (predhodno) zaposlitvijo v B., zato na strani 20 pritožbe navedena graja, ni umestna in ni utemeljena.

43.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, komu naj bi posamezna telefonska številka pripadala. Sodišče prve stopnje je v točkah 94 in 95 izpodbijane sodbe navedlo tehtne argumente, na podlagi katerih je utemeljijo povezavo med uporabljenimi telefonskimi številkami in obtožencem oziroma družbo F., d. o. o., zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

44.Pritožnik nadalje izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede višine s kaznivim dejanjem nastale premoženjske škode. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da višina premoženjske škode kot znak očitanega kaznivega dejanja ni bila ugotovljena na ravni gotovosti in da je bilo zato prekršeno načelo zakonitosti (28. člen URS in 7. člen EKČP) ter podana kršitev domneve nedolžnosti (27. člen URS). Napačno je namreč stališče pritožnika, da škode ne more predstavljati seštevek zneskov neplačanih računov, temveč seštevek dejanskih stroškov, ki jih je imela oškodovana družba. Škoda je v skladu z določbo 132. člena Obligacijskega zakonika vsakršno zmanjšanje premoženja (navadna škoda) in tudi izgubljeni dobiček. Oškodovana družba je bila z očitanim kaznivim dejanjem tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno oškodovana za seštevek zneskov računov za mesec april in maj 2005, saj se je družba F., d. o. o., s pogodbo o komercialnem naročniškem razmerju za storitev X, njeno prilogo in splošnimi pogoji (priloga A1-A11, A23-A32 spisa II Kpd 9/2007) zavezala poravnati vse v zvezi s sklenjeno pogodbo nastale obveznosti, torej tudi s strani oškodovane družbe izstavljene račune, ker pa le-ti niso bili poravnavi, je oškodovana družba utrpela škodo v višini neporavnanih obveznosti po izstavljenih računih. Glede na navedeno ni bila dolžnost sodišča prve stopnje, da ugotavlja nerelevantno dejstvo - obstoj dejanskih stroškov oškodovane družbe, zato ni moč pritrditi pritožbenemu očitku, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Je pa sodišče prve stopnje kljub temu ugotavljalo, ali je oškodovana družba storitve družbi F., d. o. o. obračunala utemeljeno oziroma, ali je sama poravnala stroške tujim operaterjem. V zvezi s temi okoliščinami (ki za presojo obtožbenih očitkov niso ključne in ne predstavljajo odločilnih dejstev) je na podlagi izpovedb prič U. U. (v točki 105 se pomotoma navaja priimek "V.") in T. T. ugotovilo, da je oškodovana družba nedvomno poravnala svoje obveznosti do tujih operaterjev, pri čemer dejstvo, da B. s temi računi ne razpolaga več, glede na časovno oddaljenost dogodka ne more omajati prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba, da priče plačil niso potrdile z gotovostjo, saj iz izpovedb U. U. in T. T. ni razvidno, da bi karkoli dvomila v plačilo, temveč le, da nista delala na tem področju, zato nista poznala podrobnosti.

45.Pritožnik tudi ne more omajati verodostojnosti računov oškodovane družbe z navedbami, da ni zaračunan samo opravljen telefonski promet, temveč tudi različne naročnine in priključnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre tudi v tem delu za storitve, ki so bile dogovorjene z naročniško pogodbo (3. člen, priloga A23-26 spisa II Kpd 9/2007), družba F., d. o . o. pa je te storitve (priključke) tudi uporabljala, pri čemer ni bilo ugotovljeno, da bi bili računi po vsebini kadarkoli prerekani. Pritožbena navedba, da naročnine in priključnine ne predstavljajo premoženjske škode, ker oškodovana družba tega ni plačala drugim, je povsem neutemeljena - pritožnik si v zvezi s tem povsem napačno razlaga pravico do uporabe storitev oškodovane družbe (imetnice telekomunikacijskega omrežja).

46.Nadalje ni utemeljena sicer tudi nekonkretizirana pritožbena navedba, da DDV ne more predstavljati škode. Po presoji pritožbenega sodišča ugotavljanje mednarodnih operaterjev in držav, kamor so bili klici usmerjeni, presega predmet dokaznega postopka v obravnavani zadevi, saj obramba ni izkazala prav nobenega dvoma v pravilnost izdanih računov. Poleg že omenjenega dejstva, da računi nikoli niso bili prerekani (in torej s strani zavezanca niso bili sporni), je moč ugotoviti, kar izpostavlja tudi izpodbijana sodba, da so računi tudi natančno specificirani po različnih predpostavkah, razvidna so tudi območja (1-5) klicev. Ker premoženjska korist ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, ni relevantno, ali je družba F., d. o. o. s kaznivim dejanjem pridobila kakšno premoženjsko korist.

47.Kot je bilo že pojasnjeno v točkah 43 in 44 te sodbe, se je glede same višine premoženjske škode sodišče prve stopnje (utemeljeno) oprlo na vsebino, s strani oškodovane družbe predloženih računov (katerih verodostojnost tekom postopka z ničemer ni bila ovržena), zato je v dani situaciji, tudi po oceni pritožbenega sodišča odpadla potreba po pridobivanju računov, ki jih je oškodovana družba plačala tujim operaterjem in tudi potreba po nadaljnji postavitvi izvedenca finančne stroke, ki bi podal mnenje o višini nastale škode. To pa pomeni, da je bil dokazni predlog obrambe za postavitev sodnega izvedenca ekonomske stroke, ki bi podal mnenje o višini nastale škode, utemeljeno zavrnjen kot nerelevanten (točki 27 in 28 izpodbijane sodbe) in pravilnosti takšnega zaključka pritožnik ne more ovreči z obširnim zastopanjem sicer napačne teze, da naj bi premoženjsko škodo (kot zakonski znak očitanega kaznivega dejanja) predstavljal le seštevek dejanskih stroškov, ki jih je imela oškodovana družba.

48.Nadalje ni utemeljena sicer tudi nekonkretizirana pritožbena navedba, da DDV ne more predstavljati škode. Po presoji pritožbenega sodišča ugotavljanje mednarodnih operaterjev in držav, kamor so bili klici usmerjeni, presega predmet dokaznega postopka v obravnavani zadevi, saj obramba ni izkazala prav nobenega dvoma v pravilnost izdanih računov. Poleg že omenjenega dejstva, da računi nikoli niso bili prerekani (in torej s strani zavezanca niso bili sporni), je moč ugotoviti, kar izpostavlja tudi izpodbijana sodba, da so računi tudi natančno specificirani po različnih predpostavkah, razvidna so tudi območja (1-5) klicev. Ker premoženjska korist ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, ni relevantno, ali je družba F., d. o. o. s kaznivim dejanjem pridobila kakšno premoženjsko korist.

49.Kot je bilo že pojasnjeno v točkah 43 in 44 te sodbe, se je glede same višine premoženjske škode sodišče prve stopnje (utemeljeno) oprlo na vsebino, s strani oškodovane družbe predloženih računov (katerih verodostojnost tekom postopka z ničemer ni bila ovržena), zato je v dani situaciji, tudi po oceni pritožbenega sodišča odpadla potreba po pridobivanju računov, ki jih je oškodovana družba plačala tujim operaterjem in tudi potreba po nadaljnji postavitvi izvedenca finančne stroke, ki bi podal mnenje o višini nastale škode. To pa pomeni, da je bil dokazni predlog obrambe za postavitev sodnega izvedenca ekonomske stroke, ki bi podal mnenje o višini nastale škode, utemeljeno zavrnjen kot nerelevanten (točki 27 in 28 izpodbijane sodbe) in pravilnosti takšnega zaključka pritožnik ne more ovreči z obširnim zastopanjem sicer napačne teze, da naj bi premoženjsko škodo (kot zakonski znak očitanega kaznivega dejanja) predstavljal le seštevek dejanskih stroškov, ki jih je imela oškodovana družba.

50.Nadalje ni utemeljena sicer tudi nekonkretizirana pritožbena navedba, da DDV ne more predstavljati škode. Po presoji pritožbenega sodišča ugotavljanje mednarodnih operaterjev in držav, kamor so bili klici usmerjeni, presega predmet dokaznega postopka v obravnavani zadevi, saj obramba ni izkazala prav nobenega dvoma v pravilnost izdanih računov. Poleg že omenjenega dejstva, da računi nikoli niso bili prerekani (in torej s strani zavezanca niso bili sporni), je moč ugotoviti, kar izpostavlja tudi izpodbijana sodba, da so računi tudi natančno specificirani po različnih predpostavkah, razvidna so tudi območja (1-5) klicev. Ker premoženjska korist ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, ni relevantno, ali je družba F., d. o. o. s kaznivim dejanjem pridobila kakšno premoženjsko korist.

51.Kot je bilo že pojasnjeno v točkah 43 in 44 te sodbe, se je glede same višine premoženjske škode sodišče prve stopnje (utemeljeno) oprlo na vsebino, s strani oškodovane družbe predloženih računov (katerih verodostojnost tekom postopka z ničemer ni bila ovržena), zato je v dani situaciji, tudi po oceni pritožbenega sodišča odpadla potreba po pridobivanju računov, ki jih je oškodovana družba plačala tujim operaterjem in tudi potreba po nadaljnji postavitvi izvedenca finančne stroke, ki bi podal mnenje o višini nastale škode. To pa pomeni, da je bil dokazni predlog obrambe za postavitev sodnega izvedenca ekonomske stroke, ki bi podal mnenje o višini nastale škode, utemeljeno zavrnjen kot nerelevanten (točki 27 in 28 izpodbijane sodbe) in pravilnosti takšnega zaključka pritožnik ne more ovreči z obširnim zastopanjem sicer napačne teze, da naj bi premoženjsko škodo (kot zakonski znak očitanega kaznivega dejanja) predstavljal le seštevek dejanskih stroškov, ki jih je imela oškodovana družba.

52.Nadalje ni utemeljena sicer tudi nekonkretizirana pritožbena navedba, da DDV ne more predstavljati škode. Po presoji pritožbenega sodišča ugotavljanje mednarodnih operaterjev in držav, kamor so bili klici usmerjeni, presega predmet dokaznega postopka v obravnavani zadevi, saj obramba ni izkazala prav nobenega dvoma v pravilnost izdanih računov. Poleg že omenjenega dejstva, da računi nikoli niso bili prerekani (in torej s strani zavezanca niso bili sporni), je moč ugotoviti, kar izpostavlja tudi izpodbijana sodba, da so računi tudi natančno specificirani po različnih predpostavkah, razvidna so tudi območja (1-5) klicev. Ker premoženjska korist ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, ni relevantno, ali je družba F., d. o. o. s kaznivim dejanjem pridobila kakšno premoženjsko korist.

46.Pritožnik prvenstveno izpodbija odločitev o premoženjskopravnem zahtevku iz razloga, ker da ni izkazana višina premoženjske škode, s čimer se pritožbeno sodišče glede na razloge izpodbijane sodbe (točke 105 do 108) in v točki 43 in 44 te odločbe navedene ugotovitve, ne more strinjati. Podredno pritožnik izpostavlja, da je sodišče pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku vezano na višino škode nastale z očitanim kaznivim dejanjem in zato ne more ugoditi zahtevku za škodo, ki ne izhaja iz konkretnih ravnanj obtoženega, zajetih v izreku sodbe. Z navedenim razlogovanjem pritožnik utemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je oškodovani družbi priznalo premoženjskopravni zahtevek tudi v višini 29.225,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2005 dalje, in sicer za neporavnan račun za mesec junij 2005 (priloga C61-C67).

47.Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da očitano kaznivo dejanje ne obsega ravnanj izvršenih v juniju 2005, zato škoda, ki je nastala z neplačilom računa iz meseca junija 2005, ne izvira iz kaznivega dejanja, za katerega je bil obtoženi spoznan za krivega. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče sicer lahko prisodi premoženjskopravni zahtevek, katerega višina presega višino škode, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja, če dajejo spisovni podatki zanesljivo podlago za to odločitev, vendar mora biti tudi v tem primeru zahtevek povezan z očitanim kaznivim dejanjem. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni moč zaključiti, da je sporna škoda povezana z očitanim kaznivim dejanjem, še posebej upoštevajoč dejstvo, da bi bilo ravnanje, izvršeno v juniju 2005, lahko predmet samostojnega kazenskega postopka. Iz navedenega izhaja zaključek, da podatki kazenskega postopka ne dajejo zadostne oziroma dovolj zanesljive podlage za razsojo o premoženjskopravnem zahtevku v zvezi z računom za junij 2005 (drugi odstavek 105. člena ZKP), zato je bilo potrebno znižati znesek premoženjskopravnega zahtevka za 29.225,08 EUR in pripadajoče zakonske zamudne obresti od 7. 8. 2005 dalje ter v tem delu oškodovano družbo napotiti na pravdo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo v obsegu in na način, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Glede kazenske sankcije

48.Tako zagovornik kot državne tožilka sta prvostopenjsko sodbo izpodbijala tudi zaradi odločbe o izrečeni kazenski sankciji. Državna tožilka, ki se zavzema za izrek efektivne zaporne kazni, navaja, da pogojna obsodba ni primerna in pravična, ker je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo olajševalnim okoliščinam, pri tem pa ni upoštevalo težo kaznivega dejanja - višine premoženjske škode, okoliščine, da je bilo dejanje izvršeno na sofisticiran način, torej z najvišjo stopnjo direktnega naklepa, hkrati pa je napačno upoštevalo časovno oddaljenost kaznivega dejanja kot olajševalno okoliščino in povsem zanemarilo smotre generalne prevencije. Zagovornik obtoženega na drugi strani navaja, da je kazen v okviru pogojne obsodbe določena previsoko, preizkusna doba pa je neutemeljeno dolga; sodišče prve stopnje bi namreč moralo dati večjo težo olajševalnim okoliščinam.

49.Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodbe v zvezi z izbiro kazenske sankcije, saj je sodišče prve stopnje v tej zvezi utemeljeno upoštevalo, da je od izvršitve kaznivega dejanja preteklo že več kot 17 let in da obtoženi v tem času ni bil obsojen za nobeno drugo kaznivo dejanje, kar dejansko omogoča sklepanje, da je šlo za enkratno epizodo v njegovem življenju, zato sodišče druge stopnje na tej dejstveni podlagi kot neutemeljeno zavrača pritožbeno naziranje državne tožilke, da časovna oddaljenost od kaznivega dejanja ni tehten razlog za izrek sankcije opominjevalne narave, niti je v obravnavanem primeru ni mogoče šteti kot olajševalno okoliščino, ker je kot taka smiselna zgolj, ko vpliva na težo kaznivega dejanja glede posledic, ki jih storilec sam odpravi ali vsaj ublaži. Po določbi tretjega odstavka 51. člena KZ sme sodišče izreči pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Daljše (skoraj dve desetletji dolgo) časovno obdobje, ki je preteklo od obravnavanih dogodkov, je po oceni pritožbenega sodišča (ob urejenosti obtoženca, pri katerem niso izkazani nobeni novi kriminalni delikti) nedvomno predstavlja okoliščino, na podlagi katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da je upravičeno pričakovati, da obtoženec kaznivih dejanj ne bo ponavljal, zato se ni moč strinjati s pritožnico, da je sodišče s tem dalo preveliko težo olajševalnim okoliščinam. Po oceni pritožbenega sodišča tudi teža in način izvršitve kaznivega dejanja, v povezavi z višino škode (kar izpostavlja pritožnica), ne more narekovati drugačne odločitve, saj je poglavitni razlog, na podlagi katerega se sodišče odloči za izrek pogojne obsodbe prav pozitivna prognoza, da obtoženec v bodoče ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, ta pa je v obravnavani zadevi (glede na zgoraj izpostavljene okoliščine) podana.

50.Nadalje se ni mogoče strinjati s pritožnico, da je sodišče prve stopnje pri izbiri kazenske sankcije zanemarilo smotre generalne prevencije v smislu, da je na podlagi takšne odločitve mogoče sklepati, da je obravnavano dejanje moč učinkovito sanirati že z izrekom pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da že sama zakonska ureditev nasprotuje podanemu stališču, saj KZ dopušča izrek pogojne obsodbe tudi za kvalificirano obliko kaznivega dejanja poslovne goljufije (po drugem odstavku 234.a člena KZ). Če bi zakonodajalec zastopal pritožničino naziranje, bi bila za to kaznivo dejanje predpisana strožja kazen, ki bi onemogočala izrek pogojne obsodbe, pa temu ni tako. Poleg tega izhajajoč iz načela individualizacije kazenske sankcije, ni utemeljeno razlogovanje pritožnice, da generalne prevencije ni mogoče uresničiti z izrekom pogojne obsodbe ob tem, da generalna prevencija niti ni edini namen izrekanja kazenskih sankcij, temveč je potrebno upoštevati tudi namene specialne prevencije in rehabilitacijski vidik kaznovanja, kateremu se pripisuje vse večji pomen.

51.Glede višine v okviru pogojne obsodbe določene kazni dveh let zapora in dolžine preizkusne dobe v trajanju petih let pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo olajševalne in obteževalne okoliščine na strani obtoženca in v tej zvezi pritrjuje razlogom navedenim v točki 115 in delno v točki 116 izpodbijane sodbe in se na tem mestu v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Zagovornik (ki sicer ne graja izbire kazenske sankcije) zastopa stališče, da bi pri odmeri kazenske sankcije sodišče moralo dati večjo težo olajševalnim okoliščinam. In sicer, da je obtoženi še nekaznovan za kazniva dejanja in prekrške, da ni v drugem kazenskem postopku, časovna oddaljenost očitanega kaznivega dejanja, da po očitanem dogodku ni ponavljal kaznivih dejanj, da je tudi sicer urejena, umirjena oseba, družinski človek in da je redno zaposlen. Zagovornik s ponavljanjem olajševalnih okoliščin, ki jih je prvostopenjsko sodišče v pretežnem delu že upoštevalo in jih v povezavi z ugotovljenimi obteževalnimi okoliščinami ocenilo drugače, ne more biti uspešen. Tudi pritožbeno sodišče namreč kot bistvene obteževalne okoliščine (ki jih zagovornik v celoti prezre) izpostavlja sam način izvršitve kaznivega dejanja - načrtovano in sofisticirano prikrito, več serij izvršitvenih ravnanj ter nastanek velike premoženjske škode. Pritožnik kot olajševalni okoliščini izpostavlja tudi obtoženčevo redno zaposlenost in dejstvo, da je obtoženi urejen in družinski človek, kar sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe sicer ni izrecno navedlo, vendar pa po trdnem prepričanju pritožbenega sodišča navedeni okoliščini (ki sta po vsebini v znatni meri prišli do izraza pri izbiri kazenske sankcije) nedvomno nimata takšne teže, da bi ob sočasnem upoštevanju in kritičnem vrednotenju obteževalnih okoliščin, lahko vplivali na drugačno (nižjo) odmero kazni in krajšo preizkusno dobo, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnik, ki s tovrstnim predlogom torej ne more uspeti.

52.Tako zagovornik kot državna tožilka grajata tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtožencu v okviru pogojne obsodbe (poleg dveletne zaporne kazni) določilo še posebni pogoj. Pritožnik v tej zvezi navaja, da znaša polovica priznanega premoženjskopravnega zahtevka (216.471,89 EUR) izjemno visok znesek, ki ga obtoženi glede na svoje premoženjsko stanje zagotovo ne bo mogel plačati; da določitev posebnega pogoja predstavlja zanj nerazumno breme, katerega obtoženec v določenem časovnem roku ne bo mogel izpolniti, zato gre pri določitvi slednjega za vnaprejšnjo odločitev sodišča o konverziji pogojne obsodbe v izrečeno kazen zapora in s tem de facto za izrek zaporne kazni.

53.Pritožbeni očitki so pavšalni in niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe (točka 116 na strani 54) natančno in obširno pojasnilo odločitev glede naložitve posebnega pogoja, pri čemer je v zvezi z ugotovitvijo, da je obtoženec zelo dobro situiran, izpostavilo, da prejema visoke osebne dohodke, in sicer ne le trenutno, ampak že ves čas predmetnega kazenskega postopka, ki traja že 14 let (navedlo je tudi z dokumentacijo podprte podatke), da ima v lasti več nepremičnin (gozd in stanovanje na Z. v Ljubljani) ter osebni avtomobil, kar mu bo skupaj z dobrimi osebnimi dohodki ob dejstvu, da nima preživninskih obveznosti, omogočilo plačilo v pogojni obsodbi določenega posebnega pogoja, v danem časovnem okviru. Sodišče prve stopnje je torej v izpodbijani sodbi navedlo večje število povsem konkretnih, spisovno izkazanih relevantnih okoliščin, na podlagi katerih je sprejelo oceno, da bo obtoženec objektivno sposoben oškodovani družbi poravnati s posebnim pogojem določen znesek. Pri tem je moč ugotoviti, da obtoženčev zagovornik obstoja navedenih okoliščin v pritožbi z ničemer ne izpodbija, ne negira ali kakorkoli drugače problematizira, temveč brez navedbe konkretnih razlogov zgolj pavšalno zatrjuje, da obtoženi pogoja ne bo mogel izpolniti, s čimer pa ne more vzbuditi dvoma v korektnost in pravilnost s strani sodišča prve stopnje sprejete odločitve, s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče. Glede na navedeno pritožbeno razlogovanje zagovornika kot tudi pritožbene navedbe državne tožilke, ki se z grajo odločitve glede posebnega pogoja (kar naj bi bilo sicer v korist obtoženca), dejansko zavzema zgolj za izrek efektivne zaporne kazni, ne vzdržijo kritične presoje. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je določitev posebnega pogoja, kot znak utrditve sankcije opominjevalne narave pravilna, potrebna in pravična. Je pa sodišče druge stopnje zaradi spremembe odločbe o premoženjskopravnem zahtevku (točka 47 te sodbe) ustrezno poseglo tudi v odločbo o kazenski sankciji (ki se je v okviru posebnega pogoja sklicevala na polovični znesek oškodovani družbi prisojenega premoženjskopravnega zahtevka) in sicer tako, da je obtoženec v okviru posebnega pogoja določenega v pogojni obsodbi, v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe dolžan oškodovani družbi B., d. d., poravnati znesek 201.859,34 EUR.

Sklepno

54.Pritožbeno sodišče je pritožbi zagovornika obtoženega A. A. iz že zgoraj pojasnjenih razlogov delno ugodilo, v obsegu in na način kot izhaja iz izreka te sodbe, v preostalem pritožba zagovornika in v celoti pritožba državne tožilke nista utemeljeni, zato ju je sodišče druge stopnje zavrnilo in po ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

55.Ker je bilo s predmetno sodbo deloma odločeno v obtoženčevo korist, se sodna taksa za pritožbo ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP) in izrek v tem delu kot nepotreben odpade.

-------------------------------

1Iz obrazložitev pritožbe izhaja, da se državna tožilka zavzema za izrek zaporne kazni, zato je po presoji pritožbenega sodišča po pomoti zapisana beseda določi namesto pravilne besede izreče.

2Na tem mestu se zdi smiselno izpostaviti primerjavo z zdravniškimi izvidi kot prilogami izvedenskega mnenja s področja medicine.

3Na tem mestu pritožnik napačno enači obračunsko obdobje s plačilnim rokom; iz spisovnih podatkov v zvezi s tem izhaja, da je bilo obračunsko obdobje en mesec, plačilni rok pa praviloma 10 dni, izjemoma 30 dni za državne organe, razen v konkretnem primeru zaradi spremembe pogodbe s strani neugotovljene osebe.

4Potekel je tudi že predpisani deset letni rok hrambe računov.

5V ponazoritev velja izpostaviti primer neplačila mobilnega naročniškega paketa iz razloga, ker mobilni operater v zvezi s to storitvijo drugim operaterjem ni plačal ničesar, kar je povsem nevzdržno stališče glede na splošna načela obligacijskega prava.

6Višina DDV predstavlja del premoženjske škode povzročene z neplačilom zapadlih računov, lahko pa se zgodi, da je ta škoda kasneje zmanjšana zaradi aktivnosti oškodovanca, če ta uveljavlja izhodni DDV (v skladu z davčnimi predpisi), kar je lahko relevantno pri presoji utemeljenosti premoženjsko pravnega zahtevka in ne višine škode kot zakonskega znaka kaznivega dejanja, vendar v obravnavanem primeru očitno ne gre niti za takšno situacijo.

7Sodba VSRS I Ips 202/2002 z dne 18. 3. 2004.

8Možnost storilca, da se dostojno vključi v skupno družbeno okolje.